Airbeletrina, 15. september ― Katastrofa – že na začetku je zmanjkalo elektrike! No, no, počasi, razburjenje je odveč. Tokratna slovesna podelitev nagrade vilenica, za povrh jubilejna, 40. po vrsti, se je v kraški jami začela nekoliko drugače. Tako: Na sklepni sobotni slovesnosti, ki jo je domiselno in duhovito režirala Mojca Madon, je igralec Martin Gerbec v prepričljivi vlogi kraškega jamarja zbranim povedal še marsikaj, pokazal tudi mogočen steber v jami, star kak milijon let. Pa postregel s podatkom, da je prav Vilenica, ki je posodila ime mednarodnemu srednjeevropskemu literarnemu festivalu, najstarejša turistična jama na svetu – prvi turisti so vanjo sestopili že leta 1633! Sklepna slovesnost 40. Vilenice v najstarejši turistični jami na svetu (Fotografija: Andraž Gombač) Uvodoma nas je nagovoril Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev: »Prosim vas, gospe in gospodje vojne, oboroževanja, streljanja, ubijanja, prosim vas, ubijalke in ubijalci otrok, starejših, obolelih, vseh nedolžnih in nemočnih, prosim vas, rušitelji šol, bolnišnic, domov, kulture, zgodovinske resnice, rotim vas, sovražniki knjig in umetnosti, povejte, za kaj, za koga, v čigavem imenu povzročate temu planetu krvave rane, grozo, pustošenje, uničenje, za koga in zakaj pokopavate pod ruševinami človeka, civilizacijo, življenje. Prosim vas, povejte, zakaj lažete in blatite demokracijo, svobodo, prijateljstvo, zakaj lažete, zakaj režete na koščke mehko srce humanosti z ostrimi noži nasilja? Marij Čuk: »Zakaj režete na koščke mehko srce humanosti z ostrimi noži nasilja?« (Fotografija: Andraž Gombač) In ti, Evropa, se lahko še ponašaš s svojim tisočletnim ustvarjalnim izročilom? S plemenitostjo. Z vključevanjem? Z diplomacijo? Molčiš. Bolna in nemočna. Obraz obračaš stran, ni te sram ravnodušja in puhlih besed, ne veš več, kaj si, in pogled prihodnosti nazaj v ta čas te bo zaznamoval s sramoto in krivdo. Sodobni ciniki in prodajalci dima, minljivi oblastniki minl

Airbeletrina, 13. september ― Danes ob 18. uri bomo skupaj spet sestopili globoko v kraško podzemlje. Ob slavnostnem izteku 40. Vilenice bomo v jami, ki je mednarodnemu literarnemu festivalu posodila ime, zaploskali letošnjemu lavreatu. Bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov (1968), med drugim že dobitnik ugledne italijanske nagrade strega in mednarodnega bookerja, je predvčerajšnjim na Facebooku objavil nekaj fotografij s sprehoda po Trstu: najprej je obiskal bronastega kolega na Rusem mostu, ljubega irskega pisatelja Jamesa Joycea, zatem pa je v dobri družbi nastopil pred kavarno San Marco. Georgi Gospodinov je na Facebooku objavil fotografijo z obiska pri Jamesu Joyceu v Trstu. Kot imenitno prizorišče se je izkazala Donizettijeva ulica tik pred vhodom. Tudi sodobno srhljivo prizorišče – z oboroženimi vojaki, ki v ozadju stražijo sinagogo. Ob Georgija Gospodinova sta sedli letošnja slovenska avtorica v središču Vilenice, takisto že večkrat nagrajena pesnica in pisateljica z avstrijske Koroške Maja Haderlap (1961) in Ana Svetel (1990), prav tako pesnica in pisateljica, letošnja prejemnica nagrade Srednjeevropske pobude (SEP) za mlade avtorje. Na večeru, ki ga je Društvo slovenskih pisateljev pripravilo v sodelovanju s Slovenskim klubom, Tržaškim knjižnim središčem in kavarno San Marco, je pogovor s trojico  gibko povezoval Janko Petrovec, zdaj spet doma v Trstu, danes odgovorni urednik Radia Koper, nagrajeni novinar in knjižni prevajalec, po izobrazbi dramski igralec, svojčas član ansambla Slovenskega stalnega gledališča Trst. Janko Petrovec, Maja Haderlap, Ana Svetel in Georgi Gospodinov med pogovorom pred kavarno San Marco. V ozadju vojaki stražijo tržaško sinagogo. (Fotografija: Andraž Gombač) V ledino je zaoral z gledališko kolegico, ne le književnico, temveč tudi dramaturginjo Majo Haderlap, jo v Trstu, mestu neločljivo prepletenih, prijateljskih in nemalokrat tudi sprtih narodov, pobaral o identitetah. »Na Koroškem si se moral vedno opredeliti,« je

