O tujcih ali o Homerjevi Iliadi

Airbeletrina, 27. junij ― »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« Jezus So dejanja, zaradi katerih se v zgodovinske knjige samodejno zapišemo kot bedniki. Na primer sežiganje knjig: ne z lupo, ampak z elektronskim mikroskopom lahko po enciklopedijah iščemo ljudi, ki so sežigali knjige in se v učbenike za zgodovino kljub temu zapisali z zlatimi črkami. To, kar je v zgodovini zažiganje knjig, je v književnosti preganjanje tujcev. Ne ubija sicer, toda v književnosti so literarni junaki, ki preganjajo tujce zgolj zato, ker so ti tujci – antijunaki. Še več: med največja dela svetovne književnosti praviloma sodijo prav tista, ki v tujcu niso videla samo tujca, ampak so v njem zmogla prepoznati človeka. Književnosti ni nič bolj tujega kot preganjanje tujega samo zato, ker je tuje. Že Homer, oče evropske književnosti, je v junaškem epu Iliada (8. st. pr. n. št.) najbolj izbrane besede prihranil za junaka, ki bi ga moral najbolj očrniti – za Hektorja, največjega med Trojanci. Za moža na drugi strani obzidja, ki je grški vojski prizadejal najtežje poraze. Nenavadno je, da se med spoznavanjem Iliade v šolskih klopeh še danes raje posvečamo homerskemu vprašanju, zgradbi junaškega epa, daktilskim šestercem, homerskim primerjavam, dogajalnemu času in prostoru, oznakam oseb, Ahilovemu besu, razliki med Iliado in trojansko vojno …, prezremo pa to, kar je precej bolj bistveno: vprašanje, kako je mogoče, da je največji človek v pesnitvi prav tujec? Kako to, da to ni kak »naš« zgolj zato, ker je »naš«? Že Homer, oče evropske književnosti, je v junaškem epu Iliada (8. st. pr. n. št.) najbolj izbrane besede prihranil za junaka, ki bi ga moral najbolj očrniti – za Hektorja, največjega med Trojanci. Grški junaki, ki naj bi jih Homer opeval, so pogosto predstavljeni v slabi luči: kot zamerljivi, jeznoriti, malenkostni. Spomnimo se samo na samoljubneža Ahila in Agamemnona ter njunega otročjega spora zaradi lepe Brizeide, ki bi skoraj ogrozil celotno vojaško odpravo. Hektor pa, čeprav Troja

AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Nejcem Poharjem

Airbeletrina, 26. junij ― Nejc Pohar je v dobrem letu dni izdal tri knjige: Slovenci na Jadranu, Jadran za Slovence, esejistične potopise Kratki reziin pesniško zbirko ČKA. Foto: Nik Erik Neubauer Letnik 1976, končal je študij sociologije kulture in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti. Leta 2002 je napisal prvi scenarij za kratek film in ga tudi režiral. Potem pa je začel režirati propagandne filme oziroma reklame. Posnel je napovednik za LIFFe, filmski festival – zagotovo se ga spomnite, tisti, v katerem se vse vrti. Opazili so ga v tujini in v dvajsetih letih je, prešteto v snemalnih dneh, snemal toliko, kot da bi posnel deset celovečernih filmov. Režiral je v več kot 15 različnih državah širom sveta, od Madrida na zahodu, Rige na severu, Dubaja na jugu in Bangkoka na vzhodu. »Ko si enkrat v tej mašini, težko izstopiš in se vanjo ponovno vrneš,« pravi Pohar. Ves ta čas je pisal o filmu, kar počne še danes. In piše knjige. The post AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Nejcem Poharjem appeared first on AirBeletrina.

