Ritmično izostren, zadržan skalpel

Airbeletrina, 31. marec ― V Beležnici, ki odpira zbirko Bližina na recept (Beletrina 2025) Helene Šuklje, se začne s ponavljajočim stavkom: »Ponoči sem ti nekaj povedala, nekaj sem izrekla zdržano, skoraj tipaje,« dokler se ne razpre – kot beležka, ki jo odpreš sredi noči in ugotoviš, da si vanjo že večkrat zapisal isto. Zgodba deluje kot uvertura, impresionistični entrée v pisateljičinem slogu – podobno glasbenim vilicam, ki bralce uglasijo s tekstom. Prva zgodba je torej intimen vstop, ki te počasi potegne noter in pripravi na ritem, kjer se bližina meri v odmerkih, kot pri receptu. Ponavljanje stavka in njegovo nato razširjanje deluje na prvi pogled preprosto, skoraj dokumentarno, a hkrati ustvari dialoškost med pripovedovalko in bralcem, med zamolkom in izrečenim. Impresionistično lovi trenutek, priklicuje drugega, med drugim z odpiranjem motiva vode, ki obliva telo, in ustvarja občutek lebdenja. Pripoved je hkrati minimalistična; pripovedovalka čuječa, rahlo zadržana – na nas, ki jo prebiramo, je, da prepoznamo, čemu služijo te migetave slike, zgostitve in zračnost. Začetek tako navaja na atmosferskost, nelinearnost, mehča, utira pot in nas popelje v zadržan prostor noči. Zgodba deluje kot uvertura, impresionistični entrée v pisateljičinem slogu – podobno glasbenim vilicam, ki bralce uglasijo s tekstom. V Desverzatinibu Helena Šuklje stopi v stekleno kletko podjetja Vontismer, kjer Jorg, nekoč vodja predkliničnih raziskav, zdaj glavni koordinator onkoloških terapij in celičnih čudes, drži vajeti. Položaj ga dviga visoko, mu daje moč nad denarjem in usodami, kot bi recept za raka prelomil v dve polovici: eno za zdravljenje, drugo za nadzor. Podjetje kupuje manjša in jih gloda v svojo mrežo, preoblikuje se kot telo, ki menja kožo. Jorg in Zarja se v uvodnem prizoru pogovarjata o denarju – ona pravi, da v tej stvari med njima ne gre za denar; beseda obvisi med njima in zapolni prostor z neizrečenim. Helena Šuklje lovi razpoko med njima, kjer se bližina kuha na

Gozd iz papirja

Airbeletrina, 28. marec ― Drugi teden v Milhacu se je začel z mislijo, ki se je vračala kot slaba navada: ali se splača vlagati v odnose z ljudmi, za katere skoraj zagotovo vem, da jih po tem mesecu nikoli več ne bom videl? To vprašanje sem nosil v žepu kot majhno kamnito figuro, ki jo človek stiska med prsti, ne da bi se je zares zavedal. Na mladinskih izmenjavah in treningih je ta dilema nekaj običajnega, skoraj banalnega: začasne skupnosti, začasne vezi, začasna odprtost. A ravno ta začasnost se včasih zdi bolj pristna od vsega stalnega in dolgoročnega. Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega. V tej minljivosti je bila neka iskrenost, ki je nisem pričakoval. Po drugi strani pa je bila prav iskrenost tista, ki mi je ves ta čas povzročala precejšnje težave. Na začetku se mi je zdelo, kot da sem se znašel v skupini razpuščenih hipijev, ki so pozabili, da lahko včasih kako stvar obdržiš tudi zase. Ko so brez zadržkov govorili o svojih občutkih in precej intimnih in kočljivih situacijah, sem se počutil nekako odrinjenega. A niso bili oni tisti, ki bi me izključevali — sam sem se umikal zaradi svojih zakoreninjenih predsodkov, kapric in strahov. Ta nenadzorovana iskrenost, se mi je sprva zdela kot poza — upor proti vsakršni cenzuri, všečnosti in želji po ugajanju. Šele čez čas sem ugotovil, da to ni nek performans ali poskus izumljanja nove identitete, temveč njihova iskrena oblika bivanja in izražanja. Če sem sam že od malih nog zbiral različne maske in obrambne mehanizme, so se oni urili v tem, kako le te ozavestiti in jih odložiti. In šele ko sem to doumel, sem se začel spraševati o lastni avtentičnosti, o tem, če živim zase ali za koga drugega. Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega. S tem vprašanjem se

