Kamra.si, 4. avgust 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...4. avgusta 1933 je v Gradcu umrla Ana Wambrechtsamer (tudi Anna Wambrechtsamer ali Ana Wambrechtsammer), nemško-slovenska pisateljica. Rodila se je 4. julija 1897 na Planini pri Sevnici. Ana se je rodila kot drugi otrok trgovcu in posestniku Friedrichu Wambrechtsamerju, ki je izviral iz stare celjske meščanske družine, in Mariji, rojeni Rožanc, hčerki bančnega uradnika iz okolice Celja. V zgodnjih otroških letih se je srečevala z nemščino in pretežno tudi s slovenščino, ki so jo govorili hlapci na domačen posestvu oz. širša kmečka okolica. Leta 1903 je začela obiskovati šolo na Planini, v letu 1908 pa je odšla v meščansko šolo v Celje, kjer je spoznala nacionalne napetosti med nemško in slovensko govorečimi prebivalci mesta in okolice. Naslednje leto je družina prodala posest na Planini in se preselila v Studence pri Mariboru. Leta 1913 je zbolela za hudo obliko pljučnice in opustila šolanje na učiteljišču v Mariboru. V letu 1914 ji je umrl oče. Mati je bila upravnica pošte v Studencih in tudi Ana je leta 1915 začela obiskovati tečaj za poštno uslužbenko. Kot pripravnica je bila dodeljena materi in tu delala do leta 1919. Po propadu monarhije sta Wambrechtsamerjevi nadaljevali službeno pot v St. Lambrechtu (Zg. Štajerska), po materini upokojitvi je Ana vodila tamkajšnjo pošto. S pomočjo knjig iz bližnjega samostana si je ustvarila obsežno znanje ter pridobila mnogo inspiracij za svoja literarna in zgodovinska dela. Leta 1920 jo je pot prvič zanesla na Dunaj, ki jo je tako prevzel, da je začela razmišljati o opustitvi starega poklica. Najprej je bila premeščena v Frauental pri Lassnitzu, nato pa v Liebenau pri Gradcu. 1922 se je poročila z dvajset let starejšim višjim poštnim uradnikom Hansom Sigmundtom. Zakon je razpadel že po dveh letih in Ana ga je v pismih označila kot svojevrstno napako. Po ločitvi se je povsem posvetila pisanju vse do zgodnje smrti. Pokopana je v rojstnem kraju.

Kamra.si, 2. avgust 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...2. avgusta 1859  (Sighișoara - Romunija) se je rodil Fritz Friedriger, arhitekt nemškega rodu. Umrl je 3. februarja 1922 (Gradec - Avstrija). V Transilvaniji rojen arhitekt nemškega rodu je bil eden izmed najpomembnejših arhitektov, ki so v Mariboru delovali konec 19. in v začetku 20. stoletja.  V rodnem mestu se je izučil za gradbenega mojstra in kasneje diplomiral na dunajski akademiji pri profesorju Theophilu von Hansenu, enem izmed najpomembnejših arhitektov slovitega dunajskega Ringa. Svojo kariero je pričel v Budimpešti, kjer je, po priporočilu svojega profesorja, sodeloval pri izgradnji mesta. Od tam se je leta 1894 kot prvi akademsko izobražen arhitekt preselil v Maribor, še istega leta v sodelovanju z arhitektom Robertom Schmidtom ustanovil stavbno podjetje in tri leta kasneje pridobil koncesijo za opravljanje stavbne obrti.Deloval je v enem izmed gradbeno najpomembnejših obdobji Maribora, v obdobju, v katerem je prihod južne železnice povzročil izjemen razmah gradbene dejavnosti v takrat provincialnem avstro-ogrskem mestu.  Mestu je zapustil precejšen in kvaliteten fond stavb. Prevladujejo stanovanjske hiše za meščane srednjega sloja in enodružinske vile, ki so jih pri Friedrigerju naročali najbogatejši meščani. Zaradi slabih odnosov z gradbenim uradom pa v mestu ni pridobil nobenih javnih naročil.Sprva je pod vplivom dunajske šole ustvarjal v strogem historističnem slogu, po prelomu stoletja pa je v svoje projekte uvedel elemente secesije. Bil je prvi in skoraj edini arhitekt, ki se je v Mariboru spoprijel s tedaj sodobnim arhitekturnim oblikovanjem - secesijo. Vpliv novega arhitekturnega sloga, ki je leta 1900 prišel iz Dunaja in Gradca v Friedrigerjevem arhitekturnem izrazu ni trajal dolgo. Okoli leta 1910 je začel uporabljati mansardne strehe in razvil dokaj samosvoj arhitekturni jezik. V arhitekturni zapuščini, ki jo je zapustil mestu ob Dravi, še posebej izstopata Baroničina hiša, najčistejša še ohranjena seces

