Ljubezen, vesolje in pravljice za vroče dni

Airbeletrina, 1. julij ― V senci ali pod klimo, na morju ali v koloni, knjige iz izbora tega meseca so odporne na vročino in prav nič izbirčne, zato se bodo z vami družile povsod, kamor jih boste popeljali. Od tako tankih, da jih lahko skrijete v torbico, do debelih – če bo treba odgnati kakšnega plažnega lopova – ponujajo predvsem pestro vsebino, pri kateri pa ta mesec vendarle prevladuje ljubezen. Poezija z navdihom vesterna, sveže slovenske romance iz zbirke Razmerja, prevod avtobiografskega romana, ki je v tujini doživel uspehe in polemike, ali slovenska fantastika, ki nas izstreli v vesolje? Pobrskajte in izberite sopotnico po svoji meri. Gaja Jarc, En ščepec ljubezni Tudi v slovenski književnosti to poletje diši po ljubezni. Anja, ambiciozna specializantka kirurgije, si postavlja za marsikatero mlado žensko relevantno vprašanje, ali je mogoče ohraniti ravnovesje med kariero in družino. Pravzaprav ji vprašanje postavlja okolica, ki jo vse bolj opominja na svoja pričakovanja, kako naj bi bilo videti življenje, predvsem pa njen fant Urban, ki si želi družine, psa in partnerke, ki bi ga kdaj doma pričakala s kosilom. Anja se odloči, da ga bo presenetila in izpilila svoje kuharske veščine, takrat pa se pojavi mladi chef David, ki v zgodbo primeša novo sestavino nepričakovanih čustev. Roman zagotavlja lahkotno in prijetno branje, vendar hkrati naslavlja resnična vprašanja o odnosih in pričakovanjih, ob katerih si mora marsikatera protagonistka izboriti svoje mesto v zgodbi, ki jo živi. Maša Ogrizek, Abecednikova 25 (Sodobnost) V hudomušnem mladinskem romanu Abecednikova 25 »skoraj enajstletni« Andrej dnevniku pripoveduje o svojih tegobah in dogodivščinah. Potem ko se njegova mama odloči, da bo odšla po svetu in našla samo sebe, se z očetom preselita v blok, kjer spozna pisano paleto novih sosedov, ki mu odpirajo obzorja. Šolske prigode, prve ljubezni in soočanje z novo družinsko situacijo se Andrej trudi razumeti s pisanjem, v dnevnik pa vpisuje tudi manj

Kreatival je Moste postavil na zemljevid kulturnih četrti Ljubljane

Airbeletrina, 1. julij ― Na Praznik glasbe, 21. junija 2026, se je na Tržnici Moste zgodilo nekaj posebnega. Prvič v zgodovini se je v tej ljubljanski soseski odvil Kreatival Moste. Festival, ki je združil umetnost, glasbo in krožno kulturo ter Moste za en dan spremenil v živahno središče ustvarjalnosti, povezovanja in skupnosti. Bernarda Conič Dogodek je nastal v soorganizaciji z Mladinsko postajo Moste in iz želje, da bi kakovostno kulturno dogajanje pripeljali tudi v mestne četrti zunaj strogega centra Ljubljane. Pri zasnovi in izvedbi festivala sta pomembno vlogo odigrali vizualna umetnica Bernarda C. Nibera, organizatorka in vodja umetniškega sejma ter Thrift Laba, ter vokalistka Maruša Conič, ki je kot soorganizatorka Odra svežih zvokov soustvarjala glasbeni program dogodka. Skupaj z drugimi sodelujočimi sta dokazali, da lahko močna lokalna pobuda ustvari dogodek, ki presega okvir enodnevnega festivala. Ljubljana se rada predstavlja kot mesto kulture, vendar je večina kulturnega dogajanja še vedno skoncentrirana v mestnem jedru. Tam se odvijajo največji koncerti, festivali in razstave, medtem ko številne mestne četrti ostajajo na robu kulturnega zemljevida. Posledica takšne centralizacije ni le neenakomerna dostopnost kulturnih vsebin, temveč tudi občutek odtujenosti, ki ga vse pogosteje občutijo prebivalci mesta. Marsikateri Ljubljančan se danes v centru počuti bolj kot turist kot domačin. Le nekaj minut hoje stran od mestnega središča se živahen mestni utrip pogosto konča in številne soseske postanejo predvsem spalna naselja. Prav zato so dogodki, kot je Kreatival Moste, pomembni za prihodnost mesta. Kultura ne bi smela biti omejena na center, temveč bi morala živeti tam, kjer živijo ljudje. Kreatival Moste je obiskovalcem ponudil prav to izkušnjo. Na dogodku se nisi počutil kot obiskovalec turistične atrakcije, temveč kot del skupnosti. Tržnica Moste je za en dan postala prostor skupnosti, ustvarjalnosti in spontanega druženja med sos

