Airbeletrina, 11. september ― Blaža Lukana kulturni novinarji opisujejo z različnimi kombinacijami poklicev oziroma poklicanosti. Kdaj je »pisatelj, pesnik, dramaturg in gledališki kritik«, kdaj »profesor, dramaturg in pesnik«, kdaj »dramaturg, teatrolog, gledališki kritik in visokošolski predavatelj ter pesnik«. Čeprav v nekaj variacijah, recimo tej zadnji, Lukan kot pesnik stoji na zadnjem mestu, za transparentno naknadno dodanim »ter«, je iz njegovih pričevanj o svoji poti razvidno, da je poezijo pisal, še preden je dobro vedel, kaj počnejo dramaturgi. Ko je izvedel, kaj počnejo, je to v bistvu že uspešno počel in iz tega naslova, čeprav vedno v dialogu s poezijo, so izšle vse tiste druge, zgoraj naštete poklicanosti. Lukan je danes docent za dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter dolgoletni predavatelj na njenem Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti. Bil je umetniški vodja gledališča Glej (1985–1988) in SLG Celje (1989–1993), predsednik Društva kritikov in teatrologov Slovenije (2008–2012) ter selektor na več gledaliških festivalih. Od 80. let naprej se udejstvuje kot kritik in praktični dramaturg. Dramaturško je zasnoval več kot petdeset predstav ter napisal več kot petsto kritik, od tega največ za Delo in Dialoge. Je avtor številnih monografij, med njimi Tretja predstava (2023), Gledališka sinteza (2022), Turški lok (2019), Performativne pisave (2013) in Slovenska dramaturgija (2001), ter spremnih besed, med drugim k dramskim besedilom Evalda Flisarja, Andreja Rozmana in Matjaža Zupančiča. Pisal je prozo, drame, dramatizacije in radijske igre. Za dramo Mrtvi (2000) je bil nominiran za Grumovo nagrado, za zbirko pesmi za otroke Fantek in punčka (2021) je prejel Levstikovo nagrado, prejšnje leto tudi Grün-Filipčevo nagrado za dosežke v slovenski dramaturgiji. In šele po vsem tem, na koncu, čeprav v resnici že od začetka, lahko rečemo, da je napisal tudi trinajst pesniških zbirk, pri čemer na letošnji Pranger (po izboru Vida Beštra) pri