Novice

arhivi

Franc Červan #odtokiadotokia (3)

Franc Červan #odtokiadotokia (3)

ZAC, 27. julij 2021 ― V trajanju olimpijskih iger Tokio 2020 razkrivamo v spletni rubriki Iz hiše pisanih spominov nekaj vtisov iz kariere celjskih olimpijk in olimpijcev, ki so nastopili na igrah v Tokiu leta 1964. Franc Červan (1936-1991). Červana je njegov prijatelj in sotekmovalec Simo Važič z naklonjenostjo opisal kot dobrega prijatelja izven atletske steze, a kot hudega borca, športnika brez […] The post Franc Červan #odtokiadotokia (3) first appeared on Zgodovinski arhiv Celje - Hiša pisanih spominov.

13. maja 1920 se je v Bohinjski Bistrici rodila Lojzka Praček, slovenska smučarka

Kamra.si, 26. julij 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...13. maja 1920 se je v Bohinjski Bistrici rodila Lojzka Praček, slovenska smučarka. Umrla je 26. julija 2011 na Jesenicah. Družina Lojzke Praček se je na Jesenice preselila leta 1923, ko je oče kupil hišo na današnji Murovi (del Jesenic). Oče Alojzij Praček je bil doma iz Vipavske doline, zaposlen je bil pri železnici. Mama Marija je bila po rodu iz Hudejužne. Nekaj časa sta živela v Podbrdu v Baški grapi, kjer se jima je rodilo šest otrok. Ostali so Jožefa, Ciril in Slavka. Družina se je preselila v Bohinjsko Bistrico. Tu sta se Pračkovima rodili še dve hčerki, Anica in leta 1920 Lojzka. Družina se je preselila na Jesenice, kjer se je rodil še sin Marjan. Ko je zaključila štiriletno meščansko šolo, je petnajstletna začela delati v trgovini, nato pa v pisarni, kjer so izdajali lokalni časopis Na mejah. Ko je bil z drugo svetovno vojno ukinjen, se je leta 1943 zaposlila v jeseniški železarni, kjer je najprej delala na prodajnem oddelku, nato pa na oddelku za zunanjo trgovino. Kot ena redkih žensk je leta 1960 opravila vozniški izpit in se vozila s fičkom.

26. julija 2011 je na Jesenicah umrla Lojzka Praček, slovenska smučarka

Kamra.si, 26. julij 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...26. julija 2011 je na Jesenicah umrla Lojzka Praček, slovenska smučarka. Rodila se je 13. maja 1920. Družina Lojzke Praček se je na Jesenice preselila leta 1923, ko je oče kupil hišo na današnji Murovi (del Jesenic). Oče Alojzij Praček je bil doma iz Vipavske doline, zaposlen je bil pri železnici. Mama Marija je bila po rodu iz Hudejužne. Nekaj časa sta živela v Podbrdu v Baški grapi, kjer se jima je rodilo šest otrok. Ostali so Jožefa, Ciril in Slavka. Družina se je preselila v Bohinjsko Bistrico. Tu sta se Pračkovima rodili še dve hčerki, Anica in leta 1920 Lojzka. Družina se je preselila na Jesenice, kjer se je rodil še sin Marjan. Ko je zaključila štiriletno meščansko šolo, je petnajstletna začela delati v trgovini, nato pa v pisarni, kjer so izdajali lokalni časopis Na mejah. Ko je bil z drugo svetovno vojno ukinjen, se je leta 1943 zaposlila v jeseniški železarni, kjer je najprej delala na prodajnem oddelku, nato pa na oddelku za zunanjo trgovino. Kot ena redkih žensk je leta 1960 opravila vozniški izpit in se vozila s fičkom.