Nož, obrnjen proti vraževerju

Airbeletrina, 24. junij ― V delu Nož obrnjen navzgor / Knife Pointed Up umetnica Marija Mandić vstopa v svet drobnih prepovedi, opozoril in družinskih vraž, ki se prenašajo skoraj neopazno: skozi stavek, gib, pogled, navado. Ne zanima je vraževerje kot folklorna posebnost, temveč kot intimni zemljevid podedovanih gest, ki še dolgo učinkujejo tudi takrat, ko vanje ne verjamemo več. »Takoj stran!« je stavek, ki ga poznajo številna gospodinjstva. Izrečen je bil takrat, ko je nekdo omenil nekaj slabega, česar ni bilo dobro priklicati. Podobno kot trkanje po lesu, dvigovanje torbe s tal, izogibanje sedenju na vogalu mize ali pazljivost pri tem, kako je obrnjen nož, tudi ta vzklik pripada svetu vsakdanjih preventivnih ritualov. Ti se niso oblikovali v knjigah, temveč v družinskem krogu, največkrat prek žensk, ki so jih predajale naprej kot samoumevni del domačega reda. Mandić vraževerja ne razume zgolj kot niza nenavadnih pravil, temveč kot način, kako človek poskuša simbolno obvladati tisto, česar v resnici ne more nadzorovati. Vraža deluje po preprosti, a vztrajni logiki: če se zgodi A, bo sledilo Z. Če torbo pustiš na tleh, bo odtekel denar. Če sediš na vogalu mize, boš ostal neporočen. Če izrečeš nekaj slabega, se lahko to uresniči. V teh povezavah je nekaj absurdnega, a hkrati tudi globoko človeškega: želja, da bi kaosu sveta vsaj za trenutek določili pravilo. Foto: Marija Mandić Prav zato umetnica v delu Nož obrnjen navzgor vraževerja ne zavrača s posmehom. Vanj vstopa neposredno, skoraj telesno. Namenoma počne tisto, česar naj ne bi: sede na vogal mize, odloži torbo na tla, križišča prečka diagonalno. Enako počnejo tudi ženske iz njenega okolja. Njihova dejanja niso upor v smislu preproste negacije, temveč poskus, da bi tihe družinske zapovedi postale vidne. Šele ko gesto ponovimo zavestno, jo lahko zares pogledamo. V tem je moč dela: vraževerje se pokaže kot nekaj, kar ni le v glavi, ampak tudi v telesu. Telo si zapomni opozorila, še preden j

Ustvarjanje arhiva kot boj proti izbrisu

Airbeletrina, 22. junij ― Arhivske verižne reakcije: med in onkraj Archivo Pinto mi Raya, re.act.feminism, Mesto žensk 23. april 2026 – 13. september 2026, MSUM Kustosinje: Bettina Knaup, Iva Kovač in Mónica Mayer Foto: Urša Rahne, Moderna galerija Vtis razstave Arhivske verižne reakcije je najbolje strnjen v na steni izpisanem besedilnem odstavku, ki je tudi prvi stik, ki ga razstava vzpostavi z obiskovalcem (izvzemši, seveda, spremni tekst). Gre za besedilo Mónice Mayer, nastalo za predavanje-performans o arhivu, povedno naslovljeno Vse, kar morava narediti, da najini dokumenti in predmeti postanejo profesionalni arhiv. Kar sledi, je seznam za to nujnih opravil, ki pa iz polja popolnoma tehničnih korakov, kot so napisati projekt, sestaviti administrativni načrt ali opraviti celotno katalogizacijo za bazo podatkov, prek tistih, ki se nadležno ponavljajo, na primer še več poročil, še več administracije, nazadnje prestopajo v domeno osebnega: obiskati psihologinjo_ in odvetnico_, ker sva do takrat že tako nesrečna, da sva izčrpana in tik pred ločitvijo. Ta obsežen spisek vzpostavi prizmo, skozi katero drugače vstopamo v stik z razstavljenimi materiali; v ospredje namreč prodre zavedanje prekarnega, običajno samoiniciativnega in predvsem dozdevno neskončnega dela posameznikov, ki nosijo odgovornost za te arhive, njihovo vzpostavitev, rast in ohranjanje, ter pogosto prekrivanje med tovrstnim arhivarstvom in zasebnim življenjem. Foto: Urša Rahne, Moderna galerija Razstava osnovni naboj črpa iz vprašanja, kateri arhivi sploh imajo omogočene pogoje za svoj obstoj in zagotovljen domicil znotraj institucij, ki jim nudijo nujno potrebno infrastrukturno ter finančno zaledje, kateri pa so razumljeni kot obrobni in zaradi tega obsojeni na prekarnost in eksistenčno ogroženost. Eden izmed primerov te slednje vrste je arhiv feminističnih umetnosti oziroma specifično feminističnih performativnih praks. Razstava pod drobnogled vzame tri primere feminističnih