Globoko, presunljivo, sporočilno

Airbeletrina, 30. junij ― V začetku junija sta se v SNG Maribor po letu dni odigrali ponovitvi odmevne, mednarodno koprodukcijske in sporočilno pomembne uprizoritve To noč sem jo videl, nastali po istoimenskem romanu Draga Jančarja ter dramski adaptaciji in režiji Janeza Pipana. Eden najbolj branih sodobnih slovenskih romanov je prvič izšel leta 2010 pri založbi Modrijan, avtorju prinesel tretjega kresnika in kresnika desetletja ter bil finalist za kresnika vseh kresnikov. Doživel je več kot deset natisov in bil preveden v več kot petindvajset jezikov. Leta 2014 je v Franciji prejel nagrado za najboljšo tujo knjigo in bil nominiran za nagrado femina, leto kasneje za poljsko nagrado angelus ter v letih 2017 in 2018 za rusko nagrado Jasna Poljana. Nastal je na podlagi resničnih dogodkov v času druge svetovne vojne na Gorenjskem, o čemer je avtor prebiral, kot je zapisal ob Beletrininem ponatisu romana leta 2021, v več zapisanih pričevanjih, med katerimi ga je k pisanju romana spodbudila pokojna Vilma Mlakar v razpravi Spomini na Strmol, Vilma Mlakar, roj. Urh – nekdanja strmolska sobarica. Njene izpovedi o dogajanju in osebah, ki so v času njenega službovanja na gradu med letoma 1939 in 1946 v njem živele, je podrobno zapisala Marija Cvetek, objavljene pa so bile v drugi, tematski številki časnika Kronika: Iz zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem leta 2006, ki je dostopna na spletu. (https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-FQN2LJQT). Eden najbolj branih sodobnih slovenskih romanov je prvič izšel leta 2010 pri založbi Modrijan, avtorju prinesel tretjega kresnika in kresnika desetletja ter bil finalist za kresnika vseh kresnikov. Preden se razprava posveti Jančarjevemu romanu in predvsem Pipanovemu prenosu zgodbe na gledališki oder, je smiselno spomniti na zgodovinska dejstva, kot so izpričana v več zapisih in so služila kot podlaga nastanka romana in uprizoritve. Gre za resnično in tragično zgodbo lastnika strmolskega gradu, tovarnarja in industrialca Rada Hribarja

Diktatorji se najbolj bojijo kritičnih peres

Airbeletrina, 29. junij ― Slovenski center PEN, del mednarodnega združenja pesnikov, esejistov in pisateljev, letos obeležuje 100-letnico delovanja. Gre za pomembno literarno združenje, ki povezuje literarne ustvarjalce vseh generacij in jih hkrati vključuje v mednarodni prostor, s tem pa prispeva h kulturni izmenjavi in srečevanju, skupnemu boju proti kršenju človekovih pravic po vsem svetu, opozarja na zatiranje svobode govora in pomaga literatom ter literatinjam v stiski. Ob okrogli obletnici smo se pogovarjali s predsednico Slovenskega centra PEN, Tanjo Tuma, in predsednico Mladega PEN-a, Selmo Skenderović. »Književnost ne pozna meja, zato naj kljub političnim ali meddržavnim razprtijam ostane skupna vrednota narodov,« se glasi glavno vodilo Mednarodnega centra PEN, ki združuje 40.000 literatov po vsem svetu. Vloga literature oziroma umetnosti je torej v prvi vrsti povezovalna, hkrati pa so pisci in piske tudi glasniki prepotrebne kritične misli, kar dokazujejo že skozi vso zgodovino. »Po svetu ponovno vznikajo avtoritarni režimi in naloga združenja PEN je, da človeštvo opozarja na nevarnosti, ki jih prinašajo,« pojasni predsednica Slovenskega centra PEN, pisateljica Tanja Tuma. »Zanimivo je, da se potencialni diktatorji najbolj bojijo ravno kritičnih peres, skoraj bolj kot vojaških nasprotnikov,« še dodaja. Slovenski center PEN ima bogato zgodovino. Nastal je pred natanko 100 leti, njegov prvi predsednik pa je bil Oton Župančič. Prvi mejnik v zgodbi Slovenskega PEN-a je bil nedvomno mednarodni kongres v Dubrovniku leta 1933, ko je bilo združenje eno od centrov, ki so obsodili nacizem in v bran vzeli judovske pisatelje. Drugi mejnik je bila ponovna obuditev po vojni leta 1962 in priprava mednarodnega kongresa na Bledu leta 1965, ko so se prvič po vojni lahko srečali pisatelji in pisateljice vzhoda in zahoda. Mednarodna srečanja pisateljev na Bledu neprekinjeno potekajo do danes. Mejnik je bila tudi ustanovitev mednarodnega Odbora za mir leta 1984, odb

