Mehurčki

Airbeletrina, 3. oktober ― Čakam taxi. Drevesa se že skubijo na pločnik, pritekla sem iz bloka, kjer živi, in sonce me objame kot topla bučna juha. Slečem jakno. Spoznala oziroma zagledala sva se v kafiču, pravzaprav v restavraciji, kamor sem spontano šla na pijačo z dvema frendicama. Usedemo se, onidve zvečer ob sedmih naročita kavo pa neko ananas sladico, jaz pa radensko z okusom. In kozarec vode z ledom. Še vedno je poletje, čeprav je že jesen. September. Zagledala sva se. On je mene prvi in začne. Pecat. Se spogledovat. No, za to, seveda, rabiš dva. Oba sva se. Gostja in natakar. Načeloma nisem mehka recimo na natakarje, na moške v uniformah, na določeno obliko ali barvo las oziroma kar obstaja teh zunanjostnih specifik, in če že moram kaj izbrat, bi rekla rizz. Soft soft rizz. Ne vem. Ali pa, ko smo bolj na blizu, vonj človeka. Ali pa zgolj naklonjenost. Mogoče je v resnici vse zelo banalno in se zagledam v to, kako me drugi gleda, se pravi, se zagledam sama vase. Yes, exactly by the book. Psihologija by the book. Na tem mestu, da je jasno, ne govorimo o ljubezni in partnerskem odnosu, govorimo o flirtanju in dejtanju. Torej. Čakam taxi, vračam se z jutranjega dejta. Ni stregel naše mize, vse poteka na daljavo. Zgleda mlajši, kot sem sama, mogoče petindvajset let, jaz mam mal čez trideset in pomislim še čisto kul razlika, ampak kakorkoli, tistega septembra me zaradi presuhcene postave, ki jo spretno skrivam pod ohlapnimi oblekami, in dveh kitk zamenjujejo za dvajsetletnico in predvidevam, da se fant zato zapali. Komunikacija čez teraso restavracije nemoteno poteka, pretok dopamina po telesu tudi, ampak v določenem trenutku je treba plačat in domov, ker je naslednje jutro služba. Vaje. Za hec grem še na WC, čeprav me niti malo lulat, tam ga srečam bolj na blizu, nič ne rečeva, samo jasno je, da sva si všeč. In to opazi njegov sodelavec za šankom, ki me milo spomni, da sem k njim spravila banjico Lidl sladoleda v zamrzovalnik in mi ga preda. Plačam, grem. Ča

Vse naše ljubezni z Mašo Jelušič in Draganom Petrovcem

Airbeletrina, 2. oktober ― Maša Jelušič, doktorica znanosti, organizatorica kulturnih dogodkov in pisateljica. Dragan Petrovec, pravnik, kriminolog, pisatelj in kolumnist. Maša Jelušič je napisala kriminalko Profesor je končno mrtev, o kateri je Dragan Petrovec zapisal “Privlačnost avtorica ne išče z grozljivostjo posamičnih prizorov. Tudi glavna junakinja je sveže nasprotje ustaljenim likom domačih kriminalistov” The post Vse naše ljubezni z Mašo Jelušič in Draganom Petrovcem appeared first on AirBeletrina.

