Kamra.si, 17. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. oktobra 1964 je v Topolšici umrl Avgust Kuhar, urednik, elektrotehnik, novinar in železar. Rodil se je 23. avgusta 1906 v Kotljah.   V Mariboru je najprej obiskoval humanistično gimnazijo in kasneje prestopil na tehniško srednjo šolo v Ljubljani; diplomiral je na elektrotehniškem oddelku leta 1929. Potem je odšel k bratu Alojzu Kuharju v Francijo, se dobro naučil jezika in poskusil študirati. Eno leto je bil v La Croixu, drugo (1930) v Pompeyu blizu Nancyja. Tu je bil »inženir-stažist« in hkrati študent. Vmes je bil v Strasbourgu, v Parizu pa je dokončal tudi žurnalistični tečaj. Potem je šel domov služit vojaški rok. Uspešno je končal šolo za rezervne oficirje. Po tistem seveda ni bilo več časa ne za Francijo, ne za študij kjerkoli drugje.

Kamra.si, 14. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...14. oktobra 2010 je na Ravnah na Koroškem umrl Jožef Lečnik, športnik in odbojkarski sodnik. Rodil se je 4. marca 1947 na Ravnah na Koroškem.  Mednarodni odbojkarski sodnik Jožef Lečnik se je rodil leta 1947 na Ravnah na Koroškem in bil v mladostnih letih nogometaš Fužinarja in odbojkar Mislinje. Izšolal se je za strojnega kovača, se zaposlil v Železarni Ravne, leta 1969 pa končal še kovinarsko delovodsko šolo. Istega leta je spoznal bodočo ženo Danico iz Kaknja, ki je bila na obisku pri bratu na Ravnah, in leta 1970 se je z njo preselil v Bosno. Na njegovo pobudo so leta 1974, ko je končal srednjo strojno tehniško šolo, v Kaknju ustanovili odbojkarski klub Partizan in Lečnik je postal prvi trener ekipe. Ker ga je mikalo tudi sojenje, je maja 1974 opravil sodniški izpit, izpit za državnega sodnika štiri leta kasneje, 1983 pa v Sofiji še izpit za mednarodnega sodnika. Naziv sodnik svetovne odbojkarske zveze je nosil od leta 1994 do 1998. Zaradi vojne v Bosni se je z družino preselil v Slovenijo leta 1992. Jožef Lečnik je bil sodnik 27 let. V tem času je sodil 1.199 tekem, od tega 942 na ozemlju nekdanje Jugoslavije, največkrat, kar 122-krat, v Mariboru, 241 mednarodnih tekem, 14 tekem v deželni ligi na avstrijskem Koroškem in dve uradni tekmi obsojencem v zaporu v Londonu. Sodil je na petih balkanskih igrah, univerzijadi, na dveh evropskih prvenstvih, na štirih svetovnih prvenstvih, na dveh finalnih turnirjih svetovne lige, na treh evropskih super pokalih in na ameriškem pokalu. Zadnjo tekmo je sodil 30. oktobra leta 2001 v dvorani Tabor v Mariboru.  V sodniških krogih je bil izjemno čislan in ni naključje, da je bil eden od osmih pridruženih članov evropske sodniške organizacije. Kot delegat se je uveljavil na tekmah doma in v tujini, kjer je skrbel tudi za izobraževanje mlajših sodnikov. Z njegovo prehitro smrtjo je slovenski odbojkarski šport je ostal brez enega svojih najvidnejših predstavnikov. Vir: https://www.obrazislove

Kamra.si, 12. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. oktobra 1904 se je na Dolnjem Zemonu pri Ilirski Bistrici rodila Maksa Samsa, učiteljica in pesnica. Umrla je 18. marca 1971 na Dolnjem Zemonu pri Ilirski Bistrici.  Maksa Samsa je bila peti od desetih otrok na veliki kmetiji, z mlinom in žago na reki Reki. Osnovno šolo z osmimi razredi je obiskovala v Trnovem v samostanu. Šolanje je nadaljevala v Ljubljani (dva letnika učiteljišča) in v Tolminu, kjer je leta 1923 diplomirala. Kot učiteljica se je med leti 1923 in 1926 zaposlila v Harijah pri Ilirski Bistrici. Potem je emigrirala v Jugoslavijo, kjer se je najprej zaposlila na Jezerskem nad Kranjem (1927-1928) in kasneje v Rovtah nad Logatcem (1928-1930). Uradno se je zaradi bolehnosti po polšestem letu službovanja vrnila domov (baje je bila zaradi naprednih misli in poučevanja v slovenskem jeziku odpuščena). Med leti 1943 in 1944 je delovala kot učiteljica v partizanski šoli v Vrbovem pri Ilirski Bistrici. Po vrnitvi v domači kraj je Maksa vsakodnevno oprtana z nahrbtnikom odšla med prijatelje v Ilirsko Bistrico, kjer je vsak dan prečkala strugo reke Reke ob mlinu. Pri zadnjem prečkanju Velike vode kot Reko imenujejo domačini je 18. marca 1971 omahnila v strugo in utonila, prav na rojstni dan njenega mladostnega prijatelja pesnika Srecka Kosovela. Pokopana je na domačem pokopališcu v Trnovem. Pesmi je začela pisati že v dijaških letih, ko je spoznala Srečka Kosovela. Njene pesmi so objavljale mnoge revije in časopisi: Ženski svet, Novi rod, Mladika, Zvonček, Naš glas, Ljubljanski zvon, Gruda, Odmevi Slovanskega sveta, Jutro in drugi. Njena prva samostojna zbirka Nekaj pesmi je izšla v Trstu leta 1934. Naslednja Bleščeče prevare je izšla leta 1966 v Ilirski Bistrici in njena dopolnjena izdaja leta 1983.Glavna tema njenih pesmi so nesreča, trpljenje, smrt, posmrtno življenje in ljubezen. Njena poezija je ženska lirika. Leta 1985 se je Matična knižnica v Ilirski Bistrici po njej poimenovala v Knjižnico Makse Samsa. Ob otvorit