Nerodni esej

Airbeletrina, 20. junij ― Imam se za precej nerodnega človeka. Ne tako, da bi razbijal kozarce ali vaze, se pogosto spotikal ob privzdignjene tlakovce ali se zaletaval z avtom, ne na ta način; neroden sem v svojih vzgibih, namenih, hotenjih in sploh v vsem, kar je nekomu drugemu nepredstavljivo lahko. Lahko bi rekel, da nimam reda in da je to glavni razlog, zakaj sem tako neroden. Vendar je takšnih, ki nimajo reda, pa so vse prej kot nerodni, na tem svetu gotovo veliko. Sam sem namreč neroden tudi takrat, ko se mi zdi, da imam vsaj nekakšen red, čeprav je to precej poredko; hitro podrem tisto, kar postavim, in to me dela živega; vidite, kakšen živi nesporazum je vse to skupaj. In vse to skupaj nositi, to je res nerodno. Tudi vse moje metafore, ki jih napišem ali pa ne napišem, so nerodne, a jim je oproščeno, tako kot je oproščeno poeziji, tudi kadar je nerodna. Ne narodna, nerodna. Ne sprašujem se, kdo mi bo oprostil, ker nisem ničesar storil, razen tega, da sem bil neroden. Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih. Pogosto se zgodi, da hočejo ostati takšni, kot so bili od nekdaj, četudi jim gre vse narobe; zato se ne razveselijo tistega, ki je tako neroden, da jim želi pomagati. Najbrž imam to po očetu, čeprav je tudi to lahko izgovor in nič drugega; še en neroden izgovor. Morda pa on sploh ni bil neroden, kdo bi zdaj to vedel. Prepozno je soditi, sploh nekomu, ki tako uporno ponavlja stare napake, tudi njegove napake. Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih. Preprosto se mu ni vedno izšlo, kot je želel. Navsezadnje bi lahko bila tudi ta ugotovitev le še en izgovor več. Tudi meni se vedno ne izide tako, kot sem si zamislil. Imel sem nekaj svetlih trenutkov, v njih veliko teme. Ne vem, kaj

Ko pridem ven in ostanem ujet

Airbeletrina, 18. junij ― Dokumentarni film Ko pridem ven ponuja kompleksen in pretresljiv vpogled v življenja posameznikov, ki navigirajo skozi temačnost kazenskega sistema in lastnih travm. Vendar pa filmsko platno v primeru mojega ogleda ni bilo edino prizorišče; ključni element celotne izkušnje in recepcije filma je postal večinski del občinstva, ki je z nepredvidenimi reakcijami razgalil globlje družbene patologije. Bolj ali manj vsi protagonisti filma izhajajo iz podobnega, izrazito deprivilegiranega okolja, ki ga zaznamujejo medgeneracijski cikli nasilja v družinskih krogih, revščina, zanemarjanje in represivna vzgoja. Med njihovimi pripovedovanji postane očitno, da so ti posamezniki popolnoma ponotranjili patriarhalne vzorce obnašanja in razmišljanja. Potlačitev čustev ter izražanje prek dominacije sta edini orodji, ki so ju poznali za preživetje v okolju, ki jim ni ponudilo alternative. Najbolj tragičen vidik njihovih pripovedi je popolna nezmožnost sistemske refleksije. Protagonisti niso le prevzeli odgovornosti za svoja specifična kazniva dejanja, kar je nujno za osebno rehabilitacijo, temveč so krivdo za večino dogodkov, ki so se jim v življenju zgodili, pripisali sebi. Čeprav je iz njihovih življenjskih zgodb kristalno jasno, da so ujeti v cikle nasilja in sistemske neenakosti, družbenega konteksta ne vidijo. Ta izrazito neoliberalna in individualistična miselnost – ideja, da je vsak sam popolnoma kovač svoje sreče ali nesreče, ne glede na začetne pogoje – zapornike oropa možnosti, da bi razumeli širše vzroke za svoj položaj. Bolj ali manj vsi protagonisti filma izhajajo iz podobnega, izrazito deprivilegiranega okolja, ki ga zaznamujejo medgeneracijski cikli nasilja v družinskih krogih, revščina, zanemarjanje in represivna vzgoja. Kljub prebujanju sočutja pa filmu skozi osebne zgodbe protagonistov nenamerno? manjka globlja sistemska kritika institucije zaporov in družbeno-političnega aparata. Ker se režija osredotoča predvsem na posameznike, nasilj

