Gašper Stražišar: Med intimnim in političnim

Sodobnost, 11. december ― Gašper Stražišar Med intimnim in političnim   Tjaša Mislej, Pia Vatovec Dirnbek: Prva beseda je mama, Vranica. Režija: Brina Klampfer Merčnik. SNG Drama Ljubljana, Mali oder. Premiera: 10. oktober 2025.   Na malem odru SNG Drama Ljubljana je odločitev za dvojno praizvedbo – dram Prva beseda je mama Tjaše Mislej in Vranica Pie Vatovec Dirnbek – več kot […]

Vesna Lemaić: Obraz (Lucija Stepančič)

Sodobnost, 11. december ― Lucija Stepančič Vesna Lemaić: Obraz. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2025.     Nepredvidljivi opus Vesne Lemaić, ene od najbolj prepoznavnih LGBTQ avtoric, že od samega začetka oscilira med fantastiko in družbeno kritiko, pri čemer se blago humorne primesi mešajo s skrajnim realizmom na meji avtofikcije. Potem ko je prvenec z naslovom Popularne zgodbe prijetno presenetil s […]

Undinė Radzevičiūtė: Knjižnica lepote in zla

Sodobnost, 11. december ― Undinė Radzevičiūtė Knjižnica lepote in zla     Lepota s kančkom grdote 1924     I.   »To ni kačji pastir, to je orel,« je s kovinskim glasom rekla Lotta. Prišla je v novem črnem voisinu v barvi oniksa s kromirano maskoto na sprednji strani, katere srhljivo navzgor obrnjena krila so spominjala na dva noža. […]

Meta Kušar: Majhna običajna knjiga

Sodobnost, 11. december ― Meta Kušar Majhna običajna knjiga   1. Gilgameš je v moji krvi. V kosteh. Del od bogov, nikoli ne molči. Zares nikoli. Nerazumljivo šepeta. V grlu ga okušam. Neizjokane solze murnov. Zvezdni mir noči. Boli enako, kakor del iz zemlje. Tako že štiri tisoč let. Še enkrat več. Daj, streljaj z lokom iz češnjevega lesa […]

Kristian Koželj z Dušanom Šarotarjem

Sodobnost, 11. december ― Kristian Koželj z Dušanom Šarotarjem   Koželj: Tvoje ustvarjanje definirata dva temeljna toposa, ki se nenehno javljata v tvojih delih: prekmurska ravnica in neimenovani otok. V kakšnem medsebojnem razmerju sta?   Šarotar: Morje je jezik, ki ločuje in povezuje otoke, naše samote. V svoji prvi objavljeni knjigi, Potapljanje na dah, sem pisal o življenju na […]

Valentina Smej Novak: Založniki in njihovi sejmi

Sodobnost, 11. december ― Valentina Smej Novak Založniki in njihovi sejmi   Leta 1997 sem se prijavljala za prvo študentsko delo v založništvu. Tako kot vsakih deset let poprej in poslej so tudi tisto leto, spričo prvih zamahov interneta, knjigam in branju napovedovali konec. Kolegi, ki so imeli dostop do zmogljivih računalnikov na Institutu Jožef Stefan, so mi pomagali […]

Miljana Cunta: Branje leposlovja: radost in napor

Sodobnost, 11. december ― Miljana Cunta Branje leposlovja: radost in napor   Ko mi je bilo petnajst let, mi je v roke prišla pesem. Ni bila prva, ki mi je prinesla veselje, bila pa je prva, ki me je prevzela. Tako se je glasila:   Od kroženja po kletki utesnjeni njegov pogled je truden in načet. In zdi se […]
Božična darila za otroke: pravljice, slikanice in knjižni paketi

