Airbeletrina, 25. april ― Serhij Žadan: Internat (Beletrina, 2024, prevod Primož Lubej in Janja Lubej Vollmaier) »Internat je fantastično napisana zgodba o vojni, in to takšna, da o vojni skorajda nič ne reče,« je o romanu Serhija Žadana v Airbeletrininem podkastu Območje lagodja povedal tokratni sogovornik Ervin Hladnik Milharčič. Novinar časopisa Dnevnik, publicist, prevajalec, avtor in vojni dopisnik nas je vodil skozi knjigo, za katero pravi, da je ni več izpustil, potem ko jo je vzel v roke. Zgodba Internata sledi učitelju ukrajinščine Paši, ki se v treh dneh prebija skozi nevarno, vojno območje, da bi iz internata rešil nečaka Sašo. Mesto so ravnokar zavzeli »oni drugi«, medtem ko območje Postaje, kjer živi, držijo »naši«. Žadan mojstrsko prikaže vojno, a ne z eksplicitnimi prizori nasilja, temveč jo govori skozi »poglede, pripombe, drobnarije«, skozi tesnobo, ki jo kažejo obrazi in njihova »zgrbljena telesa«. V romanu ni moralističnih sodb; Žadan do svojih junakov očitno goji veliko spoštovanje,  opisuje jih kot ljudi v položajih, nad katerimi nimajo nadzora. Paša sam sprva vztraja, da je »vedno na nikogaršnji strani«, a ga dejanja prisilijo k opredelitvi. Podobno kot romaneskne osebe se odločajo tudi ljudje, ko se znajdejo ujeti pot pokrovom vojne. Vztrajanje pri normalnosti sredi kaosa – pa najsi bodo to obiski literarnih večerov ali čiščenje ulic po bombardiranju – kaže na moč človeškega duha in identitete, ki je za Ukrajince, kot poudarja naš tokratni sogovornik, postala stvar »politične izbire«. Ervin Hladnik Milharčič, ki Ukrajino dobro pozna tudi s terena, je za Žadanova literarna dela izvedel leta 2022 v Kijevu. Izkazalo pa se je, da je poznal njegovo glasbo: »On je punkrocker, ima bend Žadan in psi.  Na odru ustvarjajo neznosen hrup. To je pošastna glasba … in je v popolnem nasprotju s tem, kar dela kot pisatelj in pesnik, ko je prav subtilno poetičen.« Serhij Žadan (1974) je eden ključnih glasov sodobne ukrajinske literature – pisatelj, pesnik, prevajalec,

Airbeletrina, 23. april ― Na velikonočni ponedeljek je tuzemsko pot sklenil Jorge Mario Bergoglio (1936–2025), papež Frančišek, ena največjih in najbolj priljubljenih ikon naše dobe. Njegova avtobiografija Upanje, prva avtobiografija v zgodovini katoliške cerkve, ki jo je napisal papež sam in v kateri so zbrane tudi njegove zadnje misli in besede, bo pri Beletrini izšla v začetku junija. Z izidom slovenskega prevoda se bo tako uresničila papeževa prvotna želja, da njegovi spomini izidejo posmrtno. Upanje je njegov testament; duhovna, vere polna, pa tudi moralna, družbena in državljanska zapuščina. Fotografija: Getty Images, Lior Mizrahi Globoko osebna zgodba prinaša anekdote in doslej še neobjavljene zgodbe, poleg tega pa besedilo bogatijo doslej neobjavljene redke fotografije iz papeževega osebnega arhiva. Frančišek se je v delu osredotočil na nekatere ključne trenutke svojega pontifikata, hkrati pa odkrito, neustrašno ter preroško pisal o nekaterih najpomembnejših in najbolj spornih vprašanjih našega časa: vojni in miru, migracijah, okoljski krizi, družbeni politiki, položaju žensk, spolnosti, tehnološkem razvoju ter o prihodnosti Cerkve in religije. Izjemna pripoved bralca popelje na papeževo osebno in duhovno popotovanje od otroštva, ki ga je kot otrok italijanskih priseljencev preživel v Argentini, do