O tujcih ali o Homerjevi Iliadi

Airbeletrina, 27. junij ― »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« Jezus So dejanja, zaradi katerih se v zgodovinske knjige samodejno zapišemo kot bedniki. Na primer sežiganje knjig: ne z lupo, ampak z elektronskim mikroskopom lahko po enciklopedijah iščemo ljudi, ki so sežigali knjige in se v učbenike za zgodovino kljub temu zapisali z zlatimi črkami. To, kar je v zgodovini zažiganje knjig, je v književnosti preganjanje tujcev. Ne ubija sicer, toda v književnosti so literarni junaki, ki preganjajo tujce zgolj zato, ker so ti tujci – antijunaki. Še več: med največja dela svetovne književnosti praviloma sodijo prav tista, ki v tujcu niso videla samo tujca, ampak so v njem zmogla prepoznati človeka. Književnosti ni nič bolj tujega kot preganjanje tujega samo zato, ker je tuje. Že Homer, oče evropske književnosti, je v junaškem epu Iliada (8. st. pr. n. št.) najbolj izbrane besede prihranil za junaka, ki bi ga moral najbolj očrniti – za Hektorja, največjega med Trojanci. Za moža na drugi strani obzidja, ki je grški vojski prizadejal najtežje poraze. Nenavadno je, da se med spoznavanjem Iliade v šolskih klopeh še danes raje posvečamo homerskemu vprašanju, zgradbi junaškega epa, daktilskim šestercem, homerskim primerjavam, dogajalnemu času in prostoru, oznakam oseb, Ahilovemu besu, razliki med Iliado in trojansko vojno …, prezremo pa to, kar je precej bolj bistveno: vprašanje, kako je mogoče, da je največji človek v pesnitvi prav tujec? Kako to, da to ni kak »naš« zgolj zato, ker je »naš«? Že Homer, oče evropske književnosti, je v junaškem epu Iliada (8. st. pr. n. št.) najbolj izbrane besede prihranil za junaka, ki bi ga moral najbolj očrniti – za Hektorja, največjega med Trojanci. Grški junaki, ki naj bi jih Homer opeval, so pogosto predstavljeni v slabi luči: kot zamerljivi, jeznoriti, malenkostni. Spomnimo se samo na samoljubneža Ahila in Agamemnona ter njunega otročjega spora zaradi lepe Brizeide, ki bi skoraj ogrozil celotno vojaško odpravo. Hektor pa, čeprav Troja

AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Nejcem Poharjem

Airbeletrina, 26. junij ― Nejc Pohar je v dobrem letu dni izdal tri knjige: Slovenci na Jadranu, Jadran za Slovence, esejistične potopise Kratki reziin pesniško zbirko ČKA. Foto: Nik Erik Neubauer Letnik 1976, končal je študij sociologije kulture in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti. Leta 2002 je napisal prvi scenarij za kratek film in ga tudi režiral. Potem pa je začel režirati propagandne filme oziroma reklame. Posnel je napovednik za LIFFe, filmski festival – zagotovo se ga spomnite, tisti, v katerem se vse vrti. Opazili so ga v tujini in v dvajsetih letih je, prešteto v snemalnih dneh, snemal toliko, kot da bi posnel deset celovečernih filmov. Režiral je v več kot 15 različnih državah širom sveta, od Madrida na zahodu, Rige na severu, Dubaja na jugu in Bangkoka na vzhodu. »Ko si enkrat v tej mašini, težko izstopiš in se vanjo ponovno vrneš,« pravi Pohar. Ves ta čas je pisal o filmu, kar počne še danes. In piše knjige. The post AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Nejcem Poharjem appeared first on AirBeletrina.

