Radio Študent, 25. januar 2016 ― V deveti oddaji Hertz arhitektur se bomo ukvarjali z razumevanjem prebivanja znotraj vse-vključujočih lokalno-globalnih procesov. Spoprijeli se bomo z razumevanjem arhitekture kot umetniške in ekonomske discipline in njenega razvojnega potenciala znotraj druge modernizacije. Arhitektura kot umetniška disciplina in koncept futurizma lahko nudi kritičen okvir za podobo utopije idealne družbe. Vendar je treba substanco za izpolnitev utopične ideje iskati v samih konceptih bivanjskosti, skozi nove neizogibne ideološke paradigme in spreminjajoče se ekonomske politike. Kakšne so torej projekcije urejanja prostora bivanjskosti? Februarja 2014 sem na neki berlinski strehi opazil poetičen neonski napis. Vzbudil mi je občutek integracije v velemesto in me na neki naiven način pomirjal, v smislu sprejemanja širše sodobne nomadske bivanjskosti, kot značilne zgodovinske konstante. Napis je, kot sem ga prebral, zgradbo iz simbola bivanja pretvoril v simbol začasne bivanjskosti. Šele kasneje sem odkril, da sem v naglici napis prebral napačno in da gre za umetniško inštalacijo Roberta Montgomeryja, na kateri piše: “All palaces are temporary palaces”. Na streho galerije Neue Berliner Räume, kjer je takrat razstavljal, je montiral neonski napis, pri katerem pa ni bila uporabljena angleška beseda “places” temveč “palaces”. Torej: “vse palače so začasne palače” in ne kot sem sprva zmotno prebral: “vsi prostori so začasni prostori”. Ob tem spoznanju sem doživel neko popolnoma novo zadoščenje, vendar ostrejšo kontemplacijo. V lucidno-poetičnem napisu Montgomeryja je podana kritika, ki odlično odseva konstantno stanje premeščanja pozicij moči, skozi zgodovinske migracije kapitala. Ukvarja se torej s stavbo kot simbolom moči, vendar le začasnim simbolom moči. Umetniška inštalacija torej nosi aktivističen naboj skozi preizpraševanje lokacij pozicij moči. Arhitekturni teoretik Roemer van Toorn v članku Dirty details iz leta 2001 predstavi svojo vizijo aktivistične arhitekture