trenutkov, ki so usodno vplivali na njegovo poklicanost in služenje. Knjiga je nastajala kar šest let, saj je papež prve spomine začel nizati že marca 2019. »Jorge Bergoglio je v katoliški skupnosti sprožal različne odzive, od zelo pozitivnih do skepse. Gre za osebnostno zelo zanimivega papeža, ki ni nagovarjal samo vernikov, zato vsako njegovo delo sproži veliko zanimanja,« pravi prevajalec knjige Janko Petrovec, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana, danes odgovorni urednik Radia Koper. Fotografija: Pablo Leguizamon Papežu je pri pisanju avtobiografije pomagal urednik Carlo Musso. »Zelo študiozno se je poglobil v papeževo življen

Airbeletrina, 21. april ― Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali. ___________________________________________________________________________________ Eden mojih najpogostejših rekov je, da se mi velikokrat kakšna stvar po nesreči posreči. In točno to se je zgodilo tudi z blogom Ajda naklada, ki je leta 2020 nastal … jah, po nesreči! A začnimo na začetku. Kot otrok sem res rada brala. Kar obsesivno brala, bi se lahko reklo. Do te mere, da sem do svojega dvanajstega leta prebrala skoraj celoten mladinski oddelek lokalne knjižnice in presedlala na odraslo literaturo. Natančneje, takrat mi je bilo ponujeno Mačje pokopališče Stephena Kinga. Lahko si predstavljate, da od tam ni bilo več poti nazaj med baletne copatke in peterico prijateljev. Kaj se je s to strastno bralko zgodilo potem, da vmes skoraj 15 let praktično nisem brala? Ne vem. Najbrž obvezna branja na gimnaziji. V vsakem primeru sem doživela najbrž najdaljši bralni mrk vseh časov. Kolikor se pogovarjam z drugimi bralci, ta srednješolski mrk niti ni tako redek in nenavaden. Kljub vsemu sem v vsem tem času knjige navdušeno kupovala in sledila domači produkciji. Sem pa tudi pisala! Kot otrok sem pisala pesmi in kratke zgodbe, kot najstnica sem se pridružila novinarskemu krožku, kot odrasla pa sem bila več let del uredniškega odbora lokalnega časopisa. Večkrat sem ustvarila tudi kak spletni dnevnik oziroma blog, a nikoli nisem vztrajala. Pa pridemo spet do te posrečene nesreče. Že od začetka objavljam le knjige, čeprav jih algoritmi nimajo radi, in že od samega začetka ustvarjam le po občutku in svojih lastnih interesih. In očitno to deluje. Ali pa se mi je spet nekaj po nesreči posrečilo. Na začetku leta 2020, ko si še nihče ni predstavljal, k

Airbeletrina, 18. april ― Pljučnica ga je pobrala v nekaj pičlih dneh, ko še ni bil na voljo penicilin, ki bi mu bil lahko rešil življenje. Sicer je bil dr. Henrik Tuma (1858–1935), ki se ga tu in zdaj spominjamo ob 90. obletnici smrti, še pri 77 letih čvrst, klen, krepak. Vemo, bil je odvetnik, politik, socialist, publicist, alpinist. Manj pa je znan kot mož, ki je leta 1912 skušal Ivana Cankarja (1876–1918) ozdraviti alkoholizma. Henrik Tuma (1858–1935) *** Hvalevredna akcija, ki so jo sprožili primorski veljaki, je bila začrtana skrajno resno in odgovorno. Hja, le nečesa ni upoštevala: Cankarja. Najprej je bil tu dr. Izidor Reja, zdravnik iz Bazovice. Skušal je ustanoviti Društvo ljubiteljev slovenske umetnosti, s katerim bi naše umetnike vlekli iz mizernih razmer. Zamisel o društvu se je sicer izjalovila, plemeniti nameni pa ne. Ko je Reja spomladi 1912 na Rožniku obiskal 36-letnega Cankarja, je ugotovil, da s