Nož, obrnjen proti vraževerju

Airbeletrina, 24. junij ― V delu Nož obrnjen navzgor / Knife Pointed Up umetnica Marija Mandić vstopa v svet drobnih prepovedi, opozoril in družinskih vraž, ki se prenašajo skoraj neopazno: skozi stavek, gib, pogled, navado. Ne zanima je vraževerje kot folklorna posebnost, temveč kot intimni zemljevid podedovanih gest, ki še dolgo učinkujejo tudi takrat, ko vanje ne verjamemo več. »Takoj stran!« je stavek, ki ga poznajo številna gospodinjstva. Izrečen je bil takrat, ko je nekdo omenil nekaj slabega, česar ni bilo dobro priklicati. Podobno kot trkanje po lesu, dvigovanje torbe s tal, izogibanje sedenju na vogalu mize ali pazljivost pri tem, kako je obrnjen nož, tudi ta vzklik pripada svetu vsakdanjih preventivnih ritualov. Ti se niso oblikovali v knjigah, temveč v družinskem krogu, največkrat prek žensk, ki so jih predajale naprej kot samoumevni del domačega reda. Mandić vraževerja ne razume zgolj kot niza nenavadnih pravil, temveč kot način, kako človek poskuša simbolno obvladati tisto, česar v resnici ne more nadzorovati. Vraža deluje po preprosti, a vztrajni logiki: če se zgodi A, bo sledilo Z. Če torbo pustiš na tleh, bo odtekel denar. Če sediš na vogalu mize, boš ostal neporočen. Če izrečeš nekaj slabega, se lahko to uresniči. V teh povezavah je nekaj absurdnega, a hkrati tudi globoko človeškega: želja, da bi kaosu sveta vsaj za trenutek določili pravilo. Foto: Marija Mandić Prav zato umetnica v delu Nož obrnjen navzgor vraževerja ne zavrača s posmehom. Vanj vstopa neposredno, skoraj telesno. Namenoma počne tisto, česar naj ne bi: sede na vogal mize, odloži torbo na tla, križišča prečka diagonalno. Enako počnejo tudi ženske iz njenega okolja. Njihova dejanja niso upor v smislu preproste negacije, temveč poskus, da bi tihe družinske zapovedi postale vidne. Šele ko gesto ponovimo zavestno, jo lahko zares pogledamo. V tem je moč dela: vraževerje se pokaže kot nekaj, kar ni le v glavi, ampak tudi v telesu. Telo si zapomni opozorila, še preden j

Ustvarjanje arhiva kot boj proti izbrisu

Airbeletrina, 22. junij ― Arhivske verižne reakcije: med in onkraj Archivo Pinto mi Raya, re.act.feminism, Mesto žensk 23. april 2026 – 13. september 2026, MSUM Kustosinje: Bettina Knaup, Iva Kovač in Mónica Mayer Foto: Urša Rahne, Moderna galerija Vtis razstave Arhivske verižne reakcije je najbolje strnjen v na steni izpisanem besedilnem odstavku, ki je tudi prvi stik, ki ga razstava vzpostavi z obiskovalcem (izvzemši, seveda, spremni tekst). Gre za besedilo Mónice Mayer, nastalo za predavanje-performans o arhivu, povedno naslovljeno Vse, kar morava narediti, da najini dokumenti in predmeti postanejo profesionalni arhiv. Kar sledi, je seznam za to nujnih opravil, ki pa iz polja popolnoma tehničnih korakov, kot so napisati projekt, sestaviti administrativni načrt ali opraviti celotno katalogizacijo za bazo podatkov, prek tistih, ki se nadležno ponavljajo, na primer še več poročil, še več administracije, nazadnje prestopajo v domeno osebnega: obiskati psihologinjo_ in odvetnico_, ker sva do takrat že tako nesrečna, da sva izčrpana in tik pred ločitvijo. Ta obsežen spisek vzpostavi prizmo, skozi katero drugače vstopamo v stik z razstavljenimi materiali; v ospredje namreč prodre zavedanje prekarnega, običajno samoiniciativnega in predvsem dozdevno neskončnega dela posameznikov, ki nosijo odgovornost za te arhive, njihovo vzpostavitev, rast in ohranjanje, ter pogosto prekrivanje med tovrstnim arhivarstvom in zasebnim življenjem. Foto: Urša Rahne, Moderna galerija Razstava osnovni naboj črpa iz vprašanja, kateri arhivi sploh imajo omogočene pogoje za svoj obstoj in zagotovljen domicil znotraj institucij, ki jim nudijo nujno potrebno infrastrukturno ter finančno zaledje, kateri pa so razumljeni kot obrobni in zaradi tega obsojeni na prekarnost in eksistenčno ogroženost. Eden izmed primerov te slednje vrste je arhiv feminističnih umetnosti oziroma specifično feminističnih performativnih praks. Razstava pod drobnogled vzame tri primere feminističnih

