Sodobnost, 27. junij ― Linn Skåber Starost in radost   Pravzaprav ti moram nekaj povedati   Dvakrat na dan teče. Zjutraj in zvečer. V adidaskah in s tekaškimi očmi. Ista hitrost, ista obupanost. Od ponedeljka do ponedeljka. Leif (80) stoji ob steni hiše z očali na nosu in v mehki popoldanski svetlobi ščipa suhe vrtnice z grmička, ko vidi arhitekta (42) oziroma Pettra Berga, kot mu je v resnici ime, kako pridrvi skozi vrata sosednje hiše. Dvakrat na isti dan. Ista hitrost, ista obupanost. Vljuden je in s tem sosedom ni nič narobe, s tem Pettrom. Pomaha Leifu čez živo mejo in Leif vljudno pomaha nazaj. Saj ne bo dolgo zdoma, to niso dolgi teki, Leif to ve. Petter mora samo narediti krog okoli jezera, potem se pa vrne in gre nazaj v hišo, k ženi Vibeke, ki gotovo leži na kavču v dnevni sobi ali v spalnici, to se mogoče malo spreminja, prav to se gotovo lahko malo spremeni, ampak drugače je pa kar prepričan, da je v dnevni sobi, ko se Petter vrne, je vsakokrat vse enako, kot ko je odšel. Tam notri najbrž prah mirno visi v zraku, iz dneva pred hišo prihajajo črte svetlobe, kadar sije sonce, tam notri nikoli ne moreš vedeti, tam notri so vsi dnevi enaki, temni, razpršeni, nepregledno nešteti, in čeprav dnevi minevajo in poletni večeri stojijo pri miru in minute drvijo mimo, je tako, kot da dnevi nikoli ne ostanejo tam, samo na hitro se oglasijo, pogledajo, kako hudo je, in odidejo, kakor hitro morejo. Edino, kar lahko Petter z gotovostjo reče, je, da je jutro, če teče okoli jezera, ko sonce vzhaja, in da lahko diha, če teče okoli jezera, kadar je večer. To ni tek, to je Pettrova edina možnost, da preživi, si misli Leif. Tudi sam je nekoč dvakrat na dan tekel okoli istega jezera. Ista hitrost, ista obupanost. Adidaske in tekaške oči. Spominja se je tudi vesele, Randi, seveda se je. Nekajkrat v življenju je menda bila tudi vesela? Spominja se je na plaži pri vikendu v Kragerøju, na primer, v pikastem bikiniju in s šalom, ovitim okoli glave na tak zabaven način,

Sodobnost, 27. junij ― Špela Frlic   Jama, v kateri odmeva   Ameriški raziskovalec John D. Niles piše rahlo in intenzivno hkrati, najbrž tudi zato, ker ima rad pripovedovanje in epske pesnitve. V knjigi Homo Narrans, The Poetics and Anthropology of Oral Literature med drugim piše tudi o družbeno povezovalni vlogi zgodb. Med dolgimi stranmi svojih ugotovitev slikovito opiše neki prostor, zatemnjen, zadimljen in tako natlačen z ljudmi, da se ne morejo izogniti dotiku. Ljudje si pripovedujejo zgodbe, vmes pa se razlegata smeh in godrnjanje, godijo se priložnostni flirti, prijateljski objemi in nova poznanstva. Nič posebej slavnostnega ali prazničnega ni v tej podobi, le ljudje, ki pozno zvečer v dovolj domačnem prostoru dihajo isti zrak in pijejo isto pivo, razlog, izgovor in nujno potrebna povezovalna vsebina njihovega druženja pa so zgodbe. Ko bodo odšli domov, si bodo to druženje zapomnili, čeprav morda ne bodo znali obnoviti vsebin, ki so jih poslušali. Možgani bodo najbrž pozabili besede, a telesa, ki se nanje ne zanašajo, si bodo zapomnila občutek. Brala sem ta opis in sem si mislila: »Kakšno srečo imam. Vem, o čem govori Niles!«   V pripovedovanje sem vstopila skozi skupnostni moment skupine Za 2 groša fantazije, ki je v prvem desetletju našega stoletja na Radiu Študent v okviru istoimenske oddaje in pripovedovalskih dogodkov Pravljičnih ReŠetanj gojila predajanje pripovedovalskega znanja na način vajeništva in dopuščanja eksperimentiranja. Pripovedovalska forma, ki sem jo najprej posvojila, je gradila na improvizaciji in kolektivnih nastopih, na katerih je vsak pripovedovalec ob sodelovanju z glasbenikom v večer prispeval po eno pravljico. Dramaturgija večera je bila sicer zastavljena vnaprej, a se nikoli ni izšla čisto po pričakovanjih, izmenjavanje pripovedovalcev pa je omogočilo enakovredno sodelovanje začetnikov in bolj izkušenih. Kot začetnica sem tako podedovala občinstvo, še preden sem si ga prislužila. Še vsa drgetava od treme sem lahko stopila pred o