Airbeletrina, 11. september ― Maribor je v torek žarel v vsej svoji pesniški lepoti. Kako ne bi, saj so ob 80-letnici Andreja Brvarja vidnejše mariborske kulturne institucije na pobudo Darke Tancer-Kajnih pripravile pesniški sprehod in zvečer še predstavitev knjige, jubilejne izdaje Zgodba, ki se je morala zgoditi (Založba Pivec, 2025). Ob pesnikovem jubileju je pri Pivcu izšla Zgodba, ki se je morala zgoditi – družinska saga o usodi pesnikovih staršev. »Nič ni naključno,« je bilo večkrat slišati tako samega jubilanta Andreja Brvarja, ki je 8. avgusta dopolnil 80 let, kakor tudi vodjo in vodnico Darko Tancer-Kajnih po Mariborski transverzali žive pesmi, ki se je začela v Umetnostni galeriji Maribor z nagovorom Milene Pivec, odgovorne urednice Založbe Pivec. Ob vodstvu kuratorke Brede Kolar Sluga smo bili povabljeni v čas spoznanja in pozneje plodnega prijateljevanja in seveda sodelovanja med Brvarjem in Zmagom Jerajem (1937–2015). Kaj lahko povzroči slika Pes in kaj se je vse dogajalo potem, smo spoznavali ob živih, zabavnih spominih, vezanih na prepletanje velikih prijateljev, ki sta skupaj ustvarila pesniško zbirko in slikanico Mala odiseja, za katero sta dobila Kajuhovo nagrado. Poudarili so tudi, da sta oba Prešernova nagrajenca. Plod sodelovanja med pesnikom Andrejem Brvarjem in likovnim umetnikom Zmagom Jerajem, ki je prispeval risbe, gvaše in fotografije: Mala odiseja (Partizanska knjiga, 1988). Prva postaja sprehoda je vezana tudi na Brvarjevo veliko ljubezen do likovne umetnosti. V času gimnazije je celo kolebal, ali naj gre študirat slikarstvo in književnost. Zmagala je odločitev za slednjo, tako da je po koncu študija diplomiral iz komparativistike in italijanščine. Ob pesmi Septembrski veter, ki jo je interpretiral igralec Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor Vladimir Vlaškalić, smo lahko stopili v žive slike in podobe izbrane poezije. Pot se je nadaljevala v Univerzitetni knjižnici Maribor, prav tako pomembni postaji Brvarjevega ži

Airbeletrina, 30. avgust ― Zgodovinar Alessandro Barbero – za Delovo Sobotno prilogo ga je pred tremi leti intervjuval filozof Jernej Šček – je prepričan, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino. Spomin je subjektiven in velikokrat tudi – čeprav ne nujno – individualen, zgodovina pa objektivna in kolektivna. Do spomina ima pravico vsakdo od nas, pisanje zgodovine pa je delo zgodovinarjev, ki naj dogodke, dinamike in vzročno-posledična razmerja raziščejo iz vseh zornih kotov, predvsem pa na podlagi virov. Književnost in na splošno umetnost si od vedno jemlje pravico, da stvarnost – tako preteklo kakor tudi sedanjo – obravnava po svoje. Pri tem si lahko privošči marsikaj, kakor recimo odlično dokazuje žanr avtofikcije, ki je v današnjem svetu književnosti zelo v modi. V njem so meje med resničnim in izmišljenim zabrisane. Podobno velja za zgodovinske romane, kjer se zgodovina in spomin prelivata. Odličen primer take interakcije je roman 1980 Vinka Möderndorferja, kjer dogajanje v Ljubljani v času smrti Josipa