Novice

Airbeletrina: literatura

http://www.airbeletrina.si  
AirBeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2025

AirBeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2025

Airbeletrina, 3. oktober ― Uredništvo spletnega portala AirBeletrina tudi letos, štirinajstič zapovrstjo, razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Rok za oddajo prispevkov je 3. november 2025 do polnoči. Žirija bo izbrala štiri finaliste. Glavna nagrada znaša 300 evrov. Na AirBeletrini objavljene in honorirane bodo tudi ostale tri izbrane kratke zgodbe. Njihove naslove bomo razglasili na ta veseli dan kulture, v sredo, 3. decembra, ob 18. uri, na svečanem večeru v Pritličju na Mestnem trgu v Ljubljani, kjer bomo prisluhnili tako poročilu žirije kakor tudi pogovoru z nagrajenkami, nagrajenci, ki bodo prejeli tudi lepo knjižno darilo. Tudi letos bomo izbrane štiri zgodbe in avtorico ali avtorja nagrajene razglasili na ta veseli dan kulture, v sredo, 3. decembra, ob 18. uri, v Pritličju na Mestnem trgu v Ljubljani. (Fotografija: Tara Caruso Bizjak) Vsak avtor sme sodelovati s samo eno zgodbo, ki naj bo izvirna in še neobjavljena. Zgodbe naj bodo v slovenščini, natipkane v pisavi Arial, z velikostjo pisave 12, razmikom 1,5 in obojestransko poravnavo. Dolžina zgodb naj ne presega 11.000 znakov brez presledkov. Besedila, ki ne bodo zadostila naštetim kriterijem, bodo izločena. Sprejemamo samo zgodbe v elektronski obliki. Zgodbo oddajte preko spletnega naslova https://beletrina.si/najboljsa-kratka-zgodba-2025/, kjer boste v okenca vpisali svoje osebne in kontaktne podatke: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov ter psevdonim, pod katerim bomo prispevke posredovali žiriji. O zmagovalcu bo odločala tričlanska žirija, ki jo sestavljajo pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar. Žirija si pridržuje pravico, da nagrade ne podeli. Prejete kratke zgodbe bodo brali in ocenjevali (z leve) Mateja Arnež, Vilma Purič in Gašper Stražišar. (Fotografija: Tara Caruso Bizjak) Dogodek je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija

Obsojamo nasilje in zlorabe oblasti v Srbiji

Airbeletrina, 2. oktober ― Kot predstavniki mlajše generacije pisateljev in pisateljic želimo izraziti jasno podporo odprtemu pismu, ki ga je mednarodni PEN skupaj s centri iz nekdanje Jugoslavije naslovil na voditelje Evropske unije. Pismo opozarja na resno in alarmantno stanje v Srbiji, kjer so ogrožene temeljne človekove pravice – svoboda izražanja, pravica do mirnega zbiranja in varnost posameznika. Besede naših starejših kolegov in kolegic niso zgolj opozorilo, so nujen klic k odgovornosti. V Srbiji so ogrožene temeljne človekove pravice – svoboda izražanja, pravica do mirnega zbiranja in varnost posameznika. Ko novinarje in pisatelje preganjajo, ker opravljajo svoje delo, ko vidimo, da so naši kolegi v Srbiji tarče nasilja, in ko oblast namerno ustvarja ozračje strahu, vemo, da ne smemo molčati. Beseda je naše osnovno orodje, a je tudi naša odgovornost. Če je svoboda izražanja poteptana, je poteptana tudi naša prihodnost. Kar se dogaja v Srbiji, presega notranjepolitične napetosti. Gre za sistematično spodkopavanje zaupanja v pravo, v demokratične institucije in v samo vrednoto človeškega dostojanstva. Vsak napad na protestnike, vsaka utišana novinarska beseda, vsak primer samovoljne represije je opozorilo, da demokracija nikoli ni dana za vedno, temveč jo je treba vedno znova braniti. Kot poudarja pismo, je še toliko bolj skrb zbujajoče, da se to dogaja v državi, ki ima status kandidatke za vstop v Evropsko unijo. Če EU ob tem ostane pasivna opazovalka, ne bo šlo le za izdajo srbske družbe, temveč tudi za izdajo evropskih vrednot, ki naj bi bile temelj povezovanja narodov. Če je svoboda izražanja poteptana, je poteptana tudi naša prihodnost. Zato kot mladi književniki in književnice podpiramo svoje kolege in kolegice v Srbiji, pa tudi vse, ki se tam borijo za pravico do glasu. Hkrati pa pozivamo EU, naj posluša – ne le zaradi političnih interesov, temveč zaradi lastne kredibilnosti. Če Evropska unija resnično temelji na načelih svobode, enakosti in človekov