Priti na obisk na razstavo

Airbeletrina, 26. marec ― Razstava, ki ne spi. Ki obstaja le za razmeroma kratkih 96 ur, a je hkrati ves čas svojega obstoja na voljo obiskovalcu. Tudi ob vseh urah noči. Razstava, na kateri na otvoritvi, namesto da bi si v kotu neke galerije privoščil kozarec vina, sloniš na kuhinjskem pultu, si v stiroporast kozarček natakaš Prosecco in pomakaš grisine v humus ter se pogovarjaš s popolnimi neznanci. Razstava na katero lahko naslednje dopoldne prideš na kavo, ki ti jo natoči kar eden izmed članov kolektiva in ob klepetu še za eno uro obsediš na kavču. Na kateri vprašaš, če imajo morda kakšne copate, ker ti postane neudobno, da vstopaš v čevljih. (in copate tudi dobiš) Foto: Nik Erik Neubauer Mostiček je sicer kolektiv mladih posameznikov s področij arhitekture in industrijskega oblikovanja. Na profilih kolektiva na družbenih omrežjih se programsko zavezujejo netipični rabi prostorov, ustvarjanju priložnosti za mlade umetnike in povezovanje v odprto kulturno-umetniško skupnost. Slednji dve načeli udejanjajo predvsem tako, da se njihove razstave začnejo z open-call pozivi umetnikom, ki bi si želeli razstavljati na njihovih dogodkih. Z delovanjem so začeli skoraj natanko dve leti nazaj. Začeli so s fotografsko razstavo v privatnem stanovanju, druga edicija je bila umeščena v študentski dom Akademski kolegij, s tretjo pa so začeli z raziskovanjem novih, kot sami napovedujejo tudi netipičnih, prostorov razstavljanja, čemur ostajajo zvesti tudi v četrti razstavi, saj so jo lokacijsko razširili na tri ljubljanska stanovanja različnih gostiteljev, v katerih so se zgodili enkratni dogodki. Njihov način nagovora publike je zaznamovan s sproščenostjo in igrivo kreativnostjo, kar se zdi kot avtentičen izraz duha kolektiva in njihovega gostoljubnega načina vzpostavljanja stika z obiskovalcem razstave – od nekako otroškega stila ilustracij, ki so si jih izbrali za promocijske materiale Razstave 4 in ki spominjajo recimo na risbo, ki bi jo našli obešeno na hladilniku naše mam

Čudež bivanja v drobni poeziji

Airbeletrina, 24. marec ― Verjetno bi zadeli in obenem zgrešili, če zapišemo, da je pesnica Mary Oliver (1935–2019) nekakšna ameriška različica naše Neže Maurer (1930–2025). Zadeli zato, ker njuno poezijo, ki teži k preprostosti in razumljivosti, nedvomno druži velika priljubljenost med najširšim bralstvom, skupna jima je tudi ustvarjalna zavezanost naravi, lepoti, dobremu, ljubezni, vsemu, kar človeka razpira in mehča. Zgrešili pa, ker so razlike seveda v podrobnostih, ameriška pesnica je doživela veliko večje strokovno priznanje, leta 1984 je denimo za zbirko Ameriška prvinskost/American primitive prejela Pulitzerjevo nagrado, leta 1994 pa za Nove in izbrane pesmi/New and Selected poems državno nagrado za književnost (National Book Award), gre za svetovno prepoznavno pesniško ime in tudi odkrito lezbično avtorico. Poezijo Mary Oliver imamo bralci in bralke privilegij brati v slovenščini vsaj od leta 2016, ko je v zbirki Nova lirika v prevodu Tanje Ahlin izšel izbor z naslovom Zakaj se zbujam zgodaj. Po desetih letih pri isti založbi v isti zbirki v branje dobivamo še dve njeni integralni zbirki, njeno sploh zadnjo z naslovom Sreča (Felicity, 2015) in predzadnjo Tisoč juter (A Thousand Mornings, 2012). Za oba prevoda in spremno besedilo je tokrat poskrbela Jana Unuk. Mary Oliver: Tisoč juter. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026. Prevedla in spremno besedo napisala Jana Unuk. Kot lahko zaslutimo že iz naslovov, obe knjigi preveva za pesnico značilna vedrina, neskaljeno navdušenje nad čudežem obstoja in oblikami življenja, zlasti tistimi, ki se razodevajo v naravi, avtoričini največji življenjski oziroma ustvarjalni zaveznici. Do nje pesnica goji svojstven, prvobiten odnos, od narave se ne počuti odtujena, ne demonizira je, ne poveličuje, ne ponižuje, predvsem se čuti del nje in je z njo v nenehnem dialogu. Pomeni ji zatočišče pred navalom misli, racionalnostjo, je prostor ustvarjalne kontemplacije, molitve, višje resnice, v njej najde vir večnega navdiha, tudi za mistično