26. julija 1943 je v Ljubljani umrl celjski fotograf Feliks (Srečko) Magolič

Kamra.si, 26. julij 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...26. julija 1943 je v Ljubljani umrl Celjski fotograf Feliks (Srečko) Magolič. Rodil se je 6. aprila 1860 v Ljubljani.   Od leta 1890 je bil tehnični vodja Narodne tiskarne v Celju, ki jo je ustanovil Dragotin Hribar. Bil je tiskarski strokovnjak, slikar samouk in fotoamater.15. oktobra 1896 je v Celju odprl svoj fotografski atelje Apolon na vrtu hotela Pri kroni na Wokaunovem trgu 10. V maju 1897 si je od občine pridobil dovoljenje za postavitev reklamnega okna na hiši v Graški ulici 16, kjer je razstavljal svoje izdelke. Številne njegove fotografije so označene z »odlikovan v Amsterdamu«. V obdobju nacionalnih bojev med Nemci in Slovenci v Celju je bil jasno opredeljen za slovensko stran - je prvi »narodni fotograf« - prav tako kot kasneje njegov naslednik Wilhelm Pick, ki je nasledil njegov atelje leta 1903.Magolič je svojo obrt opravljal do leta 1901, ko jo je prepisal na svojo ženo Uršulo in kasneje, kot že omenjeno, na češkega priseljenca Wilhelma Picka.Leta 1903 se je preselil v Ljubljano. V letih 1891 in 1897 si je veliko dopisoval z dr. Frančiškom Lampetom, teologom, urednikom revije Dom in svet in zavzetim fotografom, na temo različnih tehničnih vprašanj (o povečavah, aparatih, razstavah itd.).Njegove fotografske motive najdemo reproducirane v Domu in svetu, v Ilustrovanem narodnem koledarju, Seidlovi knjigi o Savinjskih Alpah, v Slovanu itd.Bil je tudi založnik razglednic.Biografsko geslo je pripravil Janko Germadnik in je bilo preneseno iz Celjskega biografskega leksikona (2003–2007); za ažuriranje gesla skrbi Osrednja knjižnica Celje. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/magolic-srecko-feliks/ Priporočamo tudi: Feliks Magolič - celjski fotograf (1896–1903)
Simo Važič #odtokiadotokia (2)

Simo Važič #odtokiadotokia (2)

ZAC, 25. julij 2021 ― V trajanju olimpijskih iger Tokio 2020 razkrivamo v spletni rubriki Iz hiše pisanih spominov nekaj vtisov iz kariere celjskih olimpijk in olimpijcev, ki so nastopili na igrah v Tokiu leta 1964. Simo Važič (1934-2019) »Športno kariero atleta dolgoprogaša sem začel leta 1955, ko sem bil pri vojakih. V Celju, pri Kladivarju, me je najprej treniral […] The post Simo Važič #odtokiadotokia (2) first appeared on Zgodovinski arhiv Celje - Hiša pisanih spominov.

23. julija 1937 se je v Cvetkovcih rodil Božidar Radoš, slovenski pisatelj

Kamra.si, 23. julij 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...23. julija 1937 se je v Cvetkovcih rodil Božidar Radoš, slovenski pisatelj.  Do leta 1991 je živel v Ormožu in tam opravljal zobozdravniški poklic. Dve mandatni obdobje je bil tudi vodja takratnega TOZD-a Zdravstveni dom Ormož. Zdaj že več kot 25 let živi v Murski Soboti, kjer je nekaj časa delal še v zasebni zobni ordinaciji. Po smrti prve žene se je poročil z višjo zobozdravstveno tehnico Vladko Mecilošek, ki mu je pomagala pri delu v ordinaciji.Pisati je začel po upokojitvi. Po lastnih besedah je bila ljubezen do knjig odločilna za njegove prve preizkuse v pisanju. Najprej se je z avtobiografskim romanom Zlatnik polne lune spomnil svojega očeta in hkrati izpisal lastno življenjsko pot. Napisal ga je z željo, da bi povedal, kako mu je bil čas, v katerem je živel, naklonjen oz. prevečkrat nenaklonjen. Roman je bil nekaj let po izidu ponatisnjen. V zbirki zgodb Armbrust, ki jo je posvetil 20. obletnici slovenske osamosvojitvene vojne, in romanu Usodni časi je opisal svojo izkušnjo ob osamosvajanju Slovenije, v delu Vojakova pisma pa je literarno preoblikoval pisma, ki jih je med služenjem vojaškega roka pisal ženi. V romanu V objemu zla je tematiziral usodo njemu znanih ljudi, ki so se znašli v kolesju druge svetovne vojne in usodnih sprememb po njej. Za vsa literarna dela je značilna kritična distanca do tega, kar ga je osebnostno oblikovalo. Ravno kritična distanca je namreč po njegovem mnenju tisto, kar bi moralo zaznamovati leposlovno pisanje.Božidar Radoš je skupaj s soprogo tudi neutruden svetovni popotnik. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/rados-bozidar/Avtor gesla: Jožef Papp, Knjižnica Murska Sobota  
Draga Stamejčič #odtokiadotokia (1)

