Radio Študent, 21. februar 2016 ― Drago občinstvo! Dobrodošli v zvoku jubilejnega desetega Hertza arhitektur. V sedmem, novembrskem HA, smo pokazali na težave, ki jih ima teorija arhitekture s svojim objektom ter tako tudi sama s seboj. Zato si bomo nocoj dovolili manjši uživaški ekskurz; o arhitekturi bomo enostavno brali. Brali bomo o arhitekturi, kakor nastopa v literaturi. Brali bomo odlomke iz romanov, kjer opisi prostorov in z njim arhitekture stopijo v ospredje, čeprav v splošnem ti niso osrednji ali izpostavljen predmet obravnave v celotnem romanu. Prostor in z njim arhitektura nikakor nista nujna za literarno delo, toda po drugi strani imamo literarna dela, ki brez svojega prostora ne bi mogla pripovedovati. Kakor rečeno, v splošnem v literaturi redko naletimo na to, da bi bila arhitektura končni predmet obravnave ali pa tvorila temeljni problem nekega literarnega dela, pač pa nastopa kot nekaj, kar ob imenih prostorov daje obliko prostorski shemi literarnega dela. Torej, kljub temu da arhitektura ni osrednja tema določenega literarnega dela, pa je njena prisotnost nujna za samo literarno delo. Tovrstna umestitev nas napeljuje k formulaciji, da prostor in arhitektura nista ključen objekt, ampak sta vključena v odnos med subjektom in objektom. Tako arhitektura ni pomembna zato, da bi nam nudila proučevanje neke stvari, denimo gravitacijskih valov, če smo aktualni, pač je nujna, da se oblikuje določen odnos med nekim znanstvenikom in predmetom njegovega proučevanja. Stvar ni v arhitekturi, v stavbi samega laboratorija ali inštituta, ampak je v možnosti odnosa, ki ga ta lahko omogoča. V skladu s to idejo bomo prebrali nekaj odlomkov iz nekaterih del zajetnega opusa enkratnega Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Seveda bodo odlomki izvzeti iz konteksta posameznega romana, a bodo kontekstualizirani tako, da se bo vsak odlomek nanašal na opis določenega prostora. Med poslušanjem odlomkov vas ne bomo motili z navedbami romanov, iz katerih smo odlomke vzeli. Zajeli smo naslednja del