Osuđujemo nasilje i zloupotrebu vlasti u Srbiji

Airbeletrina, 2. oktober ― Kao predstavnici mlađe generacije pisaca želimo da izrazimo jasnu podršku otvorenom pismu koje je međunarodni PEN, zajedno sa centrima iz bivše Jugoslavije, uputio liderima Evropske unije. U pismu se skreće pažnja na ozbiljnu i alarmantnu situaciju u Srbiji, gde su ugrožena osnovna ljudska prava – sloboda izražavanja, pravo na mirno okupljanje i lična bezbednost. Reči naših starijih kolega nisu samo upozorenje, već i hitan poziv na odgovornost. U Srbiji su ugrožena osnovna ljudska prava – sloboda izražavanja, pravo na mirno okupljanje i lična bezbednost. Kada novinari i pisci budu progonjeni zbog obavljanja svog posla, kada vidimo da su naše kolege u Srbiji meta nasilja i kada vlast namerno stvara klimu straha, znamo da ne smemo da ćutimo. Reč je naš osnovni alat, ali i naša odgovornost. Ako se gazi sloboda izražavanja, gazi se i naša budućnost. Ono što se dešava u Srbiji prevazilazi unutrašnje političke tenzije. To je sistematsko potkopavanje poverenja u zakon, u demokratske institucije i u samu vrednost ljudskog dostojanstva. Svaki napad na demonstrante, svaka ućutkana reč novinara, svaki slučaj proizvoljnog ugnjetavanja je upozorenje da se demokratija nikada ne može uzeti zdravo za gotovo, već da se uvek iznova mora braniti. Kako se ističe u pismu, utoliko više zabrinjava to što se to dešava u zemlji koja ima status kandidata za pristupanje Evropskoj uniji. Ako EU ostane pasivni posmatrač, to neće biti samo izdaja srpskog društva, već i izdaja evropskih vrednosti, koje bi trebalo da budu temelj integracije naroda. Ako se gazi sloboda izražavanja, gazi se i naša budućnost. Zato kao mladi književnici i književnice stojimo uz naše kolege u Srbiji i uz sve one koji se tamo bore za pravo glasa. Istovremeno, pozivamo EU da sasluša – ne samo zbog političkih interesa, već i zbog sopstvenog kredibiliteta. Ako je Evropska unija zaista zasnovana na principima slobode, jednakosti i ljudskog dostojanstva, onda ćutanje nije opcija. Podržavamo

We condemn the violence and abuse of power in Serbia

Airbeletrina, 2. oktober ― As representatives of the younger generation of writers, we wish to express our clear support for the open letter that was addressed to the European Union leaders by PEN International, in cooperation with centres of former Yugoslavia. The letter draws attention to the serious and alarming situation in Serbia, where fundamental human rights such as freedom of expression, the right of peaceful assembly and the security of individuals are currently at stake. The words of our older colleagues are not just a warning, they are an urgent call to account. The letter draws attention to the serious and alarming situation in Serbia, where fundamental human rights such as freedom of expression, the right of peaceful assembly and the security of individuals are currently at stake. When journalists and writers are persecuted for doing their job, when we see that our colleagues in Serbia are being targeted by violence, and when the government is deliberately creating an atmosphere of fear, we know that we must not remain silent. Words are our basic tools, but they are also our responsibility. If freedom of expression is quashed, so is our future. The events in Serbia exceed internal political tensions. They represent a systematic undermining of trust in the law, in democratic institutions, and in the very value of human dignity. Every attack on protesters, every silenced word of a journalist, every case of arbitrary repression is a reminder that democracy is never granted forever, but must be defended again and again. As the letter points out, it is all the more worrying that this is happening in a country that is currently an applicant for membership in the European Union. If the European Union remains a passive observer, this will not only be considered a betrayal of the Serbian society, but also a betrayal of European values, which are supposed to be the foundation of the integration of nations. If freedom of expression is quashed, so is our future.
Summer Nights Fever (a satirical story)

Summer Nights Fever (a satirical story)