Sabina Fras Popović: »Tudi dobre knjige so ekipni šport«

Airbeletrina, 1. oktober ― Sabino Fras Popović branje prežema na vsakem koraku, v prostor pa vedno vstopi z neko navdihujočo prezenco, naj gre za njena predavanja, sodelovanje na strokovnih posvetih ali pa za prijateljsko druženje, s katerega boste zagotovo odšli vsaj z enim bralnim predlogom, če ne celo s knjigo pod roko. Knjige jo spremljajo ves čas, doma, na poti, v službi in celo na fitnesu. Osebni arhiv Vaše življenje prežema več vlog, od matere, bibliotekarke, promotorke branja, profesorice … Kako bi sami klasificirali te vloge? To je pa čisto knjižničarsko vprašanje, kako klasificirati, razporediti, umestiti v prostor nekaj, kar je vedno večplastno in redko, če sploh kdaj, enoplastno. Potem ponavadi izpostavimo tisto, kar prevladuje. Ob naštetih vlogah sem še žena, hči (na veliko srečo, mami je letos praznovala 85 let), snaha, botra, prijateljica, soseda, učenka, znanka in predvsem ženska. Prav te ženskosti se v zadnjem desetletju vse bolj zavedam, jo opazujem in se vse pogosteje ustrašim zanjo, saj jo v družbi na splošno tako radi preoblikujemo, poteptamo, zradiramo, vznemirimo in pričakujemo, da bo vse drugo, le ženska ne. Vse naštete vloge imajo nekaj skupnega, eno celico, ki zaznamuje sleherno od teh vlog, in to je, da sem bralka. Okrog te vloge se prepletajo vse ostale. V Mariborski knjižnici ste delali na področju odnosov z javnostmi in trženja ter logistične mreže – kaj se vam zdi, da vam je ta služba dala za naprej? Ta služba, ta knjižnica, me je oblikovala. V njej sem bila tri desetletja in vanjo sem stopila po sistemu, ki ga poznajo na Zahodu, da še mlade, tam pri 15., 16. letih, povabijo na prakso ter jih »gnetejo« v skladu z organizacijsko kulturo podjetja. Dala mi je vpogled v delovanje sistema, hkrati pa sem bila sama dovolj radovedna, da sem se ves čas dodatno izobraževala. Še nekaj je bilo: tisti trenutek, ko sem še kot dijakinja prestopila črto med zunanjim uporabniškim dojemanjem knjižničnega sveta in notranjim kreiranjem, sem v roke dobil

Prangerjev konec tedna

Airbeletrina, 26. september ― Zadnji, festivalski konec tedna na Prangerju je minil prehitro. Festivalsko dogajanje na festivalu kritike, prevoda in branja poezije se je že bližalo koncu, ko sva z Ajdo drvela po avtocesti proti Radovljici, da ujameva zadnje trenutke letošnje, triindvajsete edicije. In ni trajalo dolgo, da sva iz sicer prav tako sončne Ljubljane zavila pred hostel, kjer sva prebila del zadnjega, Prangerjevega vikenda; tam stkala mnoga nova poznanstva, se srečala z nekaterimi že znanimi obrazi in bila kljub kratkosti obiska deležna sončnega vzdušja, ki nas je v sicer pogosto prepišnih in na trenutke temačnih, celo morbidnih krajih kot kontrapunkt spremljalo vso soboto in nedeljo. Pranger za potohodce Kmalu, ob 15. uri, uro po prihodu, se je v Begunjah napovedoval Pranger za potohodce, poučna in nezahtevna vodena pohodniška pot po Lambergarjevih stopinjah, midva z Ajdo pa sva že odlagala nahrbtnike in iskala najbližjo pot, da dogodek ujameva. Tam, na parkirišču pred Muzejem talcev, nas je pričakal dolgoletni turistični vodnik Sašo Gašperin, ki je na kratko predstavil pot, ki nas je čakala: približno sto višinskih metrov razlike, sprehod čez melišče, literarno obarvana pot med bukvami, belimi češnjami, hrasti, vrbami, jelkami in leskami, ki so jih spremljale pesmi nekaterih naših klasikov ali pa pesmi neznanih avtorjev iz ljudskega izročila, ki so dajale drevesom svoj glas, medtem ko smo mi v strmcu ostajali brez njega in brez diha, nato pa naposled še stolp, vzidan v skalo, in skalnat previs, neolitska zijalka, nekoč morda namenjena nekakšnemu kultu, čaščenju minulih bogov, nedaleč od Kamna. Pred Kamnom, ko smo pogled obrnili še v skalo, smo v njej zagledali nenavaden, nerazumljiv in neobrazložljiv stolp. Oblikovan vsaj za enega, morda dva, a bolj suhljata človeka, je bdel nad nami kot Kafkin Grad, zamotan in težko doumljiv, ki še zmeraj kreše mnenja raziskovalcev glede svoje smotrnosti in pušča odprti vprašanji: čemu in zakaj? Radieste