Draga Stamejčič #odtokiadotokia (1)

ZAC, 23. julij 2021 ― V trajanju olimpijskih iger Tokio 2020 razkrivamo v spletni rubriki Iz hiše pisanih spominov nekaj vtisov iz kariere celjskih olimpijk in olimpijcev, ki so nastopili na igrah v Tokiu leta 1964. Draga Stamejčič (1937-2015). Ljubljančanka, atletinja, ki je leta 1963 prišla v Celje, da bi v ekipi Kladivarja trenirala pod vodstvom Fedorja Gradišnika in se […] The post Draga Stamejčič #odtokiadotokia (1) first appeared on Zgodovinski arhiv Celje - Hiša pisanih spominov.

23. julija 1932 se je v Lescah rodil Jaka Torkar, slovenski akadamski slikar.

Kamra.si, 23. julij 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...23. julija 1932 se je v Lescah rodil Jaka Torkar, slovenski akadamski slikar. Umrl je 9. februarja 2002 v Ljubljani. Kmalu po rojstvu so se z družino preselili na Javornik, kjer je oče dobil službo v železarni. Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli. Oče je leta 1942 padel kot partizan, družino pa so izselili v nemška taborišča. Po vojni je nadaljeval šolanje in po nižji gimnaziji na Jesenicah zaključil Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je diplomiral leta 1956. Potem je obiskoval še specialko pri profesorju Božidarju Jakcu. Leta 1960 se je zaposlil kot likovni pedagog na Osnovni šoli Tone Čufar na Jesenicah. Po dveh letih je pridobil status svobodnega umetnika. Do svoje prerane smrti je živel in ustvarjal na Javorniku. Ustvarjal je predvsem po naročilu, saj je imel od leta 1962 status svobodnega umetnika. V zgodnjih šestdesetih letih je ilustriral roman Trojanski konj Mihe Klinarja, Povest o železu inženirja Avgusta Karbe ter dokumentarno slikanico Od fužin do železarne Aleksandra Rjazanceva. Kasneje je ilustriral še pesniško zbirko Rdeča kantata Miha Klinarja. Udeleževal se je slikarskih kolonij, kjer je slikal predvsem krajine. V sedemdesetih letih je predvsem kiparil. Leta 1975 je ustvaril kip talca v Mostah. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1978 na Vrhniki, na kateri je razstavil mitološki cikel. V začetku osemdesetih let se je vrnil k slikanju panoram po naročilu.   

22. julija 1889 je v Ljubljani umrla Dragojila Milek, slovenska pesnica, učiteljica in kulturnica