Broza Tita resda kroji življenje literarnim likom, hkrati pa v besedilu odločno prevladujeta fokalizacija in doživljanje prvoosebnega pripovedovalca. Tistega, ki čas svojih študentskih let prelistava z nekajdesetletnim zamikom. Če je denar skoraj povsod v ospredju, tudi in predvsem v literarnih delih, ki opisujejo sodobni čas, je v Möderndorferjevem romanu prikazan kot nekaj postranskega, skoraj kot nekakšno nujno zlo. Če ga potrebuješ, si ga izposodiš. Ni namenjen kopičenju ali razkazovanju. Verjetno ga ni človeka, ki v času mladosti oziroma študija ne bi šel čez osebnostno ali kako drugačno krizo oziroma razdvojenost. Možnosti za to so seveda toliko večje, če živi v časih velikih sprememb, ko se spreminjajo predvsem družbene vrednote. Möderndorferjev glavni lik ni razdvojen le glede politike in pogleda na svet, ki je večkrat zelo ciničen, ampak tudi pri doživljanju ljubezni, predvsem pa seksa. Navedeni pogledi se v romanu velikokrat tudi (usodno) prepletajo/pre

Airbeletrina, 26. avgust ― Videli smo jih, lačne, in govorili nemoteno dalje o zdravi prehrani. Niso bili naš problem, le da nismo ne mogli gledati, kako so iz dneva v dan, iz ure v uro, njihovi otroci postajali prepereli kot papir. Govorili smo glasneje, ne, niso bili naša težava, izmenjevali smo si recepte za specialitete, obiskovali kuharske tečaje in godrnjali nad visokimi cenami tune in tartufov. Nekatere od lačnih smo poznali po imenu, ali pa smo poznali nekoga, čigar sorodniki so stradali, ali pa smo poznali nekoga, ki je poznal nekoga, ki je kljub našemu solidnemu standardu prehranjevanja, kljub dejstvu, da se nas njihova stiska ne tiče, dovolil povzdigniti glas, protestirati, celo pljuniti v tolsto lice sveta in zahtevati hrane tudi zanje, ki so, iz dneva v dan, iz ure v uro, postajali skeleti pred našimi očmi, medtem ko smo mi, naveličano, kajti poznali smo njen trpek priokus in nenazadnje ni bila naša stvar, prebavljali številko 43 ali 128 ali 17 ali 99 umrlih od lakote v zadnjih 24 urah. Ne, ni nam jih bilo dano prezreti, čeprav niso bili naše številke, nismo mi zakuhali njihovih stisk, jih ne seštevali, kvečjemu nam je bila vsiljena teža neznosnih prizorov, hudo obremenilnih za nemoteno prebavo, in zdrav apetit vseh nas demokratičnih in miroljubnih ljudi. Zakaj smo jih morali gledati? Nihče od nas ni zares vedel. Ob pogledu nanje smo še bolj povzdignili glas, vpili drug drugemu, vse bolj gluhi, kaj pravi, kako poimenovati zadnje kuharske trende in kam po najboljše tradicionalne jedi? A jih nismo mogli nehati gledati. Videli smo jih tudi, ko smo pogledali v jušnike, ko smo napol priprtih oči mleli pečenje ali ko smo zaprtih oči okušali najbolj delikatne sladice. Bili so nam vse bolj tuji in vse bolj nadležni, čeprav niso bili nikdar naša skrb, kvečjemu naša nadloga. Njihovi kuharji so kuhali lakoto, njihove matere so začinjale stradanje, njihovi očetje so praznih rok prinašali smrt iz njihovih trgovin, ki jih več ni bilo, in njihovih vrtov, ki jih več ni bilo, in njihovih mest,