Pretresljivo, otipljivo, navdihujoče

Airbeletrina, 25. september ― Pakistansko-britanski pisatelj, dramatik, esejist, scenarist in režiser Hanif Kureishi je eno najpomembnejših imen sodobne britanske proze. Rojen je bil leta 1954 očetu pakistanskih korenin iz južnoindijskega Madrasa (danes Chennai), od koder se je večina članov njegove družine po delitvi Indije leta 1947 preselila v Pakistan, in britanski materi. Potem ko je v zgodnjih dvajsetih pod psevdonimoma Antonia French in Karim objavljal pornografsko literaturo, se je kmalu pričel profilirati kot pronicljivi in kritični opazovalec sodobne britanske družbe. V romanih, kratkih zgodbah, esejih, dramah in scenarijih najpogosteje obravnava postkolonialne teme in britanske kulturne identitete. Njegova ostra, kontroverzna, cinična in humorna pisava problematizira rasizem, nacionalizem, islamski fanatizem, imigracije, socialno neenakost, položaj manjšin in žensk v družbi, spolno usmerjenost in ljubezensko-erotične odnose. Najprivlačnejši dogajalni prostor njegove pisave je London s svojimi primestji, še posebej vzhodnolondonsko predmestje Bromley, v katerem je bil rojen in v njem odraščal. Hanif Kureishi: Sesutje: spomini – o izgubi, starševstvu in potovanju k upanju ter ljubezni / Prevedel Andrej E. Skubic. Ljubljana: UMco, 2026 (zbirka Odkrito). Njegov sloviti romaneskni prvenec Buda iz predmestja (1990, slov. prev. 1999) je prejemnik nagrade Whitbread, prirejen je bil v BBC-jevo televizijsko serijo z glasbeno podlago Davida Bowieja, leta 1991 je po avtorjevi scenaristični priredbi in režiji izšel kot celovečerni film z naslovom London Kills Me, nedavno priredbo romana pa je zagrešil Royal Shakespeare Company. Scenarij za film Stephena Frearsa Moja čudovita pralnica (1996) o pakistansko-britanskem gejevskem dečku, ki odrašča v Londonu 80. let, mu je prinesel nominacijo za oskarja. Razen Bude so v slovenščino prevedeni še romani Intimnost (prev. 1999), Črni album (1999), Nekaj ti moram povedati (2009), Zadnja beseda (2016) in Ničla (2000), zbirke kratk

O potujitvah in približevanjih

Airbeletrina, 24. september ― Med 17. in 20. septembrom je v Radovljici potekal festival Pranger, festival kritike, prevoda in branja poezije, na katerem so že 23. leto kritičarke_ki debatirali o zanje najbolj zgovornih pesniških knjigah tega leta. Knjige so letos izbirali Varja Balžarolsky Antić, Majda Travnik Vode in Vid Bešter. Med njimi in občinstvom se je v festivalskih dneh razvila debata o temeljih poezije in morebitnih novih usmeritvah slovenske pesniške produkcije. Prvega festivalskega dne so serijo kritiških razprav odprle_i z zbirko Francija Novaka Zgodbe o tebi. Knjigo je izbrala Majda Travnik Vode, ki je spregovorila o njeni rahločutnosti in dramatičnosti, s katerima je pesnik razpoloženje stopnjeval vse do ekstatičnosti. Izstopajoče so se ji zdele tudi pripovedne pesmi o bližnjih, ki jih zaznamujeta premišljenost in razvojno-razpletna zasnovanost. Kritičarka je omenila tudi nekatere slogovne in formalne značilnosti pesmi, med njimi denimo enjambement, njene premisleke o tem pa je nadaljeval predvsem Vid Bešter. Opazil je namreč napetost med formo in vsebino, saj je forma nadvse urejena in stalna. Medtem ko je forma tradicionalnejša, se pesmi tematsko posvečajo predvsem vsakdanjiku, ki zapada v krizo in izgublja svoj temelj. Varja Balžarolsky Antić je o vsakdanjiku spregovorila predvsem kot o odtujenem, izpostavila pa je tudi nekatera prevladujoča tematska osišča zbirke Zgodbe o tebi, kot so denimo bolečina, travme in transgeneracijski odnosi. Zdelo se ji je tudi, da je v pesmih nekaj neizrečenega, zastrtega, kar je potrdila tudi prevajalka izbranih pesniških zbirk v slovaščino Stanka Chrobáková Repar. Balžarolsky Antić je imela nekaj pomislekov glede zadnjega dela zbirke, kjer je zaznala ponovljivost nekaterih pesmi in izgubo fokusa. Franci Novak se je nato odzval in omenil, da je imel sam pomisleke glede izbrane pesniške oblike in da bi lahko potencialno izpadel sentimentalno, nazadnje pa je komentiral, da bi kakšno pesem morda lahko celo izključil.