Kamra.si, 22. julij 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1889 je v Ljubljani umrla Dragojila Milek (tudi Karolina Milek), slovenska pesnica, učiteljica in kulturnica. Rodila se je 11. novembra 1850  v Ljubljani. Rodila se je v družini nižjega uradnika na ljubljanskem magistratu Antonu in gospodinji Katarini Milek rojeni Laban. Kasneje se je družina preselila v Ljubljano. Tu se je obiskovala šolalo pri uršulinkah, za učiteljske izpite pa pripravljala na zavodu Julije Moosove. Za tiste čase je bila zelo izobražena. Poleg nemščine je govorila še francoski in italijanski jezik. V Kobaridu je prišla kot prva učiteljica jeseni 1872, ko je bil Simon Gregorčič tam kaplan. Bila je zelo prizadevna v šoli in izven nje. Uvedla je pouk v ženskih ročnih delih v šoli in za odrasle, ob koncu leta prirejala razstave, organizirala manjša praznovanja in božičnico, ko so s pomočjo krajanov pogostili in obdarovali otroke. Za cerkveno rabo je izdelovala predmete iz blaga in vodila ženski cerkveni pevski zbor. Bila je tajnica kobariške čitalnice ter režiserka amaterske gledališke skupine. S Simonom Gregorčičem, ki je bil vodja čitalnice sta prirejala veselice (bésede) s petjem, deklamacijami in igrami. Bila je tudi pesniško nadarjena. Gregorčič je našel v njej sorodno dušo. V obeh se je zbudilo ljubezensko hrepenenje, a sta kmalu spoznala, da je njuna ljubezen brezupna, saj na celibat ni bil obsojen samo on kot duhovnik, ampak tudi ona kot učiteljica, ker bi s poroko izgubila službo. Dekan Andrej Jekše je kot predstojnik modro ukrepal in Gregorčiča so prestavili v Rihemberk (sedaj Branik). Čustva ob ločitvi sta oba izpovedala v verzih: ona v pesmi Sloves, Gregorčič pa s kantato o »planinski roži« Ohrani Bog te v cveti!, ki jo je uglasbil Gustav Ipavec.[1] Njej veljajo Gregorčičeve pesmi: Cvete, cvete pomlad, Dobre starke umne glave, Enkrat te v življenji sem videl samo, Kropiti te ne smem, Megla pade na ravnine, Ne zveni mi, Nikar, nikar se me ne boj, Stoji v planini vas in Ti meni svetlo solnc

22. julija 1987 je v Šempetru pri Gorici umrl duhovnik Viktor Kos

Kamra.si, 22. julij 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1987 je v Šempetru pri Gorici umrl duhovnik Viktor Kos. Rodil se je 4. septembra 1899 v Podmelcu.  Maturiral je v Gorici leta 1920. Na željo staršev se je vpisal na bogoslovje v Gorici in bil tam leta 1923 posvečen v duhovnika. Po posvetitivi je dve leti služboval kot kaplan v Bovcu, za tem dve leti kot kurat v Logu pod Mangrtom, potem je bil pet let župnijski upravnik v Žabnicah pod Svetimi Višarjami (tu je skrbel tudi za cerkev na Sv. Višarjih), nazadnje pa skoraj 40 let župnik in dekan v Komnu (1932-1971). S Komenci in Rihenberžani je delil kruto usodo druge svetovne vojne: februarja 1944 so Nemci obkolili Komen, Rihenberg (današnji Branik) in nekatere druge bližnje vasi ter internirali okoli 1100 prebivalcev. Skupini se je poleg kaplana Mirka Renerja prostovoljno pridružil tudi dekan Viktor Kos. V taborišču v Neumarktu na Bavarskem so zdrave internirance razposlali po raznih bavarski mestih na prisilno delo, kakih sto bolnih, ostarelih in otrok pa obdržali v “lazaretskem” delu taborišča. Z njimi je ostal tudi Viktor Kos, in sicer je vseh 17 mesecev skrivaj opravljal duhovniška dela (krščeval, spovedoval, nosil sv. obhajilo, pokopaval ipd.). Povezal se je tudi z nekaterimi duhovniki na Bavarskem in prek njih zbiral obleke ter hrano za internirance. Junija 1945 se je s pomočjo ameriške vojske skupaj s Komenci vrnil v Komen. Med požganimi hišami je bilo tudi župnijšče, zato je do upokojitve bival v večih hišah v vasi.Po upokojitvi leta 1971 je delal kot bolniški kurat v bolnišnici v Šempetru pri Gorici. 1973. leta je na Sveti gori daroval zlato mašo. Viktor Kos je dobil častni naziv monsinjora leta 1964. 1999. leta so mu Komenci odkrili spominsko ploščo.   Vir:  https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kos-viktor/   Priproročamo tudi: Viktor Kos (1899-1987)