V LITERATURI NIČ NOVEGA: Predvolilni čas ali anatomija človeške uničevalnosti

Airbeletrina, 20. marec ― O sovjetskem predsedniku Leonidu Brežnjevu kroži anekdota, ki zveni presenetljivo sodobno. Eden od tovarišev naj bi mu nekoč polaskal: »Vaša zadnja knjiga je čudovita, še nikoli v življenju nisem prebral tako dobre knjige!« Brežnjev pa mu je odvrnil: »O, vi ste že tretji človek danes, ki jo je pohvalil. Očitno jo bom moral prebrati tudi sam!« Danes, ko umetna inteligenca (UI) napiše že več kot polovico spletnih besedil, ta anekdota razkriva absurdni paradoks, ki so ga nekoč živeli le režimski privilegiranci, danes pa skoraj vsak slehernik z dostopom do spleta: večino besedil, ki naj bi jih »napisali« (s pomočjo UI), niti sami pisci ne preberejo. Še največ (pretežno krajših) besedil naj bi prebrali na družabnih omrežjih, a kaj ko branje vse bolj postaja le sopomenka za skrolanje. Kaj torej sploh še beremo? Konkurenca besedil, ki jih ne beremo več, je velika, vendar bi se med najmanj branimi besedili gotovo znašli tudi volilni programi političnih strank; beremo jih še manj kot soglasja pri nameščanju programov ali drobni tisk v pogodbah. In ja, zdi se, da političnih programov ne berejo niti vsi, ki so jih pisali. A tudi če bi jih: britanska organizacija Unlock Democracy je leta 2024 ugotovila, da ima volilni program »velik vpliv« na odločitev le pri 28 odstotkih vprašanih, medtem ko je 67 odstotkov volivcev priznalo, da programov ne bere ali pa niti ne ve, o čem je reč. Že leta 2011 je YouGov zapisal, da programov skoraj nihče več ne prebere. Danes so predvsem nujni dodatek: všečen PDF z udarnimi floskulami (»denar naj sledi pacientu« ipd.), namenjen bolj PR-učinku kot prepričevanju. Še največ (pretežno krajših) besedil naj bi prebrali na družabnih omrežjih, a kaj ko branje vse bolj postaja le sopomenka za skrolanje. Kaj torej sploh še beremo? Če programi nimajo teže, kaj torej odloča? Politološke raziskave so si enotne: vtis, ki ga naredijo politični voditelji. Volivke in volivci radi uberemo mentalne bližnjice: odloča »občutek«, mnenje okolice, vš

Minljivost kot (enakovredni) del življenja

Airbeletrina, 19. marec ― Ena najuspešnejših in najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenka Drakulić je pred dobrimi štirimi desetletji javnost razburkala s prvencem Smrtni grehi feminizma (1984), ki mu je sledilo njeno prvo leposlovno delo Hologrami strahu(1987). Leta 1949 na Reki rojena pisateljica, novinarka in publicistka danes živi med Švedsko in hrvaško Istro. Avtoričina leposlovna in publicistična dela so prevedena v več kot trideset jezikov. V slovenščini lahko beremo knjige Hologrami strahu (Prešernova družba, 1989), Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (Rotis, 1992), Balkan express: fragmenti z druge strani vojne (Rotis, 1993), Okus po moškem (Rotis, 1998), Kot da me ni (Center za slovensko književnost, 2002), Frida ali o bolečini (V.B.Z., 2008), Obtožena (V.B.Z., 2014) Mileva Einstein, teorija žalosti(Beletrina, 2018), Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom (Beletrina, 2021), Nevidna ženska in druge zgodbe (Beletrina, 2023) ter O čem ne govorimo (Beletrina, 2026). Kot ena najuglednejših sodobnih umetnic s prostora nekdanje skupne države v publicističnih besedilih kritično pretresa sodobne družbene pojave in posameznika v njem, med katerimi izstopajo vojne na Balkanu in po svetu, komunizem, postkomunizem in feminizem. Feministična perspektiva je značilna tudi za njeno odmevno romaneskno trilogijo, ki jo sestavljajo romani o Fridi Kahlo, Milevi Einstein in Dori Maar ter novelistični zbirki Nevidna ženska in druge zgodbe in O čem ne govorimo. Medtem ko je v vsakem od treh romanov, razen zatrtega umetniškega oziroma znanstvenega genija, postopoma razgrnila tri različne točke bolečine, lastne vsaki izmed naslovnih protagonistk – pri Fridi Kahlo je v ospredju fizično trpljenje, pri Milevi Einstein materinska bolečina in pri Dori Maar duševno zdravje – se v Nevidni ženski posveča anonimni ženski z vidika staranja, minevanja, bolečine, osamljenosti, strahu in vsega, kar sodi zraven. Kot ena najuglednejših sodobnih umetnic s prostora nekdanje skupne države v