Punce s terena

Airbeletrina, 19. september ― V ljudi, ki mi poklanjajo “točne” knjige, se lahko zaljubim. Letos mineva sto let, odkar je Virginia Woolf pri dvainštiridesetih napisala svoj esej On being ill. Objavljen je bil januarja 1926 in v slovenščini še ni dočakal svojega prevoda. Jaz sem ga v dar dobila prejšnji mesec. V njem ugotavlja, kako zelo je bolezen v njenem času v literaturi zapostavljena. Oziroma da nikoli ne dobi osrednjega mesta, ni obravnavana kot resna tema in je zgolj banalen privesek tega, kar imenujemo življenje. Je nadležna motnja umsko in telesno zaposlenega človeka ter mu preprečuje normalno opravljati vse, kar pač je za opravit, med drugim tudi producirati umetnost. Ugotavlja, da se toliko književnih del posveča seciranju in introspekciji tematik, kot so na primer vojna, ljubezen in umetnost sama, večinoma pa se zaobide možnost pisanja o tem, kako je bit bolana. Kako je občutiti na primer gripo, glavobol ali malodušje, kaj prineseta izolacija ter osamljenost v bolezni in do kakšnih spoznanj ter uvidov v življenje nas lahko privedeta bolezen ali v nekaterih primerih celo bližina smrti. Razmišlja pa še o tem, kako nam v literaturi manjka izražanja o občutjih bolnega telesa samega. Kajti za ljubezenska stanja najdemo presežno število vrhunskih besedil; zgodb, metafor in opisov, s katerimi se lahko kot zaljubljenke poistovetimo (za primer navede en Shakespearjev sonet), medtem ko za občutje migrene ali gripe ni na voljo ravno morja poezije ali proze. Takšne, ki bi, seveda, presegala poenostavljanje, bornost in klišeje. (Uf. Malce se počutim kot dijaški.net s kratkimi obnovami romanov za domače branje, ampak jebiga, včasih se za razumevanje poante potrebuje eno dozo konteksta, izhodišč in referenčnega prostora.) Woolf je punca s terena. Kajti ni naključje, da je omenjeni esej napisala prav v času, ko je bila prikovana na posteljo, v svojo sobo, in sicer med okrevanjem po hujšem živčnem zlomu. Pa tudi sicer se je pisateljica tekom svojega življenja spopadala s

Počasi se slabšajoče dobe

Airbeletrina, 19. september ― V torek, 15. septembra, je v Centru arhitekture Slovenije, v prostorih, ki smo jih nedavno poznali kot Trubarjevo hišo literature, potekala »konceptualna razprava« z naslovom Poezija in železo. Razpravljala sta arhitekt Aleš Gabrijelčič in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, pogovor je moderirala Ana Svetel. Dogodek je bil predzadnji v seriji ljubljanskega dela Festivala Pranger. Ta je bil od ustanovitve leta 2004 najtesneje povezan z Rogaško Slatino, leta 2025 pa se je delno preselil na Gorenjsko, v Radovljico in Kranj, košček Slovenije, kjer so, kot piše Janko Rožič, »nekdaj v starih fužinah talili rudo in kovali tudi noriško železo«. Od tod, na račun dolge železarske zgodovine tega območja, ki se predvsem prek Žige Zoisa neposredno vklaplja v zgodovino slovenske literature, izvira ideja za temo debate, ki je obenem tudi krovna tema letošnjega festivala.* Razpravljala sta arhitekt Aleš Gabrijelčič in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, pogovor je moderirala Ana Svetel. Kot je razvidno iz Rožičevega spremnega eseja in kot je postalo jasno že ob uvodnih razmislekih povabljenih strokovnjakov, je železo tako pomemben del zgodovine ne samo slovenstva, ampak tudi človeštva, da o njem, bodisi v kontekstu arhitekture bodisi poezije, ni težko povedati skoraj preveč. Namesto da bi zgolj neposredno povzel izhodiščni refleksiji, izmenjavo, ki jima je sledila, in intervencije iz publike, se mi zdi smiselno, da tole poročilo ujame tudi tisto, česar mogoče ne bi ujela sama transkripcija pogovora. Bolj kot soočenje dveh ved se mi je debata zdela kot soočenje dveh raziskovalcev s svojima vedama. Ne zato, ker bi se s temo zelo mučila ali ker bi se slabo odrezala, daleč od tega, temveč zato, ker se je zdelo, da se vsak bori s precej enostransko (in različnosmerno) konotiranostjo železa v predmetu svojega raziskovanja. To me je, četudi gre morda za malce tendenciozno »branje« pogovora, najbolj zabavalo. Razprava je na prvi pogled potrdila razkorak med