Napisano o prijateljicah, za prijateljice

Airbeletrina, 16. junij ― Začnimo z nujnim higienskim razkritjem, ki ga od mene zahteva osnovna sposobnost kritične misli in preživetveni nagon znotraj mikro-lokalne kulturne mlakuže: da, sem prijateljica dela kuratorske ekipe. Šteje se leto 2026 in, če si nalijemo čistega vina, se bazen aktivnih umetnostnih kritikov v Ljubljani krči hitreje od koralnega grebena v Avstraliji. Dajmo reči bobu bob: v trenutku, ko se odločiš pisati o sodobni vizualni umetnosti, se neizogibno znajdeš v statistični pasti. Ko podatke Ministrstva za kulturo in SURS-a o registriranih vizualcih v Sloveniji očistimo birokratske megle in upoštevamo dejstvo, da se jih približno dve tretjini zaradi infrastrukturne nujnosti gnete v prestolnici, ugotovimo, da to sceno v Ljubljani tvori vsega skupaj kakšnih 700 ljudi. Kar pomeni, da je vsaka dvestota delovno aktivna Ljubljančanka bodisi umetnica bodisi kuratorka, kar nanese na borih 0,24 odstotka celotnega prebivalstva Ljubljane. Posledično obstaja 15-odstotna verjetnost, da boš v enem letu ocenjevala delo svoje bivše cimre, 8-odstotna možnost, da naletiš na bivšega fanta, kar 35-odstotna verjetnost, da boš pisala o direktorici galerije, ki ti bo morda odobrila kakšen honorar, in kar 73-odstotna, torej skoraj tričetrtinska, verjetnost, da boš pokrivala osebo, s katero si se včeraj srečala na Metelkovi.* V svetu salonske meščanske kritike bi takšno osebno omrežje pomenilo takojšnje navzkrižje interesov in potrebo po umiku v navidezno objektivnost. Vendar v kontekstu razstave Friends with Benefits, ki jo je kot svojo zaključno razstavo pripravila 20. generacija Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti ter je bila predstavljena v Galeriji Škuc, postane prav ta domnevno problematična pristranskost neizogibna, edina smiselna, poštena in produktivna vstopna točka. Foto: Neža Vengust Razstava naslavlja prav to specifično stanje: poznanstvo kot nujen, skoraj goli preživetveni nagon in hkrati metodo dela v nestabilnem, izčrpavajočem in inh

Pisatelj, popotnik, pozer

Airbeletrina, 15. junij ― V slovenščino je bilo v zadnjih treh letih prevedenih pet knjig francoskega pisatelja in, kot skoraj vedno piše ob njegovem imenu, »pustolovca in avanturista« Sylvaina Tessona. Po dve sta prevedli Živa Čebulj in Mimi Podkrižnik, eno Mojca Brezar Schlamberger. Štiri so izšle pri založbi Umco, ena pri Književnem društvu Hiša Poezije. Zadnja, Poletje s Homerjem, nabor transkripcij avtorjevih oddaj iz serije »Un été avec« na radiu France Inter iz julija in avgusta leta 2017, je v prevodu Mimi Podkrižnik pri založbi Umco izšla aprila letos. V spominu imam, da je George Orwell nekoč nekje zapisal, da nikoli noče sprejeti povabila na večerjo z avtorjem, katerega knjigo naj bi v bližnji prihodnosti komentiral, saj bi to vplivalo na njegovo kritiko. Če bi bil preveč prijeten, bi ga bilo težko kritizirati, če bi bil neprijeten, bi ga bilo mučno hvaliti. Stvar je v resnici še bolj nevarna. Mnenja o piscu ne otežujejo zgolj izrekanja o presoji, temveč motijo samo presojo. Po principih t. i. »frekvenčne iluzije«, »potrditvene« ali še kake druge »pristranskosti« lahko kritik, če ga preganja prijetnost ali neprijetnost avtorja, hitro začne selektivno brati njegovo knjigo in tendenciozno opažati reči, ki bi jih sicer mirne vesti ignoriral. Zadnja, Poletje s Homerjem, nabor transkripcij avtorjevih oddaj iz serije »Un été avec« na radiu France Inter iz julija in avgusta leta 2017, je v prevodu Mimi Podkrižnik pri založbi Umco izšla aprila letos. Foto: Şafak ATALAY Ker sem za Tessona že slišal, in sicer v smislu, da gre za prepotentnega francoskega aristokrata, ki si rad predstavlja, da je Céline, in ki simpatizira s skrajno desnimi gibanji, nisem imel priložnosti, da bi k vrednotenju Poletja s Homerjempristopil popolnoma neobremenjeno. Bil pa sem trdno odločen, da slutnje o avtorjevi neprijetnosti ne bodo odločilno vplivale na branje in interpretacijo njegove knjige. Vendar kaj, ko je pravično in se spodobi, da nanju vpliva sama knjiga. Glede na to, da

