Airbeletrina, 9. junij ― Literarno delo Mire Furlan (1955, Zagreb – 2021, Los Angeles), ene najuspešnejših gledaliških in filmskih igralk s prostora nekdanje skupne države, smo Slovenci prvič spoznali jeseni leta 2023, ko je Mladinska knjiga v prevodu Tanje Bulajić izdala njeno posthumno objavljeno avtobiografijo Imej me rajši od vsega na svetu. V Konzorciju jo je predstavil njen soprog, režiser Goran Gajić. Dobrih 700 strani obsežno delo je ikona jugoslovanskega gledališča in filma napisala v angleščini in je bilo še pred posthumno izdajo v izvirniku (Gajić & Furlan Enterprises, Inc., 2022) prevedeno in izdano v hrvaščini (Zagreb: Fraktura, 2021, prevedla Iva Karabaić). Kot pismo je posvečeno njunemu sinu Marku. Da bo bolje poznal in razumel svet, v katerem sta živela starša, preden sta v politično naelektrenem letu 1991, ko je bilo jasno, da njuno med Zagrebom in Beogradom razpeto življenje v duhu jugoslovanstva ne obstaja več, emigrirala v Ameriko. Posthumno objavljeno avtobiografijo Imej me rajši od vsega na svetu (Mladinska knjiga, 2023) je predlani v Konzorciju v Ljubljani predstavil Mirin mož, režiser Goran Gajić. (Fotografija: Andraž Gombač) V času vsesplošne težnje po izbrisu spomina na skupno preteklost, z namenom ustvarjanja novih, etnično čistih prostorov, je bila namreč Mira Furlan priročna tarča: zaradi ustvarjanja tako v zagrebškem kakor v beograjskem nacionalnem gledališču, še bolj pa zaradi neomajnega prepričanja, da je naloga umetnosti med drugim dvigniti se nad vsakršne nacionalistične, ideološke oziroma politične dimenzije, da umetnost združuje in ne razdvaja. In seveda je bila priročna tarča kot povsem nezaščitena, kot igralka in ženska. Pogubna  propaganda je sprožila pogrom, se nanjo usula v vsej svoji »balkanski« neprizanesljivosti. V času vsesplošne težnje po izbrisu spomina na skupno preteklost, z namenom ustvarjanja novih, etnično čistih prostorov, je bila namreč Mira Furlan priročna tarča. Med literarnimi deli Mire Furlan, ob kate

Airbeletrina, 6. junij ― Pesniški prvenec leta 2003 rojene Mile Kodrič Cizerl J + J, izdan pri mariborskih Dveh lunah – Zavodu za poetizacijo sveta, bi sprva lahko razumeli kot provokativno pesniško zbirko. Na to nas navaja sam naslov pesniškega dela, ampak že začetek zbirke napove popolno govorico intime, ki je tako ljubezenska kot tudi verska, hkrati pa gre za razsežno razmišljanje. Pesmi v določenih primerih namreč zazvenijo tudi kot molitveni obrazci, so kot drobni vpogledi v svet premišljevanja o svetem in njegovem čaščenju najvišjega ali najvišje. To so lahko Jezus, ljubezen in ljubljena. Že začetek zbirke napove popolno govorico intime, ki je tako ljubezenska kot tudi verska, hkrati pa gre za razsežno razmišljanje. Vendar če jo primerjam s prav tako pomembno pesniško zbirko Erike Primc Skozi šivankino uho (KUD KDO, 2023), saj obe vnašata sodobno krščansko motiviko, je poezija Mile Kodrič Cizerl razprta in svetovljanska v večji intimi in vprašanjih o izpovedi ljubezni. Pesniška zbirka J + J odpira pomembno temo, ki jo sodobno krščanstvo prevečkrat zataji ali je ne želi sprejeti – istospolno ljubezen. O tem pesnica mlajše generacije govori skozi oči subjektke (opazovanje v delu je zelo pomemben proces), ki ne želi ničesar spremeniti, a spreminja veliko. Pesniška zbirka J + J odpira pomembno temo, ki jo sodobno krščanstvo prevečkrat zataji ali je ne želi sprejeti – istospolno ljubezen. Pesmi govorijo skozi motiviko ljubezni, kot da je ta prisotna že od nekdaj in se o njej ni treba prav nič prevpraševati. Je tukaj – zakaj bi se morala prepričevati o pravem in pravičnem? Ljubiti pomeni nekaj lepega … in ni pomembno, koga ljubiš. Drzno, a vseeno umerjeno ubesedovanje je sodobna kontemplacija, ki je uspela. Pesniška zbirka je polna tudi bogatih navezav na likovno umetnost, ki s širino nakazuje na možnosti mnogotere ljubezni. Ena izmed teh je pietà v novih oblikah. Prav tisto, kar bi morala religija biti – zatočišče za krhkost, obrobnost in spregledanost – postan