prijateljevim zdravjem ni vse v redu. Med znanci je začel zbirati denar, s katerim bi odplačali njegov dolg na Rožniku, iskati pa je začel tudi ljudi, pri katerih bi pisatelj živel bolje. Načrt je bil takle: Cankarja najprej spraviti na Primorsko, čim dlje od rožniške oštarije, morda v bližino blagodejnega morja. Zatem bi ga čez zimo poslali na počitnice v Pariz, po vrnitvi pa ga spet zvlekli na Primorsko. Ko bi se okrepčal, si uredil življenje in morda celo začel hoditi v redno službo, bi svojemu narodu spet lahko služil s polno paro. Načrt in pol! Izidor Reja: »Pravi, da je kraški zrak nekaj posebnega zanj. Sedaj spi, ima dober apetit, hodi sam na sprehod; vsega tega ni bilo na Rožniku. Prečepel Vam je cele mesece v oni gostilni, ne da bi se kam ganil.« *** Junija je bil Ivan Cankar gost zdravnika dr. Ivana Verčona v Sežani. Kje je stanoval tista dva poletna tedna, ne moremo zanesljivo trditi. Jubilejno stoletje pozneje se je raziskavi posvetil Janko Kastelic in po zapletenem preiskovanju dokumentacije v različnih uradih in po pogovorih z naj

Airbeletrina, 14. april ― Obmolknil je mogočen literarni glas: pri 89 letih se je poslovil perujski pisatelj Mario Vargas Llosa (1936–2025). Leta 2010 je za svojo »kartografijo struktur moči in izostrene podobe odpora, upora in poraza posameznika« prejel Nobelovo nagrado za književnost. *** Jorge Mario Pedro Vargas Llosa, 28. marca 1936 rojen v Arequipi v Peruju, je zaslovel z romanesknim prvencem Mesto in ščeneta (La ciudad y los perros, 1961), enim najodličnejših del južnoameriške literature, v katerem je opisal lastne izkušnje šolanja na vojaški gimnaziji v Limi, s katerim je modernizmu odprl vrata v domači književnosti … in ki smo ga leta 1968 pri Mladinski knjigi dobili tudi Slovenci, prevedel ga je Niko Košir. Zatem so v slovenščini zazveneli še drugi mojstrovi romani: Zelena hiša, Pantaleon in tolažnice, Pogovor v Katedrali, Kdo je ubil Palomina Molera?, Hvalnica mačehi, Pripovedovalec: kenkicatacirir, Vragolije porednega dekleta, Zapiski don Rigoberta, Keltove sanje, Prikriti junak … In letos bo pri Beletrini v prevodu Ferdinanda Miklavca izšla še Zabava pri Kozlu (La fiesta del Chivo, 2000) slikovita in bogata pripoved o burnem zgodovinskem dogajanju. Je »roman z diktatorjem« in obenem »roman o diktatorju«. Teče skozi poglavja, v katerih so v ospredju različni protagonisti in dogodki. V nekaterih je diktator s svojo osebnostjo in hotenji ter dejanji osrednji lik, v drugih pa ostaja v ozadju kot težka senca, ki lebdi nad vsem življenjem dežele. V dinamičnem kalejdoskopskem mozaiku vse dogajanje temelji na usodah resničnih ljudi. »Priporočam tako ljubiteljem napetih romanov kot tudi tistim, ki hrepenijo po novi slogovni poslastici.« »Že dolgo me ni noben roman tako pozitivno presenetil kakor v Dominikansko republiko postavljena Zabava pri Kozlu, ki se dogaja v času brutalne vladavine Rafaela Trujilla,« pravi urednica knjige Mateja Arnež. »Avtor v tem napetem zgodovinsko-političnem romanu mojstrsko prepleta resnične dogodke in fikcijo, prek treh zgodbenih niti

