Društvo slovenskih pisateljev, 20. marec ― Svetovni dan poezije nas opominja na temeljno človeško potrebo po jeziku, ki presega golo sporazumevanje – po besedi, ki ne služi le prenosu pomenov, temveč jih poglablja in postavlja pod vprašaj. Beseda, ki nas prestavi iz znanega v neznano – to je prostor, v katerem nastaja in deluje poezija. Ne kot okras ali pomiritev – kot sila, ki v svet vstopa z vso svojo krhkostjo in neizprosnostjo hkrati. Beseda, ki razpira samoumevno in ne pristaja na enoznačen svet, ki odpira prostor dvoma in vztraja tam, kjer še obstaja možnost mišljenja onkraj danega. Poezija razgalja resničnost v njeni neudobni in pogosto protislovni neizprosnosti. Je prostor razpok in trenja, v katerem se razkrivajo tiste plasti sveta, ki jih vsakdanji jezik preglasi ali potisne na rob. V tem prostoru se beseda ne izčrpa v svoji funkciji, ni zgolj orodje za oblikovanje sveta, ampak se vzpostavi kot dogodek, v katerem se pomen zgosti, razpre in kjer se zgodi nekaj bistvenega, odločilnega: premik v zaznavi, razpoka v ustaljenem redu, zmožnost, da uzremo drugače. Ta dogodek je obenem estetski in spoznavni, saj preizprašuje same pogoje našega razumevanja. Poezija je usodna, ker posega v samo jedro našega doživljanja sveta. Spreminja tistega, ki jo piše, in tistega, ki jo bere; preoblikuje našo občutljivost, zmožnost mišljenja in odnos do resničnosti. Na vztrajen in nevsiljiv način – kot tok, ki počasi, a nezadržno preoblikuje pokrajino. Ob tem nas poezija uči drže, pozornosti – do jezika, do drugega, do vsega, kar obstaja na robu izrekljivega. Vodi nas k večji odgovornosti za besede in za tišine, ki jih puščamo za seboj. Prav skozi to občutljivost odpira možnost solidarnosti in v času razraščajočih se delitev, vojn in geopolitičnih kriz deluje kot prostor srečanja – kot most med ljudmi, jeziki in kulturami, ki razlike ohranja kot pogoj razumevanja. Omogoča, da drug drugega slišimo v jeziku, ki ostaja odprt za pomen in ni zreduciran na korist. Etično nastopi kot izkušnja, in ne zapoved: kot zmožnost, da v d