Airbeletrina, 30. september ― It happened not so long ago, in the middle of the particularly hot summer of 2025. As usual, millions of tourists were rushing towards the coast, sweat pouring down their faces, with not the slightest idea that a particular kind of summer nights fever was spreading among their host country: a strange virus whose scope, contagiousness and consequences nobody could yet fathom. Despite the harsh working conditions, the self-sacrificing scientists at the Croatian Institute for the Study of Infectious Diseases (CISID) were doing their utmost to swiftly identify the cause of the disease and, if possible, halt its progress. While it did not appear to be fatal, the sheer number of infections made isolation impossible. The question was how much longer the infection could be contained and what the consequences might be, including the political ones. The disease appeared to be benign, or so it seemed at the beginning, at least. The question was how much longer the infection could be contained and what the consequences might be, including the political ones. In any case, it came across to be a short-lived phenomenon, not worthy of much attention. However, scientists were well aware that HIV infections and the more recent spread of the coronavirus had started in much the same way. The key to finding a solution was careful monitoring. At first, it seemed like a common flu, with symptoms such as fever, sweating and tremors. However, at a certain point, patients started acting as if they were drunk! Visibly agitated, they cried out at the top of their voices, sang, shouted incomprehensible gibberish, giggled, hugged one another and raised their right hands—all with happy expressions on their faces. One of the younger scientists even joked that their behaviour looked more like a group psychosis than a group infection, but his older colleagues, gathered at a crisis meeting, only gave him scolding looks. The scholars concluded that the specific symptoms needed t
Groznica ljetnih večeri (satirična priča)

Groznica ljetnih večeri (satirična priča)

Airbeletrina, 30. september ― Dogodilo se to ne tako davno, usred posebno vrelog ljeta godine 2025. Dok su milijuni turista, kao i obično, hrlili u pravcu morske obale a znoj im se slijevao niz lice, nisu ni slutili da se među njihovim domaćinima u maloj ali slikovitoj zemlji sve više širila nekakva ljetna groznica, neki virus, čiji se razmjeri, zaraznost ni posljedice u tom času još nisu slutili. Samozatajni znanstvenici Hrvatskog instituta za širenje zaraznih bolesti (HIZB), bez obzira na teške uvjete rada, davali su sve od sebe da što prije dođu do uzroka i po mogućnosti zaustave bolest. Kako se činilo, nije bila pogibeljna, ali bolesnika je već bilo toliko da ih je bilo nemoguće izolirati. Pitanje je bilo koliko dugo je moguće kontrolirati i kakve bi sve posljedice, uključujući i one političke, zaraza mogla izazvati. Bolest je djelovala benigno – ili je barem tako izgledalo u početku. Pitanje je bilo koliko dugo je moguće kontrolirati i kakve bi sve posljedice, uključujući i one političke, zaraza mogla izazvati. U svakom slučaju, činilo se da je to nešto prolazno. Nešto na što uopće ne treba obraćati pažnju. Ali, znanstvenici su bili svjesni da je i zaraza HIV-om započela tako, pa i ona nedavna zaraza koronavirusom. Pažljivo promatranje bilo je ključ rješenja. Na prvi pogled, bila je to obična viroza: povišena temperatura, znojenje, drhtavica … sve dok se u jednom času bolesnici ne krenu ponašati kao da su – pijani! Naime, vidno uzbuđeni urlaju na sav glas, pjevaju, viču nerazumljive gluposti, cerekaju se, grle jedni druge, dižu desnu ruku ozarenih lica. Zapravo, rekao je jedan mlađi znanstvenik u šali, njihovo ponašanje više izgleda kao rezultat grupne psihoze, nego grupne viroze. No starije kolege na kriznom sastanku samo su ga prijekorno pogledali. Čini se, zaključili su, da treba izolirati specifične simptome koje virus izaziva, a zbog kojih se bolesnici ponašaju drugačije od običnih ili čak, recimo, onih sa HIV-om ili koronom koje karakterizira opća slabost organi
Vročica poletnih večerov (satirična zgodba)

Vročica poletnih večerov (satirična zgodba)

