Airbeletrina, 15. december ― ­Tretji roman Lare Paukovič Miza za štiri (Cankarjeva založba, 2025) se na prvi pogled obrača k ubesedovanju občečloveških izkustev, kot je denimo žalovanje ob izgubi (glavni junakinji romana, Juliji, pri sedemindvajsetih nenadno umre mama) ali praznina v romantičnih odnosih, ter si prizadeva, da bi bil berljiv, dostopen. Slogovno je Miza za štiri preprosto, a dokaj izčiščeno besedilo z lepim stavčnim ritmom, ki omogoča hitro, tekoče branje. Notranji monolog pripovedovalke Julije je dovolj razgiban, vanj posegajo dvogovori z ljudmi, ki jo obdajajo (s partnerjem B., z očetom, s sestro V., z materino prijateljico S. in njenim prijateljem D.), tekst tekoče prehaja med različnimi temami in vsebinsko smotrno odmerja prostor zgodbi, ki se dogaja v sedanjosti, reminiscencam in pripovedovalkinim refleksijam. Besedilo se kljub temu prehajanju med različnimi odvodi pripovedi bere izrazito jasno in avtorica prepričljivo meandrira med tem, kar postajajo vse jasneje izčiščeni pripovedni prameni – en, odvijajoč se skozi spominjanje preteklosti, en, odvijajoč se skozi intimni, v svetu prvoosebne pripovedovalke z nikomer deljeni notranji monolog, ter tretji, najbolj povnanjen, v stiku s sedanjim trenutkom romana – in ne s preteklostjo ali potenciali in možnostmi – v katerega posega tudi največ dialogov, vanj vstopa največ oseb. Slogovno je Miza za štiri preprosto, a dokaj izčiščeno besedilo z lepim stavčnim ritmom, ki omogoča hitro, tekoče branje. Prvi pripovedni lok romana je smrt Julijine mame Julijane, ki je umrla približno leto dni pred dogajanjem romana, ko je imela Julija sedemindvajset let. Smrt je bila nepričakovana in Julija v letu po materini smrti raziskuje odnos z materjo ter skozi opisovanje anekdot predeluje čustva, ki vznikajo v procesu žalovanja; žalost, bolečino, nemoč, nostalgičnost in anksioznost, a tudi jezo; avtorica je pri tem izrisu izrazito realistična in ji uspe izgraditi celostno emocionalno sliko žalujoče, kar se zdi pomembno – ne le da j