NUK,
3. maj 2023
―
Cenzura je neizčrpna in večno aktualna tema. K temu bi lahko dodali, da se cenzura vedno pojavi v paru z gospostvom. Oblast je namreč tista, ki ima moč, da utiša in sankcionira tiste, ki mislijo in pišejo drugače – in prava cenzura je le tista, ki lahko posameznika ali njegovo delo resno prizadene. Oblike cenzure se s časom močno spreminjajo; drugačne so njene zakonitosti v dobi rokopisov, drugačne v epohi tiskane knjige, in spet povsem drugačne v digitalni dobi. Slovenci smo se s cenzuro dodobra spoznali že v okviru habsburške monarhije: od izhajanja prvih slovenskih knjig do konca prve svetovne vojne so minila več kot tri stoletja, ko je pokrajino tiskane besede v slovenskih deželah obvladovala cesarska cenzura v tej ali oni obliki.
V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najbolj zanimivih in dinamičnih. V tem času, ki ga skoraj simetrično razpolavlja revolucionarno leto 1848, se je od Pisanic dalje oblikovala slovenska posvetna književnost, rojevali so se prvi časopisi v slovenščini, vzpostavljalo in krepilo se je narodno gibanje, ob vse večji politični diferenciaciji so se zaostrovala mednacionalna trenja. Vse te procese je pomembno sooblikovala cesarska cenzura: do leta 1848 v obliki prevladujoče predcenzure, konkretizirane v policijsko-cenzorskem omrežju razvpitega predmarčnega dvojca Metternich–Sedlnitzky, po marčni revoluciji, ki je za kratek, a nepozaben trenutek na široko odprla vrata svobode mišljenja in izražanja, pa v obliki pocenzure, ki je problematične avtorje neusmiljeno krotila s pomočjo sodnega aparata.
Če bi izbirali reprezentativne (vizualne) podobe trkov s cenzuro v slovenskem prostoru, bi za predmarčni čas bržkone izbrali prvo stran »Zdravljice« iz cenzurnega rokopisa Poezij Franceta Prešerna, pesnika, ki se je odkrito spustil v boj tako z lokalnimi kot dunajskimi cenzorji. Represivno cenzuro v drugi polovici stoletja pa nemara najbolj