Airbeletrina, 30. september ― Primerilo se je nedolgo tega, sredi posebno žgočega poletja 2025. Medtem ko so se milijoni turistov kot običajno dvizali proti morski obali in jim je znoj lil po obrazu, se jim ni niti sanjalo, da se je med njihovimi gostitelji v majhni, a slikoviti deželi razširjala neka poletna vročica, nekak virus, katerega razsežnosti, nalezljivosti in posledic v tistem trenutku nihče ni slutil. Požrtvovalni znanstveniki Hrvaškega inštituta za širjenje nalezljivih bolezni (HINB) so ne glede na težavne delovne razmere dali vse od sebe, da bi čimprej odkrili vzroke in po možnosti zaustavili napredovanje bolezni. Kakor se je zdelo, ta ni bila pogubna, vendar je bilo bolnikov že toliko, da jih ni bilo mogoče osamiti. Vprašanje je bilo, kako dolgo je zadevo moč nadzorovati in kakšne posledice, vključno s političnimi, bi okužba utegnila povzročiti. Bolezen je delovala benigno – ali pa je vsaj tako kazalo sprva. Vprašanje je bilo, kako dolgo je zadevo moč nadzorovati in kakšne posledice, vključno s političnimi, bi okužba utegnila povzročiti. Vsekakor se je zdelo, da gre za nekaj prehodnega. Nekaj, na kar sploh ne bi smeli biti pozorni. Toda znanstveniki so se zavedali, da se je prav tako začela okužba s HIV-om, pa tudi tista nedavna koronavirusna. Pozorno opazovanje je ponujalo ključ za rešitev zagate. Na prvi pogled je šlo za navadno virozo: vročina, potenje, mrzlica … vse dokler se v nekem hipu bolniki niso začeli vesti, kakor bi bili – pijani! Namreč, vidno vznemirjeni tulijo na ves glas, pojejo, vpijejo nerazumljive neumnosti, režijo se, objemajo drug drugega, ožarjenih obrazov dvigujejo desnico. Pravzaprav, je v šali dejal neki mlajši znanstvenik, je njihovo vedenje prej videti kot rezultat kake skupinske hipnoze kakor pa viroza. Ampak starejši kolegi so ga na kriznem sestanku odpravili le z očitajočim pogledom. Zdi se, so zaključili, da je treba izolirati specifične simptome, ki jih virus povzroča in zaradi katerih se bolniki vedejo drugače od običajnih, de
Gregor Strasbergar – Štras: »Življenje je zelo lepa stvar«

Gregor Strasbergar – Štras: »Življenje je zelo lepa stvar«

Airbeletrina, 26. september ― Z Gregorjem Strasbergarjem – Štrasom, pevcem novomeškega benda MRFY, sva se srečala na oblačno soboto, v Celjskem mladinskem centru, kjer so MRFY nekaj ur pozneje nastopili na FUL Festu. Festival za mlade, ki tu poteka že tradicionalno, jih je letos gostil drugič, in zvečer so, nič kaj presenetljivo in kljub deževju, na odru spet nažigali in navdušili. Gregor je prijeten, topel in sproščen sogovornik, ki s svojo širino, smislom za humor in odštekano karizmo zlahka ustvari občutek, da se pogovarjaš s prijateljem. MRFY je eden najprepoznavnejših bendov nove generacije slovenske glasbene scene, ki že več let piše zgodbo o uspehu, s prepoznavnim zvokom, šarmantnim nastopom in z iskreno odrsko energijo. Gregor Strasbergar – Štras kot frontman s svojo prezenco in vokalom bendu doda piko na i, med pogovorom pa sva se osredotočila predvsem na njegov proces pisanja besedil, vplive in želje. Gregor Strasbergar – Štras (Fotografija: Taja Hrovat) Pišeš besedila sam? Kakšen je tvoj proces, si bolj impulziven ali delaš več verzij, popravljaš, piliš? »Ja, besedila večinoma pišem jaz. To so zelo različni procesi, za vsak komad posebej. Nekateri nastanejo takoj, že v ‘jamu’, nekateri potrebujejo dve leti. Dejansko je pri vsakem komadu drugače, nekateri morajo biti sproščeni, drugi impulzivni. Pri nekaterih moram iti v neke ‘luknje’, pri drugih ne, to je zelo raznoliko ustvarjanje.« Se ti zdi, da obstaja razlika med pisanjem besedil za pesmi in pisanjem poezije? Si kdaj pisal tudi »klasično« poezijo? »Absolutno! Pisanje poezije je, vsaj meni, bolj sproščujoče, brez obvez, lahko bi rekli, da je manj nekih okvirjev. Pri besedilih za glasbo je pa tako, da ko zadeneš tisto pravo, ko se to zgodi, mi je večji užitek. Pri poeziji gre vse nekako bolj tekoče, medtem ko je pri glasbi več faktorjev. Stvari drugače zaživijo in tudi drugače se pokažejo znotraj komada. Kak tekst lahko na primer odlično deluje na papirju, ampak ko ga daš v komad, se ne obnese. Tudi m
Štafeta branja: Alenka Kregar – Lubipufek