Kamra.si, 11. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. oktobra 1957 se je v Murski Soboti rodil Milan Vincetič, slovenski pesnik in pisatelj. Umrl je 2. oktobra 2017 v  Gornjih Petrovcih. Otroštvo in mladost je preživel v Stanjevcih na Goričkem. Železniška postaja v domačem kraju, v času »goričke Mariške« (vozila je med letoma 1907 in 1968), ga je zaznamovala in mu bila inspiracija pri pisanju. Osnovno šolo je obiskoval v Gornjih Petrovcih, v Murski Soboti je končal gimnazijo in se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slovenistike. Najprej se je zaposlil kot profesor slovenščine na Srednji kmetijski šoli v Rakičanu. Bil je urednik revije Separatio, nato še urednik za liriko pri Sodobnosti, pa urednik za literaturo pri reviji Mentor. Bil je avtor knjižnih ocen in esejev v Sodobnosti, Večeru in drugih literarnih revijah, kolumnist Vestnika, sicer pa je poučeval slovenščino na Srednji poklicni in tehniški šoli v Murski Soboti. Živel in ustvarjal je v domačih Stanjevcih. Pisal je poezijo, kratko prozo, dramske tekste, radijske igre in romane. Poleg knjižne slovenščine se je literarno izražal tudi v prekmurščini. Tako je ohranjal prekmursko književnost ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Porabju.Leta 1981 je skupaj s Ferijem Lainščkom in Valerijo Pergar izdal pesniško zbirko Kot slutnja radovedno, kar je bil njegov pesniški začetek. Tudi kratko prozo Za svetlimi obzorji je izdal skupaj s Ferijem Lainščkom, leta 1988. Njegov opus šteje več kot 20 naslovov. Uvrščen je v številne, tudi tuje antologije.Njegova dela so prevedena v angleščino, bolgarščino, finščino, francoščino, hrvaščino, madžarščino, makedonščino, nizozemščino, turščino, portugalščino, nemščino, češčino… Za zbirke poezije je značilno, da je pesmi v njih s smislom za aritmetiko običajno razdelil na več ciklov. V njih se prepletata zgodovina in mit, kar je upovedoval s preobrati v govorici, od nežnega, do grobega, od slikanja detajlov do širokih razgledov. Rad se je poigraval z zvokom besed, s

Kamra.si, 10. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...10. oktobra 1947 se je na Lešah pri Prevaljah rodil Andrej Grošelj, slovenski kipar. Umrl je 20. julija 2011 v Dobji vasi. Na Prevaljah je obiskoval osnovno šolo, na Ravnah pa gimnazijo, kjer je prvič tudi razstavljal. V Ljubljani se je najprej šolal na Pedagoški akademiji, nato pa na Akademiji za likovno umetnost. Leta 1972 je diplomiral in končal študij kiparstva pri Slavku Tihcu. Leta 1970 je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Na Prevaljah se je na osnovni šoli zaposlil kot likovni pedagog. Skozi njegove roke so se zvrstile številne generacije učencev, med njimi tudi taki, ki jih je s svojim pristopom navdušil za likovno in kiparsko umetnost. Pripravil je številne samostojne razstave, sodeloval na več kot dvajsetih skupinskih razstavah in mnogih simpozijih v različnih krajih Slovenije (Ljubljana, Maribor, Novo mesto, Kostanjevica, Koper …), v tujini (na Švedskem, v Avstriji) in v mnogih krajih nekdanje Jugoslavije. Po upokojitvi je živel in ustvarjal v Dobji vasi na Ravnah. V letu 2016 so umetnikov atelje ob domači hiši v Dobji vasi, kjer je umetnik dolga leta ustvarjal, v Koroški galeriji likovnih umetnosti uredili tako, da je zdaj dostopen javnosti. Vir:https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/groselj-andrej/?fbclid=IwAR1iP_sOygjYQLyoEyTVzVszmXWk2HgsSGaY15CK8a0zbXxE-lH5P78rEG4