Nerodni esej

Airbeletrina, 20. junij ― Imam se za precej nerodnega človeka. Ne tako, da bi razbijal kozarce ali vaze, se pogosto spotikal ob privzdignjene tlakovce ali se zaletaval z avtom, ne na ta način; neroden sem v svojih vzgibih, namenih, hotenjih in sploh v vsem, kar je nekomu drugemu nepredstavljivo lahko. Lahko bi rekel, da nimam reda in da je to glavni razlog, zakaj sem tako neroden. Vendar je takšnih, ki nimajo reda, pa so vse prej kot nerodni, na tem svetu gotovo veliko. Sam sem namreč neroden tudi takrat, ko se mi zdi, da imam vsaj nekakšen red, čeprav je to precej poredko; hitro podrem tisto, kar postavim, in to me dela živega; vidite, kakšen živi nesporazum je vse to skupaj. In vse to skupaj nositi, to je res nerodno. Tudi vse moje metafore, ki jih napišem ali pa ne napišem, so nerodne, a jim je oproščeno, tako kot je oproščeno poeziji, tudi kadar je nerodna. Ne narodna, nerodna. Ne sprašujem se, kdo mi bo oprostil, ker nisem ničesar storil, razen tega, da sem bil neroden. Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih. Pogosto se zgodi, da hočejo ostati takšni, kot so bili od nekdaj, četudi jim gre vse narobe; zato se ne razveselijo tistega, ki je tako neroden, da jim želi pomagati. Najbrž imam to po očetu, čeprav je tudi to lahko izgovor in nič drugega; še en neroden izgovor. Morda pa on sploh ni bil neroden, kdo bi zdaj to vedel. Prepozno je soditi, sploh nekomu, ki tako uporno ponavlja stare napake, tudi njegove napake. Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih. Preprosto se mu ni vedno izšlo, kot je želel. Navsezadnje bi lahko bila tudi ta ugotovitev le še en izgovor več. Tudi meni se vedno ne izide tako, kot sem si zamislil. Imel sem nekaj svetlih trenutkov, v njih veliko teme. Ne vem, kaj

Ko pridem ven in ostanem ujet

Airbeletrina, 18. junij ― Dokumentarni film Ko pridem ven ponuja kompleksen in pretresljiv vpogled v življenja posameznikov, ki navigirajo skozi temačnost kazenskega sistema in lastnih travm. Vendar pa filmsko platno v primeru mojega ogleda ni bilo edino prizorišče; ključni element celotne izkušnje in recepcije filma je postal večinski del občinstva, ki je z nepredvidenimi reakcijami razgalil globlje družbene patologije. Bolj ali manj vsi protagonisti filma izhajajo iz podobnega, izrazito deprivilegiranega okolja, ki ga zaznamujejo medgeneracijski cikli nasilja v družinskih krogih, revščina, zanemarjanje in represivna vzgoja. Med njihovimi pripovedovanji postane očitno, da so ti posamezniki popolnoma ponotranjili patriarhalne vzorce obnašanja in razmišljanja. Potlačitev čustev ter izražanje prek dominacije sta edini orodji, ki so ju poznali za preživetje v okolju, ki jim ni ponudilo alternative. Najbolj tragičen vidik njihovih pripovedi je popolna nezmožnost sistemske refleksije. Protagonisti niso le prevzeli odgovornosti za svoja specifična kazniva dejanja, kar je nujno za osebno rehabilitacijo, temveč so krivdo za večino dogodkov, ki so se jim v življenju zgodili, pripisali sebi. Čeprav je iz njihovih življenjskih zgodb kristalno jasno, da so ujeti v cikle nasilja in sistemske neenakosti, družbenega konteksta ne vidijo. Ta izrazito neoliberalna in individualistična miselnost – ideja, da je vsak sam popolnoma kovač svoje sreče ali nesreče, ne glede na začetne pogoje – zapornike oropa možnosti, da bi razumeli širše vzroke za svoj položaj. Bolj ali manj vsi protagonisti filma izhajajo iz podobnega, izrazito deprivilegiranega okolja, ki ga zaznamujejo medgeneracijski cikli nasilja v družinskih krogih, revščina, zanemarjanje in represivna vzgoja. Kljub prebujanju sočutja pa filmu skozi osebne zgodbe protagonistov nenamerno? manjka globlja sistemska kritika institucije zaporov in družbeno-političnega aparata. Ker se režija osredotoča predvsem na posameznike, nasilj