Airbeletrina, 11. april ― Najbrž večina obožuje albume z največjimi uspešnicami. Na njih so vse pesmi, ki so ti tako zelo všeč in ki si jih vedno izbirčno odbiral z vsakega od albumov. No, tako je bilo seveda takrat, ko ti pretočne storitve še niso omogočale, da lahko kadarkoli poslušaš prav tisto pesem, ki si jo želiš slišati. Umetnost snemanja kaset s kombinacijo natanko tistih pesmi, ki jih izbereš sam, da sploh ne govorimo o potrpežljivosti, ki jo človek potrebuje, da posluša celoten album, na katerem mu je všeč samo nekaj pesmi, se je popolnoma izgubila. Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti. Kar naenkrat si lahko na enem samem CD-ju (ne vem, ali si na tem mestu sploh upam omeniti kasete?) poslušal najbolj priljubljene pesmi, med katerim ni bilo niti ene takšne, ki bi jo želel preskočiti. In prav to me pripelje do rimskega zgodovinarja Livija. Z njim sem bil sicer tudi že prej bežno seznanjen, vedel sem, denimo, da je napisal Zgodovino Rima, zagotovo pa je nikoli nisem prebral in bi lahko samo ugibal, o čem je govorila njegova knjiga. Nekatere zgodbe sem sicer poznal v skladu z načelom osmoze, saj sem videl slike prizorov, o katerih so govorile, ali pa sem prebral zgodbe drugih pisateljev, ki so se navezovale na Livijeve zgodbe. Horacij, ki junaško brani most dovolj dolgo, da celotni vojski prepreči zavzetje Rima. Ali pa spor med Romulom, ki je pozneje ustanovil Rim, in njegovim bratom Remom. Ne pozabimo niti na Cincinata, ki je zapustil svojo kmetijo, rešil Rim in postal vojni junak, nato pa se kot pridni deček vrnil na kmetijo, namesto da bi užival v svoji na novo pridobljeni diktatorski oblasti. Nisem pa vedel, kje so bile te zgodbe zapisane prvič. Jih je zapisal Plinij? Ne, njega je bolj zanimalo naravoslovje, kajne? Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti. Izkazalo se je, da je večino teh zgodovinskih anekdot, ki nas, ko jih preberemo, navdajo s tako zadovoljujočim občut

Airbeletrina, 9. april ― V prvih pomladnih dneh smo se podali v Medvode, v hišo, kjer bivajo zakonca Vovk, njuna sinova in dve psički, ena malce starejša, druga pa polna energije in čudovito radovedna. Urban Vovk je seveda v knjižnih krogih dobro znan, je namreč avtor in prevajalec, za njim pa je tudi že 24 let urednikovanja, od tega osem let na Beletrini, kjer je zadnja štiri leta glavni urednik. Valentina Vovk pa je znana predvsem kot avtorica scenarijev za televizijsko oddajo Ambienti, Ljubljančanom ter domačim in tujim turistom pa kot solastnica trgovine Parada na Mestnem trgu v Ljubljani. Vendar niti ona ni le bralka, temveč je tudi knjižna ustvarjalka, in je tako med drugim prispevala besedila za knjigo Delavnica, polna nereda, ki v ospredje postavlja sodobne slovenske rokodelce in oblikovalce. In kakšne so knjižne police v domu knjižnega urednika in stilistke za interier, sicer po izobrazbi umetnostne zgodovinarke? Pravilo: Knjige pridejo in zato morajo nekatere oditi V enodružinski sodobni hiši Vovkovih knjige domujejo uradno na treh lokacijah: na knjižnih policah v kuhinji, kjer so stare in sodobne kuharice, po katerih najraje lista Valentina, nekaj knjig večjega formata, predvsem strokovna literatura in umetnost, je na hodniku, velika večina pa v Urbanovem kabinetu, kjer so knjige urejene žanrsko (kratka proza, romani, eseji, poezija, fotografija …), znotraj žanra pa po abecedi. Kabinet so namreč tudi načrtovali kot knjižnico, in to tudi je. »Sem zelo slaba v odnašanju stvari, jih več prinašam. Vendar pa Urban zna to dobro vzdrževati in res skrbi, da morajo nekatere knjige oditi, če pridejo nove.« V njunem prejšnjem domu, stanovanju, prav tako v Medvodah, na katere sta zelo navezana, so bile knjige tudi v spalnici in otroški sobi, vendar je nabiranje prahu slabo vplivalo na počutje nekaterih družinskih članov, in zato pravilo, da knjig po spalnicah ni. Seveda se sinova tega ne držita tako zelo, toda saj vemo, da so najstniške sobe prostor zase (predvs

