Kreativni razred, 4. avgust ― Že dolgo več ne gledam političnih oddaj na RTVSLO, saj se poročila, izbor novic in vabljeni gostje večinoma vse bolj spreminjajo v aparat za prepričevanj ljudi za vojni spopad za interese bogatih elit. Da bi se prepričala, ali se je medtem vendarle kaj obrnilo na bolje, sem z zanimanjem pričakovala večkrat najavljeno oddajo (NE)MOČNA EVROPA v okviru zunanjepolitične oddaje Globus. »V oddaji podrobneje analiziramo vse pomembne svetovne dogodke in jih s pomočjo relevantnih domačih in tujih poznavalcev predstavljamo ter ugotavljamo vzroke in posledice zanje.« so na spletu zapisali njeni ustvarjalci. Pa je res tako? EU vodstvo se, na predpostavki grožnje, ki jo po njeni oceni predstavlja Putin, vse bolj zateka k oboroževanju kot edini možni rešitvi za njene probleme. Za cilj si je postavilo, da do leta 2030 v EU dosežemo tehnološko zrelost za spopad ozr. obrambo. Gre še za eno od številni nespametnih zamisli Evropske vladajoče ekipe, ki po vrsti destruktivnih ukrepov brez vsake samokritike pričakuje nadaljnje zaupanje evropskih državljanov. A kar 61% odstotkov evropskih državljanov po zadnji mnenjski raziskavi Evro barometra ne meni, da bi morala biti obramba in varnost prva naloga Evropske unije. To informacijo sem v oddaji (Ne)močna Evropa lahko razbrala le med vrsticami. Prav tako sem zastonj pričakovala razlago vzrokov in posledic oboroževanja, alternativna mnenja, kritičnost in globljo analizo teh usodnih načrtov.. Tako na primer smo v oddaji med drugim izvedeli, da bo krepitvi obrambnih sposobnosti EU članic namenjen program SAFE. V vrhu EU so se domislili, kako priti do denarja za razvoj vojaške industrije, ne da bi pri tem naleteli na odpor državljanov. In sicer tako, da bi EU članicam ponudili kredit! Državljani sami, zavedajoč se tveganj, ga namreč za oboroževanje nočejo najeti, prav tako pa nočejo dopustiti nižanja socialnih pravic. Kako tudi ne! Odprite časopise, odprite internet, različne spletne portale, televizijo. Prvo kar se zabliska pred v

Kreativni razred, 10. julij ― Danes sem prebrala novico STA, da je Stevanović predlagala, da se Slovenci izrečemo o izstopu iz NATA na referendumu. Vidite, to je dokaz, da je vsak človek je za nekaj dober. Če bomo zato vendarle res glasovali o tem in posledično izstopili iz NATA, je, kar se mene tiče, upravičil svojo izvolitev v parlament. Tudi Aurelio Juri nas svari in kliče: "Pojdimo ven s te nore druščine!" Njegovo besedilo, kjer navaja razloge za izstop iz Nata, lahko v celoti preberete spodaj. V tujini pa se neodvisni komentatorji kot sta odlična fanta pod imenom Duran, ne moreta zadržati smeha, ko komentirata zadnji vrh razpadajočega NATA v Turčiji, ki da se je sprevrgel v totalno farso.                                 Dan pred vrhom NATA so v Ankari izbruhnili protesti proti NATU Pa nista edina, številni komentatorji so zgroženi nad tem vrhom NATA in nad nivojem, ki so ga prikazali sedanji zapadni voditelji. Raje, kot da zmečemo stran  miljone za plačevanje teh neodgovornih brezvestnežev, raje porabimo denar za številne nujne stvari, na primer za gensko terapijo za dečka Tea z Duchennovo mišično distrofijo.   Alenka Sottler AURELIO JURI Pojdimo ven s te nore druščine – 1. del »Zakaj nasprotujem Natu in še posebej temu, da stopimo zraven? Zato ker našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližnjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA, danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom, nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Sadam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v NATO družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike.« Tako sem pisal in govoril 2003 pred referendumom o vstopu RS v Evropsko unijo in v Severnoatlantsko zav

