Natečaj Kraška hiša, 25. november 2014 ― Ideje o potrebi ohranjanja kulturne dediščine so se pri nas porodile precej kasneje kot v nekaterih evropskih državah in se v praksi še premalo upoštevajo. Enega izmed glavnih razlogov za to Fister pripisuje poznemu nastanku samostojne države ter drugim političnim in nacionalnim razlogom. (Fister, 1979) Posledica tega je tudi, da je bil naš spomeniško varstveni sistem spočetka tesno povezan z avstrijskim. Od avstrijskega pa se bistveno razlikuje v vodilni vlogi umetnostnozgodovinske stroke (Višnar, 2005), katere premoč se čuti še danes. Eden prvih začetnikov varstva kulturne dediščine pri nas je bil France Stele [1] , ki je bil tudi prvi pooblaščeni konservator na Kranjskem (1913). S tem se je začel tudi pozitiven odnos do kulturne dediščine pri nas. Stele je bil v svojem mandatu podrejen centralni komisiji na Dunaju in nadvojvodi Francu Ferdinandu. Slednji bi moral na svoji poti iz Sarajeva Ivana Vurnika imenovati za tehniškega deželnega konservatorja, vendar je to preprečilo dogajanje, povezano s 1. svetovno vojno. Tako je restavratorska stroka še dolgo ostala brez sodelovanja arhitekturne stroke. (Fister, 1979) Leta 1919 je Stele ustanovil Spomeniški urad za Slovenijo. Leta 1921 je Slovenska deželna vlada izdala naredbo o varstvu premičnih spomenikov, leta 1930 zakon z navodili za ohranjanje posameznih skupin spomenikov in leto kasneje še gradbeni zakon o zaščiti zgodovinsko-umetniških mest in stavb. (Fister, 1979) Po drugi svetovni vojni je bila ustanovljena spomeniško varstvena služba pod nazivom Zavod za varstvo in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti LRS. (Višnar, 2005) Z delovanjem slednjega je prenehal delovati Spomeniški urad. V času, ko je bil Franc Stele vodilni konservator, je bilo varovanje kulturne dediščine urejeno v obliki zaupne mreže. (Fister, 1979) Velik primanjkljaj pri obravnavi kulturne dediščine je tudi ta, da arhitekti s Steletom večinoma niso sodelovali. Tako je skozi leta nastala vrzel, ki še danes