Airbeletrina, 8. april ― Saïd Khatibi je priznan alžirski pisatelj in novinar, rojen leta 1984 v Bou Saadi. Študiral je francosko književnost na Univerzi v Alžiru in kulturne študije na pariški Sorboni. Od leta 2006 je aktiven v kulturnem novinarstvu in objavlja kolumne v časopisu Al-Quds Al-Arabi. Od leta 2016 živi in dela v Sloveniji. Za roman Konec Sahare (Nehayat Al Sahra’a) so mu leta 2023 podelili prestižno nagrado Sheikh Zayed Book Award v kategoriji mladi avtor. Prejel je tudi nagrado Katara za arabski roman. Roman je v prevodu Barbare Skubic nedavno izšel pri založbi Litera, sočasno pa tudi pri francoski založbi Gallimard. Konec Sahare združuje elemente kriminalnega in družbenega romana – prav ta preplet žanrov odpira prostor za poglobljeno razpravo o nasilju, spominu, patriarhatu in vlogi žensk v sodobni alžirski družbi. Fotografija: Tara Kankaraš Roman Konec Sahare je preplet detektivke in družbenega romana. Zakaj vam je bilo pomembno združiti ta žanra? »Ne glede na to, kaj pišemo o Alžiriji, nasilje vedno pride v ospredje. Živeli smo zgodovino, zaznamovano z nasiljem, in to nasilje prenašamo iz generacije v generacijo. Izbira kriminalnega romana izhaja prav iz dejstva, da je nasilje vseprisotno v resničnem življenju. Nasilje je v Alžiriji prisotno tako verbalno kakor tudi fizično.« Kakšen pomen ima kriminalni roman v alžirski družbi – zakaj prav ta žanr omogoča razkrivanje tem, ki so sicer potisnjene v ozadje? Kako kriminalni roman kot »glas ulice« ali »glas ljudstva« prispeva k demokratizaciji družbe, ki se še vedno sooča z vprašanji oblasti, cenzure in kolektivnega spomina? »Kriminalni roman je v Alžiriji skoraj neobstoječ žanr. A kriminalni roman ne pomeni preprosto, ‘kdo je ubil koga’. Če bi bilo tako, bi ga lahko napisali na dveh straneh! Sodobni kriminalni roman je predvsem opazovanje človeške družbe, družbeno-politična kritika. Kriminalni roman je v Evropi in Ameriki doživel uspeh, ker tam obstajajo svoboščine. Pisatelj lahko opazuje, posta

Airbeletrina, 4. april ― Leopold I., eden najprepoznavnejših glasov rapa pri nas, ostaja zvest svojemu značilnemu slogu – premišljeni besedni igri, iskrenosti ter prepletanju humorja in resnejših tem. Srečala sva se, da bi se pogovorila o njegovem prihajajočem albumu Dober den in koncertu v Kinu Šiška, kjer bo predpremierno predstavil nove skladbe. Kljub uspehu ostaja večno skromen, dostopen in prijeten sogovorec, kar se je pokazalo tudi med najinim srečanjem. Dobila sva se v Mariboru na sončno popoldne – dva ponedeljka po prvotnem dogovoru. Intervju sva namreč dvakrat prestavila zaradi višje sile, a ko sva se končno srečala, se je izkazalo, da je bilo vredno počakati. Leopold I. navduši ne le s svojo bistrostjo in iskrivimi odgovori, temveč tudi z neverjetno sproščenostjo, zaradi katere se pogovor hitro prelevi v prijetno izmenjavo misli o glasbi, življenju in ustvarjalnosti. Leopold I.: »Pomembno se mi zdi, da se tisti, ki ustvarjamo v slovenskem jeziku, trudimo ohranjati svoj jezik pristen in prvinski, obenem pa se ne smemo bati neologizmov in izrazja, ki prihaja v jezik zaradi razvoja tehnologije in ne nazadnje medkulturne povezanosti.