Airbeletrina, 20. marec ― O sovjetskem predsedniku Leonidu Brežnjevu kroži anekdota, ki zveni presenetljivo sodobno. Eden od tovarišev naj bi mu nekoč polaskal: »Vaša zadnja knjiga je čudovita, še nikoli v življenju nisem prebral tako dobre knjige!« Brežnjev pa mu je odvrnil: »O, vi ste že tretji človek danes, ki jo je pohvalil. Očitno jo bom moral prebrati tudi sam!« Danes, ko umetna inteligenca (UI) napiše že več kot polovico spletnih besedil, ta anekdota razkriva absurdni paradoks, ki so ga nekoč živeli le režimski privilegiranci, danes pa skoraj vsak slehernik z dostopom do spleta: večino besedil, ki naj bi jih »napisali« (s pomočjo UI), niti sami pisci ne preberejo. Še največ (pretežno krajših) besedil naj bi prebrali na družabnih omrežjih, a kaj ko branje vse bolj postaja le sopomenka za skrolanje. Kaj torej sploh še beremo? Konkurenca besedil, ki jih ne beremo več, je velika, vendar bi se med najmanj branimi besedili gotovo znašli tudi volilni programi političnih strank; beremo jih še manj kot soglasja pri nameščanju programov ali drobni tisk v pogodbah. In ja, zdi se, da političnih programov ne berejo niti vsi, ki so jih pisali. A tudi če bi jih: britanska organizacija Unlock Democracy je leta 2024 ugotovila, da ima volilni program »velik vpliv« na odločitev le pri 28 odstotkih vprašanih, medtem ko je 67 odstotkov volivcev priznalo, da programov ne bere ali pa niti ne ve, o čem je reč. Že leta 2011 je YouGov zapisal, da programov skoraj nihče več ne prebere. Danes so predvsem nujni dodatek: všečen PDF z udarnimi floskulami (»denar naj sledi pacientu« ipd.), namenjen bolj PR-učinku kot prepričevanju. Še največ (pretežno krajših) besedil naj bi prebrali na družabnih omrežjih, a kaj ko branje vse bolj postaja le sopomenka za skrolanje. Kaj torej sploh še beremo? Če programi nimajo teže, kaj torej odloča? Politološke raziskave so si enotne: vtis, ki ga naredijo politični voditelji. Volivke in volivci radi uberemo mentalne bližnjice: odloča »občutek«, mnenje okolice, vš

Društvo slovenskih pisateljev, 20. marec ― Svetovni dan poezije nas opominja na temeljno človeško potrebo po jeziku, ki presega golo sporazumevanje – po besedi, ki ne služi le prenosu pomenov, temveč jih poglablja in postavlja pod vprašaj. Beseda, ki nas prestavi iz znanega v neznano – to je prostor, v katerem nastaja in deluje poezija. Ne kot okras ali pomiritev – kot sila, ki v svet vstopa z vso svojo krhkostjo in neizprosnostjo hkrati. Beseda, ki razpira samoumevno in ne pristaja na enoznačen svet, ki odpira prostor dvoma in vztraja tam, kjer še obstaja možnost mišljenja onkraj danega. Poezija razgalja resničnost v njeni neudobni in pogosto protislovni neizprosnosti. Je prostor razpok in trenja, v katerem se razkrivajo tiste plasti sveta, ki jih vsakdanji jezik preglasi ali potisne na rob. V tem prostoru se beseda ne izčrpa v svoji funkciji, ni zgolj orodje za oblikovanje sveta, ampak se vzpostavi kot dogodek, v katerem se pomen zgosti, razpre in kjer se zgodi nekaj bistvenega, odločilnega: premik v zaznavi, razpoka v ustaljenem redu, zmožnost, da uzremo drugače. Ta dogodek je obenem estetski in spoznavni, saj preizprašuje same pogoje našega razumevanja. Poezija je usodna, ker posega v samo jedro našega doživljanja sveta. Spreminja tistega, ki jo piše, in tistega, ki jo bere; preoblikuje našo občutljivost, zmožnost mišljenja in odnos do resničnosti. Na vztrajen in nevsiljiv način – kot tok, ki počasi, a nezadržno preoblikuje pokrajino. Ob tem nas poezija uči drže, pozornosti – do jezika, do drugega, do vsega, kar obstaja na robu izrekljivega. Vodi nas k večji odgovornosti za besede in za tišine, ki jih puščamo za seboj. Prav skozi to občutljivost odpira možnost solidarnosti in v času razraščajočih se delitev, vojn in geopolitičnih kriz deluje kot prostor srečanja – kot most med ljudmi, jeziki in kulturami, ki razlike ohranja kot pogoj razumevanja. Omogoča, da drug drugega slišimo v jeziku, ki ostaja odprt za pomen in ni zreduciran na korist. Etično nastopi kot izkušnja, in ne zapoved: kot zmožnost, da v d