O tretji osebi ali o Terezi iz Dogodka v mestu Gogi

Airbeletrina, 13. junij ― »I hope to God I’m talking metaphorically, hope that I’m talking allegorically.*« Edwyn Collins, A Girl Like You Kadar koli berem dialog med Hano in služkinjo Terezo v Grumovi drami Dogodek v mestu Gogi (1929), se sprašujem: kako je mogoče, da Tereza ne dojame, o kom govori Hana, ko govori o zlorabljeni prijateljici? Kako za vraga ne razume, da Hana govori o sebi? Ko govori o prijateljici, ki je »bruhala, če se je je kdo dotaknil«, o premožnem dekletu »zelo imovitih staršev«, ki jo je posilil »domači služabnik — voznik — — hlapec, če hočete!«, naniza toliko osupljivih podrobnosti iz svojega življenja – in posilstva! –, da bi tudi preprosti Terezi moralo klikniti, kdo je ta »prijateljica«. Pa ji ne: Tereza ničesar ne posumi, zgolj navrže še nasvet, s katerim dokončno potrdi, da ni razumela prav nič: »— dekle bi bilo moralo govoriti!« Seveda bi moralo govoriti! In prav to Hana počne, le da med vrsticami: dekle lahko o sebi govori iskreno zgolj in samo, če govori o sebi kot o nekom drugem. Kadar koli berem dialog med Hano in služkinjo Terezijo v Grumovi drami Dogodek v mestu Gogi (1929), se sprašujem: kako je mogoče, da Tereza ne dojame, o kom govori Hana, ko govori o zlorabljeni prijateljici? Kako za vraga ne razume, da Hana govori o sebi? Hanin poskus, da bi resnico razkrila skozi tretjo osebo in v tretji osebi, v književnosti ni nič nenavadnega: literarni liki, lirski subjekti in dramske osebe o težjih trenutkih praviloma ne govorijo naravnost. Pač, včasih književnost resnično posnema življenje: kadar govorimo o občutljivih temah, ovinkarimo in slalomiramo, resnico odmerjamo po kapljicah, ob tem pa vseskozi pozorno spremljamo odziv sogovornika. Kadar gre za travmatično doživetje, so ti jezikovni ovinki še toliko večji: travma človeka notranje tako ohromi, da je ne zmore niti misliti, kaj šele ubesediti. Zlorabljen človek se razcepi kot kamen v ljudski pesmi Vsi venci vejli, na katerega pade solza — na dvoje, na troje: telo ostane, za

Peter Fettich: Zmečkane jagode

Airbeletrina, 12. junij ― Konec maja se je Petru Fettichu na jeziku naredila rana. Šel je do osebne zdravnice, ta pa ga je takoj poslala na urgenco ORL klinike v Ljubljani. Še isti dan je dobil diagnozo: karcinom jezika. V zapisu, ki spremlja fotografsko serijo Zmečkane jagode, ta trenutek opiše brez velike geste. Najprej šok, nato nekakšen notranji: »OK, jebiga.« Zdravniki so mu povedali, da se da tumor izrezati, do operacije pa je bil še mesec dni. V tem mesecu so se odprle tudi možnosti, ki so zvenele precej huje od končnega poteka zdravljenja. Omenjali so puljenje zob, rekonstrukcijo jezika, obsevanje. A vse se je dogajalo hitro. Prehitro, kot zapiše Fettich, da bi lahko zares sprocesiral, kaj se dogaja. V bolnišnico je s sabo vzel fotoaparat. Foto: Peter Fettich Iz tega je nastala serija, ki bolezni ne kaže tam, kjer bi jo najlažje pričakovali. Na fotografijah ni neposrednega pogleda v rano, ni bolnišničnega spektakla, ni razkazovanja trpljenja. Namesto tega so tu fragmenti. Krožen pogled na stopnišče ali hodnik. Del medicinske halje. Rokavice. Zaščitna maska. Rob bolnišnične opreme. Telo, ki je navzoče, vendar pogosto brez obraza, skoraj brez celote. Kot da se tudi izkušnja bolezni ne sestavi takoj v jasno sliko. Fettich pravi, da so fotografije zanj značilne: psihološke krajine, le da tokrat bolj psihološki interierji. Ta oznaka se zdi natančna. Bolnišnica na teh podobah ni samo prostor zdravljenja, ampak prostor čakanja, odmaknjenosti in čudne praznine. Zrnatost črno-belih fotografij še okrepi občutek, da ne gledamo poročila iz bolnišnice, temveč spomin na nekaj, kar se je zgodilo telesu, zavest pa je za tem malo zaostala. Zato je pomembno, da Fettich ob seriji ne gradi zgodbe o velikem boju. Bolnišnica, pravi, potem ni bila nič posebnega. Verjetno je bil pripravljen na večjo »pizdarijo«. Zob mu niso izpulili, rekonstrukcija jezika ni bila potrebna, večjih zapletov ni bilo. Vse je šlo po najboljšem možnem scenariju. Toda prav tu se zgod