Štafeta branja: Alenka Kregar – Lubipufek

Airbeletrina, 24. september ― Najprej bi se rada zahvalila Nataliji za predano štafeto, sprejemam jo z nasmeškom in v upanju, da jo uspešno predam naprej. Pa začnimo. Moja prava bralna kariera se je začela dokaj pozno – v študentskih letih. Seveda so mi starši v otroštvu prebirali knjige, z babico sva redno obiskovali lokalno knjižnico, tudi v osnovni šoli sem še prebrala kako knjigo ali dve, nato pa je v srednji šoli sledil mrk. Saj vsi poznamo prisilo, ki se ji reče domače branje, kajne? Mislim, da v vseh štirih letih gimnazije nisem prebrala niti ene knjige, ki ne bi bila obvezno branje. Potem pa je prišlo prelomno obdobje krajše bolniške nekje na začetku študija, ko mi je v roke prišla knjiga Twilight (Somrak). Lahko debatiramo o kakovosti knjige, napačnih predstavah o razmerjih, ki jih je vcepila mladim dekletom ipd., a dejstvo je, da me je zgodba pritegnila in zanetila mojo ljubezen do fantazije. Prvemu delu serije je kmalu sledil drugi, pa tretji in četrti. Da me je povsem posrkalo v svet fantazije (in posledično branja), je delno kriv Twilight, delno pa skupnost na forumu in kasneje spletni strani bralnica.com, kjer so potekala razpravljanja o tej in drugih knjigah. Fotografija: osebni arhiv Drugo veliko spodbudo sem nepričakovano doživela v času porodniške. Večino časa, ko sta otroka spala, sem brala. Brala sem v parkih, brala sem v kavarnah, brala sem v sončnem in deževnem vremenu, brala sem s skodelico vroče čokolade v roki, zavita v odejo na edini pokriti terasi kavarne v centru mesta, brala sem, ko je snežilo, včasih sem brala tudi med potiskanjem vozička po stranskih ulicah. Nič nenavadnega ni bilo, če sem med poletjem kako šolsko uro presedela na stopnicah zaprte šole, s slušalkami v ušesih in knjigo v roki. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem kolegicam in znankam, ki so me tako videle in si rekle: »Ah, ne bom je motila, če bere.« To so prave prijateljice! Če se prav spomnim, je prav v času prve porodniške moj sicer dolgočasni vsakodnevni profil
George Clooney v dvigalu, Adam Sandler še bliže

George Clooney v dvigalu, Adam Sandler še bliže

Airbeletrina, 23. september ― No, pa sem po osemnajstih letih, kolikor je minilo od mojega prejšnjega obiska Beneškega filmskega festivala, tam zdaj spet srečal nekaj starih znancev: tako leta 2007 kakor tokrat mi je nasproti prišel nasmejani George Clooney, vnovič je bila tu Laura Dern – prvič pa sem imel čast srečati Adama Sandlerja. Vsi trije igrajo v novi Netflixovi komični drami Jay Kelly: George Clooney je v filmu tako rekoč on sam, zelo zelo slaven ameriški hollywoodski igralec. Pride dan, ko dojame, da se je zavoljo kariere odtujil bližjim. Milo rečeno. Da je marsikaj zamudil. Marsikaj zamočil. Adam Sandler igra njegovega menedžerja Rona, Laura Dern piarjevko … Vsak ima svojo štorijo, svoje težave, vsi skupaj pa inventuro lastnih dosežkov in zlasti spodrsljajev opravijo na vse prej kot običajnem potovanju po Evropi. V redu, to si na festivalu ogledam jutri zjutraj, si prikimam, spravim spored v nahrbtnik in jo mahnem do hotela Excelsior. V katerega novinarji in drugi z akreditacijami okrog vratu smemo, drugi pa ostanejo pred vrati. Takole čakajo na zvezdnice in zvezdnike: Nekaj korakov stran pa zrejo, kdo vse proti hotelu pluje z ladjicami. Ugotavljajo, ali je tisti tam na krovu zvezdnik ali smrtnik: Pokimam varnostniku, pokažem prepustnico, zakorakam v hotel, se po stopnicah spustim proti pomolu spodaj. Preveriti želim, ali se dogaja kaj zanimivega in – evo ti ga, vame prileti George Clooney! Obdan s svojimi. Tik preden bi trčila s čeli, nasmejani Clooney – nič drugačen kot v filmu, v kakih Oceanovih kajvemkoliko – naglo zavije v hodnik na desni. Se mu očitno zelo mudi. Sem ravno pri času, pa stopim z njim. Do dvigala. In mimogrede posnameva prav gotovo najkrajši dialog v najinih karierah. Poglejte in prisluhnite: Je bilo kratko, že, že, ampak je George lepo odzdravil z »bye«, se smehljam in jo uberem nazaj. Grem res pogledat, kaj se godi na pomolu. In se godi! Pripluje Laura Dern, da, igralka, znana iz filmov Modri žamet, Divji v srcu, Jur
AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Ireno Cerar

