Radio Študent, 27. november 2016 ― Spoštovano ljudstvo. Tokratni Hertz arhitektur bo skušal predstaviti par postavk v zvezi z izbijanjem dna aktivistični arhitekturi, za katero se zdi, da je z letošnjim Beneškim arhitekturnim bienalom stopila na prestol sodobnih agend v arhitekturi, in se zato spodobi, da jo vzamemo v resen precep. Letos maja je Guardian napovedal prispevek o bienalu z besedami glavnega kuratorja Alejandra Aravene: "Edina žival, ki lahko premaga nosoroga, je komar. Oziroma oblak komarjev, pravzaprav." Aravena si je zadal, da bi se bienale spopadel z vprašanji, ki niso samo stvar arhitektov, pač pa zadevajo celotno človeštvo. Gre za teme, kot so promet, smeti, onesnaženje, migracije, segregacije, in seveda za podivjano zver kapitalizem. Ob tem je treba povedati, da je Aravena tudi letošnji Pritzkerjev nagrajenec. Prestižna nagrada je bila utemeljena z ugotovitvijo, da njegovo delo na področju socialne gradnje ne pomeni zgolj tega, da arhitektura lahko omogoči boljše življenjske razmere, pač pa da njegova aktivizem in delo odražata predvsem težnjo po družbeni spremembi in spremenjenem pogledu na arhitekturo. Podelitev je ob splošnem cehovskem odobravanju naletela tudi na kritiko. Tako je Patrik Schumacher, liberalni ideolog pisarne letos preminule arhitekturne zvezdnice Zahe Hadid, sporočil, da nagrada zgolj odraža nesrečno zmedenost, slabo vest in manko samozavesti ter da predstavlja prispevek tovrstne arhitekture neprimeren odgovor za jutrišnji svet visokih gostot naseljenosti, pri čemer je imel v mislih ravno revna naselja na obrobjih razvijajočih se metropol tako imenovanega svetovnega juga. Toda, kot je dejal Aravena, gre za več komarjev. Da bi ilustrirali, kaj bi naj predstavljalo primer tovrstnega arhitekturnega angažmaja, bomo izpostavili projekt Solarkiosk mednarodnega biroja Graft in nedavni projekt Common places, ki so ga izvedli v Muzeju arhitekture in oblikovanja. Pri Solarkiosku gre za manjši montažni objekt, ki ima na svoji strehi sončne celice,