Airbeletrina, 31. julij ― Slovo od prostorov, kjer smo radi zamujali usodo. Konec avgusta bo bife, ki je še vztrajal na ljubljanski železniški postaji, dokončno preteklost. Esad Babačić na zadnji kavi v bifeju na glavnem kolodvoru v Ljubljani. Konec avgusta ga bodo zaradi gradnje nove železniške postaje zaprli. Bife, ne Esada. (Fotografija: Andraž Gombač) Divje naslajanje nad samim seboj, bi dejal stari pesnik in se odpravil iskat erogene cone mesta. Divje naslajanje nad usodo, ki vedno uhaja z istega tira, a ne iztiri, zlepa ne, ker mi nikol, nikol ne bomo znorel, kajne Jani? Še vedno te nisem vprašal, katera je bila ta Nicole. Dolgčas je način življenja, so prepevali Čao pičke, zato nismo nikoli znoreli. Enosmerna vozovnica je edina, najbolj poštena vozovnica – to velja za to mesto, še posebej zdaj, ko izginjajo še zadnje erogene cone, zaradi katerih je bilo nekoč lepo božati mesto, zato da to ni zaspalo. Enosmerna vozovnica je edina, najbolj poštena vozovnica. Enosmerna karta torej, dvosmerne so za … tiste, ki se vedno znova vračajo, čeprav ne vedo zakaj. Tudi sam sem jo nekoč kupil in zdaj jo iščem po žepih, ki že dolgo puščajo. Kje sem že ostal? Seveda, vse je v moji glavi … in tista železniška postaja, je ponavljal B. B. Jani je nehal hoditi tja, tako kot Boštjan Seliškar, pisec Taksista, le da on prepozno; kako mi je žal, da ga nisem spoznal, čeprav se mi zdi, da on mene je, saj sem bil skoraj vedno tam; očitno ni imel pretirane želje, da bi se pogovarjal z menoj. O čem le?  O egotripu, ki me je peljal po tistih tirih? Ni bilo potrebe.  Dovolj je imel svojega. Tako kot vsi ostali, čeravno so si bili egotripi takrat bolj blizu in ni bilo toliko tekmovalnosti; vlakov je bilo dovolj za vse, bi dejal kak vlakoljub. (Fotografija: Andraž Gombač) Dejstvo, da smo toliko časa preživljali tam, je le dokaz, da nismo bili povsem normalni, je dejal eden stalnih obiskovalcev štaciona v osemdesetih, ko so bili lokali na železniški postaji del pank

Airbeletrina, 29. julij ― Beatrice Salvioni: Prekleta (Beletrina, 2025 prevod Daša Perme Jurjavčič) »To je knjiga o uporu, o pogledu z druge strani. Spodbuja nas, da vidimo stvari in situacije okrog nas lahko drugače,« pravi novinarka Elen Batista Štader v novi epizodi podkasta Območje lagodja. Mnogi jo poznamo s televizijskih zaslonov, kot novinarka RTV Slovenija in bralka pa je vedno na lovu za dobrimi zgodbami. Zato ne preseneča, da jo je roman Prekleta med dopustom popolnoma posrkal vase. »Zakaj bi gledala ljudi na plaži? Zakaj bi opazovala kristalno zeleno morje? Če imam pa dobro knjigo,« pravi o še sveži izkušnji, ki ji ni pustila, da bi se odtrgala od branja. Roman Prekleta (v izvirniku La Malnata) je delo 30-letne italijanske pisateljice Beatrice Salvioni. Ob izidu pred dobrima dvema letoma je knjiga skoraj čez noč postala mednarodna uspešnica – prevedena je v več kot 35 jezikov, kritiki pa so jo označili za »novo italijansko literarno senzacijo«. V slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič je letos izšla pri založbi Beletrina. Roman se odpre s silovitim in nepričakovanim prizorom: dekleti poskušata zakopati truplo. Prav ta uvod je Elen Batista Štader takoj pritegnil. »Knjiga se je začela tako, kot novinarji pripravljamo prispevke. Bistvo je v prvem stavku,« pravi. Zgodba je postavljena v predvojno Italijo. V središču je prijateljstvo med Francesco iz premožne meščanske družine, brez pomisleka podrejene fašističnemu režimu, in revno ter težko ukrotljivo Maddaleno, dekletom z ulice, ki ji sosedje nadenejo vzdevek Prekleta in jo s tem obtožujejo, da prinaša nesrečo. Med njima se stke močna vez. Fotografija: Andraž Gombač Elen Batista Štader je v pogovoru za podkast izpostavila težek položaj žensk v tistem obdobju, saj so bile večinoma finančno odvisne od moških in se niso postavljale po robu družbenim pričakovanjem. V romanu se to odseva v Francescini družini, kjer je mati sicer videti zadovoljna in srečna, a je podrejena možu, odnosi med njimi