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Ireno Cerar

Airbeletrina, 20. september ― Nan Shepherd: Živa gora (UMco, 2019, prevod Miriam Drev) »Vsak od čutov je kot pot v eno novo izkušnjo, ki ti jo lahko ponudi gora.« Dober opomnik, da v gore ne gremo nujno le z nahrbtnikom in s kondicijo, temveč tudi z vidom, s sluhom in tipom – in da prav vse to med hojo spustimo na pašo. Tako nas knjiga Živa gora škotske pisateljice Nan Shepherd (1893–1981) vabi, da gore vonjamo, jih tipamo, poslušamo, okušamo in dovolimo, da se z njimi zlijemo. In prav v to izkušnjo smo se v tokratni epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja potopili v družbi nagrajene avtorice, urednice, pripovedovalke ljudskih pravljic in zgodb Irene Cerar. Knjiga, ki jo je izbrala, velja za klasiko škotske literature. Nan Shepherd, pisateljica, pesnica in dolgoletna učiteljica angleščine, je v svojih delih slavila škotsko naravo in se poglabljala v vprašanje ženskega položaja. Živo goro je napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.     Irenino prvo srečanje s knjigo ni bila ljubezen na prvi pogled. Bilo je kot pri marsikaterem odnosu – najprej zadržano, potem pa se je počasi ogrelo. A knjiga je našla svoj trenutek in pomembno vlogo je pri tem odigral prostor – Planina v Lazu, kjer jo je Irena brala med snovanjem svoje odmevne knjige Svetišča narave (UMco, 2024), prejemnice velike nagrade knjiga leta na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu. »Ko bereš pravo knjigo v pravem okolju, je učinek podeseterjen,« pravi Irena. Nan Shepherd je Živo goro napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje. Nan Shepherd je v knjigi na vizionarski način pisala o naravi. Ni bila »frklja«, ko jo je napisala, temveč 50-letna ženska, ki je deset
Bukla, 20-krat vse najboljše – in še na tisoč let!

Bukla, 20-krat vse najboljše – in še na tisoč let!

Airbeletrina, 19. september ― »O, glej, nova Bukla!« mnogi vzkliknemo, bodisi tiho v sebi bodisi glasno bližnjim, kadar jo uzremo na stojalu v knjižnici, knjigarni, kjerkoli. In veliko se nas je zbralo tudi v sredo na Vodnikovi domačiji v Šiški, na praznovanju njenega 20. rojstnega dne. Ob novi, 189. številki revije. Da bi tu stala še tisoč let, ji je zapel Vlado Kreslin. Zatem smo mu pritegnili še pri Eni pesmi in ugotovitvi, da »nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli«. Tako: Ko sta pred dvema desetletjema snovala revijo o knjigah, Renate in Samo Rugelj nista vedela, v kaj se spuščata. »Imela sva preprost cilj: ustvariti prijazen prostor, kjer se bodo srečevali knjige in bralci,« je na odrčku Vodnikove domačije povedala Renate. Renate in Samo Rugelj ob panoju z naslovnicami vseh izvodov Bukle (Fotografija: Andraž Gombač) Odraščala sta v objemu knjig in zgodb. Ob njiju so ostale, tudi ko sta ju poti vodili drugam: Samo Rugelj je po končanem študiju farmacije in treh letih »komercialno atraktivne, a duhovno prazne zaposlitve na Leku« odšel na svoje, medtem ko je Renate Štrucl – mimogrede, ime je dobila po junakinji iz nemškega romana, ki ga je v času njenega rojstva prebiral oče – diplomirala iz rastlinske fiziologije, iz genske biotehnologije, delala na Inštitutu za biologijo … in se naposled pridružila bodočemu možu, pomagala pri trženju brezplačnih kartic Feliks, promocijskih razglednic s sporočilom oglaševalca. Leta 2000 se je rodila brezplačna revija o filmu Premiera. Leto zatem je založba UMco začela izdajati tudi knjige. Leta 2005 pa so v času gospodarske rasti po svetu in doma – in potem ko je urednik in prevajalec Zdravko Duša javno pripomnil, da bi bili takšne revije, kakršna je Premiera, veseli tudi vsi, ki se ukvarjajo s knjigami – ustanovili še Buklo. Zdravko Duša in Vlado Kreslin na praznovanju 20-letne Bukle (Fotografija: Andraž Gombač) »Po izidu prve številke leta 2005 so nas klicali z založb, na primer z Mladins
Primož Mlačnik: »Vračanje v kaotičen in neodvisen prostor, ki ga skušam obvladati«