Neminljiva Slovenija

Airbeletrina, 17. marec ― Stopal sem med gosto jutranjo meglo, v katero sta se vmešala smrad po lignitu iz blokovskih peči in predelavi tobaka iz bližnje tovarne. Kakor vsako jutro me je sililo na bruhanje. Skrajno neprijetne vonjave so nekaj stotin korakov dalje izginile. Nadomestili so jih izpušni plini, ki sem jih za spoznanje lažje prenašal. Nekaj sto metrov pred fakulteto je jutranjo omotico nenadoma prekinil glas izza mojega hrbta. »Umakni se,« je velel in me pri tem poklical po priimku. »Nujno moram na sistematski pregled v ambulanto.« Bil je eden tistih, za katere sem upal, da se jih bom znebil po maturi. V isto mesto kot jaz je prišel študirat zobozdravstvo, saj je hotel dokazati, da zmore sam tudi v okolju, kjer ne poznajo njegovega očeta. Od presenečenja mi je usnjena torba zdrsnila z ramena, in ker ni bila dovolj dobro zaprta, se je po mastnem pločniku raztreslo vse, kar je bilo v njej. Nalivno pero je pristalo na platnici bele brošurice. Smola je želela, da je glas, ki se je čez nekaj trenutkov utelesil na moji desni, s prednjim kolesom bicikla povozil ravno penkalo. Skoraj brezmadežna belina knjižice – izvirno jo je črnilo nekaj manj kot trideset črk – je v hipu izgubila svojo nedolžnost. Modra packa je zakrila ime, pravzaprav priimek avtorja in del naslova, tako da je ostal viden samo njegov drugi del včeraj danes jutri. Zaklel sem, dolgin pa se je hitel opravičevati, da se mu mudi in da mi bo plačal povzročeno škodo. Naj ga pridem obiskat v to in to sobo tega in tega bloka. Komaj sem dvignil pogled s tal, že je izginil za vogalom stavbe. V istem trenutku se je pred menoj narisal sošolec. »Kako je, a kej fukaš?« me je vprašal v sebi lastnem slogu. Že je bil na tem, da mi pomaga pobirati stvari, ki so ležale na umazanem pločniku, pa sem ga nagonsko odrinil, češ da zmorem sam. Najprej sem v torbo skril brošurico, a mu jo je uspelo videti. Črnilo je deloma odteklo s platnice in narahlo pokazalo avtorjev priimek. »Kaj imaš to?« ga je zanimalo. »Eno novo

Prostori sredi križišč

Airbeletrina, 14. marec ― V Francijo sem prišel dva dni prej, kot bi bilo treba. Ne zaradi turističnih vzgibov, temveč zaradi slabih prometnih povezav. Preden sem prispel v Milhac, v odročno vas v bližini Gourdona, kjer me je čakal Erasmus+ trening Emotional Education (čustveno izobraževanje) ki ga je organiziralo društvo Nomadways, sem se najprej ustavil v mestu Toulouse. Predstavljal sem si, da bom moral tekom treninga kar nekajkrat globoko pogledati vase, zato sem v teh dneh svoj čas namenil predvsem opazovanju vsega zunanjega, ravnovesje je le pomembno. Brez velikih zadržkov sem tako prevzel vlogo flâneurja, taval sem ter tja, poslušal zvok očarljivih ozkih uličic, okušal pain au chocolat, Brie in različne vrste quichea. V Francijo sem prišel dva dni prej, kot bi bilo treba. Ne zaradi turističnih vzgibov, temveč zaradi slabih prometnih povezav. Foto: Tom Veber / Osebni arhiv Mesto me je sprejelo s kombinacijo mehkobe in kaosa. Presenetilo me je število kolesarjev in tekačev, prijetno toplo vreme, pa tudi visoko število brezdomcev. V drogerijah sem brskal za francoskimi kremami, ki jih hvalijo influencerke, in poskušal sestaviti stavke v angleščini, ki se niso hoteli prijeti. Stereotip o tem, da Francozi slabo govorijo angleško, se je potrdil hitro, skoraj prehitro: v lekarni je prodajalka na moje vprašanje najprej pogledala stran, potem vame, potem v polico. Z vsakim obratom njene glave sem postajal bolj zmeden. Končno se je na pultu prikazala tubica, ki sem jo iskal: Avène, krema za zelo suhe roke, zelo priporočam! Nekaj v tem nerodnem prečkanju jezikovnih mej me je spomnilo na vprašanje izginjanja maternega jezika. Na to, kako slovenščino med mlajšimi generacijami, vedno bolj izpodriva angleščina. Kako tudi meni, ko sem utrujen, najprej pade iz ust angleški stavek, ne slovenski. Zazdelo se mi je nekaj skoraj revolucionarnega (vem, velika beseda), da lahko življenje obstaja tudi zunaj oprijema angleščine. Fraza »narediti Francoza« je zame tako dobila nek drug p

