Kamra.si, 10. december 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...10. decembra 2020 je umrla Karolina Kolmanič, slovenska pisateljica. Rodila se je 29. septembra 1930 v Lomanošah pri Gornji Radgoni. Avtorica več kot dvajsetih knjig proze (romanov, povesti in kratke proze) in zbirke dramskih besedil je končala učiteljišče v Mariboru in doštudirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz slovenščine in nemščine. Poučevala je na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in na Osnovni šoli II v Murski Soboti. Bila je dolgoletna mentorica Bralne značke. Objavlja tudi v literarnih revijah. Iz nemščine je prevedla roman Martina Alwooda Nosil sem smrt v svojem telesu. Njen roman Srečno, srebrna ptica pa je bil leta 2016 preveden v angleščino in je izšel pri založbi Texture Press v ZDA. Članica Društva slovenskih pisateljev je od l. 1969, pa tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu. Njene prve knjižne objave segajo v šestdeseta leta, l. 2000 pa je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc. Tudi sicer je v študijah in spremnih besedah o njenem opusu mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi

Kamra.si, 9. december 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. decembra 1931 - tragična prometna nesreča v Medlogu pri Celju Med najtežjimi prometnimi nesrečami, ki so se zgodile na Celjskem, sodi po številu žrtev še vedno v sam vrh dogodek, od katerega je minilo okroglih devet desetletij. V Medlogu, pri križanju ceste in železniške proge proti Žalcu (še danes lahko to mesto približno določimo s pomočjo hišice, ki je kasneje, po uvedbi zapornic na prehodu, služila zaposlenemu železnice, ki jih je spuščal ob prihodu vlaka), je 9. decembra 1931 avtobus, poln potnikov, zapeljal na tire ravno v trenutku, ko je iz smeri Petrovč pripeljal vlak. O teži nesreče priča dejstvo, da so se poleg domačih časopisov o njej obširno razpisali tudi v tujini. Avtobus, udeležen v nesreči, je pripadal podjetju Avtobus mesta Celja. Dve leti pred dogodkom ga je ustanovila Mestna občina Celje, ki je, sledeč vzoru iz Maribora, želela mesto čim bolje  prometno povezati s svojo bližnjo in daljšo okolico, zlasti pa s Savinjsko dolino, šentjurskim in šmarskim okolišem in z velikima zdraviliščema na Dobrni in v Rogaški Slatini. V letu nesreče je podjetje za prevoz potnikov uporabljalo osem avtobusov na šestih linijah, za katere je občina pridobila koncesije. Na omenjenem prehodu preko železniške proge so se že pred tem večkrat zgodile težke nesreče ali bile komaj preprečene, a železniška uprava kljub temu ni reagirala na pozive  občinske uprave in časopisja, čeprav je ta cesta bila je ena najvažnejših prometnih žil v državi z gostim prometom. Kljub zakonskim zahtevam ni namestila zapornic ali optičnih signalov. »Železniška uprava je pustila to važno križišče tako, kakor je bilo pred 40 leti, ko še ni bilo avtomobilov in gostega prometa na tej cesti.« je zapisala Nova doba. Dodati pa je potrebno, da je šele dodatek Uredbe o varnosti prometa iz leta 1929 dve leti kasneje prinesel zahtevo o obveznem upoštevanju mednarodnega znaka za križišče. Kasnejši zapisi navajajo, da je bilo križanje železniške proge in ceste povse

Kamra.si, 9. december 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. decembra 1931 - tragična prometna nesreča v Medlogu pri Celju Med najtežjimi prometnimi nesrečami, ki so se zgodile na Celjskem, sodi po številu žrtev še vedno v sam vrh dogodek, od katerega je minilo okroglih devet desetletij. V Medlogu, pri križanju ceste in železniške proge proti Žalcu (še danes lahko to mesto približno določimo s pomočjo hišice, ki je kasneje, po uvedbi zapornic na prehodu, služila zaposlenemu železnice, ki jih je spuščal ob prihodu vlaka), je 9. decembra 1931 avtobus, poln potnikov, zapeljal na tire ravno v trenutku, ko je iz smeri Petrovč pripeljal vlak. O teži nesreče priča dejstvo, da so se poleg domačih časopisov o njej obširno razpisali tudi v tujini. Avtobus, udeležen v nesreči, je pripadal podjetju Avtobus mesta Celja. Dve leti pred dogodkom ga je ustanovila Mestna občina Celje, ki je, sledeč vzoru iz Maribora, želela mesto čim bolje  prometno povezati s svojo bližnjo in daljšo okolico, zlasti pa s Savinjsko dolino, šentjurskim in šmarskim okolišem in z velikima zdraviliščema na Dobrni in v Rogaški Slatini. V letu nesreče je podjetje za prevoz potnikov uporabljalo osem avtobusov na šestih linijah, za katere je občina pridobila koncesije. Na omenjenem prehodu preko železniške proge so se že pred tem večkrat zgodile težke nesreče ali bile komaj preprečene, a železniška uprava kljub temu ni reagirala na pozive  občinske uprave in časopisja, čeprav je ta cesta bila je ena najvažnejših prometnih žil v državi z gostim prometom. Kljub zakonskim zahtevam ni namestila zapornic ali optičnih signalov. »Železniška uprava je pustila to važno križišče tako, kakor je bilo pred 40 leti, ko še ni bilo avtomobilov in gostega prometa na tej cesti.« je zapisala Nova doba. Dodati pa je potrebno, da je šele dodatek Uredbe o varnosti prometa iz leta 1929 dve leti kasneje prinesel zahtevo o obveznem upoštevanju mednarodnega znaka za križišče. Kasnejši zapisi navajajo, da je bilo križanje železniške proge in ceste povse

