Kamra.si, 14. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...14. septembra 1887 se je v Dragovanji vasi rodil Mihael Kambič, slovenski slikar. Umrl je 7. januarja 1979 v Dragovanji vasi.  Ljudsko šolo je obiskoval najprej v bližnjem Dragatušu in nato v Črnomlju. Od leta 1899 je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu, kjer ga je poučeval risanje najprej Hugo Skopal, kasneje pa tedaj že priznani akademski slikar Josip Germ. Po opravljeni maturi je leta 1908 odšel na študij slikarstva v Prago. Tam je še istega leta opravil sprejemni izpit na Umetnostni akademiji. V Pragi je najprej med letoma 1908 in 1911 obiskoval splošno šolo pri hrvaškemu slikarju profesorju Vlahu Bukovcu, nato pa med letoma 1911 in 1915 še specialno šolo Vojtecha Hynaisa. Po končanem študiju na akademiji je leta 1915 v Pragi opravil še državni profesorski izpit. Jeseni 1915 je pričel poučevati risanje na gimnaziji v Kufsteinu na Tirolskem. Tam je ostal tri leta. Malo pred koncem prve svetovne vojne je prišel v Ljubljano, kjer je potem na poljanski gimnaziji poučeval risanje vse do leta 1950 oziroma do upokojitve. Kasneje je bil nekaj časa tudi honorarni predavatelj pedagogike in metodike na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, ki je bila nato preimenovana v Akademijo za likovno umetnost. Kljub odločitvi za pedagoški poklic s slikanjem ni nikoli prenehal. Naredil je vinjete in ovitek za glasilo Lovec, za plakat jugoslovanskega sokolskega zleta v Ljubljani pa je prejel prvo nagrado. Imel je nekaj skupinskih razstav v Kufsteinu, Ljubljani in Beogradu, prvo samostojno razstavo pa šele leta 1964 v Metliki, Črnomlju in Novem mestu. Je slikar realist s solidno tehniko in točno risbo. Večinoma krajino in portret je slikal v olju, manj v akvarelu in pastelu. Največ njegovih slik se nahaja v Belokranjskem muzeju v Metliki. Zadnja leta je preživel pri sorodnikih v rodni Dragovanji vasi, kjer je tudi umrl. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kambic-mihael/Avtor gesla: Karel Bačer, Knjižnica Mirana

Kamra.si, 13. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...13. septembra 1772 se je v Kopru rodil Francesco Andrea Elio Grisoni, plemič, veleposestnik, politik, trgovec, mecen in bibliofil. Umrl je 11. decembra 1841 v Kopru. Francesco Andrea Elio Grisoni se je rodil v Kopru 13. septembra 1772 kot četrti otrok. Krstil ga je kanonik Don Ottavio Manzioli; krstna botra sta bila grof Giovanni Barbabianca in markiza Teresa, žena plemenitega Antea Gravisija, v prisotnosti markiza Elia Gravisija. Francesco je prva leta preživljal v krogu svojih sestra in staršev, pri enajstih letih, kmalu po očetovi smrti ( 5. aprila 1783), pa so ga poslali na šolanje v ugledno plemiško semenišče oziroma Collegio Tolomei v Sieno, kjer je preživel štiri leta. Odločitev, da so odraščajočega Francesca poslali tako daleč od doma, glede na to, da so njegovi vrstniki, tudi iz najuglednejših koprskih plemiških družin, večinoma obiskovali koprski Collegio dei Nobili, ni pojasnjena. Morda jo lahko pripišemo dejstvu, da je bil sienski Collegio Tolomei , zlasti v letih 1687 – 1778, ko ga je že drugič prizadel potres, med najprestižnejšimi na italijanskih tleh in da je bil njegov pokrovitelj in dobrotnik toskanski veliki vojvoda Leopold II. (1765-1790), kasnejši avstrijski cesar (1790-1792). Kot edini moški potomec je moral Francesco po svoji vrnitvi v Koper nemudoma prevzeti breme upravljavca obsežnih posesti oziroma celotnega kapitala, ki je po opravljeni sodni cenitvi znašal okroglih 2 milijona kron. Posesti so vključevale parcele v okolici Kopra, obsežno posest Sv. Onofrija in solna polja na območju piranskega komuna, fevd Sv. Ivana v Dajli pri Novigradu in posesti v okolici Trevisa na območju beneške terraferme. Francesco je po vsej verjetnosti živel v družinski palači Sabini-Grisoni sredi Kopra, ki jo je že leta 1736 njegov oče podedoval po Sabinijih.  