« (Fotografija: Marko Pigac) Kaj je bilo prvo, pisanje pesmi ali pisanje rap komadov? »Nastopanje. Če gremo čisto na začetek, v začetne razrede osnovne šole, je bilo mogoče to, da sem nastopal z neko pesmijo, mislim, da je bila Kili kili kili, jaka zaka, in so sošolci zaploskali. To je bilo to, moj prvi nastop, ki se ga spomnim. Zatem je prišlo poslušanje glasbe in oponašanje raperjev, nato pa pisanje tekstov in nastopanje. Šlo je z roko v roki, ne ločeno.« Obiskoval si tudi rap battle, ki so bili nekoč zelo popularni. So bili to čisti začetki ali si bil že suveren v tem, kar počneš? »To je bilo leta 2008/2009, nekaj let po tem, ko je bil zelo popularen film 8 Mile. Takrat sem bil star 17 ali 18 let in sem spoznal skupino Rap virus, s katero sem skupaj delal muziko. Naredili smo celo CD in začeli nastopati po Sloveniji, del naši

Airbeletrina, 31. marec ― Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali. ___________________________________________________________________________________ Večkrat me vprašajo, kako si upam prostovoljno napisati, da sem nora. Mar nismo vsi malo? Moja želja po objavljanju knjižnih vsebin je dosegla vrhunec malo pred začetkom korona časov. Vse do tedaj sem nekako stoično (če lahko tako opišem svoje izdatno zavijanje z očmi) prenašala komentarje v smislu: »Kako vse to prebereš? Moraš imeti res ogromno časa.« Takrat je zaradi osebnih izzivov članic počasi zamiral moj knjižni klub, in ugotovila sem, da pogrešam pogovor z ljudmi, ki berejo. Ne le enkrat na leto ali na dopustu, temveč ljudi, ki res radi berejo. Odkrila sem nekaj tujih profilov na Instagramu, ki so objavljali mnenja o knjigah in delili ljubezen do branja. Sprva sem razmišljala, da bi prav tako objavljala v angleškem jeziku, predvsem o knjigah, ki v slovenščino še niso prevedene, a sem hitro spoznala, da tudi pri nas obstaja skupnost ljudi, ki zelo radi berejo, jih knjige zanimajo, klepetajo o tem, kar so prebrali, si priporočajo druge knjige in goreče razpravljajo o likih in simbolih. Študirala sem kulturologijo, ki – kot nas je takoj na začetku seznanil dr. Aleš Debeljak – nikakor ni »za na kruh namazat’«. Moja prva ideja za ime profila in bloga je bila precej preprosta in – če sem iskrena – veliko bolj mlačna kot ime, ki ga danes nosim s ponosom. Tista prva možnost je bila namreč že zasedena, le kak teden prej si jo je nadela neka druga knjigoljubka. Še dobro, si mislim danes. Nora na knjige je namreč vsekakor veliko boljša izbira. Študirala sem kulturologijo, ki – kot nas je takoj na začetku seznanil dr. Aleš Debeljak – nikakor ni »za na k

Airbeletrina, 28. marec ― Za nami je materinski dan. Vsako leto mi vzbudi nelagodje. Otrok nimam. Moja mama, ki bi jo lahko ob tem dnevu obdarila z rožami ali, še raje, jo peljala na kavo in tortico, kot sva to včasih počeli, pa je žal že pokojna. Zato se vsako leto 25. marca, če se le da, v velikem loku izogibam družbenim omrežjem, saj dobro vem, da jih bodo spet preplavili zapisi o materinstvu kot pomembnem poslanstvu, verzi iz pesmi Toneta Pavčka, ljudje bodo na svojem zidu objavljali fotografije svojih mam ali pa voščilnice svojih otrok. Tudi letos je bilo tako, med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne pa je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten, tj. materinstvo kot ideal in prepričanje, da smo ženske rojene za vlogo matere. »Sprašujem se, koliko žensk sploh hoče imeti otroke in koliko je takih, ki so celo življenje poslušale, da je imeti otroke nekaj, kar ženske pač počnejo.