Airbeletrina, 5. junij ― Ameriška pisateljica Karen Louise Erdrich (1954, Little Falls, Minnesota), med drugim tudi avtorica romana Stavek, ki smo ga pri založbi Morfemplus nedavno dobili v prevodu Barbare Skubic, je ena najbolj plodovitih, uspešnih in nagrajenih sodobnih avtoric indijanskega porekla. Po očetovi strani potomka nemških priseljencev in po materini pripadnica rodu indijanskega plemena Chippewa (znanega tudi kot Ojibways – gre za različni verziji algonkinškega jezika, ki sugerirata značilno naguban šiv chippevskega mokasina) je bila ena prvih žensk, ki se je (leta 1972) vpisala na oddelek za staroselske študije Darmouth Collega v Severni Dakoti. Z vodjo oddelka Michaelom Dorrisom je od poroke leta 1981 do ločitve petnajst let pozneje z izdajanjem skupnih knjig in skupnimi javnimi nastopi veljala za neločljivi literarni tandem oziroma »razvpiti par multikulturne literature«. Danes pisateljica živi s štirimi hčerami v Minnesoti, kjer ob pisateljevanju vodi majhno neodvisno knjigarno Birchbark Books, specializirano za prodajo knjig, umetnosti in obrti severnoameriških Indijancev. Knjigarna je tudi osrednji dogajalni prostor romana Stavek, pomenljivo posvečen »vsem, ki so kdaj delali v Birchbark Books, našim strankam in našim duhovom«. Ameriška pisateljica Karen Louise Erdrich (1954) je ena najbolj plodovitih, uspešnih in nagrajenih sodobnih avtoric indijanskega porekla. (Fotografija: Alessio Jacona, Wikimedia Commons) Od leta 1979, ko je objavila prvo kratko zgodbo The World’s Greatest Fisherman – istega leta je na Univerzi Johna Hopkinsa magistrirala iz kreativnega pisanja, leta 2009 pa v Dartmouthu prejela častni doktorat – je izšlo več njenih romanov, kratkih zgodb, poezije, otroške in stvarne literature, od katerih jih je nekaj dosegljivih tudi v slovenščini. Poleg romanov Zdravilo za ljubezen (Love Medicine, 1984, slovenski prevod 1987), za katerega je leta 1984 prejela državno nagrado združenja kritikov, Igralnica (The Bingo Palace, 1994, prevod 1999) in

Airbeletrina, 27. maj ― Vsi imamo radi tiste citate, ki jih lahko mimogrede navržemo v pogovoru, da zazvenimo pametno, prefinjeno ali celo malce filozofsko. Še zlasti če so ti citati v latinščini. In še tem bolj če so dovolj kratki, da jih je mogoče brez težav natisniti na skodelico. Ali pa si jih dati tetovirati. Ali pa jih vgravirati na nagrobnik. (Horaciju bi bile nedvomno všeč vse tri možnosti. Prisrčne bi se mu zdele tudi nalepke za odbijače.) Stvar je namreč v tem: avtor dobršnega dela latinskih pregovorov, ki si jih ljudje dejansko zapomnijo, torej stavkov, ki jih vedno znova srečujemo v srednješolskih zbornikih, političnih govorih in na čudaških plakatih po stenah telovadnic, je prav Horacij. Ne Julij Cezar. Niti Cicero. Niti Vergil. Sploh ne. Horacij. Branje Horacija v današnji dobi se, podobno kot pri Livijevem delu Od ustanovitve mesta, na trenutke zdi kot prebiranje zbirke, naslovljene: No, temu pravim klasična latinščina! V delih boste namreč naleteli na citat za citatom, vse že poznate, vendar verjetno niste vedeli, kdo stoji za njimi. Horacij je pionir citatov; njegova dela so pravzaprav objave na Twitterju antičnega Rima, le z boljšim ritmom – in precej manj besne. Horacij je pionir citatov; njegova dela so pravzaprav objave na Twitterju antičnega Rima, le z boljšim ritmom – in precej manj besne. No, kdo pa je pravzaprav sploh bil Horacij? Horacij Flak (65–8 pr. n. št.) je bil pesnik s pravimi vezami in poznanstvi ter z naravnost nezgrešljivim občutkom za izbiro pravega trenutka. Kot sin svobodnika (sužnja, ki ga je osvobodil njegov gospodar) je uspešno napredoval po rimski literarni lestvici, deloma zahvaljujoč rahli karierni spremembi. Iz bitke pri Filipih, v kateri se je boril na strani poražencev, je Horacij nekako izšel pod mecenstvom Mecenija, Avgustovega najboljšega prijatelja. Po zaslugi tega mecenstva je Horacij napisal ode, satire in poslanice, ki so postale zlati standard latinske poezije. Drugi so sicer morda res pisali daljša, plemenitejša