Irski pozdravi

Airbeletrina, 12. marec ― Gerry Murphy je irski pesnik, rojen v Corku leta 1952. Je avtor številnih pesniških zbirk – izbrane prevedene pesmi so iz njegove knjige The Humours of Nothingness (»Humorji ničevosti«) iz leta 2020. Murphyjeve pesmi so bile uporabljene kot podlaga za pesniško-glasbeno predstavo v izvedbi skupine Crazy Dog Audio Theatre z naslovom The People’s Republic of Gerry Murphy (“Ljudska republika Gerryja Murphyja”), ki je bila leta 2010 uprizorjena na džez festivalu Cork Guinness. Murphy je član irskega združenja oziroma akademije umetnikov, ki jo je leta 1981 ustanovil irski Svet za umetnost. Pesmi je v slovenščino prevedel Pino Pograjc. Kolaž: Hanna Juta Kozar / Foto vir: Pexels Ples po Nazimu Hikmetu Izstopil sem iz svojih misli o smrti, izvedel ljubko malo pirueto in vstopil spet nazaj. * Gospodična Molotov Ker je stopila v razlito gorivo, ne da bi opazila, je prišla na sestanek za Mir in Spravo z vonjem po bencinski bombi. * Trideseta po Georgeu Orwellu Ah, kakšno desetletje: slikovita železnica, ki se konča v plinski celici. * Dež po Marinu Sorescuju Deževalo bo, si mrmra Bog, medtem ko motri jasno, modro nebo. To čutim v sklepih, revma me ubija. Da, napovedane so poplave, devetintrideset dni in devetintrideset noči, če se ne motim. O, tamle je Noe, ki se raztegnjen nastavlja soncu. Le kaj sem mu že želel povedati? * Distih za Karla Marxa Če te opij ljudstva zapusti in razočara, naj ne gorijo sveče, žge naj fara. * Mamon po Robertu Creeleyju Cerkev je podjetje in duhovščina so podjetniki. Ko zazvonijo na zvonove, revni na vrat na nos planejo notri, veseli, hrupni in smrdljivi. Ko umre revež, mu v dlani porinejo lesen križ in pohitijo z obredom. Ko pa umre bogataš, uporabijo zlat križ, nadvse se potrudijo s slavnostno mašo, premočijo ga z blagoslovljeno vodo, polivajo ga s krizmo in nad njim žge

