ARS Izšlo je, 31. januar 2020 ― Zbirka zelo dobrih in zanimivih kratkih zgodb Zarja Vršič (1993) je literarna kritičarka, prevajalka (za prevod knjige Eugenea Guillevica z naslovom Zemljevôden je dobila nagrado Radojke Vrančič) in pisateljica. Kozjeglavka je njena prva prozna knjiga, zbirka predvsem kratkih zgodb, ki pa zagotovo niso zgodbice. Avtorica je namreč v njih pogosto razvila pretanjeno ravnovesje med tem, kar zaupa bralstvu, in tem, kar izpusti. To pa še ni vse: pomembno mesto v njeni prozi ima fantastika, ki je stvarna ali pa tudi ne, vedno pa je zelo spretno vtkana v pripoved. Med posebnostmi zbirke velja omeniti, da v njej nastopajo tudi prvoosebni pripovedovalci, tako moški junaki kot ženske junakinje pa se srečujejo in srečajo s smrtjo. Več o zbirki bo avtorica povedala v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebrala pa bo tudi kratki zgodbi Rusalka in Pomota. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja

ARS Skladatelj tedna, 31. januar 2020 ― V oddaji osvetljujemo zadnji desetletji življenja Ignacyja Jana Paderewskega. Takrat je Paderewski doživljal vrhunec svoje pianistične slave. Leta 1922 se je namreč vrnil h koncertiranju […] V oddaji osvetljujemo zadnji desetletji življenja Ignacyja Jana Paderewskega. Takrat je Paderewski doživljal vrhunec svoje pianistične slave. Leta 1922 se je namreč vrnil h koncertiranju v znameniti Carnegijevi dvorani v New Yorku. Že istega leta je do zadnjega sedeža napolnil znamenito newyorško športno dvorano Madison Square Garden; vanjo se je zgnetlo kar 20 000 ljudi. S takimi dosežki je zagotovo praoče sedanjega glasbeniškega zvezdništva. Današnji zvezdniki se prevažajo z razprodanega koncerta na razprodan koncert s svojimi lastnimi reaktivnimi letali, Paderewski pa se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja s svojim zasebnim vlakom.

ARS Skladatelj tedna, 30. januar 2020 ― Ignacy Jan Paderewski, ta veliki sin Poljske, se je s svojo nezgrešljivo podobo kuštravih las in nebrzdane ekscentričnosti, ki se tako ujema z našimi klišejskimi […] Ignacy Jan Paderewski, ta veliki sin Poljske, se je s svojo nezgrešljivo podobo kuštravih las in nebrzdane ekscentričnosti, ki se tako ujema z našimi klišejskimi predstavami o romantičnem umetniku, pianist in skladatelju v eni osebi, selil iz kraja v kraj, iz koncertne dvorane v koncertno dvorano. Povsod je potrjeval, da je, po smrti Franza Liszta, prav sam kralj črno-belih tipk. V današnji oddaji prisluhnite njegovemu izvrstnemu, hkrati pa – kdo ve zakaj – popolnoma pozabljenemu Klavirskemu koncertu v a-molu, op. 17.

ARS Ars humana, 28. januar 2020 ― Oskarji so institucija, ki ima med filmskimi nagradami neizpodbitno medijsko in gospodarsko prevlado – a kako pomembni so pravzaprav za naš prostor? Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti bo že 92. podelila oskarje. Ob razglasitvi nominacij za najboljši film, režijo in druge kategorije se je izkazalo, da je do enakopravnega upoštevanja del ustvarjalk, temnopoltih in drugih manjšinskih ustvarjalcev še dolga pot. Tudi mediji so po razglasitvi kritično zapisali, da so oskarji »škodljivi za film«, da je akademija seksistična, da so nominacije »slaba šala« in da so oskarjevske nominacije dobre le še za to, da si z njimi »podkurimo«. A oskarji v filmski industriji in medijih kljub vsemu ohranjajo neizpodbitno prevlado: sama prireditev stane 44 milijonov dolarjev. Za lobiranje Hollywood vsako leto potroši več kot 100 milijonov dolarjev, dobitnik oskarja za najboljši film pa v povprečju proda za 15 milijonov dolarjev več vstopnic. Tudi pri nas nagradam posvečamo veliko pozornosti – a kako pomembne sploh so za naš, pa tudi širši evropski prostor? Zakaj so, kot kaže, vsaj glede vpliva, ki ga imajo, »slaba šala« v resnici nagrade evropske filmske akademije – evropska vzporednica oskarjem? Kako pa je pri nas – kaj filmskim ustvarjalcem in občinstvu pomenijo slovenske vesne?