Kamra.si, 6. december 2021 ― Zgodovinski arhiv na Ptuj vabi na razstavo Metamorfoze delov ptujskega mestnega jedra v zadnjem stoletju. Na ogled bo od 3. 12. 2021 do junija 2022 v galerijskem hodniku Zgodovinskega arhiva na Ptuj. Trgi, ulice in hiše v starem ptujskem mestnem jedru so od preloma 20. stoletja dalje doživeli kar nekaj gradbenih in arhitekturnih sprememb, ki jih tako navadni posameznik kot tudi strokovnjak, pa najsi je prvi še tako star, drugi pa neznansko strokovno podkovan, marsikdaj ne moreta opaziti, kaj šele poznati. Pričujoča razstava (Dejan Zadravec) ja nadaljevanje razstave z naslovom Fotografske metamorfoze Ptuja v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, ki jo je Zgodovinski arhiv na Ptuju (Katja Zupanič) pripravil v letu 2019 na osnovi fotografij ptujskega novinarja, publicista in fotografa Jožeta Vrabla, le da so tokrat prikazane spremembe nekaterih območij starega ptujskega mestnega jedra, vidne iz primerjave fotografij s konca 19. in začetka 20. stoletja ter sodobnih fotografij taistih območij, ki jih je leta 2020 posnel muzejski fotograf Boris Farič. Primerjava fotografij, posnetih v več kot stoletnem razmaku, vizualno zelo natančno prikazuje gradbeni razvoj ptujskega mestnega jedra, spremni tekst, napisan na osnovi preučevanja arhivskih dokumentov, pa ta proces natančneje razlaga oziroma opisuje. Umetniški dodatek in protiutež zgodovinski in arhitekturni vsebini razstave pa slikovito predstavljajo originalne risbe (oglje na papirju) nekdanjih podob Ptuja, ki jih je natančno narisal priznani ptujski likovni umetnik Aleksander Fenos. Razstavo je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS. Ogledati si jo je mogoče vsak delovnik med 8.00 in 14.00 ob upoštevanju PCT pogoja. Vljudno vabljeni!

Kamra.si, 4. december 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...4. decembra 1907 se je v Novem mestu rodil Edvard Ravnikar, slovenski arhitekt. Umrl je 23. avgusta 1993 v Ljubljani. Ravnikar je bil po krajšem študiju na Dunaju učenec Jožeta Plečnika. Pri njem je tudi diplomiral. V letih 1938-1939 se je krajši čas izpopolnjeval pri Le Corbusierju. Med leti 1946–1980 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani (1946-50 je predaval tudi o kulturni oz. umetnostni zgodovini na novoustanovljeni Akademiji za upodabljaločo umetnost, kasnejši ALU). Od leta 1969 je bil izredni, od leta 1979 pa redni član SAZU. Ravnikarjeva arhitektura postopoma dobiva objektivno kritično vrednotenje. Cenjen je med svojimi učenci, ki so o njem priredili nekaj razstav in izdali več knjig. Umetnostni zgodovinarji od F. Šijanca, N. Šumija in S. Bernika so ga ocenili kot osrednjega slovenskega arhitekta 20. stoletja po J. Plečniku. Zgodaj je o njem pisala J. Pirkovičeva, za njo P. Krečič in G. Zupan. Najbolj tehtne analize so dodali F. in M. Ivanšek, A. Vodopivec in N. Koseljeva. Velja za najpomembnejšega slovenskega in enega najpomembnejših jugoslovanskih arhitektov druge polovice 20. stoletja. Več https://sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Ravnikar Priporočamo: Edvard Ravnikar: 1907-1983