Kreativni razred, 16. december 2024 ―  Alenka Sottler foto Bojan Puhek Stojim ob cesti in čakam, da se prižge semafor. Morala bi pritisniti na gumb, da bi se prisvetila zelena luč, a sem na to pozabila, ker se mi ni mudilo, in sem o nečem premišljevala. Pride mimo možakar na kolesu in začne: »Zakaj pa niste pritisnili na gumb? A vi bi kar čez rdečo luč hodili? To je prepovedano, za take kot ste vi, je policija,« se je začel znašati nad menoj. Danes časi niso prijetni. V običajnem življenju je vse več nestrpnosti. Moški so postali zadirčni. Koliko gnoja se izliva na političarke, da je že skoraj nepredstavljivo. Če katera stori napako, imamo en mesec iz vseh medijev skupinski linč. Po njih tolčejo z vseh strani; levi, desni in nevtralni. A zame ni hujšega, kot če v najstniških letih vrstniki zbadajo svoje sošolce. Kot nož se posmehovanje zareže v srce mladega človeka in povzroči nepredstavljivo bolečino in obup. Nikomur na svetu ne bi privoščila tega, kar sem tudi sama kot osnovnošolka doživljala na lastni koži. Obkladanje z žaljivim naidmkom in poniževalno vedenje mi je povzročilo ne samo bolečino, ampak me je tudi izoliralo. Nihče več v razredu me ni upal povabiti na rojstni dan, pa tudi drsati sem morala sama, ker nihče ni želel drsati z menoj v paru, in podobno. Vsak dan, ko je bilo treba v šolo, je bilo zame novo mučenje. Dokler mama ni postala pozorna na mojo potrtost in je zahtevala od očeta, da me pelje na posvet k specialni pedagoginji. Ta mi je povedla nekaj napotkov in strategij, kako se znebiti mučiteljev, ki so mi tudi kasneje v življenju prišli še kako prav. Ob zaključku osnovne šole se zato na veliko presenečenje vseh nisem vpisala na gimnazijo, kamor bi po vseh opravljenih testih spadala, saj so šli tja namreč vsi moji mučitelji, a s slabšimi rezultati. Sama sem potem svojo srečo našla na Srednji šoli za oblikovanje, kjer mi je nadarjenost za ustvarjanje pomagala najti mesto med sovrstniki in v družbi. Če se je za mene še kar v redu izteklo, pa si ne morem predstavljati, v kako težkem p