Še vedno rumena

Airbeletrina, 8. marec ― Pariz se februarja pretvarja, da še ni utrujen od zime. Ko stopiš iz metro postaje v šestnajstem okrožju, diši po kovini in mokrem kamnu. Zjutraj je moralo deževati. Svetloba je nizka, vodoravna, in ljudje hodijo hitreje. Če jih opazuješ dovolj dolgo se ti zdi, da pospešujejo z željo, da bi se izognili lastnim sencam. Da ne bi izstopala, se ujamem v njihov ritem in jim sledim. Na vogalu ulice je cvetličarna, ki je videti, kot da se je zmotila v letnem času. Zid je izginil pod preobiljem barv; napis nad vrati je skoraj neberljiv, zadušen pod slapom tulipanov, ranunkul in vrtnic, ki silijo čez rob, kakor da bi želele pobegniti na pločnik. V izložbi gori rumena. Ni sramežljiva, ni pastelna. Kliče po pozornosti. Mimoza. Drobne puhasto okrogle krogle, zbrane v šop, ki se trese že ob najmanjšem premiku zraka. Krhka cvetlica, ki terja pozornost. Na koga me spominja? Rumene nikoli nisem marala. Zdela se mi je vsiljiva, kot da se izdaja za toplino, ki je v resnici ni. Kliče, a ne pove ničesar. Govori, a zveni votlo. Preveč obljublja. Prehitro se razkrije. Zato se presenetim, ko vstopim v kliše cvetličarno, in kupim mimozo. Ne vem če zato, ker je bil včeraj osmi marec in bi se spodobilo, ali zato ker bi mi jo moral nekdo prinesti, a je pozabil. Morda jo kupim preprosto zato, ker je februar, in imam občutek, da tudi v meni nekaj prezgodaj cveti. Ljudje na tržnici pravijo, da mimoza ni evropska, da je prišla iz Avstralije in se tukaj razbohotila, kot da ji nihče nikoli ni povedal, da je tujka. To izrečejo z rahlim pridihom suma, skoraj pokroviteljsko, kakor da ji to poreklo nekaj vzame. Kot da ima vrednost samo tisto, kar je domače, preverjeno, zavarovano z izročilom. Govorijo o “našem”, čeprav nihče zares ne zna razložiti, kje se to naše začne in kje se konča. Meje so porozne, a vztrajamo pri njihovem obrisu. Spominjajo na igro Zemljo krast na šolskem igrišču, le da so pravila v odraslem svetu ostrejša. Manj plastike, več betona; manj krednih črt, več bodeče žice,

Verižna reakcija

Airbeletrina, 6. marec ― Sošolec na faksu mi je nekoč rekel, da je zlaganje mikrocentrifugirk v stojalo meditativno opravilo. Vsakič, ko ob sedmih zjutraj stopim v laboratorij, v katerem še vedno gorijo nočne luči, ga pošljem v tri pm in upam, da imajo v peklu ogromno vrečomikrocentrifugirk in veliko stojal, da bo pametnjakovič lahko po smrti na veke vekov meditiral. Tudi danes sem v službo prišla prva. Ko bodo čez kako uro začeli kapljati sodelavci, bodo morali biti pulti pobrisani, steklovina pomita, kemikalije na svojemmestu in jutranja meditacija zaključena. Na srečo sem ves ta dolgčas opravila že včeraj pred odhodom, zato se lotim prebiranjaprimerkov, ki jih bodo danes pripeljali na forenzično analizo. Moški, neidentificiran, v zgodnjih tridesetih. Najden 23. 4. 2025 na Rožniku, delno razkrojen. Najverjetneje mrtev en teden. Vzrok smrti: dvanajst vbodov okoli srca. Čudim se nesposobnemu morilcu, ki je očitno vedel, na katerem delu telesa se nahaja srce, a ga v dvanajstih poskusih še vednoni uspel zadeti. Morda pa so bili vbodi razporejeni v krog in je šlo za kak čudaški ritualizem. V vsakem primeru bi si tip verjetnoželel umreti na manj boleč način, pa te sreče ni imel. Berem dalje. Ženska, identificirana s strani sorodnikov, 59 let. Najdena 23. 4. 2025 v svojem stanovanju po prijavi sosedov, umirajoča, nekaj ur kasneje v bolnišnici podlegla poškodbam. Vzrok smrti: preklana lobanja, izkrvavitev, sum na partnersko nasilje, partner obtožbe zanika. Stresem se. Na dan preberem kar nekaj primerov nasilne, nesrečne ali nepojasnjene smrti, a se ob zgodbah, kot je ta, vsakokrat prepričam, da me služba še ni spremenila v brezčutno pošast. Če mi je kak duh v steklenici le podaril tri želje, bom pravkarzapravila že drugo danes: v primeru, da se z Nežo kdaj razideva, naj me, lepo prosim, nikoli več ne privlači moški. Žrtev femicidov dobimo vsako leto več. Že res, da smo tudi ženske lahko morilske pošasti, a v črni kroniki zagotovo neprevladujemo kot storilke. Pa tudi Neža mi je v sedmih