Airbeletrina, 25. avgust ― Naj vam naslikam prizor: predstavljajte si premožnega rimskega plemiča, oblečenega v ohlapno togo, ki počiva na ležalniku. V eni roki drži pisalo, pripravljeno za pisanje po tablici iz voska, v drugi pa čašo vina z vodo. Okrog njega se mudijo dvorjani, slišati je šepetanje sužnjev, cesar Neron pa nekje v ozadju igra na liro. Plemič dramatično zavzdihne. Njegovi zapisi govorijo o jalovosti bogastva, kratkosti življenja in neizogibnosti smrti. Plemiču je ime Lucij Anej Seneka, in da, ironija je tako gosta kot oljčno olje v njegovem kopališču, s katerim mu bo eden od sužnjev povsem prekril telo in ga nato postrgal z njega z lesenim strgalom, imenovanim tudi strigil. Njegovi zapisi govorijo o jalovosti bogastva, kratkosti življenja in neizogibnosti smrti. Dobrodošli v svetu Seneke mlajšega, stoičnega filozofa, državnika, dramatika, moralista in zadržanega vzornika vsakega sodobnika pod stresom, ki se poskuša z meditiranjem izviti iz eksistencialne krize. Ko ti je v življenju postlano z rožicami, je enostavno biti stoik. Teže pa to postaneš, če ti nekdo naroči, da moraš storiti samomor. Toda začnimo lepo na začetku. Seneka, ki se je rodil v Cordubi (današnja Cordoba v Španiji) približno leta 4 pr. n. št., je bil sin Seneke starejšega, znanega govornika in pisatelja. Mladega Seneko so na šolanje poslali v Rim, kjer se je izkazalo, da gre za nadarjenega, inteligentnega in ambicioznega mladeniča. Učil se je retorike in filozofije, zlasti stoicizma, starodavne grške miselnosti, ki je učila, da so edino resnično dobro vrline, vse ostalo (bogastvo, slava, moč, malčki na letalih) pa je nepomembno. Vendar je bil Seneka vse prej kot asketski menih. Trpel je za kronično boleznijo, se ukvarjal s političnim manevriranjem, si nagrabil toliko bogastva, da bi z njim lahko financiral bruto domači proizvod manjše kneževine, in služil kot mentor, pozneje tudi svetovalec, izjemno nestabilnega cesarja Nerona. In prav slednje je bilo njegova najslavnejša napaka. Več o tem

Airbeletrina, 21. avgust ― Norveški pisatelj Jo Nesbø je zaslovel s serijo kriminalk o detektivu Harryju Holeju, ki se ves čas loteva izjemno nasilnih in brutalnih primerov ter s pogosto nekonvencionalnimi ali napol legalnimi pristopi – je le prototip upornika –, lovi najbolj okrutne serijske morilce. Napisal je tudi nekaj samostojnih romanov, pri nekaterih zadel v polno (Sin, Didakta, 2017, prevod Maja Lihtenvalner, Primož Ponikvar), pri drugih pa malo manj (Macbeth, Didakta, 2018, prevod Maja Lihtenvalner). Njegovo pisanje temelji na izdelanih psiholoških profilih likov, na moralnih dilemah, dvomih, preobratih in napetosti, zato lahko podobno pričakujemo tudi pri njegovih kratkih zgodbah. V slovenščini smo lahko brali že zbirko Ljubosumnež in druge zgodbe (Mladinska knjiga, 2023, prevod Petra Piber), kjer je celo primerno minimalističen, a zgodbe prepogosto sklene s pričakovanim preobratom, povsem drugače pa se bere zbirka Podganji otok in druge zgodbe, kjer se velikopotezno loti ustvarjanja apokaliptičnih ali alternativnih svetov, v katerih se morajo liki znajti. Te zgodbe so tudi precej dolge, večino bi lahko označili za novele, in prav v tej knjigi se najlepše pokaže, da Nesbø brez dvoma rabi dovolj prostora, da razvije zgodbo in like, saj na bolj omejenem prostoru vse skupaj izpade pretirano in površno. V tem oziru blesti, škoda je le, da vse skupaj trmasto pakira v zanj prekratko formo, ki jo zaduši. Zbirko sestavlja pet zgodb, ki naj bi bile študije značajev protagonistov, a v tako razvejanih svetovih se izkažejo bolj za marionete, ki jih premetava sem in tja, tudi zato, ker je dogajanja preveč in je časovno preveč raztegnjeno – preveč je namreč opisovanja okoliščin in avtor vse razlaga, namesto da bi kaj prepustil presoji bralcev. Kar je zgodbam v osnovi skupno, so motivi rivalstva, tekmovalnosti, ljubosumja in maščevalnosti, in prav tu se pokaže, kako obvlada psihološke profile in dvoumnost, kako hitro lahko zagabi ali nam priljubi kak lik, kako spretno sestavlja info