Airbeletrina,
7. september
―
Vsako soboto se dobiva v Grajski in piševa. Večino časa sicer govoriva in listava stare časopise. Trudim se na vse možne načine, da bi iz tebe izbezal, ali raje »pišeš« s fanti ali dekleti. Rad bi ugotovil, kaj ti to najino pisanje pravzaprav pomeni. Ne poznam te dobro, tako kot tudi tvojega pisanja ne. Prijazen si in to cenim. Ne poznam veliko tako vljudnih, pozornih in ustrežljivih ljudi, kot si ti. Še zmeraj ne vem, kaj počneš – nekaj naravoslovnega, morda nekaj z mehatroniko? Nikoli mi nisi povedal, verjetno si presodil, da me ne bi zares zanimalo. Anyways, inteligenten si in precej bogat. Najbolj šarmantnega te dela predvsem dejstvo, da nobena od teh lastnosti ne definira tvojega karakterja in da te še ni prevzel kompleks superiornosti ali pa ga skrivaš na zelo dober način.
***
Veliko sprašuješ o LGBTQ+ sceni, o tem, kako se med sabo najdemo, in o podobnih basic stvareh. Jaz ti kot poster child mariborske LGBTQ+ scene z veseljem odgovarjam, pri tem pa skušam biti čim manj sumničav glede tega, zakaj te to pravzaprav zanima. To je tudi ena od lastnosti, ki mi je na tebi tako zelo všeč: radoveden si in ljudje ter njihova življenja te dejansko zanimajo. Kar zase večino časa ne morem reči. Vprašanja tako skušam videti zgolj kot znak tvojega zanimanja in odprtosti brez kakršnega koli podteksta. Ko pa me gledaš s svojimi velikimi očkami, mi vse skupaj precej otežuješ. Govoriva o rekreativnem dejtanju in o tem, kako deluje gaydar. Za par sekund obnemim, ko me vprašaš, kaj mi moj gaydar govori o tebi. Začneva se hihitati, natvezim nekaj o tem, da te premalo poznam, da bi te lahko popredalčkal v eno izmed kategorij. Menjaš temo in meni odleže, kljub temu da mi prija, ko na svoj prefinjen način vrtaš vame. Zanimajo te rutice, ki so si jih v osemdesetih geji zavezovali za kavbojke, da bi z različnimi barvami opozorili na različne seksualne preference. Razmišljam, katero barvo rute bi si moral jaz privezati, da bi nakazal, da imam preferenco do tebe.
***
