NUK, 6. julij 2020 ―      France Prešeren (1800–1849), največji med slovenskimi pesniki, je slovenščino povzdignil na raven enakovrednega evropskega jezika. Prva verzija njegove Zdravljice je nastala 1844. Zaradi cenzure, ki je zahtevala črtanje kitice, je pesnik ni vključil v svojo zbirko Poezije iz leta 1847. Delno spremenjeno je objavil šele v času pomladi narodov 1848, ko so številni evropski narodi zahtevali večje pravice in uresničitev svojih nacionalnih ciljev. Eden glavnih uspehov gibanja je bila v habsburškem cesarstvu ukinitev cenzure aprila 1848. NUK kot sedež spomeniškega območja hrani štiri rokopisne verzije Zdravljice, rokopis Poezij, v katerem je Zdravljica prečrtana, in vse njene tiskane izdaje. Zdravljica nosi globoko humanistično sporočilo o bistvu ideje povezane in miroljubne Evrope. Svobodomiselni in svetovljanski verzi so aktualni še danes, ko smo v EU soočeni z različnim sredobežnimi težnjami. Pesnikove ideje kot »edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo«, »žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan«, »dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi«, presegajo časovne in prostorske meje. Zgodovina pripisuje Prešernovi poeziji narodotvorno funkcijo, ki pa »ni nacionalistično zamejena, temveč vizionarsko vpeta v humanistični internacionalizem, v predstavo o enakopravnem in prijateljskem sožitju vseh narodov«. Zdravljica je postala simbol, saj nosi sporočila dolgoletnih prizadevanj za svobodo in samostojnost. Slovenci smo se z njo poistovetili v prelomnih časih: ob pomladi narodov 1848, ko je nastal program za združitev slovenskih pokrajin v okviru habsburškega cesarstva (»Zedinjena Slovenija«); sto let po nastanku 1944. v odporu proti naci-fašizmu, ko je v partizanski tiskarni nastala jubilejna bibliofilska izdaja; ob osamosvajanju 1989, ko so Zdravljico začeli spontano prepevati ob različnih priložnostih in jo je Ustava 1991 določila za državno himno.  Dan pesnikove smrti, 8. februarja, že od 1945 obeležujemo kot slovenski kulturni

NUK, 6. julij 2020 ―      France Prešeren (1800–1849), največji med slovenskimi pesniki, je slovenščino povzdignil na raven enakovrednega evropskega jezika. Prva verzija njegove Zdravljice je nastala 1844. Zaradi cenzure, ki je zahtevala črtanje kitice, je pesnik ni vključil v svojo zbirko Poezije iz leta 1847. Delno spremenjeno je objavil šele v času pomladi narodov 1848, ko so številni evropski narodi zahtevali večje pravice in uresničitev svojih nacionalnih ciljev. Eden glavnih uspehov gibanja je bila v habsburškem cesarstvu ukinitev cenzure aprila 1848. NUK kot sedež spomeniškega območja hrani štiri rokopisne verzije Zdravljice, rokopis Poezij, v katerem je Zdravljica prečrtana, in vse njene tiskane izdaje. Zdravljica nosi globoko humanistično sporočilo o bistvu ideje povezane in miroljubne Evrope. Svobodomiselni in svetovljanski verzi so aktualni še danes, ko smo v EU soočeni z različnim sredobežnimi težnjami. Pesnikove ideje kot »edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo«, »žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan«, »dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi«, presegajo časovne in prostorske meje. Zgodovina pripisuje Prešernovi poeziji narodotvorno funkcijo, ki pa »ni nacionalistično zamejena, temveč vizionarsko vpeta v humanistični internacionalizem, v predstavo o enakopravnem in prijateljskem sožitju vseh narodov«. Zdravljica je postala simbol, saj nosi sporočila dolgoletnih prizadevanj za svobodo in samostojnost. Slovenci smo se z njo poistovetili v prelomnih časih: ob pomladi narodov 1848, ko je nastal program za združitev slovenskih pokrajin v okviru habsburškega cesarstva (»Zedinjena Slovenija«); sto let po nastanku 1944. v odporu proti naci-fašizmu, ko je v partizanski tiskarni nastala jubilejna bibliofilska izdaja; ob osamosvajanju 1989, ko so Zdravljico začeli spontano prepevati ob različnih priložnostih in jo je Ustava 1991 določila za državno himno.  Dan pesnikove smrti, 8. februarja, že od 1945 obeležujemo kot slovenski kulturni