Kamra.si, 31. julij 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...31. julija 2012 je v Celju umrl Matej Rode, slovenski slavist, rusist, bolgarist in prevajalec. Rodil se je 6. junija 1930 v vasi Meljine (Kraljevina Jugoslavija, sedaj Črna gora).  Matej Rode se je rodil materi Rozaliji Rode (rojeni Baloh) in očetu Mateju Rodetu v kraju Meljine v Boki Kotorski. Njegov oče je bil mornariški intendant in zato se je družina pogosto selila. Del časa je preživel tudi pri sorodnikih v Tuhinjski dolini in v okolici Kamnika. Začetek 2. svetovne vojne je družina pričakala v Zemunu, kjer je obiskoval osnovno šolo. Leta 1942 mu je umrl oče, mati pa je Mateja in njegovega leto mlajšega brata Božidarja dala v internat. Nižjo gimnazijo je končal v Zagrebu in višjo gimnazijo v Ljubljani, kjer se je 1950 vpisal na študij slavistike na Filozofski fakulteti. Med študijem je prijateljeval s skupino, iz katere so izšli pomembni pesniki Ivan Minatti, Tone Pavček in Ciril Zlobec. Kot profesor slovenščine in ruščine je nato služboval v Celju, večino časa na celjski gimnaziji in kasneje na celjski Srednji zdravstveni šoli. Leta 1976 je za nekaj let prevzel funkcijo predsednika Slavističnega društva Celje. Bil je tudi predavatelj ruskega jezika na Visoki komercialni šoli in Pedagoški akademiji v Mariboru ter sodni tolmač za ruski in bolgarski jezik. Ves čas je prevajal, zlasti iz ruščine, bolgarščine in srbohrvaščine, ter pisal o teoriji prevajanja. Poročen je bil s Franko Rode (rojeno Negri) in imel dva sinova.

Kamra.si, 28. julij 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...28. julija 1913 se je v Krškem rodil Ljubo Humek, slovenski urbanist in arhitekt. Umrl je 5. marca 1988 v Mariboru.  Ljubo Humek je bil eden izmed arhitektov, ki so po drugi svetovni vojni nosili težo obnove porušenega Maribora. Osnovo za vse gradnje po vojni je predstavljal vodilni regulacijski načrt mesta, ki ga je Ljubo Humek začrtal leta 1949. Bil je prvi arhitekt, ki se je načrtno posvetil glavnim mariborskim urbanističnim vprašanjem. Tako je bil Maribor prvo slovensko mesto, ki je po vojni začelo načrtno urejati svoj urbanizem. V času, ko je bil načrt že končan, Jugoslavija namreč še ni imela zakonsko urejenega urbanističnega načrtovanja.Humkov urbanistični načrt, ki predstavlja temelj mariborskega urbanističnega sistema, ni bil v celoti realiziran. Nerealiziran je ostal prenos avtobusnega in železniškega terminala na desni breg Drave, izgradnja novega mestnega središča na Taboru in preselitev kaznilnic ter bolnišničnega kompleksa.