Kamra.si, 27. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...27. septembra 1925 se je v Stročji vasi rodil Franc Zadravec, slovenski literarni zgodovinar.Umrl je 24. julija 2016 v Gornjem Gradu.   Po končani gimnaziji v Murski Soboti je študiral slavistiko in rusistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1952 diplomiral. Po službovanju na Gimnaziji Murska Sobota (1952-1957) je svojo poklicno pot nadaljeval na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete, najprej kot docent, nato kot izredni in redni profesor. S cikli predavanj je gostoval na tujih univerzah, med drugim v Trstu in Celovcu. Leta 1979 je postal dopisni, 1985 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Kot prvi se je lotil temeljitih raziskav pripovednega opusa Miška Kranjca, in to v času, ko je pisatelj še živel in ustvarjal. Pripovedni opus Miška Kranjca je bil namreč tema njegove diplomske naloge, doktorske disertacije leta 1962 ter kasnejših razprav in monografij. V sedemdesetih letih je nato uredil še dvanajst knjig njegovega izbranega dela in velja za najboljšega poznavalca njegovega literarnega opusa.

Kamra.si, 26. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...26. septembra 1910 se je v Ljubljani rodil Milan Merhar, učitelj in ljubiteljski slikar. Umrl je leta 1988. Učiteljišče je končal v Ljubljani in telovadno šolo v Mariboru. V Domžale je prišel leta 1932 in do druge svetovne vojne delal kot učitelj. Po koncu vojne je na takratni nižji gimnaziji in pozneje na I. osnovni šoli učil telesno vzgojo, matematiko in kasneje likovni pouk. Tam je ostal do leta 1968, ko se je upokojil.  S slikarstvom se je ukvarjal ljubiteljsko. Intenzivno se je začel ukvarjati s slikarstvom po letu 1950. Najraje se je posluževal slikarskih tehnik kot so akvarel, risba in oljno slikanje na steklo. Bil je pobudnik ustanovitve in dolgoletni član Društva likovnih samorastnikov Ljubljana. Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. Njegova prva samostojna razstava je bila leta 1956 v Kulturnem domu v Domžalah, kasneje je samostojno razstavljal še v Kamniku, Kranju, Ljubljani in Piranu. Sodeloval je na skupinskih razstavah: Beograd, Brežice, Celje, Brestanica, Domžale, Dobrna, Dobrovo v Goriških Brdih, Gradec, Gornja Radgona, Grosuplje, Jesenice, Kočevje, Kraljevo, Kranj, Kranjska gora, Kamnik, Velike Lašče, Lenart v Slovenskih goricah, Ljubljana, Laško, Moravče, Muljava, Maribor, Nova Gorica, Novo mesto, Piran, Pula, Radomlje, Radenci, Rogaška Slatina, Ribnica, Selišči, Sodražica, Trbovlje, Tisje pri Litiji, Valjevo, Višnja gora, Vrhnika, Vevče, Zagorje. Udeležil se je likovnih kolonij na Vršiču, v Selišču, Lenartu in Metliki. Sodeloval je na prireditvah ex tempore v Piranu, Domžalah, Novem mestu, Višnji gori, Sodražici, Dobrni in na Rašici. Milan Merhar je bil svojevrsten likovni kronist Domžal – slikoviti zapisovalec kraja in časa, v katerem je živel in delal. Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/milan-merhar-1910-1988.htmlPriporočamo: Zgodovinska podoba Domžal na akvarelih Milana Merharja  

