Recenzija baletne predstave Stabat Mater & Nevarna razmerja
Koridor,
12. november 2014
― Koreografi: Edward Clug & Valentina Turcu in Leo Mujić Prizorišče: Veliki oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor Premiera: 7. 11. 2014 ob 19:30 Začela sta skupaj. Valentina Turcu in Edward Clug sta pred dobrimi 15 leti soustvarila svojo prvo celovečerno predstavo Tango, ki je omenjena kot začetek nove ustvarjalne dobe mariborskega baleta. Tokrat pa sta se v enem večeru predstavila posebej, vsak s svojo predstavo ter s svojim slogom. Čeprav sta oba baleta svoji premieri že doživela – Stabat Mater je bil ustvarjen za münchenski balet lanskega julija; Nevarna razmerja pa so praizvedbo doživela na Dubrovniških poletnih igrah, premiero pa na Ljubljana Festivalu letos poleti – sta bila tokrat oba prvič postavljena na domači oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Stabat Mater je himna Mariji, pripisana Jacopu da Todi v drugi polovici 13. stoletja. Govori o Marijinem trpljenju ob križanju Kristusa; celoten naslov (Stabat mater dolorosa) v dobesednem prevodu pomeni žalostna mati je stala. Uglasbitev Giovannija Battiste Pergolesija oživijo člani baročnega orkestra Akademije za glasbo iz Ljubljane s solistkama Štefico Stipančević in Nuško Drašček Rojko. Clug je sicer tragično zgodbo na oder prenesel v svoji interpretaciji; pravi, da je skozi zavedanje njegove glasbe prišel do sklepa, da Pergolesi kljub ustaljenemu cerkvenemu tekstu ni želel govoriti o trpljenju božje matere, ampak o posledici tega – v tem primeru gre za upanje. Za Cluga je osrednja ljubezen med materjo in sinom. Pred našimi očmi se odvrtijo njuni prepoznavni biblični prizori, vendar jih, kot pravi sam, »postavi v ironičen kontekst vsakodnevnega življenja in na novo prevede v intimnost in brezčasnost plesa.« Široko odprt, črn oder brez kulis na desni strani zamejujejo beli bloki, ki jih plesalci med predstavo sami potiskajo po odru, s čimer se ločijo posamezni prizori – tako ti bloki hkrati služijo kot križ, na katerega je Kristus »pribit« z lepilnim trakom ali pa njegov grob, ki po trenutku ž