NUK, 9. januar 2024 ― (fotografija: Maj Blatnik)   »Če knjigo postaviš na napačno mesto, je velika verjetnost, da je nikoli več ne boš našel« Pogovor z Davidom Stojanovičem, skladiščnikom na Oddelku knjižničnih zbirk   David Stojanović po šestih letih dela v NUK-u do obisti pozna NUK-ova skladišča in kot se rad pošali, bi lahko med kilometri knjižnih polic tudi sredi noči v pižami našel določeno signaturo. Kot navdušen športnik, ukvarja se namreč tudi s powerliftingom, v NUK-ovih skladiščih pridno nabira tudi kondicijo, saj v povprečju dnevno naredi okrog 15.000 korakov. Mir in tišina pa mu predstavljata svojevrstno meditacijo.   Kako se je pravzaprav začela vaša zgodba z NUK-om? V NUK sem prišel prek javnih del in sicer na restavratorski oddelek kot pomoč v knjigoveznici. S knjigoveštvom sem se srečal že v Srednji šoli tiska in papirja, kjer je bila moja profesorica knjigoveštva Andreja Kozjek, pozneje tudi moja mentorica v NUK-u. Nato se je odprlo delovno mesto skladiščnika in takratni kadrovnici sem se zdel primeren za to mesto.  To delo sedaj opravljam že skoraj šest let. Vemo, da v NUK-u uporabniki ne morejo dostopati do knjižnih polic in sami izbirati gradivo, temveč vse poteka prek naročil. Vi ste vendarle ena tistih redkih oseb, ki se sme sprehajati tudi med NUK-ovimi knjižnimi policami. Je to na nek način tudi svojevrsten privilegij, ne le delovna zadolžitev? Seveda, še posebej v arhivu, ker se nahaja gradivo, ki ima status kulturnega spomenika. Mislim, da mi je lahko v čast, da skrbim za tako gradivo in ga skrbno hranim za rodove, ki pridejo za mano. NUK hrani skoraj 3 milijone enot knjižničnega gradiva. Kako ste se počutili, ko ste se prvič v živo soočili z vso to enormno količino knjig? Tako kot pri vsaki stvari, ki je tako gromozanska. V tem ogromnem skladišču, v katerega bi lahko parkirali letalo, se zdiš tako majhen. Potem pa se korak za korakom privajaš na to okolje. Po šestih letih se mi zdi, da lahko končno rečem, da imam skladišče »v malem prstu«.