Kreativni razred, 23. junij ― Gospoda Milana Kučana ne poznam osebno, a do njegovih besed in dejanj v vseh teh letih gojim le veliko spoštovanje. Zame ni le politik, je državnik. Od kar ga ni v naši politiki, je nastala velika praznina, ki jo do sedaj še nihče ni povsem zapolnil. Kako pogrešam njegovo modrost in preudarnost. Žaljivih plakatov, o katerih se te dni govori, sicer še nisem videla. A tudi če jih ne, me boli srce. Boli me srce in zgrožena sem, s kako nespoštljivim odnosom Slovenci nagrajujemo njegovo izjemno življenjsko delo. Kako dobro vračamo s slabim. S koliko nesramnosti ga že vsa ta leta obkladamo.  Takšno nespoštljivo ravnanje je hkrati opomin vsem poštenim ljudem. Ne žrtvujte svojega življenja za ta nehvaležni narod! Tak narod nima prihodnosti in ne čudim se, da zaključujemo v umazanem blatu zgodovine.  Kajti s tem, ko smo se začeli bratiti z zločinci, smo si napisali smrtno obsodbo. To ni realna politika, to je moralno zavržena politika petoliznikov, ki jo bomo drago plačali. "A vendar so izdaja, laži, potvarjanje, sodelovanje s tujimi genocidnimi državami kot je Izrael, spreminjanje temeljev ustave in še kaj, v osnovi IZDAJA NAS DRŽALJANOV. Tudi pljuvanje po po prvem predsedniku in soborcu Milanu Kučanu je IZDAJA. In to današnjo »demokracijo«, tudi »svojo drugo republiko« si današnji izdajalci zelo drugače predstavljajo, kot mnogi državljani, ki smo pred 35. leti z upanjem zrli v prihodnost. A ne takšno, kot kot imamo danes! Polno laži, goljufij, dobičkaželjnosti in vojnega hujskaštva. In izdajalci so postali celo del državne oblastne elite."  je zapisal polkovnik Miloš Šonc, veteran vojne za Slovenijo. Pa se stvari postavljajo na glavo ne samo ne samo pri nas. V nedavnem intervjuju je izvrstni ameriški ekonomist Michael Hudson izjavil:  "Kot da je to repriza 2. Svetovne vojne. Kot bi USA in EU rekli:  Odločili smo se, da je zmagala napačna stran in zato jo bomo ponovili." Kot, kaže, se bomo morali ponovno s številnimi drugim

Kreativni razred, 11. junij ―  S palestinsko zastavo nova vlada umaknila tudi kontinuiteto v zunanji politiki Minuli ponedeljek je v organizaciji EMUNI, naše domače evro mediteranske univerze, Pretorska palača v Kopru gostila Mednarodno konferenco na temo »Geopolitike transporta«... o prihodnosti Sredozemlja kot del globalnih transportnih poti in še posebej o konkurenčnosti severno jadranskih pristanišč do severno-evropskih, v času geopolitičnih sprememb sveta. Udeležence iz več držav je med drugimi pozdravil, po video-povezavi, novi domači minister za zunanje in evropske, Tone Kajzer. Oddal je priznanje univerzi za vlogo zavoljo katere je bila pred 18 let ustanovljena – vrednotenje in sodelovanje mnogoterih kultur in ver v korist miru, varnosti in družbenega napredka tega prostora - ter poudaril potrebo Slovenije po strateški, kredibilni in premišljeno pragmatični - kot jo je imenoval - zunanji politiki, ob povezovanju različnih akterjev, predvidevanjih sprememb ter učinkovitem zastopanju nacionalnih interesov v vse bolj zapletenem geopolitičnem okolju. Dovolil sem si mail pohvale za izrečeno, a obenem ministra predočil z nečem, ki desetletja kvari podobo Sredozemlja kot zibelko mirnega sobivanja in interakcije različnih civilizaciji. Odmislim za trenutek migracije in kažem na dramo enega izmed narodov, ki jih moči Mediteran, na krvavo dramo Palestincev, zlasti v luči najave nove, njegove vlade, o povratku k prijateljevanju z Izraelom, ki ga je bila Golobova prekinila zavoljo genocida nad tem ljudstvom v Gazi in njihovega etničnega čiščenja tudi na Zahodnem bregu. Sobivanje in sodelovanje v nekem prostoru pomeni ne le angažma pri izboljšanju razmer na področju transporta, logistike, gospodarskega povezovanja, temveč tudi pri varovanju in uveljavljanju mednarodnega in humanitarnega prava ter spoštovanju človekovih pravic. Spomnil sem ga na 70 tisoč in več - bojda še 8 tisoč pod ruševinami - pokončanih civilistov v razdejani enklavi v zadnjih 4 letih, na 22 tisoč v belih rjuhah povitih trupelc,