Zgodbe o mizoginiji

Airbeletrina, 18. september ― Sodobna irska pisateljica Claire Keegan je ena najbolj priljubljenih, prevajanih in nagrajevanih irskih avtoric kratke proze. Za vrhunsko stilistko in pretanjeno poznavalko človeške psihe so značilni izčiščenost, zgoščenost, jedrnatost, odsotnost vsakršnega patosa in pogled, ki z majhnimi, obrobnimi dogodki izpiše ključne poudarke, s katerimi pripoved spelje v povsem drugo smer. Gre za značilni mcgahernovski literarni prijem, pri katerem namesto avtorice bralec ob zapisanem in nezapisanem, skozi tišine, premolke in drobne namige razbira ključne, prelomne dogodke in s tem smisel zgodbe. »Bolj me zanima, kako deluje branje, kot pa biti pisatelj,« je povedala Keegan. »To je tisto, česar se poskušam naučiti sama ali deliti s svojimi študenti.« Kritiki pisateljico, katere najljubši avtorji so Joyce, Synge, Yeats in McGahern, razen s slednjim primerjajo tudi z R. Carverjem in A. P. Čehovom. The New York Times jo uvršča med »najspretnejše mojstre kratke proze«. Claire Keegan: V zadnjem trenutku: zgodbe o ženskah in moških / Prevedla Jerca Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026 (Zbirka Skratka). Claire Keegan, ki je leta 2009 v ciklu Literarne identitete Evrope gostovala v Ljubljani, živi in ustvarja na jugovzhodnem irskem podeželju, kjer se je kot najmlajša izmed šestih otrok leta 1968 rodila v katoliški družini. Domovino je prvič zapustila pri sedemnajstih letih, v času, ko so Irsko zaradi ekonomskih in restriktivnih družbenih razmer zapuščali številni mladi. Kot je povedala, je bil osrednji razlog njenega odhoda leta 1986 mizoginija in z njo povezana jeza, ker so jo v lastni državi zaradi spola obravnavali kot državljana druge vrste. Na Loyolovi univerzi v New Orleansu je študirala angleško književnost in politične znanosti ter po diplomi pridobila magisterija iz kreativnega pisanja na Univerzi v Cardiffu in filozofije na dublinskem Trinity Collegu. Poleg pisanja poučuje kreativno pisanje, od leta 2008 je članica Aosdáne, irske akademije umet

Tri eksistence ujetega lirskega subjekta

Airbeletrina, 17. september ― Na prvem dogodku letošnjega 23. festivala Pranger, ki se je zgodil znotraj novega sklopa, imenovanega Pranger pred Prangerjem, smo prisluhnili pogovoru med kritičarko Laro Gobec in njenimi izbranimi pesniki Blažem Iršičem, Aljo Adam in Laro Božak. Pogovor je povezovala Hana Bujanović Kokot. Gostja kritičarka je za pogovor naredila osebni izbor treh najboljših pesniških zbirk lanskega leta in se o njih pogovarjala z avtorji ter za vsako od pesniških zbirk podala tudi utemeljitev. Pranger pred Prangerjem namreč odpira priložnost izbranemu mlademu kritiku, da se izrazi tudi v sklopu festivala z več kot dvajsetletno tradicijo. Kriteriji, ki jih je Gobec naštela kot vodila za oblikovanje izbora, so vključevali formo, podobje, tematsko zasnovo in umeščanje lirskega subjekta v pesniški svet ter inovativnost zbirke. * Ampak jaz sem tako ali tako zmeden. Samo takrat nisem bil: zalival sem suhe rože, dokler niso zgorele. Veš kaj, če bi razstrelili ta planet, koliko manj enega kurčevega vrtenja, a? Lari Gobec se je na odru prvi pridružil pesnik Blaž Iršič s svojo pesniško zbirko Parada heteroseksualcev, ki jo je izdala LUD Literatura. Že na začetku je kritičarka Iršičev pesniški izraz primerjala s Charlesom Bukowskim zaradi perverznosti v povezavi s hrepenenjem, a izpostavila, da je slovenski pesnik manj naturalističen od ameriškega, kasneje pa je Iršičevo poezijo primerjala celo z Danetom Zajcem, saj je pri obeh pesnikih prepoznala podobno atmosfero. V utemeljitvi izbire Parade heteroseksualcev je Gobec izpostavila bizarnost, obešenjaškost, odmik od ustaljenih načinov izražanja in to, da je lirski svet izpraznjen smisla – od tod najbrž asociacija z Zajcem –, a je opozorila, da je šibkost zbirke v izjavnosti pesmi, znotraj katerih gre za nizanje in ne razvoj misli. Iršič je v pogovoru povedal, da piše intuitivno in brez načrta. Prepušča se naključjem in toku misli. Pesnjenje je zanj odkrivanje prostorov, za katere nismo vedeli, da obstajajo. K