Primož Mlačnik: »Vračanje v kaotičen in neodvisen prostor, ki ga skušam obvladati«

Airbeletrina, 18. september ― Roman Surferski dnevi (LUD Literatura, 2025) kulturologa in pisatelja Primoža Mlačnika (1990) je na slovenskem literarnem prizorišču svojevrsten unikum, prvi primerek žanra surf noir v slovenski prozi. Romani s to oznako za kuliso jemljejo na videz brezskrbno surfersko sceno, znotraj te pa obravnavajo teme kriminala, socialne neenakosti in propadlih »ameriških sanj«. Eno takih prizorišč je v Surferskih dnevih portugalska ribiška vasica Arrifana, v kateri najboljša prijatelja Homer Fernandez in Marcos Trujillo predstavljata dve možni različici surferja – medtem ko prvi surfa iz notranje potrebe po svobodi in ljubezni do oceana, drugi v komercialnem surfanju vidi možnost socialnega uspeha. Pripoved se v drugem delu romana preusmeri k prekarnemu detektivu Caetanu Assuntu, ki ima nekonvencionalno ljubezensko razmerje s forenzičarko Glorio. Skupaj odkrivata ozadje na arrifansko obalo naplavljenega trupla. Primož Mlačnik se v zadnjih letih raziskovalno ukvarja predvsem s slovenskimi kriminalkami z vidika kulturnih študij in kritične teorije. Njegov prvi roman Otok psov (LUD Literatura, 2022), v katerem je družbenokritična ost usmerjena v akademske strukture, se je leta 2023 prebil v kresniško deseterico. Posebnost obeh tvojih romanov je med drugim dogajalni prostor: prvi je umeščen na Gran Canario, pripoved pa vključuje tudi aktualno politično dogajanje na Kanarskih otokih, medtem ko bralca drugi roman popelje v mračen pripovedni prostor portugalske obale v novembru. Čeprav se glede na snov razlikujeta – v prvem je milje akademski, v drugem surferski – imata oba močno družbenokritično ost. Kako se je po prvem romanu začel porajati drugi? »Za Otok psov bi lahko trdili, da dogajalni prostor predstavlja ves otok ali otoško življenje, ki nima veliko opraviti s Španijo. Tudi v Surferskih dnevih dogajalni prostor ne zastopa Portugalske. Predstavlja poseben oceanski milje, ki ga z izjemo Nazaréja tvorijo le nekateri kraji v Algarvu – večinoma obalna vasica Arrifana. Če
Primož Mlačnik: »Vračanje v kaotičen in neodvisen prostor, ki ga skušam obvladati«

Primož Mlačnik: »Vračanje v kaotičen in neodvisen prostor, ki ga skušam obvladati«