22. julija 1821 se je v Piranu rodil Cesare Dell’Acqua, akademski slikar

Kamra.si, 22. julij 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1821 se je v Piranu rodil Cesare Dell’Acqua, akademski slikar. Umrl je 16. februarja 1905 v Bruslju. Slikar Cesare Dell’Acqua, rojen v Piranu, sodi med priznane slikarje 19. stoletja. Uveljavil se je kot slikar zgodovinskih in žanrskih motivov, kot portretist ter kot dekorativni slikar. Njegov opus obsega olja na platnu, akvarele, risbe in knjižne ilustracije. Sodeloval je tudi s hčerko Eve kot scenarist pri njenih operetah in drugih glasbenih delih. Starša Andrea Dell’Acqua iz Kopra in Caterina Lengo iz Trsta sta se poročila 10. januarja leta 1808. Oče je bil sodnik, zaposlen najprej na kazenskem oddelku sodišča v Kopru in od leta 1809 na sodišču v Piranu. Očetova prezaposlitev je botrovala preselitvi družine v Piran, kjer so živeli do očetove smrti leta 1826. Cesare je bil najmlajši izmed petih otrok. V krstno knjigo, ki jo hranijo v kapiteljskem arhivu cerkve sv. Jurija v Piranu, je vpisan pod imenom Cesare Felix Georges Dell’Acqua. Njegova rojstna hiša v Piranu se danes nahaja na Vidalijevi ulici 11 (tedaj Via Delfin). Po očetovi smrti se je mati z otroci preselila najprej v Koper in leta 1833 v Trst. Po šolanju v Kopru in Trstu se je moral Cesare takoj zaposliti, čeprav ga je veselilo likovno ustvarjanje.Zanj se je zavzel beneški kipar Pietro Zandomeneghi (1806-1866), mu svetoval študij slikarstva in si skupaj skupaj s tržaškim zgodovinarjem Pietrom Kandlerjem (1804-1872) prizadeval, da je dobil občinsko štipendijo. Ta mu je omogočila odhod v Benetke, kjer je od leta 1842 do 1847 študiral na Akademiji lepih umetnosti (Academia delle Belle Arti).Septembra leta 1844 je bil med izbranimi slikarji, ki so ovekovečili obisk cesarja Ferdinanda I v Trstu. Avstrijski Lloyd je leta 1845 izdal album s šestnajstimi litografijami o dogodku; avtor devetih je Dell’Acqua.Po študiju je krajši čas potoval po evropskih prestolnicah umetnosti (Dunaj, München, Pariz). Leta 1848 se je preselil v Bruselj, kamor se je že prej preselil