Kamra.si, 4. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...4. septembra 1900 se je v Framu rodil Drago Hasl, učitelj, glasbenik in kulturni delavec Umrl je 15. novembra 1976 na Ptuju. Rojen je bil v Framu kot najmlajši otrok v družini. Po končani osnovni šoli je naredil dva razreda gimnazije in nadaljeval učiteljsko pripravnico. Dokončal je tri letnike učiteljske šole v Mariboru in eno leto glasbenega študija na Državnem konservatoriju v Ljubljani. Prvo službo je dobil kot pomožni učitelj v Lehnu na Pohorju, že naslednje leto pa je začel poučevati na osnovni šoli v Cirkovcah, kjer je ostal do leta 1927. Nato je nastopil službo strokovnega učitelja na meščanski šoli na Ptuju. Med službovanjem v osnovni šoli Cirkovce je spoznal svojo življenjsko sopotnico Ano Žiher. Sodeloval je na različnih področjih ptujskega kulturnega življenja: ustanovil je lutkovno gledališče, sodeloval pri Glasbeni matici, v Dramskem društvu in pri Ljudski univerzi.V obdobju med vojnama je deloval na ptujski meščanski šoli, kjer je poleg glasbe in petja poučeval likovno ustvarjanje. Vojna leta 1941–1945 je preživel v izgnanstvu v Nišu in Knjaževcu, nato pa se je vrnil na Ptuj in se posvetil javnemu in družbenemu delu. Bil je ravnatelj ptujske gimnazije, predsednik mestnega ljudskega odbora Ptuj, poverjenik za ljudsko prosveto v ptujskem okraju. Po osvoboditvi je v glasbeni šoli poučeval violino, bil član Matičnega godalnega kvarteta, zbiral stara glasbila, uredil glasbeno zbirko v ptujskem gradu in vodil ženski pevski zbor. Sodeloval je v občinskem svetu kulturno-prosvetnih organizacij, dal pobudo za ptujsko kurentovanje in ga celo desetletje vodil ter razvijal s svojimi sodelavci. Bil je imenovan za ravnatelja Gimnazije Ptuj in na tem delovnem mestu ostal do konca šolskega leta 1947/1948. Od leta 1950 dalje se je posvečal Študijski, nato pa združeni Ljudski in študijski knjižnici na Ptuju. Pod njegovim vodstvom se je knjižnica vsestransko razvila in družbeno uveljavila. Od leta 1951 jo je vodil kot upravnik, skr

Kamra.si, 4. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...4. septembra 1967 je v Mariboru umrl Janko Gačnik, pedagog in kulturnoprosvetni delavec. Rodil se je 12. februarja 1895 Gradcu. Bil je slovenski pedagog, koroški učitelj in kulturni delavec, velik domoljub in borec za pravice Slovencev. Obiskoval je mariborsko učiteljišče in postal učitelj. Potem je moral v vojsko v Romunijo, od koder je leta 1918 šel med prostovoljce, borce za severno mejo. V aprilu 1919 je bil ranjen pri Kotmari vasi in zaradi poškodb ostal invalid. Trideset let (1920-1950) je bil učitelj in nadučitelj na Ravnah. Prijateljeval je tudi s Prežihovim Vorancem. Z njim ga je družilo prizadevanje za kulturni in socialni napredek koroškega naroda.Tudi druga svetovna vojna mu je prinesla neprijetnosti. Fašisti so ga zaradi sodelovanja v osvobodilnem gibanju zaprli in internirali v Italijo. Od tam se je leta 1943 prebil do zbirnega taborišča Gravina, kjer je učil in spodbujal svoje rojake. Leta 1944 je izšla knjiga Taboriščna čitanka. Gačnik Janko je avtor treh prispevkov: Slovenski svet, ti si krasan! (slabih 7 strani), Odlomki iz naše zgodovine (6 strani) in Po Jugoslaviji (5 strani). Po končani drugi svetovni vojni se je Gačnik spet vrnil na Ravne, kjer je delal kot učitelj. Bil je upravnik dijaškega doma, upravitelj šole, gradil je Malgajev spomenik na Dobrijah, deloval v številnih društvih, režiral igre, vodil pevske zbore… Po upokojitvi se je z ženo preselil v Maribor. Tam se je posvečal delu v raznih organizacijah, zlasti Skladu Prežihovega Voranca, katerega predsednik je bil. Organiziral je koncerte pevskih zborov tako v Mežiški in Dravski dolini kot tudi v Mariboru in okolici ter Prekmurju. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/gacnik-janko/Avtorica gesla: Simona Šuler Pandev, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Priporočamo tudi: Janko Gačnik in album njegovih fotografij iz prve svetovne vojne

Kamra.si, 4. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...4. septembra 1812 se je v Trstu rodil Friedrich Bruno Andrieu, železar, podjetnik in tovarnar. Umrl je 6. februarja 1884 v Gradcu. Friedrich Bruno Andrieu je pomembno vplival na oblikovanje proizvodnih in poslovnih procesov v 19. stoletju, ki se nanašajo na železarsko proizvodnjo v raznih krajih tako v Sloveniji kot v Avstriji, in velja za ustanovitelja železarne v Štorah. Rojen je bil v Trstu očetu Augustu Andrieuju in materi Anni Mariji, roj. Toso. Družina njegovega očeta izhaja iz Provanse, kamor so prišli iz Lyona. V času francoske revolucije se je družina izselila iz Francije v Trst, ki je bil takrat avstrijski. Tam je njegov oče spoznal grško begunko Anno Marijo in se z njo poročil leta 1807. V zakonu je bilo rojenih deset otrok, četrti po vrsti je bil Friedrich Bruno. S starši se je leta 1814 preselil v Francijo v Toulon, leta 1827 pa se je vrnil v Trst.