Božična darila za otroke: pravljice, slikanice in knjižni paketi

Sodobnost, 9. december ― Ko zunaj mraz zariše ledene rože na oknih, se v otroških sobah prižgejo najmehkejše lučke. Pod smrekico položimo božična darila za otroke, ki ostanejo: božične slikanice, pravljice za lahko noč in knjižne pakete. Knjiga je darilo, ki ga otrok ne “odpre” samo enkrat – vsako branje je novo srečanje z zgodbo, nov pogovor in nova iskrica v očeh. Prelistaj knjigo jQuery(document).ready(function(){ if(jQuery('li.post-70120 .astra-shop-thumbnail-wrap + .mg-brand-wrapper-category').length Luigi Ballerini').insertAfter('li.post-70120 .astra-shop-thumbnail-wrap'); } }); Zunaj je mrzlo 22.90 €   12.90 € Dodaj v košarico Luigi Ballerini Zunaj je mrzlo Ilustracije: Paolo Domeniconi |  Prevod: Dušanka Zabukovec 2024 / trda vezava / 32 strani / starost: 3+ Sneži, vse je že belo, zunaj vlada mraz. Otroci se kepajo in sankajo, vendar ne vsi … Deček bi se jim neskončno rad pridružil, a mora ostati doma. Na srečo je ob njem mama, ki ima zanj čudovito presenečenje! Slikanica, ki nam z besedami, lahkimi kot snežinke, in ilustracijami, toplimi kot objem, ogreje srce in očara oči. jQuery(document).ready(function(){ if(jQuery('li.post-77068 .astra-shop-thumbnail-wrap + .mg-brand-wrapper-category').length Sven Nordqvist').insertAfter('li.post-77068 .astra-shop-thumbnail-wrap'); } }); Pettson praznuje božič 21.90 € Dodaj v košarico Sven Nordqvist Pettson praznuje božič Ilustracije: Sven Nordqvist  |  Prevod: Lucija Stupica 2025 / trda vezava / 28 strani / starost: 6+ Božič je pred vrati. Pettson in Findus se že veselo pripravljata nanj. Vse mora biti tako, kot se spodobi: čisto stanovanje, dišeča smrečica, sveže pečeni piškoti, pripraviti je treba božično večerjo! A ko si Pettson poškoduje nogo, se zdi, da ne bo ne daril, ne drevesca, ne prazničnega vzdušja. Toda Findus ne obupa. Skupaj ustvarita praznik iz tistega, kar imata doma.

Jana Bauer: Zgodba o Pipetu lisjaku

Sodobnost, 28. november ― Jana Bauer Zgodba o Pipetu lisjaku   Nevidni beli lev Pipe lisjak je v gozdu nabral velik kup storžev. Od nekod je privlekel lepilo, stara lesena kolesa in volan, nekaj desk, blazino, kladivo in žeblje. Lepil je storž na storž, zbijal deske, ravnal volan in meril kolesa. Jež je z zanimanjem opazoval, kako nastaja Pipetov […]

Simona Semenič: Bes te lopi (Urban Leskovar)

Sodobnost, 28. november ― Urban Leskovar   Simona Semenič: Bes te lopi. Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Srednji svet; prvi del trilogije), 2025.   Simono Semenič poznamo kot eno najpomembnejših in največkrat nagrajenih slovenskih dramatičark, doslej je prejela tri Grumove nagrade, in sicer za besedila 5fantkov.si, 24ur in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije. Morebiti manj znano je njeno […]

Nika Gradišek: Poezija, ki (pre)priča

Sodobnost, 28. november ― Nika Gradišek   Poezija, ki (pre)priča Razmislek o slam poeziji in romanu Pesnica X   Poezijo pogosto razumemo kot najvišjo in najkompleksnejšo rabo jezika. Tako smo Prešernu hvaležni, da je v času narodnega prebujanja dokazoval, da tudi naš jezik premore svojo najvišjo formo, poetičnost, in tako danes, sredi na videz neskončnih diskusij o človečnosti ali […]

Slavko Pregl: Bleščeči košček zgodovine

Sodobnost, 28. november ― Slavko Pregl   Bleščeči košček zgodovine   Najprej sem kajpak pomislil, kaj se je godilo z menoj, ko se je rodilo srečanje Oko besede. Star sem bil pol stoletja, z dvema ženama v teh letih pridobil eno hčer in tri sinove, za seboj sem imel dvajset izdanih knjig in med drugim dobil tudi Levstikovo nagrado […]

Borko Tepina: Slikanica kot celostni projekt

Sodobnost, 28. november ― Borko Tepina   Slikanica kot celostni projekt O razmerju med sliko in besedo   Naj takoj na začetku v zvezi z oblikovanjem oziroma likovno platjo slikanic opozorim na nekaj temeljnih dejstev, na katere se pogosto pozablja, so pa izjemno pomembna za uspešno produkcijo in predstavitev slikanic, tako v javnosti in v medijih kot na policah knjigarn in knjižnic. Vsaka slikanica je sestavljena iz dveh vrst znakov: arbitrarnih in nearbitrarnih. Arbitrarne so črke, nearbitraren je njen slikovni del. Slikanica, tudi tista brez besed, ima naslovnico, ki največkrat sega prek celotnega ovitka – slikovni izraz kot celota mora biti dovolj jasen –, in na naslovnici je obvezno natisnjen naslov. Naslov je izjemno pomembno sporočilo, včasih krajše, včasih malo daljše, je nekakšen logotip slikanice, prvi stik z njo, najpomembnejše pa je, da je berljiv. Pri tem ne mislim na to, da mora biti naslov izpisan s povsem preprostimi črkami. Lahko je oblikovan in sestavljen iz različnih tipografij, lahko vsebuje kombinacijo črk, večjih, manjših, napisanih z roko. Problem se pojavi, ko naslovnico prenesemo v druge medije, ko gre za predstavitev slikanice v različnih publikacijah, tiskanih in netiskanih, v digitalnih in analognih medijih, v projekcijah, na plakatih, v katalogih in zelo majhnih kataloških publikacijah, takrat se pojavi problem vidljivosti. Naslov v naravni velikosti je še mogoče prebrati, v majhnih priložnostnih zloženkah že več ne. Še posebej, če je objava črno-bela, se barvni odnosi zreducirajo na sive tone; kar je na naslovnici, predvsem zaradi živih barv, kontrastno, se v črno-beli izvedbi (včasih pa že v barvni) pri pomanjšavi povsem izgubi. Vijoličasta in rumena sta svetlobno še zelo kontrastni, rdeča in zelena ne. Danes, ko ne izhajamo več iz diapozitivov (foto prosojnic), je to še posebej pomembno. Diapozitiv je analogni medij, ki ga je kadar koli možno primerjati s skeni in korigirati z računalniškimi orodji. Slika na računalniškem zaslonu pa je

