Radio Študent,
29. december 2015
―
Današnja oddaja je najprej nadaljevanje oktobrske oddaje o tektoniki, hkrati pa tudi poskus povezave petih oddaj na temo političnih dimenzij arhitekture v bolj ali manj koherenten skupek.
V prejšnji oddaji z naslovom Tektonika prvič: Karl Botticher in Gotfried Semper smo predstavili teoriji tektonike teh dveh nemških avtorjev; podali smo zgodovinske okoliščine, ki so vplivale na njuno misel in opisali razmerje med obema avtorjema oziroma povezave med njunim arhitekturno-teoretskem delom. Pri tem nas je zanimal predvsem konceptualni par jedrne in umetnostne forme oziroma dvojica kernform/kunstform. Kot smo povedali v zaključku prejšnje oddaje, nas pri tem zanimajo možne družbene, politične in ekonomske implikacije jedrne forme in možnost neke specifične prakse arhitekture, ki se drugače umešča na teren družbenega, političnega in ekonomskega. Opomniti moramo, da tu s pozitivnim etičnim programom šele pričenjamo, zato te oddaje ne gre jemati kot dovršen etični kodeks, ampak bolj kot oblikovanje nekakšne delovne hipoteze.
Pa začnimo: “Jedrna forma arhitekturnega elementa je mehansko nujna in ima statično funkcijo”, pravi Botticher, vendar ne moremo reči, da ta definicija v celoti definira obliko, lastnosti in funkcijo nekega konstrukcijskega elementa. Vzemimo za primer kos opeke kot paradigmatski primer osnovnega gradnika arhitekture. Njegova trdnost mora biti dovolj velika, da prenaša tlačne obremenitve sestava, ki ga tvori, njegova specifična oblika oziroma razmerje stranic pa omogoča, da je osnovni modul mogoče uporabiti v čim več različnih situacijah in kombinacijah. Tako lahko iz zelo enostavne oblike z upoštevanjem lastnosti materiala proizvedemo širok nabor gradbenih sestavov: enoslojne ali večslojne zidove, stebre, loke, oboke, kupole in še kaj bi se našlo. Kljub temu pa verjetno drži, da razlog za zgodovinsko preverjen uspeh opečnatega zidaka tiči tudi v možnostih njegove rabe v procesu gradnje; enostaven je za prenašanje, rokovanje in vgrajevanje