« »Živim življenje, ki si ga želim, in počutim se dobro v svojem telesu, pa čeprav mi nekateri ljudje še vedno govorijo, da bom obžalovala svojo odločitev [ne imeti otrok].« »Zdaj sem v svojih šestdesetih in tako vesela sem, da sem pri dvajsetih spoznala, da otroci niso zame. Nikoli nisem obžalovala svoje odločitve.« Med vsesplošno evforijo praznovanja tega dne je bilo opaziti komaj kak prispevek, ki je ostal prizemljen ali je pozornost usmeril še v kak drug vidik materinstva poleg tistega, ki je v družbi vsesplošno prisoten. To je le nekaj zapisov, ki so jih posameznice objavile na strani @wearechildfree na Instagramu. Gre za skupnost ljudi, ki slavijo življenje brez otrok in kjer se ženske, ki z drugimi delijo svoje izkušnje, vzajemno podpirajo pri tej odločitvi. In čeprav je obstoj te in podobnih skupin seveda nekaj pozitivnega ter lahko deluje na posameznico ohrabrujoče, je hkrati že to, da morajo ženske tako ali drugače ves čas razlagati lastno odločitev, zakaj ne

Airbeletrina, 26. marec ― Letos bi 90. rojstni dan praznovalo kar nekaj znanih ljudi, med njimi pisatelj Rudi Šeligo (1935–2004), pevec ter igralec Elvis Presley (1935–1977), sociolog Marc Augé (1935–2023), pevec Luciano Pavarotti (1935–2007) in še bi lahko naštevali. Od takrat rojenih še živijo ameriški režiser Woody Allen, palestinski politik Abu Mazen, italijanski novinar Corrado Augias in igralka Giovanna Ralli. Istega leta, 26. januarja, je bil rojen tudi pisatelj Fulvio Tomizza (1935–1999). Rodil se je v Juricanih pri Materadi v času, ko je bila Istra pod fašistično Italijo. Naselje leži ob cesti, ki Buje povezuje z Umagom. Fulvio Tomizza je vedno pravil, da je slovanske krvi in italijanske kulture. Danes je ta binom popolnoma sprejet in ne predstavlja več nobene težave, a za njegovega življenja še zdaleč ni bilo tako. *** Pri dvajsetih letih je zapustil rodno Istro in se naselil v Trstu, še prej pa maturiral na liceju Carlo Combi v Kopru. Pomembna življenjska dogodka sta sledila tudi v Ljubljani (sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom) in Beogradu (študij na tamkajšnjem vseučilišču). Zaradi tega so ga združenja istrskih optantov dolgo gledala sumničavo, saj se je v njihovih očeh »onegavil s Slovani«. Kljub temu se je Tomizza vedno dejavno zavzemal za sožitje med narodi ob severnem Jadranu. Istro je po očetovi smrti zapustil kot dvajsetletnik, a se je kmalu zatem tja vrnil, saj si je v zaselku Momikija nedaleč od Materade uredil nekakšno poletno rezidenco z velikim zelenjavnim vrtom. Tam je tudi napisal večino literarnih del. Fulvio Tomizza (1935–1999) *** Njegovi literarni začetki segajo v šestdeseta leta preteklega stoletja. Kakor sam pravi v avtobibliografiji Moja književniška poletja (Le mie estati letterarie) – v slovenskem prevodu jo je v prevodu podpisanega objavila revija Literatura leta 2011 – je na mladega avtorja tedaj odločno vplivalo srečanje s tastom Carlom Levijem, pisateljevo pero pa se je kalilo ob imenih, kakršni sta Elio Vittorini i