Airbeletrina,
13. maj
―
Med kritiki obstaja pregovor, da kritikov, ki bi bili starejši od 35 let, preprosto ni. Gre za poklic, ki je v našem prostoru popolnoma prekariziran, poleg tega pa se nabor medijev, kjer bi kritičarka lahko redno objavljala, vztrajno krči. Ker imamo ljudje, tudi kritiki in kritičarke, potrebe še po čem drugem kot po tem, da služimo kulturi v imenu višjega dobrega, nas poti pogosto vodijo še v druge poklice in mnogi imamo več različnih vlog na različnih koncih. Tako kot jaz nisem le literarna kritičarka, tudi Ana Jurc ni le filmska kritičarka. Po izobrazbi je literarna komparativistka in hispanistka, zaposlena pa v kulturni redakciji RTV kot novinarka. Poleg kritik tako piše tudi članke, pripravlja intervjuje in počne še marsikaj. Kot pravi sama, pa se najraje posveča prav filmski kritiki in je ena redkih posameznic pri nas, ki ji je uspelo, da se s tem ukvarja redno in kontinuirano. Spregovorili sva o tem, kako njene kritike nastajajo, iz česa črpajo svojo sočnost ter seveda nekaj o »izzivih« našega poklica, kot se temu rado reče. Pa še o čem, kar paše zraven – tudi o filmskih naslovih, ki se jih lahko veselimo v letošnjem letu.
Najprej me zanima, kako poteka vaš proces pisanja kritike – pa začniva kar na začetku: kako svobodni ste pri izbiri filma, o katerem boste pisali, in na podlagi česa se za določen film odločite?
Uredništvo mi pušča svobodo pri tem, katere filme si izbiram za ocenjevanje. Pred očmi moram imeti, da nagovarjamo najširše možno občinstvo, in se zato potrudim pokriti »velike« filme, ki zanimajo več ljudi, tudi če mene osebno ne. Potem so tu še filmi, na katere imam močan odziv – lahko negativen ali pa pozitiven. Ni hujšega, kot so filmi za 3-: dolgčas. In na koncu je tu še občasna serija ali film, za katero oziroma katerega res mislim, da bi ga moralo videti več ljudi, in si zato dovolim malo pridiganja.
Si zapiske delate že medtem, ko si ogledujete film? Kritiko napišete takoj po ogledu ali radi stvar še mal