V pričakovanju svetovnega nogometnega prvenstva in kaj ima ta skupnega s poezijo

Airbeletrina, 11. junij ― Minili sta že dve leti od izida mojega pesniškega prvenca Prepovedani položaj (LUD Literatura), ki me je nemalokrat soočil z vprašanjem, kaj imata skupnega nogomet in poezija. Po svojih najboljših močeh sem vsakič poskušala sogovorniku ali sogovornici pojasniti, zakaj me oboje tako zelo fascinira in navdušuje, hkrati pa tudi spravlja ob živce in v slabo voljo. V teh dveh letih sem oboje, tako poezijo kot nogomet, začela gledati drugače. Predvsem sem za oboje postala bolj občutljiva (kolikor je to še mogoče), k čemur je najbrž pripomogla tudi zelo klavrna sezona kluba, za katerega navijam, in pa klasična ustvarjalna blokada, ki doleti marsikaterega avtorja in avtorico po tem, ko od sebe spravi knjigo. V teh dveh letih sem, tako si rada domišljam, ugotovila, da v poeziji obstaja stanje, ki bi ga lahko imenovala trajni prepovedani položaj. Kot avtor si namreč nekaj prehitel – bodisi čas, kontekst, bralca, včasih celo samega sebe. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Morda pa se ravno zato ob vsakem svetovnem prvenstvu znova znajdem med dvema svetovoma: enim, kjer je vse izmerjeno na centimetre, in drugim, kjer je prav napaka tista, s katero se vse skupaj začne. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Svetovno prvenstvo, ki se začne danes, letos ne bo pripadalo enemu mestu, eni državi ali enemu stadionu. Raztegnilo se bo čez tri države in s tem še dodatno poudarilo svojo naravo: da je nogomet razpršena, a hkrati neverjetno povezana izkušnja. Spektakel, ki se dogaja povsod in nikjer. Tokratno prvenstvo bo tudi prvo, ki bo razširjeno na kar oseminštirideset reprezentanc (pred tem jih je na prvenstvih igralo dvaintrideset, torej gre za kar konkretno razširitev), kar pa pomeni še več tekem, še več potovanj, še več televizijskih pravic, še več vsega. Nogomet je že dolgo pr