Alenka Urh: Iz sebe v svet in nazaj. Križemkražem po literarnem opusu Maše Ogrizek

Sodobnost, 28. november ― Alenka Urh   Iz sebe v svet in nazaj  Križemkražem po literarnem opusu Maše Ogrizek   »In kaj vse lahko počnemo s črkami! Le petindvajset jih potrebujemo,  da z njimi napišemo brez konca besed.  Zapomni si, knjigo življenja si piše vsak sam!«  Lisičja luna   Nekoč, ne prav dolgo nazaj, in nekje, ne prav daleč od tod, leži mesto, ki se mu reče Krasnograd. Tam vsi nosijo pisane klobuke najrazličnejših oblik in materialov. Tamle vidimo vrtnarja, ki si je na glavo poveznil klobuk s cvetličnim lončkom, iz katerega poganja bujno cvetje. In učitelja, le poglejte ga, kako se nosi z rdečim polcilindrom z dimnikom, da lahko skozenj puha oblake jeze, ki mu mračijo misli ob slovničnih napakah njegovih učencev. V Krasnogradu živi gospa Klobučnik, ki izdeluje klobuke po meri, in njen mož, gospod Klobučnik, ki prav zdajle pripravlja svoj znameniti kompot iz kutin. Njuna sinova, dvojčka Klavdij in Klement, sta vrla in zavzeta mladeniča; prvega se je prijel vzdevek doktor Knjigca, drugega pa Koder. Oba nosita visoka cilindra in odlično opravljata svoja poklica, dokler nekega dne komarjev pik ne poseže v prijetno mestno konstelacijo in zgodbo obrne v nepričakovano smer.                                                                                                                     Če se v opusu pisateljice Maše Ogrizek odpravimo naprej proti jugu, nas pot pripelje v Koko mesto. Tam med drugim srečamo nergavo kokljo Koko Dajso, dično pudljico Josephino, pa nežno, poeziji naklonjeno čapljo Zofijo. Po mestnih ulicah se podi mladež vseh mogočih živalskih vrst in se igra, zabava, lovi, rolka … skratka, s svojo razigranostjo spravlja Koko Dajso v obup. Stari perjadi seveda nič ne uide, saj cele dni dežura ob oknu svojega pritličnega stanovanja in dobro voljo mimoidočih kompenzira z izbruhi glasnega nerganja. Prava mestna idila, skratka. Bralcem se zdi, da venomer oprezujočo kokljo in ostale junake zelo dobro poznamo, saj prigode prebivalcev Koko mesta du

Nikola Huppertz: Lepa kot osmica

Sodobnost, 28. november ― Nikola Huppertz   Lepa kot osmica   1   Nista me vprašala, ali se strinjam. Ne mami, pa tudi ne očka, čeprav je njegova hči in s tem njegova zadeva. Kar tako meni nič, tebi nič protestirati, ker je Josefine zdaj pri nas, seveda tudi ne morem. Zaradi njene mame. Če je nekdo imel raka […]