Vesna Liponik: »Mi smo že tu. Pasje truplo že visi«

Airbeletrina, 17. september ― Pesnica, mlada raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in še kaj, Vesna Liponik, se je po petih mesecih študijske izmenjave v programu Fulbrightovih štipendij za doktorske študente_ke vrnila iz ZDA. Namesto poseganja zgolj po teoriji Vesna sistemska vprašanja razgalja in ponazarja prek na videz drobnih, vsakdanjih primerov in dogodkov. To so tisti momenti, ki morda na prvi pogled ne izstopajo, a bi zaradi svoje izjemne povednosti in družbene teže vsekakor morali. Njena drža pri tem ostaja globoko intersekcionalno kritična; njena analiza zatiranja in izkoriščanja namreč sega daleč onkraj zgolj naše vrste, torej onkraj antropocentričnega pogleda na človeka, in odpira prepotrebna vprašanja o našem odnosu do nečloveških živali in okolja. Vesna Liponik prinaša sveže, a hkrati izostrene premisleke o sodobni družbeni realnosti; njeno pripovedovanje pa skozi celoten pogovor ostaja izjemno angažirano, nepopustljivo in polno živega naboja. Vesna, za vami je pet mesecev življenja v ZDA, kjer ste bili kot prejemnica Fulbrightove štipendije. Če začneva na akademski ravni: kaj je prva stvar, ki vas je tam presenetila v smislu delovanja fakultet, pa je v slovenskem prostoru praktično nepredstavljiva ali nemogoča? Vesna: Ne ravno nepredstavljivo, saj se razkoraki med državami v zadnjem času malo brišejo, ampak naj začnem pri Atlanti, kjer sem bila, torej na Emory University. Emory je ena bolj znanih univerz na jugu, ena od t. i. New Ivies, Atlanta pa je eno največjih mest na jugu ZDA in glavno mesto zvezne države Georgia. Torej, Atlanta in vse njene večje institucije, med njimi tudi Emory, pa na primer National Center for Civil and Human Rights ter High Museum of Art, neke vrste jugovzhodna različica MoME – vse to ne bi obstajalo brez Coca-Cole. To mi je bila ena najbolj pomenljivih realizacij, razsežnosti so res nepredstavljive. Na primer sredi študentskega kampusa je, kot po navadi, osrednja zelenica, ki ima obliko steklenice Coca-Cole.