21. julija 1933 je v Žalcu umrl Josip Širca, gospodarstvenik, gasilec in župan

Kamra.si, 21. julij 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...21. julija 1933 je v Žalcu umrl Josip Širca, gospodarstvenik, gasilec in župan. Rodil se je 8. aprila 1854 v Žalcu. V Žalcu je obiskoval trirazredno ljudsko šolo, ki jo je leta 1867 uspešno zaključil. V četrtem razredu se je šolal doma, nato pa je obiskoval dvorazredno realko v Celju. V Celju je nadaljeval šolanje v trgovski smeri, kjer se je učil nemško korespondenco. Leta 1871 je začel delati kot praktikant v trgovini Andreja Elsbacherja v Laškem, nato je nadaljeval v trgovini z železnino Karla Reiterja v Mariboru, leta 1874 pa je delal v veletrgovini F. M. Stoklasa v Gradcu. Zaradi očetove bolezni se je vrnil domov in začel delati v domači trgovini, ki jo je leta 1885 tudi prevzel, ampak jo je že čez nekaj let dal v najem in se posvetil svojemu posestvu in različnim javnim ter društvenim funkcijam. Bil je podnačelnik požarne brambe v Žalcu (1881–1888) in od leta 1888 njen načelnik. Že na začetku načelstva požarni brambi je uvedel poveljevanje v slovenskem jeziku, leta 1899 pa je sestavil in izdal Vežbenik zveze slovenskih požarnih bramb na Spodnjem Štajerskem. V tem vežbeniku so bila poleg vaj še slovenska povelja za vaje z raznimi gasilskimi orodji. Žalski župan je bil v letih 1894–1916. V času njegovega županovanja so ustanovili meščansko šolo v Žalcu, uredili kanalizacijo in tlakovali žalske ulice, vodil je gradnjo župnijske cerkve, nove osnovne šole, hmeljarne, sodeloval pri ustanovitvi žalske elektrarne. Bil je med soustanovitelji Zveze slovenskih gasilskih društev na Spodnjem Štajerskem, član okrajnega šolskega sveta, ravnatelj Savinjske posojilnice in soustanovitelj zadruge Hmeljarna leta 1902 ter Oznamkovalnice za hmelj leta 1908. Leta 1913 je postal častni občan občine Žalec (trg Žalec). Pokopan je na žalskem pokopališču. Avtor/-ica gesla: Karmen Kreže, Medobčinska splošna knjižnica Žalec

20. julija 1933 je v Mozirju umrl Franc Praprotnik, učitelj in sadjar

Kamra.si, 20. julij 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...20. julija 1933 je v Mozirju umrl Franc Praprotnik, učitelj in sadjar.  Rodil se je 28. januarja 1849 na Andražu nad Polzelo.  Oče mozirskega sadjarstva je obiskoval ljudsko šolo v Šmartnem ob Paki. Po dveh letih je šolanje nadaljeval v Celju, kjer je z odliko končal štiri razrede mestne šole. Leta 1870 je na celjski gimnaziji maturiral z odliko, nato se je na željo staršev vpisal na bogoslovje v Mariboru. V tem času ga je prizadel propad domačije, zato je leta 1873 izstopil iz bogoslovja in se vpisal na mariborsko učiteljišče ter ga s pomočjo državne podpore končal leta 1874. Učiteljsko službo je nastopil avgusta 1874 kot podučitelj v Selnici ob Dravi. V letih med 1876 in 1881 je bil definitivni učitelj v Limbušu, nato pa je postal nadučitelj pri Devici Mariji v Puščavi. Leta 1889 je dobil mesto nadučitelja na takrat še dvorazredni ljudski šoli v Mozirju. Tam je ostal v službi kar 26 let do upokojitve leta 1915.

19. julija 2017 je v Mariboru umrl Bogo(mir) Čerin, slovenski fotograf.

Kamra.si, 19. julij 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...19. julija 2017 je v Mariboru umrl Bogo(mir) Čerin, slovenski fotograf. Rodil se je 5. avgusta 1947 v Mariboru. Mojster umetniške fotografije Bogo Čerin se je začel s fotografijo resneje ukvarjati kot dijak mariborske Srednje tehniške šole in se na začetku svoje fotografske poti zapisal dokumentarni fotografiji. Najprej je sodeloval s študentskim listom Katedra, kasneje pa je svojo fotoreportersko pot nadaljeval pri Večeru in v mariborskem dopisništvu Dela, kjer je bil zaposlen več kot 20 let. V tem obdobju je s pomočjo reporterske fotografije postal dragocen kronist svojega časa in s fotoaparatom dokumentiral številna dogajanja v rodnem mestu ter širše. V zgodovino umetniške fotografije se je najmočneje zapisal z akt fotografijo, s katero se je pričel ukvarjati konec 60. let prejšnjega stoletja in se ji intenzivneje posvetil v naslednjih desetletjih. Sprva je ustvarjal v črno-beli tehniki, v sredini 70. let pa je prešel na barvno fotografijo, kateri je ostal zvest vse do konca.
še novic