Radio Študent,
23. maj 2016
―
Pozdravljeni. V tokratnem Hertzu bomo predstavili specifično polje ukvarjanja s teorijo arhitekture, ki pa je hkrati tudi posebno mesto produkcije teorije. Predstavili bomo vsebino dela seminarja Teoretske prakse arhitekture, ki ga na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo vodi Petra Čeferin. Uvodoma bo sledil njen tekst, v katerem opredeli delo seminarja, v nadaljevanju pa bomo predstavili povzetke in izhodišča tekstov nekaterih udeležencev seminarja, h katerim smo se obrnili tudi s prošnjo, da dodatno opredelijo, zakaj se jim obravnavana tema zdi pomembna za teorijo arhitekture oziroma natančneje, za teoretsko prakso arhitekture. S svojimi prispevki sodelujejo: Ana Kosi, Valentin Tribušon, Lovrenc Košenina, Ana Korošec in Eva Logonder.
Predstavitev seminarja.
Pri seminarju smo izhajali iz stališča oziroma hipoteze, da arhitekturna teorija ni preprosto pripomoček za arhitekturno prakso. Pisanje o arhitekturi ni preprosto opisovanje, razlaganje ali promoviranje oziroma prodajanje produktov arhitekturne prakse kot so stavbe, mostovi in trgi. Ampak je sestavni del same produkcije arhitekture, samega konstruiranja arhitekture. Naše stališče je torej, da teorija je praksa. Namesto o dvojici teorije in prakse je zato v arhitekturi ustrezno govoriti o različnih oblikah praks, o teoretski in projektantski praksi.
Arhitektura sama pa je – in to je naša druga izhodiščna hipoteza – kreativna ali miselna dejavnost. Med drugim pomeni to naslednje: kolikor se arhitekturo prakticira resno, kolikor je v svoji projektanski in teoretski praksi uspešna, deluje na način, da prekinja ustaljene načine razumevanja sveta in posledično delovanja v svetu. Ali, kot lahko tudi rečemo, deluje na način prebijanja inercije realnosti.
To je tudi tisto, kar smo skušali razvijati v seminarju. Skušali smo prakticirati teoretsko prakso arhitekture na ravni njenega pojma: postaviti pod vprašaj nekatere uhojene načine razumevanja arhitekture in sprejete “resnice” in zarisati lastne