Štafeta branja: Ana Kompara – Mama in Ljubljana

Airbeletrina, 20. februar ― Naj kar takoj razčistim: ko sem pred skoraj petimi leti prvič odprla aplikacijo Instagram in na njej ustvarila profil @mamainljubljana, ta ni bil, kot je zgovorno ime, mišljen izključno kot knjižni profil. In tudi zdaj ni, čeprav na njem živijo bralni izzivi, bralni klub Bralna usedlina, mesečni pregled najbolj branih otroških knjig v našem domu in redne objave mnenj o prebranih knjigah. Ravnotežje med knjižnimi vsebinami in drugimi, t. i. »lifestyle« vsebinami mi omogoča bistveno več ustvarjalnosti in izraznosti, verjamem pa, da na račun tega spreobrnem kakšnega nebralca v bralca, tako, povsem mimogrede. Fotografija: Urška Bernik V skoraj petih letih ustvarjanja profila pa so stalnica ostale prav otroške knjige. Preko njih sem ostala v stiku s pomenom in čarobnostjo branja tudi v tistem obdobju zgodnjega materinstva, ko sem pravzaprav brala najmanj. Doma imam namreč dva mala bralca in že pri prvem sem opazila, kako zelo so si otroške knjige med seboj različne. In da obstajajo boljše, slabše, prave literarne in ilustracijske umetnine in tiste, za katere je, če se nekoliko dramatično izrazim, škoda papirja. Podobno kot pri knjigah za odrasle. Prva slikanica, o kateri sem objavila svoje razmišljanje tistega poletja 2021, je bila v nekem smislu brezčasna klasika, Tja, kjer so zverine doma (Maurice Sendak). Doma imam dva mala bralca in že pri prvem sem opazila, kako zelo so si otroške knjige med seboj različne. In da obstajajo boljše, slabše, prave literarne in ilustracijske umetnine in tiste, za katere je, če se nekoliko dramatično izrazim, škoda papirja. Od takrat nista zrasla le moja dva mala bralca, od dojenčka do skoraj petletnice in od zagnanega dvoletnika do prvošolarja, spremenila sem se tudi jaz, tudi kot bralka. In tudi zaradi knjižnih profilov, ob katerih si nisem več mogla lagati, da za branje zaradi materinstva preprosto »nimam časa«, ampak da je zame v tistem intenzivnem obdobju ključno, da najdem nekaj svojega in tisto zare

Krogi pekla v venezuelskih zaporih

Airbeletrina, 12. februar ― V knjigi Gringo Loco, pod katero sta se podpisala Aleš Čar in Simon Doma in bi jo težko imenovali biografski roman, saj je spisana s tako spretnostjo in suspenzom, da se nam od literarnih višin in človeške empatije vrti, je pomenljiv prizor. V poglavju Nelson, ki je poimenovan po mogočnem liku, nadzorniku venezuelskih zaporov, desni roki ministrice Iris Varela z neomejenimi pooblastili, se v zaporu, kaotičnem, pol-anarhičnem sistemu, znajde obsedenec. Osrednji junak, Simon ali Gringo Loco (dobesedno »nori tujec«), ki pristane v Latinski Ameriki, hkrati tujec in neposredna priča, nemiren in uporniški, včasih tudi ciničen, a v jedru občutljiv iskalec smisla, se sprašuje, ali se človek, od katerega so »prihajali čudni, nečloveški, nezemeljski glasovi,« pretvarja, da bi ga izpustili iz zapora, ali pa je ta čudna predstava resnična. Nelson, ki je Rodeo obiskal zaradi obsedenca, se odloči za fizično silo. Najprej mu skače po prstih, nato mu dlan nastavi tik nad plamen. Simona bolj kot obsedenec začne zanimati Chiqua, paznica, »ki je zdaj z razširjenimi očmi in pospešenim dihanjem že vidno trepetala kot v sobi za intimo sredi ljubezenskega akta«. V poglavju Nelson, ki je poimenovan po mogočnem liku, nadzorniku venezuelskih zaporov, desni roki ministrice Iris Varela z neomejenimi pooblastili, se v zaporu, kaotičnem, pol-anarhičnem sistemu, znajde obsedenec. Aleš Čar s pomočjo majhnih detajlov izriše napetost, razmerja moči in psihološko ozračje zgodbe, pri čemer junak na dogajanje ne gleda z moralnim ogorčenjem ali strahom, temveč z radovednostjo. V omenjenem prizoru njegov pogled v nekem trenutku zdrsne na paznico. Pozneje Nelson obsedencu skuša iztakniti oči, Chiqua pa trepeta, toda Simona bolj kot nasilje pritegnejo sporočila na zaporniški steni, ki jih je zapisal obsedenec, in zdi se mu, da so nosilci skrivnega pomena. Ta presežnost ga doseže prav zaradi njegovega položaja tujca v venezuelskem zaporu in zaradi vere v magično, kakršna se poraja iz venezu

Vesel Prešernov dan!

