SNG Maribor, 8. april 2015 ― Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 10. aprila 2015, v Stari dvorani SNG Maribor premierno uprizorila Canettijevo Ohcet v režiji Eduarda Milerja. Igrajo Milada Kalezić, Sara Dirnbek, Kristijan Ostanek, Mirjana Šajinović, Maša Žilavec, Ivica Knez, Bojan Maroševič, Peter Boštjančič, Irena Mihelič, Mateja Pucko, Vlado Novak, Ksenija Mišič, Nika Rozman, Viktor Meglič, Mojca Simonič, Nejc Ropret, Vladimir Vlaškalić, Ana Urbanc, Aleš Valič, Davor Herga, Irena Varga in Matija Stipanič. V Ohceti (1932) se vse suče okrog nepotešenega erosa in lakote po materialnem. Elias Canetti, dobitnik Nobelove nagrade za književnost, na humoren način razgali malomeščanskega duha, ki je enoten, ko gre za primarne želje in strasti. Malomeščan pod gosposkim videzom skriva prestrašeno, nenehno lačno, pohotno in farsično preprosto bitje. Deluje kot urbana marioneta, ki se nenehno oklepa materialnih dobrin in živi za svoje strasti. Brez marionetne niti preprosto ne more preživeti. Besedilo je prevedla Mojca Kranjc, dramaturginja in prirejevalka besedila je Žanina Mirčevska, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Jelena Proković, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, lektor Janez Bostič, izbor glasbe Eduard Miler, asistentka scenografa Urša Vidic, asistentka kostumografinje Barbara Franjić, oblikovalka maske Mirjana Djordjević.

SNG Maribor, 27. marec 2015 ― Gledališče s svojo telesno neposrednostjo in živostjo ni samo dogodek, je doživetje. Ko fizično nagovori metafizično in obratno. Ko se spregledamo in prepoznamo v vsej svoji nebogljenosti, lepoti, krutosti, smešnosti, plemenitosti, neumnosti, milini, predrznosti, pogoltnosti, ponižnosti, sočutju, egoizmu, ljubezni, veri, nasilju, upanju… mogoče skupni preteklosti in možni prihodnosti. Ko se zavemo, da smo lahko tudi kaj več, kot samo krvavi pod kožo, ali pa da smo zgolj to: krvavi pod kožo in z lačnim praznim želodcem. Ko se preko besed in misli velikih posameznikov iz naše skupne preteklosti in sedanjosti preizprašujemo, prepoznavamo in zardevamo v naši resničnosti. Ko Cankarjevi Hlapci zmeraj znova zadenejo točno v trebuh naše biti: "Zvest hlapec opravlja svoje delo, kakor mu je ukazal gospodar: če mu reče na polje, ne pojde v gozd…" In ko Jermanov "krik" spričo vehemence in brezobzirnosti aktualnih političnih in ekonomskih elit zareže in seže od nekoč do tukaj in zdaj: "Hlapci! /…/ Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan." In prav zato imajo birokrati radi kulturo, ne marajo pa preveč umetnosti. Ker umetnost zmeraj gleda in odide nekam drugam. Ker umetnost ne ukrivlja, ampak povzdiguje, kljubuje cinizmu, apatiji, neumnosti in krutosti. Ker dokazuje, da življenje lahko pogledamo, gledamo in živimo tudi drugače. Ker spričo sijaja, ostrine in resnice umetniških del politični dogodki zbledijo in se razblinijo, kot se spričo dramskih besedil razkrije kratkovidnost jezika dejanske politike in ekonomije. Ko večni statisti na političnem parketu, obsedeni in podrejeni dobičku, ki velja za merilo vsega in vsakogar, kvalificirajo ali diskvalificirajo človeka preko ekonomskih kazalcev, tržnih niš ali ciljne skupine, in tako vehementno barantajo s številkami, tvegajo, da bodo zabarantali tisto, kar nas identificira najbolj avtentično: edino zapuščina razmišljanja in umetniškega ustvarjanja zares opravičuje

SNG Maribor, 27. marec 2015 ― Prave gledališke mojstre najdemo največkrat daleč od gledaliških odrov, saj jih gledališče, ki kot kopirni stroj reproducira ustaljene vzorce in klišeje, ne zanima kaj dosti. Raje raziskujejo izvorni utrip in življenjske tokove, ki se izogibajo gledališkim dvoranam in množicam, pripravljenim zgolj kopirati ta ali oni svet. Posnemamo, namesto da bi ustvarjali svetove, ki naj bi bili usmerjeni v razpravo z gledalci ali celo odvisni od nje in od neznanih čustev pod površjem. In pravzaprav ni ničesar, kar bi skrite strasti razkrivalo bolje kot gledališče. V želji, da bi ubral pravo pot, se najpogosteje zatekam k prozi. Vsak dan se zavem, da so moje misli pri pisateljih, ki so že pred več kot sto leti preroško, a tehtno opisali zaton evropskih bogov in mrak, ki je preplavil našo civilizacijo, ki pa jo je treba spet razsvetliti. V mislih imam Franza Kafko, Thomasa Manna in Marcela Prousta. Danes pa k tej skupini prerokov prištevam še Johna Maxwella Coetzeeja. Njihova skupna vizija neizogibnega konca sveta – vendar ne konca planeta, pač pa konca standardnih človeških odnosov –, vizija prevrata družbene ureditve je za nas tukaj in zdaj presunljivo aktualna. Za nas, ki živimo v času po koncu sveta. Za nas, priče zločinov in spopadov, ki se povsod in vsak dan porajajo tako hitro, da jim celo vsemogočni mediji ne morejo slediti. Vsi ti požari zelo hitro postanejo dolgočasni, izginejo iz novinarskih poročil in se vanje ne vrnejo več. In vsi se počutimo nemočne, zgrožene in utesnjene. Niti stolpov ne zmoremo več postavljati in obzidja, ki smo jih vztrajno gradili, nas ne varujejo pred ničimer, nasprotno: zahtevajo celo našo skrb in zaščito, in nam tako pijejo življenjsko energijo. Postali smo nezmožni, da bi lahko zaslutili, kaj se skriva za temi vrati, za tem obzidjem. In prav zato gledališče mora obstajati in od tod mora črpati svojo moč. Da pogleda v notranjost, tja, kamor je prepovedano. "Legenda poskuša razložiti nerazložljivo. Ker izvira iz globoke resnice, se mora vrnit