Napisano o prijateljicah, za prijateljice

Airbeletrina, 16. junij ― Začnimo z nujnim higienskim razkritjem, ki ga od mene zahteva osnovna sposobnost kritične misli in preživetveni nagon znotraj mikro-lokalne kulturne mlakuže: da, sem prijateljica dela kuratorske ekipe. Šteje se leto 2026 in, če si nalijemo čistega vina, se bazen aktivnih umetnostnih kritikov v Ljubljani krči hitreje od koralnega grebena v Avstraliji. Dajmo reči bobu bob: v trenutku, ko se odločiš pisati o sodobni vizualni umetnosti, se neizogibno znajdeš v statistični pasti. Ko podatke Ministrstva za kulturo in SURS-a o registriranih vizualcih v Sloveniji očistimo birokratske megle in upoštevamo dejstvo, da se jih približno dve tretjini zaradi infrastrukturne nujnosti gnete v prestolnici, ugotovimo, da to sceno v Ljubljani tvori vsega skupaj kakšnih 700 ljudi. Kar pomeni, da je vsaka dvestota delovno aktivna Ljubljančanka bodisi umetnica bodisi kuratorka, kar nanese na borih 0,24 odstotka celotnega prebivalstva Ljubljane. Posledično obstaja 15-odstotna verjetnost, da boš v enem letu ocenjevala delo svoje bivše cimre, 8-odstotna možnost, da naletiš na bivšega fanta, kar 35-odstotna verjetnost, da boš pisala o direktorici galerije, ki ti bo morda odobrila kakšen honorar, in kar 73-odstotna, torej skoraj tričetrtinska, verjetnost, da boš pokrivala osebo, s katero si se včeraj srečala na Metelkovi.* V svetu salonske meščanske kritike bi takšno osebno omrežje pomenilo takojšnje navzkrižje interesov in potrebo po umiku v navidezno objektivnost. Vendar v kontekstu razstave Friends with Benefits, ki jo je kot svojo zaključno razstavo pripravila 20. generacija Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti ter je bila predstavljena v Galeriji Škuc, postane prav ta domnevno problematična pristranskost neizogibna, edina smiselna, poštena in produktivna vstopna točka. Foto: Neža Vengust Razstava naslavlja prav to specifično stanje: poznanstvo kot nujen, skoraj goli preživetveni nagon in hkrati metodo dela v nestabilnem, izčrpavajočem in inh

Pisatelj, popotnik, pozer

Airbeletrina, 15. junij ― V slovenščino je bilo v zadnjih treh letih prevedenih pet knjig francoskega pisatelja in, kot skoraj vedno piše ob njegovem imenu, »pustolovca in avanturista« Sylvaina Tessona. Po dve sta prevedli Živa Čebulj in Mimi Podkrižnik, eno Mojca Brezar Schlamberger. Štiri so izšle pri založbi Umco, ena pri Književnem društvu Hiša Poezije. Zadnja, Poletje s Homerjem, nabor transkripcij avtorjevih oddaj iz serije »Un été avec« na radiu France Inter iz julija in avgusta leta 2017, je v prevodu Mimi Podkrižnik pri založbi Umco izšla aprila letos. V spominu imam, da je George Orwell nekoč nekje zapisal, da nikoli noče sprejeti povabila na večerjo z avtorjem, katerega knjigo naj bi v bližnji prihodnosti komentiral, saj bi to vplivalo na njegovo kritiko. Če bi bil preveč prijeten, bi ga bilo težko kritizirati, če bi bil neprijeten, bi ga bilo mučno hvaliti. Stvar je v resnici še bolj nevarna. Mnenja o piscu ne otežujejo zgolj izrekanja o presoji, temveč motijo samo presojo. Po principih t. i. »frekvenčne iluzije«, »potrditvene« ali še kake druge »pristranskosti« lahko kritik, če ga preganja prijetnost ali neprijetnost avtorja, hitro začne selektivno brati njegovo knjigo in tendenciozno opažati reči, ki bi jih sicer mirne vesti ignoriral. Zadnja, Poletje s Homerjem, nabor transkripcij avtorjevih oddaj iz serije »Un été avec« na radiu France Inter iz julija in avgusta leta 2017, je v prevodu Mimi Podkrižnik pri založbi Umco izšla aprila letos. Foto: Şafak ATALAY Ker sem za Tessona že slišal, in sicer v smislu, da gre za prepotentnega francoskega aristokrata, ki si rad predstavlja, da je Céline, in ki simpatizira s skrajno desnimi gibanji, nisem imel priložnosti, da bi k vrednotenju Poletja s Homerjempristopil popolnoma neobremenjeno. Bil pa sem trdno odločen, da slutnje o avtorjevi neprijetnosti ne bodo odločilno vplivale na branje in interpretacijo njegove knjige. Vendar kaj, ko je pravično in se spodobi, da nanju vpliva sama knjiga. Glede na to, da