Airbeletrina, 8. februar ― Pred tremi leti sem se s prijatelji prvič na 8. februar odpravila v Kranj. Vsa leta prej sem namreč kulturni dan večinoma preživljala doma, uživala ob dobri knjigi, filmu ali seriji ter se kot najbrž večina prebivalcev Slovenije veselila, da bo to dela prost dan (letos je to druga pesem). Na takšne dni se mi nikoli ni kaj pretirano dalo riniti v množice ljudi, hoditi v muzeje ali galerije, na brezplačne dogodke, v kino ali gledališče – vse to namreč počnem že čez vse leto. Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli. Čeprav se velik delež naše kulture financira z državno pomočjo in razpisi, bi bilo lepo – in morda naivno – verjeti, da bi kulturniki lahko živeli tudi od obiska prireditev, prodaje knjig, vstopnic in drugih oblik neposrednega stika z občinstvom. Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli. Prešernov smenj v Kranju (Fotografija: Urška Bračko) Pred tistimi tremi leti se je moj odnos do množic ljudi, ki »rinejo« v prostore, polne kulture, malce spremenil. Množica me ni več motila, središče Kranja pa sem prvič videla v drugačni luči. Kadarkoli prej, ko sem obiskala Kranj, je bilo mesto bolj kot ne prazno, po navadi smo šli v kino ali pa na kak kulturni dogodek, ki je bil zelo ciljno obiskan. Takrat pa smo v Kranj šli na povabilo Layerjeve hiše, ki je pod okriljem Hane B. Kokot organizirala dogodek Layer x Fige (ki poteka tudi letos), katerega del je bila tudi predstavitev antologije erotične kratke proze z naslovom Spreganje glagola prihajati. Srečali smo se z živahnim in izjemno polnim mestnim središčem, kjer so tisti dan potekali umetniška tržnica, tržnica dobrot, branja, koncerti, vse prodajalne in muzeji so imeli dan o

DS

Airbeletrina, 5. februar ― Cesta je bila ravna, drugačna tudi ne bi mogla biti. Levo in desno so švigali orehi. Med vožnjo se je spomnila, da ji je Ondrej, doma iz z gričevjem obdanega manjšega mesta ob reki Váh, nekoč rekel, da mu je všeč ravnina, ker pred sabo nima nobene prepreke. Očitno mu je nova pokrajina prirasla k srcu. Medtem ko se je njen pogled izgubljal v neskončnost, je na pametni telefon prejela sporočilo. Gotovo je Árpád, je pomislila. Sin že dve leti ni živel doma. Čeprav ji je do mature predstavljal veliko pomoč pri oskrbi ostarelih staršev, je bila vseeno vesela, da je ubral svojo pot in odšel. Sredi ravnice bi si bolj malo pomagal. Nekaj časa je minilo, ko so se začela pred njo na obvoznici že slikati vzhodna predmestja, kjer so prevladovale ulice z imeni ruskih krajev. Pot ji je po magistralni cesti sicer vzela kake četrt ure več od tega, kar bi trajala po avtocesti. A za e-známko ni bilo denarja. Vozila je očetov avto, staro škodo s konca devetdesetih. Njena dacia je bila pri sinu v Budimpešti, ta je nanjo na zadnje steklo prilepil nalepko z zemljevidom ogrske krone ter se nekega dne nonšalantno pripeljal domov. Ko je to videl dedek, mu je zabrusil, naj jo pri priči odlepi, ker lastni materi ne bo povzročal težav s svojimi neumnostmi. Da nimajo denarja, da bi menjavali stekla ali celo kupili nov avto. »Minden drága – vissza Prága!« je besede pribil kot nekakšen žebelj v krsto vnukove objestnosti. Da je v Bratislavi za nevšečnosti dovolj že registrska tablica s črkama DS. Nekaj časa je minilo, ko so se začela pred njo na obvoznici že slikati vzhodna predmestja, kjer so prevladovale ulice z imeni ruskih krajev. Njena starša sta sicer dobro govorila slovaško, čeprav se je ponekod slišalo, da je njun materni jezik madžarski. Drugače bi v kraju, kjer človeka veliko prej ogovorijo tessék kakor prosím, tudi ne moglo biti. Mama je bila v eni od bolnišnic glavnega mesta. Tja so jo morali preseliti, ker v domačem kraju ni bilo specializiranega oddelka z

še novic

Novice

Airbeletrina: literatura