Radio Študent, 23. oktober 2016 ― Benetke so od konca maja oblečene v modre plakate letošnjega 15. arhitekturnega bienala, ki nosi pomenljiv naslov: Poročanje iz fronte, Reporting from the front. Vpadljivi modri plakati z gospo, ki stoji na lestvi in si ogleduje pusto plosko pokrajino, stojijo na železniški postaji Santa Maria Novella, z njimi so prelepljeni vaporetti, na večjih piazzah lagunskega mesta pa stojijo plakati z rdečimi klopcami, na katerih si lahko turisti odpočijejo utrujene noge od celodnevnih pohodov po labirintih tega mogočnega muzeja na prostem. Mesto na vodi, v katerem lahko najdemo le še peščico prvotnih meščanov, saj so ti ubežali pred turističnimi hordami, je kot prežeto z arhitekturim bienalom, ki ima letos ob drugih novostih prvič tudi izrazito politično agendo. Ker je bienale v Benetkah najpomembnejša svetovna razstava s področja arhitekture, že samo aktivistično stališče, ki ga je kot kurator zastavil 49-letni čilenski arhitekt Alejandro Aravena, zahteva premislek. Ali je ta fronta, ta aktivizem, relevantno jedro arhitekture ali le nova modna veja arhitekture, kjer prava poza prinese že pol posla in slave? Gospa na lestvi čez pusto pokrajino ne zre po naključju. Napoveduje namreč bienale s pogledom na arhitekturo od zgoraj, ki ga je Aravena zasnoval z namenom, da arhitektura s svojim znanjem dejavno sooblikuje in rešuje najbolj pertinetna vprašanja urbane dobe. Teme tokratnega bienala, ki stoji na fronti neke humanitarne katastrofe sedanjega razvojnega scenarija in so ga v številnih arhitekturnih medijih nekoliko slabšalno oklicali tudi kot bienale »humanitarne arhitekture«, so namreč kvaliteta življenja, neenakost, trajnostnost, promet, odpadki, kriminal, onesnaževanje, migracije, segregacije, naravne nesreče in predmestja ter neformalna naselja. Glede na fokus bienala lahko to pusto pokrajino pred gospo razumemo tudi kot običajen posel arhitektov. Ti se, vsaj v t.i. razvitem svetu, od koder so vselej kuratorji beneškega arhitekturnega bienala doslej tudi pri