O tretji osebi ali o Terezi iz Dogodka v mestu Gogi

Airbeletrina, 13. junij ― »I hope to God I’m talking metaphorically, hope that I’m talking allegorically.*« Edwyn Collins, A Girl Like You Kadar koli berem dialog med Hano in služkinjo Terezo v Grumovi drami Dogodek v mestu Gogi (1929), se sprašujem: kako je mogoče, da Tereza ne dojame, o kom govori Hana, ko govori o zlorabljeni prijateljici? Kako za vraga ne razume, da Hana govori o sebi? Ko govori o prijateljici, ki je »bruhala, če se je je kdo dotaknil«, o premožnem dekletu »zelo imovitih staršev«, ki jo je posilil »domači služabnik — voznik — — hlapec, če hočete!«, naniza toliko osupljivih podrobnosti iz svojega življenja – in posilstva! –, da bi tudi preprosti Terezi moralo klikniti, kdo je ta »prijateljica«. Pa ji ne: Tereza ničesar ne posumi, zgolj navrže še nasvet, s katerim dokončno potrdi, da ni razumela prav nič: »— dekle bi bilo moralo govoriti!« Seveda bi moralo govoriti! In prav to Hana počne, le da med vrsticami: dekle lahko o sebi govori iskreno zgolj in samo, če govori o sebi kot o nekom drugem. Kadar koli berem dialog med Hano in služkinjo Terezijo v Grumovi drami Dogodek v mestu Gogi (1929), se sprašujem: kako je mogoče, da Tereza ne dojame, o kom govori Hana, ko govori o zlorabljeni prijateljici? Kako za vraga ne razume, da Hana govori o sebi? Hanin poskus, da bi resnico razkrila skozi tretjo osebo in v tretji osebi, v književnosti ni nič nenavadnega: literarni liki, lirski subjekti in dramske osebe o težjih trenutkih praviloma ne govorijo naravnost. Pač, včasih književnost resnično posnema življenje: kadar govorimo o občutljivih temah, ovinkarimo in slalomiramo, resnico odmerjamo po kapljicah, ob tem pa vseskozi pozorno spremljamo odziv sogovornika. Kadar gre za travmatično doživetje, so ti jezikovni ovinki še toliko večji: travma človeka notranje tako ohromi, da je ne zmore niti misliti, kaj šele ubesediti. Zlorabljen človek se razcepi kot kamen v ljudski pesmi Vsi venci vejli, na katerega pade solza — na dvoje, na troje: telo ostane, za

Peter Fettich: Zmečkane jagode

Airbeletrina, 12. junij ― Konec maja se je Petru Fettichu na jeziku naredila rana. Šel je do osebne zdravnice, ta pa ga je takoj poslala na urgenco ORL klinike v Ljubljani. Še isti dan je dobil diagnozo: karcinom jezika. V zapisu, ki spremlja fotografsko serijo Zmečkane jagode, ta trenutek opiše brez velike geste. Najprej šok, nato nekakšen notranji: »OK, jebiga.« Zdravniki so mu povedali, da se da tumor izrezati, do operacije pa je bil še mesec dni. V tem mesecu so se odprle tudi možnosti, ki so zvenele precej huje od končnega poteka zdravljenja. Omenjali so puljenje zob, rekonstrukcijo jezika, obsevanje. A vse se je dogajalo hitro. Prehitro, kot zapiše Fettich, da bi lahko zares sprocesiral, kaj se dogaja. V bolnišnico je s sabo vzel fotoaparat. Foto: Peter Fettich Iz tega je nastala serija, ki bolezni ne kaže tam, kjer bi jo najlažje pričakovali. Na fotografijah ni neposrednega pogleda v rano, ni bolnišničnega spektakla, ni razkazovanja trpljenja. Namesto tega so tu fragmenti. Krožen pogled na stopnišče ali hodnik. Del medicinske halje. Rokavice. Zaščitna maska. Rob bolnišnične opreme. Telo, ki je navzoče, vendar pogosto brez obraza, skoraj brez celote. Kot da se tudi izkušnja bolezni ne sestavi takoj v jasno sliko. Fettich pravi, da so fotografije zanj značilne: psihološke krajine, le da tokrat bolj psihološki interierji. Ta oznaka se zdi natančna. Bolnišnica na teh podobah ni samo prostor zdravljenja, ampak prostor čakanja, odmaknjenosti in čudne praznine. Zrnatost črno-belih fotografij še okrepi občutek, da ne gledamo poročila iz bolnišnice, temveč spomin na nekaj, kar se je zgodilo telesu, zavest pa je za tem malo zaostala. Zato je pomembno, da Fettich ob seriji ne gradi zgodbe o velikem boju. Bolnišnica, pravi, potem ni bila nič posebnega. Verjetno je bil pripravljen na večjo »pizdarijo«. Zob mu niso izpulili, rekonstrukcija jezika ni bila potrebna, večjih zapletov ni bilo. Vse je šlo po najboljšem možnem scenariju. Toda prav tu se zgod