Mahlerjeva Šesta, brez olepšav

Airbeletrina, 16. september ― Letošnji Festival Ljubljana je Mahlerjance pogostil s tremi izvedbami njegovih simfonij. Na Prvo in Drugo simfonijo sem se že odzval z dvema pozitivnima kritikama, vendar lahko z gotovostjo rečem, da je Mahlerjeva »tragična« Šesta v izvedbi Državne kapele iz Dresdna in pod taktirko Daniela Gattija 7. septembra predstavljala enega izmed interpretativnih vrhuncev letošnjega festivala, ki nam bo še dolgo ostal v spominu. Suverenost Gattija na področju Mahlerjeve glasbe se je nakazala že pred samim začetkom koncerta, saj dirigenta na odru ni pričakalo stojalo za partituro. Celotno uro in pol dolgo simfonijo je Gatti dirigiral povsem po spominu! Še pomembnejši dosežek pa je bila izredno premišljena interpretacija, ki je dosledno sledila vsem Mahlerjevim napotkom v partituri in zahtevam samega glasbenega materiala; tudi na mestih, kjer ga marsikateri dirigent poskuša »omehčati«. Tako se druga tema prvega stavka v Gattijevi interpretaciji ni spremenila v preprosto ljubezensko temo, saj sta se v njej ohranila in še dodatno izpostavila ves kič naslojenih melodij in prekomerna, na mestih skoraj parodična poznoromantična orkestracija. Ta dvoumnost je dosegla vrhunec v navidez zmagoslavnem zaključku stavka, ko je bila »ljubka« melodija druge teme zaigrana z vso silo in nasiljem prve. Pavke in trobila so na trenutke poteptale preostali orkester ter sredi zmagoslavja druge teme ljubezen prikazale »kot da bi bila korakajoča vojska«, v besedah kritika Alexa Rossa. Prav v tem, da se dirigent ni bal značaj glasbenega materiala izpeljati do konca, se je izrazila njegova prava pomenska razsežnost. Žal pa druga tema ni doživela oddiha niti v osrednji pastoralni epizodi, kjer se znebi vsega kiča in končno nastopi v iskreni obliki: nekoliko prehiter tempo je tudi tam ohranil njen nervozni značaj. Tako se druga tema prvega stavka v Gattijevi interpretaciji ni spremenila v preprosto ljubezensko temo, saj sta se v njej ohranila in še dodatno izpostavila ves kič na

Ko glasba spregovori sama zase

Airbeletrina, 16. september ― Mahlerjeva Simfonija št. 2 je bila ob premieri opremljena z obsežnim programom, ki je poslušalcem narekoval, naj njen potek spremljajo kot zgodbo o »vstajenju«. V prvem stavku se znajdemo pred grobom ljubljene osebe, ob čemer se v nas porajajo eksistencialna vprašanja o pomenu življenja in smrti. Do finala nas nato ločijo še trije »intermezzi«, ki nas vodijo od spominov na umrlega in prikaza nesmiselnosti življenja do vzklika k Bogu v četrtem stavku. Zadnji, dobre pol ure dolgi stavek nas ponovno sooči z vprašanji in stiskami prejšnjih stavkov, preden nas skupaj z zborom in dvema solistoma popelje do vstajenja v vseobsegajoči ljubezni. Kljub natančnosti programa pa ga je Mahler, kot je bilo zanj značilno, kasneje umaknil s koncertnih listov in vztrajal, da lahko glasba spregovori že sama zase. Izvedba Londonskega simfoničnega orkestra, Državnega zbora iz Kaunasa, solistk Marie Bengtsson in Noe Beinart ter dirigenta Antonia Pappana v okviru 74. Festivala Ljubljana 3. septembra 2026 je to Mahlerjevo odločitev v celoti potrdila. Londonski simfoniki se seveda uvrščajo v sam svetovni vrh orkestrov, kar se je jasno pokazalo tudi na pričujočem koncertu. Izkazali so popoln nadzor nad dinamiko, zvočnimi barvami in najsubtilnejšimi orkestralnimi učinki. Najmogočnejši vrhunci so bili obenem siloviti in povsem uravnoteženi. Tudi podvajanje instrumentov ni nikoli zvenelo kot preprosto združevanje glasov: posamezni instrumenti so iz zvočne mase nenehno stopali v ospredje in se vanjo vračali, s čimer se je barva melodije subtilno spreminjala in ji dajala vselej nekoliko drugačen značaj. Posrečena je bila tudi postavitev orkestra, pri kateri so druge violine stale na desni strani dirigenta, medtem ko so bile prve na levi. Takšna postavitev, danes precej manj običajna, je izvajalcem omogočila izrazito prostorsko razporeditev zvoka oziroma nekakšen »stereo učinek«, pri katerem so se melodije lahko prenašale z ene strani odra na drugo. Posrečena je bila tudi post