Kamra.si, 9. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. oktobra 1857 je v Ljubljani umrl Josef Ressel, gozdar in izumitelj ladijskega vijaka (propelerja). Rodil se je 29. junija 1793 v Chrudimu na Češkem. Rojen je bil v Chrudimu na Češkem nemškemu očetu in češki materi. Študiral je v Linzu in na Dunaju. Kot gozdarski inženir v vladni službi je delal v Motovunu (Istra, Hrvaška), nato v Kostanjevici ob Krki. Uvajal je napredno gozdarjenje, prizadeval pa si je tudi za pogozdovanje Krasa. Na Krki je prvič preizkusil ladijski vijak na ladijskem modelu. Leta 1821 je bil premeščen v Trst, takrat največje avstrijsko pristanišče. Ladijski vijak je patentiral leta 1827 in ga 4. avgusta 1828 prvič preizkusil na ladjici Civetta. Leta 1829 je Civetta na poskusni plovbi v tržaškem pristanišču dosegla hitrost 6 vozlov, preden je razneslo parni stroj. Policija je Resslu zaradi te nesreče prepovedala nadaljnje poskuse. Ladijski vijak je kasneje izpopolnil švedski inženir John Ericsson in leta 1839 je sledila prva čezatlantska plovba s propelerskim pogonom. Poleg ladijskega vijaka je Ressel izumil ali izboljšal še celo vrsto drugih naprav ter strojev. Konstruiral je številne stiskalnice, izdelal prve valjčne ležaje, kroglične ležaje, izboljšal je parni aparat za ekstrakcijo barv in rastlinskih olj iz rožnic. Leta 1821 je konstruiral posebno vozilo na paro lokomobil, ki je bil prednik avtomobila, za prevoz potnikov in tovora.Leta 1827 je predstavil prvi sistem pnevmatske pošte.Leta 1847 je predstavil izpopolnjeni sistem pnevmatske pošte, zanj je moral izumiti celo vrsto posebnih ventilov s posebnimi tesnili za visoke pritiske. Kasneje so jih uporabljali za druge sisteme pnevmatike in hidravlike.Za železniška vozila je izumil posebno kovinsko kolo s snemljivim kovinskim obročem, narejenim iz mehkejšega železa za varovanje tirnic pred obrabo.Bil je vsestranski inženir, ki se je ukvarjal z gozdarstvom, agronomijo, kemijo, metalurgijo in vojaško tehniko. Za veliko svojih izumov je prejel patente, med

Kamra.si, 9. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. oktobra 2000 je v Ljubljani umrl Drago Ulaga, slovenski športni pedagog in publicist.  Rodil se je 22. oktobra 1906 na Globokem pri Rimskih Toplicah.  Nižjo gimnazijo je obiskoval v Celju (1918-1922), nato učiteljišče v Mariboru (1922-1926) ter Visoko šolo za telesno vzgojo (Hochschule für Leibesübungen) v Berlinu (1926-1930), jer je 1930 tudi diplomiral in postal prvi Slovenec z visokošolsko izobrazo na področju športa. Služboval je kot plavalni in atletski trener športnega kluba Ilirija v Ljubljani (1930-1934), bil pripravnik na klasični gimnaziji v Splitu (1934-1936), strokovni sodelavec v Ministrstvu za ljudsko telesno vzgojo v Beogradu (1936-1941). V času Cvetkovićeve vlade je bil načelnik kabineta ministra za telesno vzgojo naroda Đure Čejovića.[1] Občasno je poučeval na srednjih šolah v Ljubljani (1941-1945), postal profesor na kadrovski šoli Zavoda za fizkulturo v Ljubljani (1946), ki se je razvila iz srednje šole za telesno vzgojo v višjo in v Visoko šolo za telesno kulturo ter Fakulteto za šport na kateri je bil Ulaga od 1960 dalje redni profesor. V letih 1966−1968 je bil njen direktor, 1968–70 pa predsednik njenega sveta. Bil je član: Smučarske zveze Slovenije (1946–1968 njenega izvršnega odbora), od 1947 dalje Zveze pedagogov telesne kulture (1971–1973 njen predsednik), Jugoslovanske komisije za terminologijo telesne kulture v Beogradu (1968-1972); od 1960 je sodeloval pri terminološki komisiji Inštituta za slovenski jezik pri SAZU; in bil sekretar delovne skupine za šport in prosti čas v okviru organizacije ICSPE (Internat. Council of Sports and Physical Education). Ulaga se je že na učiteljišču intenzivno ukvarjal s telovadbo, zlasti z vajami na orodju in se v vrsti telovadnega društva Orel udeležil raznih tekmovanj, mdr. tudi mednarodnega tekmovanja v Kölnu (1927; zasedel 5. mesto) in v Pragi (1929; 2. mesto). S področja telesne kulture je napisal več knjig: Talna telovadba (1929); Gimnastika (1930); Knjiga o