Airbeletrina, 12. junij ― »Kot organska celota naslov prst v prekatu nosi dvojni pomen nečesa bolečega, odnosnega, človeškega, zasajenega v srce, in obenem govori o zemlji, prsti, planetu, v srcu, o povezavi in rekonfiguraciji odnosov z vsem bivajočim,« je Anja Radaljac v začetku leta povedala v intervjuju za AirBeletrino, še preden je bilo znano, da se je njen roman, izdan pri mariborski Literi, uvrstil med deseterico lani izdanih, nominiranih za Delovega kresnika. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov. Kdo bo v ponedeljek, 23. junija, na kresni večer, na Rožniku prejel 35. kresnika in prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. Zato pa na več drugih vprašanj pred kresno nočjo odgovarjajo nominiranke in nominiranca: Ana Schnabl (September, Beletrina), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Anja Radaljac, ki ji prisluhnimo tu in zdaj. Anja Radaljac (Fotografija: osebni arhiv) Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki? »Nina Gostiša mi je poslala mejl, ker sem jo že ob deseterici prosila, da me ne pokliče; tako sem bila namreč nervozna sprejeti klic. Iskreno vesela sem bila; ta roman sem pisala šest let, bil mi je svojevrstno zavetišče, kamor sem prihajala s svojimi vsebinami, in želim si, da bi našel stik s publiko, predvsem to.« Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ? »Pravzaprav ne gre za posamični odziv, ampak za trojico sorodnih – tri osebe so mi, na različne načine, povedale, da jim je branje začelo odpirati njihove lastne travmatske ali težke vsebine; da jih je roman usmeril v samorefleksijo in stik s seboj. To mi je zelo dragoceno, ker je bil prst v prekatu (med drugim) pisan kot roman skupnosti in stika, roman, v katerem se ljudje uspejo odprto dotakniti drug drugega – to je seveda do neke mere

Airbeletrina, 11. junij ― »Slovenska književnost je nerazdružljiva z italijansko. In obratno,« ugotavlja dr. Miran Košuta, slovenist, literarni zgodovinar, esejist, izredni profesor za slovensko književnost na Univerzi v Trstu. Na čudovito zastavljenem odru na vrtu Lili Novy, kjer je vzdušje vselej prijetno, je na 30. Slovenskih dnevih knjige predstavil svojo najnovejšo knjigo Altronauti, nedavno izdano pri Založništvu tržaškega tiska. Dr. Miran Košuta je knjigo Argonauti v pogovoru z dr. Martino Ožbot Currie predstavil v okviru 30. Slovenskih dnevov knjige na vrtu Lili Novy v Ljubljani. (Fotografija: ZTT) Zbirka 17 esejev, posvečenih slovenskim in italijanskim avtorjem, ki so ustvarjali na geografskih, jezikovnih in kulturnih mejah, odstira pomembno temo družbene in zgodovinske povezanosti širšega primorskega prostora oziroma zgornje jadranske domovine. Knjiga, sicer napisana v italijanščini, nadaljuje poslanstvo avtorjevih prejšnjih del. Vzpostavlja literarni, kulturni in predvsem prevodni dialog med slovenskim in italijanskim literarnim izročilom. Kakor je Košuta pojasnil v pogovoru z dr. Martino Ožbot Currie, profesorico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in književno prevajalko, se v esejih ni omejil na določen časovni okvir, ampak obravnava in primerja avtorje iz različnih obdobij. Italijanske pisce, kot so Dante Alighieri, Gregorio Alasia da Sommaripa, Italo Svevo, Umberto Saba, Scipio Slataper, Fulvio Tomizza in Claudio H. Martelli, vzporeja s slovenskimi, od Primoža Trubarja, Alojza Gradnika, Franceta Bevka, Vladimirja Bartola, Srečka Kosovela do Borisa Pahorja, Josipa Tavčarja in Cirila Zlobca. Miran Košuta kot Slovenec, ki živi v Trstu, goji do obravnavane tematike seveda oseben odnos, saj je stik dveh različnih miljejev občutil na lastni koži. In ravno ta izkušnja je skupna tudi vsem obravnavanim avtorjem, z izjemo Danteja. Miran Košuta kot Slovenec, ki živi v Trstu, goji do obravnavane tematike seveda oseben odnos, saj je stik dveh različnih miljej