Airbeletrina, 5. februar ― Cesta je bila ravna, drugačna tudi ne bi mogla biti. Levo in desno so švigali orehi. Med vožnjo se je spomnila, da ji je Ondrej, doma iz z gričevjem obdanega manjšega mesta ob reki Váh, nekoč rekel, da mu je všeč ravnina, ker pred sabo nima nobene prepreke. Očitno mu je nova pokrajina prirasla k srcu. Medtem ko se je njen pogled izgubljal v neskončnost, je na pametni telefon prejela sporočilo. Gotovo je Árpád, je pomislila. Sin že dve leti ni živel doma. Čeprav ji je do mature predstavljal veliko pomoč pri oskrbi ostarelih staršev, je bila vseeno vesela, da je ubral svojo pot in odšel. Sredi ravnice bi si bolj malo pomagal. Nekaj časa je minilo, ko so se začela pred njo na obvoznici že slikati vzhodna predmestja, kjer so prevladovale ulice z imeni ruskih krajev. Pot ji je po magistralni cesti sicer vzela kake četrt ure več od tega, kar bi trajala po avtocesti. A za e-známko ni bilo denarja. Vozila je očetov avto, staro škodo s konca devetdesetih. Njena dacia je bila pri sinu v Budimpešti, ta je nanjo na zadnje steklo prilepil nalepko z zemljevidom ogrske krone ter se nekega dne nonšalantno pripeljal domov. Ko je to videl dedek, mu je zabrusil, naj jo pri priči odlepi, ker lastni materi ne bo povzročal težav s svojimi neumnostmi. Da nimajo denarja, da bi menjavali stekla ali celo kupili nov avto. »Minden drága – vissza Prága!« je besede pribil kot nekakšen žebelj v krsto vnukove objestnosti. Da je v Bratislavi za nevšečnosti dovolj že registrska tablica s črkama DS. Nekaj časa je minilo, ko so se začela pred njo na obvoznici že slikati vzhodna predmestja, kjer so prevladovale ulice z imeni ruskih krajev. Njena starša sta sicer dobro govorila slovaško, čeprav se je ponekod slišalo, da je njun materni jezik madžarski. Drugače bi v kraju, kjer človeka veliko prej ogovorijo tessék kakor prosím, tudi ne moglo biti. Mama je bila v eni od bolnišnic glavnega mesta. Tja so jo morali preseliti, ker v domačem kraju ni bilo specializiranega oddelka z