NUK,
6. december 2023
―
(fotografija: Maj Blatnik)
»NUK-ova stavba je še danes svetišče znanja, skoraj na pol sakralni prostor«
Pogovor z Borutom Osojnikom, vodjo Službe za tehnično vzdrževanje in investicije
Borut Osojnik se je z monumentalno NUK-ovo stavbo pobliže spoznaval že kot študent filozofije. Čeprav priznava, da v tistem obdobju ni pretirano rad zahajal v to svetišče znanja, je pozneje prav NUK postal njegova prva služba. Skozi celotno kariero se je v različnih službah in v različnih vlogah ukvarjal tudi s problematiko izgradnje NUK 2, ki jo tako pozna do obisti. Tudi kot vodja Službe za tehnično vzdrževanje in investicije se še vedno dnevno sooča z izzivi, ki bi bili precej enostavnejši, če bi prišlo do realizacije tega projekta. Odkar je NUK na seznamu Unescove kulturne dediščine, se namreč poleg vseh vsakodnevnih varnostnih in drugih izzivov v NUK-u soočajo tudi s trumami turistov.
Stavba NUK v Ljubljani je tako monumentalna in posebna, da je najbrž vsakemu izmed nas ostalo v spominu, kdaj se je prvič pobližje spoznal z njo. Se tudi vi spominjate vašega prvega srečanja z NUK-om? Če sem zelo odkrit, se čisto točno ne spomnim, kdaj sem prvič vstopil v NUK, se pa spomnim okoliščin. NUK-ova stavba je, kot ste rekli, še danes monumentalna in neke vrste svetišče znanja, skoraj na pol sakralni prostor. Zdi se mi, da v takšen prostor stopaš z nekaj strahospoštovanja. Ko ga bolje spoznaš, ugotoviš, da je vibracija v NUK-u pravzaprav dobra in pozitivna. Priznam, da kot študent nisem preveč rad zahajal v NUK. Šel sem izključno, če kje drugje nisem dobil knjige, ki sem jo rabil za študij, ali pa, če je bila izposoja določenih knjig možna samo v Veliki čitalnici. Tam je bilo vzdušje zelo študijsko, na neki način tudi zelo pozitivno, saj si lahko študiral brez kakšnih motečih elementov. Opazil sem, da sem tam vedno zelo veliko naredil v zelo kratkem času. Kako sicer, morda tudi s tega vidika, da ste po izobrazbi filozof, gledate na knjižnice in njihovo vlogo? Vemo, d
