NUK,
6. maj
―
Izgubljeno s časom Srednjeveški rokopisni fragmenti
27. maj 2026–
5. september 2026, razstavna dvorana NUK
Fragmenti srednjeveških rokopisov so izzivalni: zastavljajo nam veliko vprašanj in posredujejo malo odgovorov, ker so samo majhni koščki nekdanjih knjižnih celot, od marsikatere pergamentne knjige je ostal samo delček, včasih le tako velik kot je noht na roki. In vendar: kaj pove? Ali lahko ugotovimo čas, ko je rokopis nastal? Ali lahko prepoznamo slogovne značilnosti pisave, od koder je bil srednjeveški pisar, ki je sukal trstiko in sestavljal črke v besede, besede v misli, misli v zaokroženo vsebino? Ali lahko iz ohranjenih besed prepoznamo vsebino, ki je bila pred časom razgrnjena pred radovednimi očmi?
To je prva razstava v Sloveniji, kjer so oder zavzeli fragmenti: ob predstavitvah rokopisov – zlasti tistih z mikavnim slikarskim okrasom – niti ne pomislimo na zgovornost fragmentov. In teh je samo v ljubljanskih knjižnicah in arhivih najmanj 1500: po večini so preostanki rokopisov iz naših cerkvenih, samostanskih in posvetnih zbirk – torej zastopajo veliko število knjižnih enot, ki so bili nekdaj prisotni pri nas in so imeli bralce, avtorje, prepisovalce. Zelo pozno, predvsem po letu 1500, so se domačemu gradivu pridružili fragmenti, ki so jih v tujih tiskarnah uporabili za okrepitev sešitih tiskanih pol – danes so oboji postali nepogrešljivi del evropske intelektualne dediščine.
Zaradi okrnjenega števila srednjeveških pisnih spomenikov je velik del znanja o razvoju pisav, o razmahu vsebin, o množici imen, povezanih z ohranjenimi deli, nepopoln. In ravno fragmenti se izkazujejo kot povezovalna nit, ki združuje znano z novimi dokazili. Razstava odpira nekaj doslej neznanih spoznanj, npr. o najstarejšem znanem fragmentu Ptolemajevega Almagesta v latinščini, o najdenčkih slovarskih fragmentov, ki razkrivajo mnogojezično znanje njenega sestavljavca, o preostanku rokopisov iz dunajskih dvornih delavnic, o šopih univerzitetnih skript z neke seve