Jure Vuga: Tri pravljice

Sodobnost, 28. november ― Jure Vuga Tri pravljice   Jadrnica, ki je postala gozd   Staro barkačo, ki je nekoč plula po morjih vsega sveta, so zdaj mornarji peljali na zadnjo plovbo. V pristanišču so natovorili zabojnike s čajem in odrinili proti domu. Jadrnica je vedela, da je to njena zadnja plovba, to je razbrala iz besed mornarjev. Slišala je, da bodo kupili novo ladjo, boljšo, hitrejšo. Imela bo motor in propeler in dimnik, iz katerega bodo puhali črni oblaki dima. Izdelana bo iz železa, so govorili. Jadrnica se je čudila tem besedam, saj ni mogla razumeti, kako lahko železna ladja plava na vodi, saj je težka kot kamen. Mislila si je: »Ubožci, saj ne vedo, kaj delajo, nekdo jih je ogoljufal, ko pa se bodo vkrcali na železno ladjo in jo napolnili s tovorom, bo tako težka, da bodo potonili, še preden bodo izpluli. Samo vrv bodo odvezali od pomola in glu, glu, glu, glu …« Jadrnica je v mislih že videla, kaj se bo zgodilo z grdo sajasto železno ladjo. Najlepše jadrnice smo od nekdaj lesene, sloke, z visokimi jambori …, ne pa iz železa kot žlice in lonci, ali iz porcelana kot čajniki, ali iz opek in kamenja kot hiše. Jadrnica vendar ne more biti iz stekla kot kozarec, saj bi gusarji videli skozi njen trup, ugotovili bi, kaj prevaža, in bi jo takoj napadli. Predstavljajte si jadrnico s steklenimi jambori in jadri, galebi jih ne bi videli in bi se zaleteli vanje. In če bi steklena jadrnica v pristanišču čisto rahlo trčila ob pomol, bi se zdrobila na tisoč koščkov, zato bi morala biti obdana z debelimi, mehkimi blazinami. In če bi otroci s pomola vanjo vrgli žogo ali kamen, bi v njej nastala luknja, kot takrat, kadar se razbije okno. Kako bi jo potem pokrpali? Ne, ne, to ne gre, ladje morajo ostati lesene, in to je to. Več kot sto let že plujem po morju, in če sem se kdaj poškodovala, nasedla na čer, se obdrsala, so me mornarji zmeraj zakrpali in popravili z lesom najrazličnejših dreves, ki so ga našli v pristaniščih na najrazličnejših koncih sveta. To so bili dedki in o

Alenka Urh z Andrejem Rozmanom Rozo

Sodobnost, 28. november ― Pogovori s sodobniki Alenka Urh z Andrejem Rozmanom Rozo   Urh: Prav letos ste praznovali pomemben jubilej, ob vašem sedemdesetem rojstnem dnevu pa so darilo dobili tudi bralci in bralke, izšla je namreč vaša zbirka pesmi (ki so bile prvotno objavljene v Cicibanu med letoma 2022 in 2025) Ko razsaja rimoza. Čeprav ste se pred […]

Klemen Lah: Slika, vredna tisoč besed. Branje v 21. stoletju

Sodobnost, 28. november ― Klemen Lah Slika, vredna tisoč besed Branje v 21. stoletju   Fred R. Barnard, ameriški oglaševalec iz agencije Printers, je sicer na debelo lagal, ko je leta 1921 trdil, da je misel Slika pove več kot tisoč besed (»One look is worth a thousand words«) stara kitajska modrost. Daleč od tega, šlo je za oglaševalsko domislico, ki jo je označil za kitajsko zgolj zato, »da bi jo ljudje vzeli bolj resno« (čez nekaj let jo je, meni nič, tebi nič, označil za japonsko). A to ne pomeni, da nič ne pomeni, da gre za puhlico. Nasprotno, ta modrost se v številnih različicah pojavlja v jezikih povsod po svetu, tudi v kitajskem (»Bǎiwén bù rú yī jiàn« ali Bolje videti enkrat kot slišati stokrat), in sicer zaradi preprostega dejstva – ker drži. Pomislimo, recimo, na naslednji dve sliki: na sliko nove finske osrednje knjižnice Oodi v Helsinkih in na sliko nove Narodne in univerzitetne knjižnice (t. i. NUK II) v Ljubljani. Na prvi bomo videli stavbo, ki velja za eno največjih arhitekturnih mojstrovin v zadnjem desetletju. Nova knjižnica Oodi, s katero so Finci počastili stoletnico svoje neodvisnosti leta 2017, je zasnovana kot prostor, ki ni zgolj ogromno skladišče za vse izdane knjige in druge pisne dokumente, temveč sodobno in ustvarjalno kulturno središče, ki ljudipovezuje ter jih spodbuja k razmišljanju, izobraževanju, pogovoru in ustvarjanju. Že s samo obliko, ki poudarja odprtost in dostopnost, ter s premišljeno umeščenostjo v prostor – stoji nasproti finskega parlamenta – razkriva zavezanost k najbolj temeljnim demokratičnim vrednotam ter tako opozarja na tesno povezavo med stopnjo bralne pismenosti in stopnjo demokracije. Resnična demokracija, sporoča ta knjižnica, je možna le v deželi, kjer so ljudje dovolj bralno pismeni, da lahko prebirajo gradiva tudi o najbolj zahtevnih temah ter o slednjih tudi razpravljajo. Če ta kamen spodmaknemo, je demokracija samo še privid. Tako v Helsinkih. Pa v Ljubljani? Tam, kjer bi se morala že desetletja bleščati nova a
še novic