V pričakovanju svetovnega nogometnega prvenstva in kaj ima ta skupnega s poezijo

Airbeletrina, 11. junij ― Minili sta že dve leti od izida mojega pesniškega prvenca Prepovedani položaj (LUD Literatura), ki me je nemalokrat soočil z vprašanjem, kaj imata skupnega nogomet in poezija. Po svojih najboljših močeh sem vsakič poskušala sogovorniku ali sogovornici pojasniti, zakaj me oboje tako zelo fascinira in navdušuje, hkrati pa tudi spravlja ob živce in v slabo voljo. V teh dveh letih sem oboje, tako poezijo kot nogomet, začela gledati drugače. Predvsem sem za oboje postala bolj občutljiva (kolikor je to še mogoče), k čemur je najbrž pripomogla tudi zelo klavrna sezona kluba, za katerega navijam, in pa klasična ustvarjalna blokada, ki doleti marsikaterega avtorja in avtorico po tem, ko od sebe spravi knjigo. V teh dveh letih sem, tako si rada domišljam, ugotovila, da v poeziji obstaja stanje, ki bi ga lahko imenovala trajni prepovedani položaj. Kot avtor si namreč nekaj prehitel – bodisi čas, kontekst, bralca, včasih celo samega sebe. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Morda pa se ravno zato ob vsakem svetovnem prvenstvu znova znajdem med dvema svetovoma: enim, kjer je vse izmerjeno na centimetre, in drugim, kjer je prav napaka tista, s katero se vse skupaj začne. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Svetovno prvenstvo, ki se začne danes, letos ne bo pripadalo enemu mestu, eni državi ali enemu stadionu. Raztegnilo se bo čez tri države in s tem še dodatno poudarilo svojo naravo: da je nogomet razpršena, a hkrati neverjetno povezana izkušnja. Spektakel, ki se dogaja povsod in nikjer. Tokratno prvenstvo bo tudi prvo, ki bo razširjeno na kar oseminštirideset reprezentanc (pred tem jih je na prvenstvih igralo dvaintrideset, torej gre za kar konkretno razširitev), kar pa pomeni še več tekem, še več potovanj, še več televizijskih pravic, še več vsega. Nogomet je že dolgo pr

Zajtrk: Kako z malim povedati veliko

Airbeletrina, 11. junij ― Karizmatični in navihani duo Zajtrk je v začetku preteklega meseca izdal skladbo Sol in z njo odprl novo poglavje svojega glasbenega ustvarjanja. Laura Krajnc na violini in vokalu ter Sven Horvat na kitari skupaj že več let ustvarjata družbenokritične folk-šansone, ki navdihujejo poslušalce vseh starosti. Pogovarjali smo se o novi skladbi, njuni zgodbi in skupnosti, ki ju povezuje, šlo pa je nekako takole … Laura Krajnc na violini in vokalu ter Sven Horvat na kitari skupaj že več let ustvarjata družbenokritične folk-šansone, ki navdihujejo poslušalce vseh starosti. Pred kratkim sta izdala skladbo Sol, a od njenega nastanka je minilo že kar nekaj let. Prva posneta izvedba, ki sem jo zasledil, je bila pred tremi leti, ko ste jo igrali z orkestrom Etno Histeria. Kakšna je zgodba nastanka te skladbe? Laura: Tako je. Napisala sva jo leta 2023. Prvič pa sva jo igrala na »open stageu« na začetku priprav in »masterclassov« za turnejo Etno Histeria World Orchestra 2023. Takrat so jo vsi člani orkestra slišali in jo nekako zelo hitro posvojili. Tako je postala del repertoarja za tisto leto. Ker pa se je med glasbeniki tako prijela, smo jo igrali tudi leta 2024 in 2025. Ja, tako se je ta Sol tri leta kotalila in dobila orkestrsko identiteto. Zato je nekako kot fonogram nisva več mogla slišati le v izvedbi dua ali kvarteta. Sklenila sva, da mora takšno obliko obdržati tudi v studijski različici. Sven: Potem smo jo v studiu posneli s 14 glasbeniki. Povabili smo člane in mentorje orkestra Etno Histeria (Petra Onderuf, Matija Solce, Aleš Zorec, Ajda Blaževič Arko, Ana Blaževič Arko, Toby Kuhn), prijatelje iz Noreie (Ana Novak, Gašper Šinkovec, Anej Ivanuša), Nežo Pavlovič in Gašperja Selkota. Snemali smo v studiu Dejana Lapanje. Premiera videospota je bila v grajskih pristavah ob gradu Snežnik, ki je bil tudi znano prizorišče festivala Floating Castle, katerega organizatorja sta. Prav tam, v Loški dolini, pa se je tudi snemal videospot. Je to za vaju pom

še novic