ARS Likovni odmevi, 5. september 2018 ― Razstava na Ljubljanskem gradu Lila Prap je pravzaprav Lilijana Praprotnik Zupančič. Vendar pravi, da bi otroci, če bi morali poslušati tako dolgo ime, vmes zaspali. Za domače pa je tako ali tako Miša. In Lila Prap je res lahko skoraj karkoli. Po izobrazbi je arhitektka, nekaj časa je delala tudi v arhitekturnem podjetju v Nemčiji. Tja je šla sama, vrnila pa se je v dvoje – z gospodom Zupančičem, ki je postal njen življenjski sopotnik. Med drugim je delala kot oblikovalka, učila je na srednji gradbeni v Celju. In potem je začela pisati za otroke. Sprva ji je pripovedi ilustriral mož, vendar se je naveličal in ni bilo druge, kot da se tega loti sama. Lila Prap je danes svetovno prepoznavna avtorica otroških knjig – slikanic, pisateljica in ilustratorka. Vrhunec uspeha je doživela na Japonskem, kjer so njeni liki zaživeli tudi v risankah, na majicah, skodelicah in kot igrače. Prejela je številne nagrade in nominacije, med njimi priznanje za ilustracijo mednarodne organizacije IBBY, lani tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo, letos pa je postala častna meščanka Celja. V Peterokrakem stolpu na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava ilustracij iz njene najnovejše slikanice Zmaji?! Z Lilo Prap je v oddaji Likovni odmevi o njenem delu spregovoril Žiga Bratoš.

ARS Obiski kraljice, 3. september 2018 ― Tokrat vas vabimo k poslušanju suit, ki so jih skladatelji namenili orglam Tokrat vas vabimo k poslušanju suit, ki so jih skladatelji namenili orglam. Ta, med glasbenimi ustvarjalci različnih glasbenih obdobij zelo priljubljena ciklična glasbena oblika, prvotno sestavljena iz stiliziranih plesov 16. in 17. stoletja, je največkrat pisana za klavir, klavikord in čembalo, včasih tudi za orkester in – kljub plesni zasnovi, pogosto tudi za orgle. Ustvarjalcem in poustvarjalcem namreč ponuja široko paleto izraznih možnosti, tako v oblikovanju zvočnih barv, kot razpoloženj, ki se spreminjajo znotraj posameznih delov oz. plesov.

ARS Naši umetniki pred mikrofonom, 3. september 2018 ― Tugo Štiglic sodi med najbolj prepoznavna imena slovenskega mladinskega filma V ponedeljek, na dan slavnostnega odprtja 21. Festivala slovenskega filma, bodo v Portorožu podelili nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti.  Letos jo bo prejel režiser in scenarist Tugo Štiglic, ki  sodi med najbolj prepoznavna imena slovenskega mladinskega filma. Že v otroštvu je odigral eno glavnih vlog v Dolini miru (1956), enem najpomembnejših in mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Režiral ga je Tugov oče France Štiglic, pri katerem je Tugo, sicer diplomirani umetnostni zgodovinar, pozneje delal kot asistent režije. Zaslovel je s celovečernim prvencem Poletje v školjki (1986), ki mu je dve leti pozneje sledilo prav tako uspešno nadaljevanje. Po osamosvojitvi je posnel dva igrana TV filma po literarnih predlogah: Nasmeh pod pajčolanom (1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj (1994) po noveli Cirila Kosmača. Leta 1998 je posnel film Patriot po scenariju Igorja Karlovška in ustvaril enega redkih slovenskih akcijskih filmov, ki v slogu in vizualni govorici spominja na  popularne ameriške trilerje iz 80-ih in 90-ih let. Pozneje je posnel še tri mladinske filme: TV film Dvojne počitnice (2001) po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad (2002) po romanu Ivana Sivca in TV film Črni bratje (2010) po povesti Franceta Bevka, s katerim se je vrnil k temi upora proti fašizmu pred 2. svetovno vojno. V desetletjih delovanja na RTV Slovenija je režiral vrsto dokumentarnih, reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov ter radijskih iger. S Tugom Štiglicem se je leta 2006 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.

ARS Skladatelj tedna, 3. september 2018 ― Ponižnemu geniju, katerega glasbe dolgo ni nihče razumel, so očitali marsikaj, najbolj  brezobličnost skladb in premajhen talent Ponižnemu geniju, katerega glasbe dolgo ni nihče razumel, so očitali marsikaj, najbolj  brezobličnost skladb in premajhen talent. V resnici se niso znali približati vsebini njegove glasbe. In še danes je večkrat tako. Poslušalce menda najbolj prestrašijo monumentalne razsežnosti njegovih simfonij, saj vse po vrsti trajajo vsaj eno uro. Nič presenetljivega ni zato, če so že kmalu začeli njegove simfonije krajšati in prirejati, to so počeli tudi nekateri »dobronamerni« prijatelji, kot so bili Franz In Joseph Schalka ter Ferdinand Löwe – ti so s svojimi popravki približali Brucknerjevo glasbo Wagnerjevemu čutnemu zvoku. V tokratni oddaji boste zato lahko prisluhnili nekaterim stavkom njegovih simfonij, tako v prvotni kot v prirejeni obliki; oddajo pa bomo sklenili z glasbo Godalnega kvinteta v F-duru.

ARS Skladatelj tedna, 3. september 2018 ― Razmere in družina, v kateri se je rodil Bruckner, so v veliki meri določale tudi njegovo življenje Razmere in družina, v kateri se je rodil Bruckner, so v veliki meri določale tudi njegovo življenje – mnogo bolj kot marsikateri od njegovih sodobnikov se je tako moral boriti za svoje mesto v takratnem glasbenem svetu, pa tudi za vsakdanje preživetje. Njegovi predniki so bili kmetje in obrtniki in tudi on vse življenje ni mogel povsem zatajiti svojega podeželskega porekla; niti kot profesor v velemestnem Dunaju – po ulicah je hodil v mahedravi obleki iz grobega sukna, z gladko obrito glavo kot arhaičen lik iz davno preteklih dni. Tako v simfoničnih kot drugih delih je zato tu in tam čutiti vpliv ljudske glasbe; ob obsežnih simfonijah morda še toliko bolj zablestijo krajša zborovska in orgelska dela.

ARS Skladatelj tedna, 3. september 2018 ― Kdo je bil umetnik, ki je »prešteval gumbe na oblekah, bisere v ogrlicah, liste na drevju in zvezde na nebu?« Z besedo in glasbo se bomo tokrat dotaknili njegove osebnosti in življenja – oboje je neločljivo povezano z njegovimi glasbenimi umetninami. Kdo je bil umetnik, ki je »prešteval gumbe na oblekah, bisere v ogrlicah, liste na drevju in zvezde na nebu?« Zveni zelo poetično, v resnici pa ni bilo tako – Antonu Brucknerju se je za časa življenja v Linzu namreč pripetila manija štetja in začasno se mu je omračil um. In kaj je bil vzrok? Nesrečna ljubezen, seveda, tako pogosta spremljevalka tistih, ki so se zapisali glasbi.