Kamra.si, 4. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...4. septembra 1951 (Milford, New Jersey, ZDA) je umrl Louis Adamič, slovensko-ameriški pisatelj, prevajalec in politik. Rodil se je 23. marca 1898 v graščini Praproče (Spodnje Blato pri Grosupljem). Izhajalje iz kmečke družine, ki je cenila izobrazbo. Gimnazijo je obiskoval vLjubljani, v 3. letniku pa je bil izključen zaradi sodelovanja vprotiavstrijskem gibanju. Leta 1913 je odšel v Ameriko, kje je delal kotfizični delavec in pri slovenskem dnevniku Glas naroda. Z zaslužkom si jeplačeval ure angleščine, da bi se čim hitreje naučil jezika, da bi lahko vangleščini tudi pisal. Od 1917-1920 je služil v ameriški vojski, potem pa je spet delal kot novinar, uslužbenec in nato kotsocialistično usmerjen poklicni književnik v ZDA. Predsednik Roosevelt ga jeleta 1940 povabil za svetnika v Common Council for American Unity. Med drugosvetovno vojno je v ZDA podpiral  NOB in novo Jugoslavijo. Sodeloval je vorganizacijskem delu jugoslovanskih izseljencev, od 1942 do 1946 je bil častnipredsednik Slovensko ameriškega narodnega sveta. Dvakrat je bil vJugoslaviji, prvič 1932 in drugič 1949. Tega leta je postal dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. V svojih delih kaže zanimanjeza obe domovini, staro in novo, in njuna socialna in politična vprašanja. Od1924. leta dalje je pisal predvsem v angleščini, prevajal je v angleščinoslovenska in srbohrvaška dela (npr. Cankarjevega Hlapca Jerneja). V Ameriki seje uveljavil z delom Dynamite (Dinamit, 1931), v katerem je raziskal zgodovinosocialnih bojev v ZDA, in zanj dobil Guggenheimovo nagrado.Ko je bil leta 1932 11 mesecev v Jugoslaviji, je tu dobil snov za knjigo Thenative's return (Vrnitev v rodni kraj, 1934). Sledila je vrsta pretežnomemoarsko publicističnih del, ki obravnavajo socialna, nacionalna, politična inmultikulturalna vprašanja ameriškega življenja. Prejel je več književnihnagrad. Ko je bil drugič v Jugoslaviji, je napisal knjigo The Eagel and the Roots (Orel in korenine,

Kamra.si, 4. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...4. septembra 1985 je v Ljubljani umrla Mira Mihelič (tudi Mira Puc), slovenska pisateljica in prevajalka. Rodila se je 14. julija 1912 v Splitu. Rodila se je v premožni meščanski družini Kramer očetu Slovencu ter mami Hrvatici. Oče je bil podjetnik, mama operna pevka, ki se je na moževo željo odpovedala karieri. Družina se je iz Splita preselila v Zagreb, ko je bila stara dve leti. Ko sta se starša ločila, jo je oče poslal v Ljubljano k teti, nato k starim staršem v Trbovlje. Do takrat ni znala govoriti slovensko. Po končani mali maturi so jo poslali v Švico, kjer se je naučila govoriti in pisati francosko, nemško in angleško. Izpite za štiri leta gimnazije je opravila v enem letu po vrnitvi v Slovenijo. Maturirala je na gimnaziji Poljane, nato je študirala pravo, a študija ni dokončala, saj se je poročila in prevzela vlogo žene in matere. Zaradi sodelovanja z OF je bila med drugo svetovno vojno dvakrat zaprta. Po letu 1945 je bila prevajalka in svobodna književnica, neposredno po vojni pa prva slovenska poklicna pisateljica. Med letoma 1963 in 1966 je bila predsednica Društva slovenskih pisateljev, med letoma 1966 in 1975 predsednica slovenskega centra PEN. S položaja je odstopila zaradi naglega slabšanja zdravja, tihe podpore Edvardu Kocbeku in zaradi slabega sprejetja njene odločitve, da postane avstrijski konzul Riesenfeld član PENa. Imenovali so jo za dosmrtno podpredsednico mednarodnega PEN-a (1973–1985). Leta 1965 je prejela Župančičevo nagrado. Prešernovo nagrado je prejela dvakrat: leta 1950 za dramo Ogenj in pepel (1949) ter leta 1983 za življenjsko delo. Njen stric je bil politik Albert Kramer, prvi mož odvetnik in politik Boris Puc, drugi mož pa je bil slikar France Mihelič.