Zima, ko je Nemčija začela molčati

Airbeletrina, 15. september ― Ob pogledu na zgodovino se nam stvari velikokrat zdijo logične. Preteklost se je odvila in ne moremo je pisati z glagoli v pogojnem naklonu, še manj pa spremeniti. Naša predstava je velikokrat taka, da se je vse zgodilo po vnaprej napisanem scenariju. Neizpodbiten zgodovinski podatek je, da je Hitler prišel na oblast 30. januarja 1933 in da je nacizem trajal do njegovega padca konec aprila 1945. Suhoparni letnici v sebi skrivata marsikaj, predvsem veliko možnih razpotij, skozi katera je šla zgodovina, preden je prispela tja, kamor je. Kako so čas takoj po Hitlerjevem vzponu na oblast doživljali vidnejši nemški razumniki, umetniki, pisatelji in politiki, nam razkriva Uwe Wittstock v delu Februar 1933, zima literature, ki ga je v prevodu Sete Knop izdalo LUD Literatura. Wittstock se je leta 1955 rodil v Dresdnu, kmalu zatem pa je njegova družina zapustila Nemško demokratično republiko in se preselila na Zahod. V svoji dolgi karieri je bil Wittstock urednik pri dnevniku Frankfurter Allgemeine Zeitung, nato pa je sodeloval z več pomembnimi nemškimi založbami. Od leta 2017 živi kot svobodni umetnik. Njegova dela obravnavajo predvsem čase družbenih sprememb, vojn in revolucij. Knjiga, o kateri tokrat pišemo, je v nemškem izvirniku izšla leta 2021, dve leti pozneje v angleščini, letos v slovenščini, doslej pa je izšla v kar petnajstih jezikih. Avtor nam ponuja zelo natančen, skoraj kronikalen opis približno dveh mesecev med koncem januarja in začetkom marca omenjenega leta, ne samo z vidika političnega dogajanja v tedanji weimarski republiki, ampak tudi širše. Zelo poglobljeno so namreč podane osebne zgodbe protagonistov tedanjega časa, ki jih bogatijo na videz suhoparni podatki oziroma statistike, denimo o tem, koliko je bilo v posameznih dneh novih okužb z gripo ali koliko ljudi je padlo v medsebojnih pouličnih spopadih med nacisti in njihovimi nasprotniki. Nemško javno sfero so v tistem času oblikovale kategorije ljudi, ki Hitlerju seveda niso bile po volji.

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Varjo Balžalorsky Antić

Airbeletrina, 12. september ― Louise Glück: Averno (Mladinska knjiga, 2025, prevod: Veronika Dintinjana) Kako preživeti življenje, če ves čas veš, da se bo končalo? To je eno od vprašanj, ki se odpirajo ob branju zbirke AvernoNobelove nagrajenke Louise Glück. Knjiga iz leta 2006 se vrača k antičnemu mitu o Perzefoni in Demetri, hkrati pa govori o travmi, smrti, naravi in izkušnji ženskega odraščanja. Naslov se nanaša na Averno, jezero blizu Neaplja, ki so ga stari Rimljani razumeli kot vstop v podzemlje. Literarna teoretičarka, pesnica, prevajalka in profesorica Varja Balžalorsky Antić se je k Avernu v zadnjem času pogosto vračala. Zbirko je najprej brala v angleščini, nato v francoščini, zdaj pa tudi v slovenskem prevodu Veronike Dintinjane. K branju so jo pritegnile predvsem pesmi o Perzefoni in Demetri. Prav Averno je tista knjiga, ki jo je Glück po prejemu Nobelove nagrade sama priporočila svojim novim bralcem. Averno sestavlja osemnajst pesmi, razdeljenih v krajše sklope. Zbirka se začne s ciklom šestih pesmi Oktober, ki sprva ustvari občutek apokalipse in brezupa. Šele pozneje postane jasno, da pesmi govorijo o odzivu na 11. september. Nato se v zbirki vse močneje pojavlja mit o Perzefoni, deklici, ki jo Had odpelje v podzemlje in se mora vsako leto vračati vanj. Glück mita ne pripoveduje preprosto. Perzefona ni samo žrtev, Demetra ni samo mati, Had pa ni samo ugrabitelj. Pesnica mit vedno znova pogleda z druge perspektive. Glas v pesmih se lahko skoraj neopazno premakne od pesničinega glasu k Perzefoni, Demetri ali drugemu liku. Prav to večglasje odpira vprašanja o identiteti, travmi in tem, kako človek sploh razume lastno preteklost. Smrt se skozi zbirko vrača kot nekaj, česar ni mogoče zares odmisliti. Varja Balžalorsky Antić jo povezuje tudi z življenjem Louise Glück. Pesnica je že kot mlada doživela smrt svoje sestre, ki je umrla še pred njenim rojstvom, sama pa se je v mladosti spopadala z anoreksijo. Izkušnja bolezni in vprašanje, kako preživeti življenje, s

še novic