Kamra.si, 23. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...23. septembra 1970 je v Ajdovščini umrl Veno Pilon, slovenski slikar, grafik in fotograf.  Rodil se je 22. septembra 1896 v Ajdovščini. Oče Dominik Pillon, po poklicu pek, je bil doma iz Mosse v Furlaniji, mama Uršula Trošt pa iz Podrage. Živela sta v Ajdovščini in kmalu po rojstvu sina Venceslava je oče na mestu današnje Pilonove galerije odprl pekarno. Venceslav je imel še starejšega brata, ki je leta 1919 umrl v ujetniškem taborišču, in štiri mlajše sestre. Kasneje je Venceslav skrajšal svoje ime v Veno, pa tudi priimek so začeli pisati samo z enim l.Po štirih letih osnovne šole v Ajdovščini se je Veno Pilon vpisal na realko v Gorico in leta 1915 tudi opravil zrelostni izpit. V to obdobje segajo njegova poznanstva z Milanom Klemenčičem, Lojzetom Spazzapanom, Marijem Kogojem in še drugimi znanimi sodobniki. Med 1. svetovno vojno je bil takoj po končani šoli mobilizaran in kot vojni ujetnik je preživel v Rusiji kar dve leti in tudi čas boljševiške revolucije. V tem obdobju je narisal vrsto akvarelov. Po koncu vojne se je vrnil domov, vendar je že leta 1919 odšel na umetnostno akademijo v Prago, kjer se je srečal z Božidarjem Jakcem, Francem Mesesnelom, Ferdom Kozakom in Josipom Vidmarjem.Leta 1920 se je vpisal v četrti letnik akademije v Firenzah, leta 1921 pa je na Dunaju obiskoval grafično šolo in tečaj risanja akta. V teh letih že sodeluje na skupinskih razstavah.Leta 1922 se je vrnil v Ajdovščino in po očetovi smrti (1927) prevzel pekarno. V tem »ajdovskem obdobju« je ustvaril svoja najboljša dela v oljni tehniki. Prijateljeval je s pisateljem in zdravnikom Danilom Lokarjem, ki se je tudi navduševal nad umetnostjo.Leta 1928 se je preselil v Pariz, kjer si je ustvaril družino. Deloval je kot slikar, grafik, risar,  sčasoma pa se je popolnoma posvetil umetniški fotografiji in filmu. Po drugi svetovni vojni se je udejstvoval kot publicist, urednik, prevajalec, leta 1948 je sodeloval pri pripravi scene in kot igralec v prvem

Kamra.si, 22. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. septembra 1896 se je v Ajdovščini rodil Veno Pilon, slovenski slikar, grafik in fotograf. Umrl je 23. septembra 1970 v Ajdovščini. Oče Dominik Pillon, po poklicu pek, je bil doma iz Mosse v Furlaniji, mama Uršula Trošt pa iz Podrage. Živela sta v Ajdovščini in kmalu po rojstvu sina Venceslava je oče na mestu današnje Pilonove galerije odprl pekarno. Venceslav je imel še starejšega brata, ki je leta 1919 umrl v ujetniškem taborišču, in štiri mlajše sestre. Kasneje je Venceslav skrajšal svoje ime v Veno, pa tudi priimek so začeli pisati samo z enim l.Po štirih letih osnovne šole v Ajdovščini se je Veno Pilon vpisal na realko v Gorico in leta 1915 tudi opravil zrelostni izpit. V to obdobje segajo njegova poznanstva z Milanom Klemenčičem, Lojzetom Spazzapanom, Marijem Kogojem in še drugimi znanimi sodobniki. Med 1. svetovno vojno je bil takoj po končani šoli mobilizaran in kot vojni ujetnik je preživel v Rusiji kar dve leti in tudi čas boljševiške revolucije. V tem obdobju je narisal vrsto akvarelov. Po koncu vojne se je vrnil domov, vendar je že leta 1919 odšel na umetnostno akademijo v Prago, kjer se je srečal z Božidarjem Jakcem, Francem Mesesnelom, Ferdom Kozakom in Josipom Vidmarjem.Leta 1920 se je vpisal v četrti letnik akademije v Firenzah, leta 1921 pa je na Dunaju obiskoval grafično šolo in tečaj risanja akta. V teh letih že sodeluje na skupinskih razstavah.Leta 1922 se je vrnil v Ajdovščino in po očetovi smrti (1927) prevzel pekarno. V tem »ajdovskem obdobju« je ustvaril svoja najboljša dela v oljni tehniki. Prijateljeval je s pisateljem in zdravnikom Danilom Lokarjem, ki se je tudi navduševal nad umetnostjo.Leta 1928 se je preselil v Pariz, kjer si je ustvaril družino. Deloval je kot slikar, grafik, risar,  sčasoma pa se je popolnoma posvetil umetniški fotografiji in filmu. Po drugi svetovni vojni se je udejstvoval kot publicist, urednik, prevajalec, leta 1948 je sodeloval pri pripravi scene in kot igralec v prvem s