Zajtrk: Kako z malim povedati veliko

Airbeletrina, 11. junij ― Karizmatični in navihani duo Zajtrk je v začetku preteklega meseca izdal skladbo Sol in z njo odprl novo poglavje svojega glasbenega ustvarjanja. Laura Krajnc na violini in vokalu ter Sven Horvat na kitari skupaj že več let ustvarjata družbenokritične folk-šansone, ki navdihujejo poslušalce vseh starosti. Pogovarjali smo se o novi skladbi, njuni zgodbi in skupnosti, ki ju povezuje, šlo pa je nekako takole … Laura Krajnc na violini in vokalu ter Sven Horvat na kitari skupaj že več let ustvarjata družbenokritične folk-šansone, ki navdihujejo poslušalce vseh starosti. Pred kratkim sta izdala skladbo Sol, a od njenega nastanka je minilo že kar nekaj let. Prva posneta izvedba, ki sem jo zasledil, je bila pred tremi leti, ko ste jo igrali z orkestrom Etno Histeria. Kakšna je zgodba nastanka te skladbe? Laura: Tako je. Napisala sva jo leta 2023. Prvič pa sva jo igrala na »open stageu« na začetku priprav in »masterclassov« za turnejo Etno Histeria World Orchestra 2023. Takrat so jo vsi člani orkestra slišali in jo nekako zelo hitro posvojili. Tako je postala del repertoarja za tisto leto. Ker pa se je med glasbeniki tako prijela, smo jo igrali tudi leta 2024 in 2025. Ja, tako se je ta Sol tri leta kotalila in dobila orkestrsko identiteto. Zato je nekako kot fonogram nisva več mogla slišati le v izvedbi dua ali kvarteta. Sklenila sva, da mora takšno obliko obdržati tudi v studijski različici. Sven: Potem smo jo v studiu posneli s 14 glasbeniki. Povabili smo člane in mentorje orkestra Etno Histeria (Petra Onderuf, Matija Solce, Aleš Zorec, Ajda Blaževič Arko, Ana Blaževič Arko, Toby Kuhn), prijatelje iz Noreie (Ana Novak, Gašper Šinkovec, Anej Ivanuša), Nežo Pavlovič in Gašperja Selkota. Snemali smo v studiu Dejana Lapanje. Premiera videospota je bila v grajskih pristavah ob gradu Snežnik, ki je bil tudi znano prizorišče festivala Floating Castle, katerega organizatorja sta. Prav tam, v Loški dolini, pa se je tudi snemal videospot. Je to za vaju pom

utišanje skozi izražanje

Airbeletrina, 9. junij ― impresije iz sanj so ostajale z mano čez cel dan. to, kako tečemo po stopnicah v šolsko klet. vrtnica pod steklenim zvonom. srh nevarnosti od nekje spodaj, iz temeljev zgradbe. hipnoza – nadzor nad sočlovekom kot največja grožnja. ampak tudi: skupina ljudi, ki ji pripadam, prijateljica in dva prijatelja. stara sem bila enajst let. sanje o hipnozi, prijateljstvu in napeti pustolovščini v šoli, ki ni le to, kar se zdi na prvi pogled, so bile začetek pisanja mojega prvega daljšega teksta. prvega literarnega sveta, ki je zrasel v meni. prvih bitij, ki sem jih ustvarjala – že tedaj po zgledu mitologije in pravljic (tako so denimo nastale »petopelke«; bitja, katerih zgodovino je ključno definiralo suženjstvo) – ki sem si jih želela ne samo izpisati, ampak tudi materializirati. prvih likov, s katerimi mi je bilo udobneje kot ob veliki večini ljudi, ki sem jih poznala. rok, viki in matic – trije ljudje, ki so s karolino, ki je bila prva literarna »jaz« in »ne-jaz«, ostajali tudi skozi najbolj nemogoče situacije – so mi še danes blizu. še vedno lahko čutim njihovo energijo, še vedno vem, kaj bi rekle_i v kakšni situaciji. še vedno težko sprejmem, da ne bodo nikoli kaj drugega kot skice v zvezkih, ki sem jih izgubila, in da bodo njihove roke, ki objamejo nerodno in socialno nespretno, četudi bistro karolino, za vedno nesnovne. stara sem bila enajst let. sanje o hipnozi, prijateljstvu in napeti pustolovščini v šoli, ki ni le to, kar se zdi na prvi pogled, so bile začetek pisanja mojega prvega daljšega teksta. petopelke in druga bitja iz Hipnoze, ki je ostala nedokončana, sem s temperami naslikala na steno sobe, ki sem si jo delila s sestrobratom. sobe v hiši, obdani s hribi, travniki in gozdovi, kjer sem živela z moškim, ki je – brez hipnoze – nadziral dolžino prh, določal dan, ko se smem okopati, skrbel, da ni nikoli niti ena neumita žlička ali skodelica ostala na pultu, določal, kaj v hladilniku in shrambi je dovoljeno pojesti in kaj ne, minute, porablje

