Sodobnost,
28. november
―
Jure Vuga
Tri pravljice
Jadrnica, ki je postala gozd
Staro barkačo, ki je nekoč plula po morjih vsega sveta, so zdaj mornarji peljali na zadnjo plovbo. V pristanišču so natovorili zabojnike s čajem in odrinili proti domu. Jadrnica je vedela, da je to njena zadnja plovba, to je razbrala iz besed mornarjev. Slišala je, da bodo kupili novo ladjo, boljšo, hitrejšo. Imela bo motor in propeler in dimnik, iz katerega bodo puhali črni oblaki dima. Izdelana bo iz železa, so govorili. Jadrnica se je čudila tem besedam, saj ni mogla razumeti, kako lahko železna ladja plava na vodi, saj je težka kot kamen. Mislila si je: »Ubožci, saj ne vedo, kaj delajo, nekdo jih je ogoljufal, ko pa se bodo vkrcali na železno ladjo in jo napolnili s tovorom, bo tako težka, da bodo potonili, še preden bodo izpluli. Samo vrv bodo odvezali od pomola in glu, glu, glu, glu …« Jadrnica je v mislih že videla, kaj se bo zgodilo z grdo sajasto železno ladjo.
Najlepše jadrnice smo od nekdaj lesene, sloke, z visokimi jambori …, ne pa iz železa kot žlice in lonci, ali iz porcelana kot čajniki, ali iz opek in kamenja kot hiše. Jadrnica vendar ne more biti iz stekla kot kozarec, saj bi gusarji videli skozi njen trup, ugotovili bi, kaj prevaža, in bi jo takoj napadli. Predstavljajte si jadrnico s steklenimi jambori in jadri, galebi jih ne bi videli in bi se zaleteli vanje. In če bi steklena jadrnica v pristanišču čisto rahlo trčila ob pomol, bi se zdrobila na tisoč koščkov, zato bi morala biti obdana z debelimi, mehkimi blazinami. In če bi otroci s pomola vanjo vrgli žogo ali kamen, bi v njej nastala luknja, kot takrat, kadar se razbije okno. Kako bi jo potem pokrpali?
Ne, ne, to ne gre, ladje morajo ostati lesene, in to je to. Več kot sto let že plujem po morju, in če sem se kdaj poškodovala, nasedla na čer, se obdrsala, so me mornarji zmeraj zakrpali in popravili z lesom najrazličnejših dreves, ki so ga našli v pristaniščih na najrazličnejših koncih sveta. To so bili dedki in o