Kamra.si, 21. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...21. septembra 2016 je v Kranjski Gori umrla Marica Globočnik, ljubiteljska gledališka igralka. Rodila s eje 1. februarja 1918 v Kranjski Gori.  Jakeljnovi niso bili bogati, šteli so se med bajtarje, imeli pa so spretne roke in veliko veselja do pripovedovanja zgodb. Peter Jakelj (Smerinjekov), oče Marice Globočnik, je Rudiju in Josipu Vandotu pripovedoval pravljice o Pehti, Bédancu in Kosobrinu. Jakeljnovi so imeli tudi velik smisel za igralsko umetnost. Igre so igrali kar po domačijah in pozneje na šolskem odru. V neki igri je igralo kar trinajst članov širše Jakeljnove družine. Pri enajstih letih se je gospa Marica Globočnik priključila pevskemu društvu in igralski skupini. Tudi sama je pisala in režirala igre. Vedno si je želela biti učiteljica, ker pa za to doma ni bilo denarja, je postala šivilja, s čimer pa se nikoli ni preživljala. Šivala je le za svojo družino. Sezonsko je bila zaposlena v gostinstvu in turizmu. Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati “storije iz Črne Vope”. Otroci so jo zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo njenega očeta in Josipa Vandota. K sodelovanju jo je povabila agencija Julijana v Kranjski Gori, ki je uredila Kekčevo deželo. Po desetih letih je zaradi starosti odnehala. Nekaj časa je teto Pehto še igrala doma v Pehtini kamri in v hotelih v Kranjski Gori. Umrla je konec septembra 2016 v 99. letu starosti. Leta 2017 so v okviru Mednarodnega filmskega festivala, ki je potekal v Kranjski Gori, v parku ob Pišnici v njen spomin posadili drevo in postavili spominsko tablo z njeno fotografijo. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/globocnik-marica/Avtorica gesla: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice Priporočamo tudi: Teta Pehta - Marica Globočnik

Kamra.si, 21. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...21. septembra 1937 je v Ljubljani umrla  Felicita (Terezija) Kalinšek, slovenska redovnica, avtorica Slovenske kuharice. Rodila se je 5. septembra 1865 v Podgorju pri Kamniku.   Sestra Felicita se je 5. septembra 1865 kot Terezija Kalinšek rodila očetu Tomažu in materi Uršuli, roj. Kern. Oče je kmalu umrl in mati je ostala sama s šestimi otroki.Ker je mati bila zelo pobožna, so se tri njene hčerke odločile za redovniško pot, vse v kongregaciji šolskih sester. Najprej je redovnica postala najmlajša, Marija, druga sestra pa je prevzela ime Perpetua. Terezija je v noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru vstopila leta 1892. Naslednje leto je položila prve obljube, leta 1896 pa še večne obljube.Ko je Kranjska kmetijska družba leta 1898 v Ljubljani ustanovila gospodinjsko šolo, je potrebovala učno osebje. Za pomoč je prosila šolske sestre v Mariboru, ki so jim poslale tedaj triintridesetletno Felicito Kalinšek. Kot učiteljica kuhanja je delala vse do svoje smrti. Njen ugled je bil kmalu po prihodu že tolikšen, da je kuhanja učila tudi dekleta iz premožnih meščanskih družin in oskrbovala škofovo jedilnico.Felicita je tako uspešno opravljala svoje delo, da so ji kmalu po selitvi v Ljubljano ponudili pripravo ponovne izdaje Slovenske kuharice avtorice Magdalene Pleiweis. Knjiga je prvič izšla leta 1868, do leta 1902 pa so jo natisnili še petkrat. Ta slovenska kuharska knjiga je bila podlaga za poznejše kuhanje sestre Felicite. Priročnik je dopolnila in uredila, tako da se v šesti izdaji iz leta 1912 poleg avtoričinega pojavi tudi njeno ime. Prvotno izdajo je dopolnila ne samo po obsegu in kakovosti, ampak tudi z gostobesednim slogom in humorjem. Tudi pri delu v njeni kuhinji ni bilo samo tiho, rada je imela svoje učenke, imela je smisel za opazovanje ter empatijo, bila pa je tudi rojena svetovljanka. V knjigi je opozarjala, da je dolžnost gospodinje, da ponudi gostom in domačim hrano na najlepši in najmičnejši način, vendar naj pri tem