Airbeletrina, 18. september ― Roman Surferski dnevi (LUD Literatura, 2025) kulturologa in pisatelja Primoža Mlačnika (1990) je na slovenskem literarnem prizorišču svojevrsten unikum, prvi primerek žanra surf noir v slovenski prozi. Romani s to oznako za kuliso jemljejo na videz brezskrbno surfersko sceno, znotraj te pa obravnavajo teme kriminala, socialne neenakosti in propadlih »ameriških sanj«. Eno takih prizorišč je v Surferskih dnevih portugalska ribiška vasica Arrifana, v kateri najboljša prijatelja Homer Fernandez in Marcos Trujillo predstavljata dve možni različici surferja – medtem ko prvi surfa iz notranje potrebe po svobodi in ljubezni do oceana, drugi v komercialnem surfanju vidi možnost socialnega uspeha. Pripoved se v drugem delu romana preusmeri k prekarnemu detektivu Caetanu Assuntu, ki ima nekonvencionalno ljubezensko razmerje s forenzičarko Glorio. Skupaj odkrivata ozadje na arrifansko obalo naplavljenega trupla. Primož Mlačnik se v zadnjih letih raziskovalno ukvarja predvsem s slovenskimi kriminalkami z vidika kulturnih študij in kritične teorije. Njegov prvi roman Otok psov (LUD Literatura, 2022), v katerem je družbenokritična ost usmerjena v akademske strukture, se je leta 2023 prebil v kresniško deseterico. Posebnost obeh tvojih romanov je med drugim dogajalni prostor: prvi je umeščen na Gran Canario, pripoved pa vključuje tudi aktualno politično dogajanje na Kanarskih otokih, medtem ko bralca drugi roman popelje v mračen pripovedni prostor portugalske obale v novembru. Čeprav se glede na snov razlikujeta – v prvem je milje akademski, v drugem surferski – imata oba močno družbenokritično ost. Kako se je po prvem romanu začel porajati drugi? »Za Otok psov bi lahko trdili, da dogajalni prostor predstavlja ves otok ali otoško življenje, ki nima veliko opraviti s Španijo. Tudi v Surferskih dnevih dogajalni prostor ne zastopa Portugalske. Predstavlja poseben oceanski milje, ki ga z izjemo Nazaréja tvorijo le nekateri kraji v Algarvu – večinoma obalna vasica Arrifana. Če
Zgodbe rešujejo žrtev – in celo rablja!

Zgodbe rešujejo žrtev – in celo rablja!

Airbeletrina, 15. september ― Katastrofa – že na začetku je zmanjkalo elektrike! No, no, počasi, razburjenje je odveč. Tokratna slovesna podelitev nagrade vilenica, za povrh jubilejna, 40. po vrsti, se je v kraški jami začela nekoliko drugače. Tako: Na sklepni sobotni slovesnosti, ki jo je domiselno in duhovito režirala Mojca Madon, je igralec Martin Gerbec v prepričljivi vlogi kraškega jamarja zbranim povedal še marsikaj, pokazal tudi mogočen steber v jami, star kak milijon let. Pa postregel s podatkom, da je prav Vilenica, ki je posodila ime mednarodnemu srednjeevropskemu literarnemu festivalu, najstarejša turistična jama na svetu – prvi turisti so vanjo sestopili že leta 1633! Sklepna slovesnost 40. Vilenice v najstarejši turistični jami na svetu (Fotografija: Andraž Gombač) Uvodoma nas je nagovoril Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev: »Prosim vas, gospe in gospodje vojne, oboroževanja, streljanja, ubijanja, prosim vas, ubijalke in ubijalci otrok, starejših, obolelih, vseh nedolžnih in nemočnih, prosim vas, rušitelji šol, bolnišnic, domov, kulture, zgodovinske resnice, rotim vas, sovražniki knjig in umetnosti, povejte, za kaj, za koga, v čigavem imenu povzročate temu planetu krvave rane, grozo, pustošenje, uničenje, za koga in zakaj pokopavate pod ruševinami človeka, civilizacijo, življenje. Prosim vas, povejte, zakaj lažete in blatite demokracijo, svobodo, prijateljstvo, zakaj lažete, zakaj režete na koščke mehko srce humanosti z ostrimi noži nasilja? Marij Čuk: »Zakaj režete na koščke mehko srce humanosti z ostrimi noži nasilja?« (Fotografija: Andraž Gombač) In ti, Evropa, se lahko še ponašaš s svojim tisočletnim ustvarjalnim izročilom? S plemenitostjo. Z vključevanjem? Z diplomacijo? Molčiš. Bolna in nemočna. Obraz obračaš stran, ni te sram ravnodušja in puhlih besed, ne veš več, kaj si, in pogled prihodnosti nazaj v ta čas te bo zaznamoval s sramoto in krivdo. Sodobni ciniki in prodajalci dima, minljivi oblastniki minl
še novic