AirBeletrinin podkast: območje lagodja s Tino Lamovšek

Airbeletrina, 7. junij ― »To, kar bi mi napisali na dveh straneh, Manca strne v enem stavku,« pravi novinarka in urednica na nacionalnem radiu Tina Lamovšek o esejističnem prvencu zgodovinarke, urednice, založnice Mance G. Renko. Knjiga Živalsko mesto ni le zbirka besedil, temveč precizno zložen miselni direndaj, ki bralca povabi v avtoričin »notranji šunder«, kjer možgani nikoli ne mirujejo, temveč nenehno utripajo in šumijo. Je kot nekakšen kalejdoskop, v katerem se srečujejo visoka kultura in nizke strasti: od Charlesa Dickensa do Taylor Swift, od Jamesa Bonda do Simone de Beauvoir. Tina Lamovšek v pogovoru poudari, da te reference niso le okras, namenjene so temu, da z njimi secira vprašanja družbenega razreda, spola, dela in odnosov. Pisanje Mance G. Renko deluje kot »girl therapy«, pogovor s prijateljico ob kavi, in hkrati globoka zgodovinska in sociološka študija našega vsakdana. Eseji so v knjigi nanizani kot ulice v mestu – nekatere so široke in svetle, druge ozke in temne in vodijo v posameznikova podzemlja. Med njimi sogovornica podkasta izpostavi Or at least a voice. Of a generation. Je portret milenijske generacije, ki ji obe z avtorico pripadata, generacije, ki je v sebi združila željo po bogastvu 80. in kreativnost 90. let ter tako ustvarila pošast, ki zapoveduje, da mora biti vsaka poteza te generacije videti lahkotna, a hkrati finančno uspešna. »Ponoči panksi, zjutraj oglaševalci, za vikend hot mess, med tednom young professionals. Za kakšno ceno, lepo vas prosim, za kakšno ceno? Previsoko,« v odlomku o generacijskih razpetostih zapiše avtorica. Manca G. Renko z zadnjim esejem o travmi spolne zlorabe gotovo spodmakne tla pod nogami. Tina Lamovšek meni, da takšna dramaturška struktura, ki se sklene z osebno izkušnjo, deluje kot učinkovita strategija za vzpostavitev globokega zaupanja, takšnega, ki spominja na dolg večer s prijateljico. »Ko se po dolgem času srečamo, najprej kramljamo o vsakdanjih dogodkih, šele čez čas si upamo odpreti vrata v najtežj

Karta za pekel

Airbeletrina, 6. junij ― Železniška postaja v Zidanem Mostu. Potniki, nabrani iz vseh smeri, čakajo na svoj vlak. Pristna domačnost. Res ne vem, kako naj drugače poimenujem vzdušje, ki se je ustvarilo med čakanjem potniškega vlaka v smeri Maribora. Od nekod švigne mimo nas rahlo prestrašena Kitajka, ki očitno nekoga išče; že v naslednjem hipu se iz gneče zasliši: »Kitajca išče.« Logično, hočem dodati, a sem raje tiho. Navsezadnje nisem del ekipe. »Že tretjič je obkrožila,« poroča upokojenka na sosednji klopci in vsi se začnejo obračati za turistko, ki je, kot kaže, izgubila svojo skupino. »Ga bo že našla, saj jih je veliko,« se spet oglasi najbolj glasen. Nimam kaj dodati. Malce pristne politične nekorektnosti ne škodi, takole med čakanjem na vlak. Manjšina ima ja pravico pošaliti se na račun številčnejših. Vidim, da so v formi, za razliko od mene, ki grem s polnim nahrbtnikom Priročnikov za neuspešne na predstavitev knjige v Slovensko Bistrico. Res lepa prtljaga, ni kaj. Neuspeh zagotovljen. Kako me je razveselila reakcija mojega naslednika v vodmatskem stanovanju, ki sem ga obiskal dan poprej, ko sem mu podaril izvod te knjige. »Đe baš mene nađe,« je vzkliknil, preden je bruhnil v smeh, skupaj z njim pa tudi vsi ostali, saj smo takoj vedeli, kaj je hotel s tem povedati. Očitno se nima za neuspešnega, zato ga je to darilo presenetilo in kar malce prestrašilo. Tako je s to knjigo, ki upravičuje svoj sloves. Uspešni ljudje si res ne želijo brati Priročnika za neuspešne. Železniška postaja v Zidanem Mostu. Potniki, nabrani iz vseh smeri, čakajo na svoj vlak. Pristna domačnost. Res ne vem, kako naj drugače poimenujem vzdušje, ki se je ustvarilo med čakanjem potniškega vlaka v smeri Maribora. Naslednji šok je sledil na križišču Trubarjeve in Miklošičeve, kjer me je nagovorila prijazna gospa, oblečena v majico z logom Ekonomske fakultete. »Vas lahko povabim na predstavitev vaše knjige na našo fakulteto?« Seveda lahko. Velja, se zmenimo. »Tudi za honorar,«

še novic

Novice

Airbeletrina: literatura