Na stalnem naslovu najinega početja, 27. april 2016 ― Peformativno/gibalno raziskovanje prostora 14. 5. 2014, med 15.00 in 17.00; Coworking, Tobačna, Ljubljana. Idejna zasnova projekta: Radharani PernarčičAvtorji in izvajalci: Radharani Pernarčič, Srečko Jorš; Dejan Srhoj Fotografija: AniRadar Polipogon je gibalno‐raziskovalna intervencija v prostor: performerji vstopijo v neko že neko že poseljeno »pokrajino«, ki je čisto po svoje organizirana, nabita z relacijami, pomeni itd. … ter dolgo samo opazujejo. Kaj jim govori? Kje in kako se jih dotakne? Kako prihaja do njih? Gre za aktivno opazovanje, s katerim se želijo prebiti do tistega, kar že je, ne da bi vsiljevali svojo ustvarjalno idejo. Zaupajo, da bo to nekaj sprožilo v njih. In ko sproži, se odzovejo. Po majhnih korakih odkrivajo in soustvarjajo »zgodbo« prostora ter jo sproti ali v zamikih vnesejo v svoje gibanje. Tovrstni Score obenem obrne na glavo performativno logiko prezence: Ali sem lahko kot zavestni izvajalec performansa čim manj moteč, skoraj neopazen, za ljudi, ki v nekem prostoru opravljajo svoje vsakdanje naloge, obenem pa ohranjam enako stopnjo prisotnosti, kot če bi stal na odru? Obenem pa raziskuje, koliko najmanj je performer še potreben »na odru«, da bi se ustvarjal in razbiral pomen. Konkretno je Score privedel performerje do trenutka, ko jim je v očeh obvisela konstelacija majhne mizice in dveh (različnih) stolov v kotu pri oknu. Iz njihovih relacij in kotov (smeri), materiala, velikosti itd. se je sprožala spontana slika dveh »nevidnih« likov in klicala po drobnih dramaturških intervencijah, ki so gradile zgodbo: - se poznata? - sta si blizu? ‐ se že dolgo nista videla? ‐ kdo je doma in kdo na obisku? ‐ imata nekaj nerazčiščenega? ‐ mu (ji?) je odstopil(‐a?) boljši stol, ker mu/ji je nerodno, ali ker ne namerava izpolniti prošnje? > (Eden od performerjev rahlo premakne stol v drugo smer) ‐ sta se uspela pogovoriti ali je le minilo že dve uri in se je napetost polegla sama od sebe? ‐ ju ta pogled čez okno spominja na preteklo