Kreativni razred, 22. maj ― na fotografiji slikar Tyrus Wong Ko danes razmišljamo o Kitajski in si poskušamo razložiti njen neverjetni razvoj zato, da bi ga lahko posnemali, prepogosto pozabimo, da je ob tem potrebno upoštevati tudi njeno preteklost in veliko kalvarijo, ki so dajali skozi Kitajci, še posebej pa kitajski priseljenci v Ameriki. Američani bi jim morali biti hvaležni za njihov prispevek pri izgradnji domovine. Prepričana sem, da je Kitajce preteklost odločilno zaznamovala in da je njihova prihodnost zrasla prav iz težkih preizkušenj doma, a tudi na zapadu. Ko sem raziskovala obdobje kalifornijske zlate mrzlice, sem naletela na podatke, ki so govorili o takratnem grozljivem ravnanju s kitajskimi priseljenci. Tej temi se posvetila poglavje iz katerega je spodnji odlomek: "Ko je začelo kopnega zlata primanjkovati, se je na tisoče razočaranih iskalcev zlata vrnilo domov, ne da bi imeli poleg uničenega zdravja kaj pokazati. Številni rudarji pa so obtičali v San Franciscu in v sili za pičlo mezdo iskali redno težaško delo v rudnikih pri novoustanovljenih rudarskih družbah in korporacijah. Te so potrebovale nove »kopače«. Leta 1852 je skozi carinarnico v San Franciscu prešlo 20.000 kitajskih prišlekov - od tega 2.000 v enem dnevu. Kitajski priseljenci so bili nekvalificirani moški delavci, ki so običajno živeli v skupinah in so se zelo razlikovali od ostalih. Na primer, niso bili kristjani, zelo slabo so govorili angleško, imeli so temnejšo polt, drugačne prehranjevalne navade in oblačila. Bili so skrajno nevsiljivi, mirni, varčni in pridni. Veliko se jih je odločilo za samostojno iskanje zlata, Skromno in pridno so navadno kopali majhne ostanke zlata na območjih, ki so jih nestrpni rudarji zlata zaradi premajhne donosnosti opustili. Mnogi so bili prisiljeni sprejeli redno službo za sramotno plačilo, da so lahko odplačali stroške potovanja. Bili so pripravljeni sprejeti nizko plačana dela, za katera so druge skupine menile, da so "umazana". Postali so delavci drugih rudarj

Kreativni razred, 3. marec ― Ustanovna listina združenih narodov je jasna, prebrati jo je treba. 24. februar 2022 – ruski napad na Ukrajino »Putin je ravnokar sprožil obsežno invazijo na Ukrajino. Miroljubna ukrajinska mesta so tarča napadov. To je vojna agresije. Ukrajina se bo branila in zmagala. Svet lahko in mora ustaviti Putina. Čas za ukrepanje je zdaj,« na Twitterju zgodaj zjutraj zapiše ukrajinski zunanji minister Kuleba. Že takoj iz Bruslja skupna obsodba predsednice Evropske komisije, Ursule von der Leyen, predsednika Evropskega sveta, Charlesa Michela, ki na Twitterju sporočita, da »bo Kremelj odgovarjal za svoja dejanja«, enak odziv s strani generalnega sekretarja zveze Nato, Jensa Stoltenberga, ki za tisto jutro skliče izredno zasedanje veleposlanikov 30 članic zavezništva. Ostri obsodbi tudi iz Ljubljane. Premier Janez Janša tvitne, da mora »Rusija takoj umakniti svojo vojsko in v celoti spoštovati ozemeljsko celovitost Ukrajine,« ter pozove zaveznike k vzpostaviti območja prepovedi preletov, predsednik Republike, Borut Pahor, pa obtoži Rusijo za grobo kršitev mednarodnega prava in načela OZN o mirnem reševanju sporov ter izrazi solidarnost z državljani Ukrajine. Povejmo, da z zamenjavo vlade (Robert Golob) in predsednika Republike (Nataša Pirc Musar), se odnos do te vojne in do Rusije ne bo spremenil. 28. februar 2026 – ameriško-izraelski napad na Iran »Država Izrael je izvedla preventivni napad na Iran«, tako jutranje sporočilo obrambnega ministrstva. In iz Teherana poročajo, da sta v mestu odjeknili glasni eksploziji. V Jeruzalemu so se medtem oglasile sirene, ljudje po vsej državi pa so prejeli telefonska opozorila o "izjemno resni grožnji«. Izve se kmalu, da je bil napad usklajen z ZDA. Ameriški predsednik Trump na svojem družbenem omrežju »Truth Social« zapiše, da je Ameriška vojska začela obsežno vojaško operacijo v Iranu »z namenom odprave groženj, ki jih predstavlja iranski režim.« Predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednika Evropskega sveta Ant