Airbeletrina, 16. maj ― »Mesto je staro in tudi hiše v njem so stare. Najstarejši del ima svoje jedro v štirikotnem Glavnem trgu, iz njega izhajajo na vse strani pravokotno se križajoče ulice starega mesta: Koroška, Vetrinjska, Gosposka. Od tod sega središče mestnega življenja še ob Aleksandrovi cesti proti glavnemu kolodvoru in preko reke na jug. Severno od tod se širi uradniški del z novejšimi uradnimi poslopji, šolami in stanovanjskimi hišami z zelenjem, širokimi drevoredi, vrtovi in parki, ki pridejo zlasti do izraza v vilskih četrtih pod goricami. Na jugu in vzhodu, zlasti v Magdalenskem okraju, so delavska naselja ter industrijski in vojaški objekti. Veliko je tudi barakarskih naselij zaradi naglega priseljevanja. Eno teh naselij prebivalci imenujejo Abesinija.« Drago Jančar, Severni sij, 1984 *** Maribor je eno tistih mest, ki se v slovenskem leposlovju velikokrat pojavljajo. Kako in kdaj je postal otožen, doživel vzpon in razpad industrije, kako je zabredel v vojni, se soočal z depresijo, koliko ljubezni ga je že preželo in kako močno je povezan s kaznivimi dejanji – vse našteto in še marsikaj najdemo v romanih, kratkih zgodbah, ne nazadnje in včasih posledično pa tudi v kakem filmu. Z (mariborskimi) romani se lahko pomudimo na različnih ulicah in se napotimo v katero od zgradb, omenjenih v zgodbah. Drago Jančar, leta 1948 rojen v Mariboru, je otroštvo preživel v delavskem predmestju Studenci … in leta pozneje svojemu mestu postavil literarni spomenik. V času Evropske prestolnice kulture 2012 so po Mariboru zasvetili svetlobni napisi z naslovi njegovih del. Leta 2021 (s ponatisom leta 2024) pa sem z Dijano Božić ustvarila prvi literarni zemljevid, posvečen Mariboru (Društvo za sodobno umetnost X-OP) in romanu Severni sij, prvič izdanemu leta 1984 pri Pomurski založbi. Zemljevid Po mariborski poteh Josefa Erdmana povezuje točke, po katerih se v romanu sprehaja, tava in išče glavni junak. Literarni zemljevid smo krstili na terenu – na literarnem sprehodu. Že na prvi pred

Airbeletrina, 15. maj ― Trdim, da se nihče v Sloveniji, no, vsaj v Ljubljani in njeni okolici, ne more oklicati za knjigoljuba, če ne ve, kdo je gospa Stanka Golob. Legenda slovenskih antikvariatov je uradno upokojena že od leta 2010, pa jo v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu še vedno lahko srečamo. Tam se je zaposlila že konec sedemdesetih let, torej je v tem poslu že več kot 45 let, torej prav nič ne preseneča, da je njena domača knjižnica odraz ne le njene kariere, temveč življenjskega poslanstva. Kot sama reče, »s knjigami znam, in le to znam, še kuhati ne znam zares«. Na srečo si stanovanje deli s čudovito osebo, ki pa zna dobro kuhati. In kako je videti to stanovanje? »S knjigami znam, in le to znam, še kuhati ne znam zares.« Knjige, knjige, knjige … V središču Ljubljane, čisto blizu legendarnih študentkih lokalov, je v pritličju njuno stanovanje, kjer seveda kraljujejo predvsem knjige. Imata jih več kot 3000 in zasedajo vse police v glavnem prostoru, tudi skrivajo se v drugi vrsti, nekaj se jih najde celo na hodniku: »V kuhinji jih nimam, ker je premajhna. Če želiš, da so knjige na varnem, moraš imeti veliko kuhinjo, saj sicer dobijo hitro pikice od masti. No, pa seveda jih nimam niti v kopalnici, čeprav sem bila nekoč na odkupu knjig v stanovanju gospoda, ki pa je imel v kopalnici prav lepo polico knjig.« Na stenah je tudi kar nekaj čudovitih slik – nekaj slovenskih slikarjev, nekaj Ljubljane, nekaj grafike, pa tudi karikatura pokojne sestre, ki jo je upodobil nekdanji učenec. »Knjižne ilustracije pa imam večinoma po omarah, kar v mapah,« pravi Stanka. »Te slike na steni so mi zelo ljube, saj so moje. Za olje nikoli nisem imela dovolj denarja, za grafiko pa že dolgo vem, kaj si lahko privoščim in kaj je res vredno. Žal pa nikoli nisem imela dovolj prostora za slike, saj je tudi za knjige premalo polic.« Gospa Stanka tam, kjer svoje stranke navdušuje že 45 let: v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani. (Fotografija: Andraž Gombač