Airbeletrina, 26. julij ― Na začetku je bila knjiga. Človek in njegovi simboli, poslednje besedilo, ki ga je pred smrtjo napisal švicarski psihiater in psihoanalitik Carl Gustav Jung (26. 7. 1875–6. 6. 1961), čigar 150. obletnico rojstva slavimo danes. Zbornik je izšel leta 1964, v njem so na Jungovo zahtevo objavljena tudi besedila nekaterih njegovih najbližjih sodelavk in sodelavca. Jung je prošnjo, naj napiše nekaj za nestrokovno bralstvo, sprva zavrnil, nakar je sanjal, da »stoji na javnem prostoru /…/ in nagovarja množico ljudi, ki ga napeto posluša in razume, kaj ji pripoveduje«. Sanje je upošteval, kar seveda ne preseneča, saj je Jung sanje in druge izraze nezavednega jemal zelo resno. Carl Gustav Jung (1875–1961) (Vir: ETH-Bibliothek) Jung je bil pomembna osebnost v intelektualni zgodovini 20. stoletja. »Moje življenje je zgodba o samouresničevanju nezavednega. Vse, kar leži v nezavednem, se hoče manifestirati.« S tema stavkoma se začne njegova biografija Spomini, sanje, misli, v kateri je ubesedena manj kot polovica intervjujev, ki jih je z Jungom opravila njegova nekdanja študentka, tedaj tajnica Aniela Jaffè. Celotni intervjuji bodo prvič objavljeni predvidoma konec letošnjega leta, s čimer bodo odpravljene številne izpustitve Jungove izvorne misli. Aniela Jaffé (1903–1991) je s svojim nekdanjim profesorjem kot tajnica opravila vrsto intervjujev in ubesedila tudi svoje spomine nanj. »Še niste pogruntali, da nam večina psiholoških teorij veliko pove o avtorjih samih?« Tako nekako me je navihano vprašala izkušena ameriška jungovka na začetku mojega vmesnega izpita v okviru jungovskega študija. Jung je uvedel številne psihološke koncepte – kolektivno nezavedno, arhetipi, sebstvo, anima in animus, senca, introvertiran in ekstrovertiran in nekateri drugi izrazi so iz žargonske rabe prešli v vsakdanjo. Ena njegovih osrednjih teorij govori o individuaciji – psihološkem zorenju posameznika v celovito osebnost. Njen nastanek laže razumemo, če poznamo n

Airbeletrina, 25. julij ― Če v Sloveniji v običajni skupnosti na vprašanje, kakšne knjige bereš, odgovoriš »predvsem fantazijske«, najprej začutiš nelagodje sogovornika, ki mu je skoraj žal, da te je karkoli vprašal, nato pa obvezno sledi podvprašanje: »A Harryja Potterja pa to?« Ne. Oziroma, bolj »pa to« kot Potterja. Fantazija ali fantastika je širok žanr z ogromno podžanri, in v tem sklopu so kilometri knjig in knjižnih serij, k sreči tudi že marsikatera prevedena v slovenščino, ki niso za otroke in ki niso Harry Potter. Ampak vseeno berem tudi fantazijske knjige za otroke. Pa začnimo na začetku: kje se bralec sploh začne? Ob knjižnih policah, kjer so nižje spodaj slikanice, višje gor enciklopedije in slovarji, vmes pa vse ostalo. In ob starših bralcih in starih starših z isto strastjo. Pa tudi pravljice na kasetah so pomagale. Fotografija: osebni arhiv Velikokrat me vprašajo, kdaj najdem čas za branje. A imam vedno pripravljen odgovor: 15 minut pred spanjem. Ko se hiša umiri in zvoki potihnejo, prižgeš svojo bralno lučko, sežeš na s knjigami obložene poličke in izbereš, v kateri svet se boš potopil danes. S tem si ustvariš rutino in, seveda, saj med bralci že vemo, da je v resnici drugače – nikoli ne ostane samo pri 15 minutah. Če te je našla prava knjiga, traja vsaj pol ure, včasih uro, neredko tudi »do konca knjige« in prav rado se zgodi, da zaslišiš jutranje ptičje petje, ko knjigo zadovoljno zapreš. Kje se bralec sploh začne? Ob knjižnih policah, kjer so nižje spodaj slikanice, višje gor enciklopedije in slovarji, vmes pa vse ostalo. In ob starših bralcih in starih starših z isto strastjo. Seveda te mora prava knjiga najti. To se je zgodilo meni in to sem opazila tudi pri svojih otrocih. V življenju bralca enkrat pride prelomna knjiga, s katero užije popolno doživetje in čustveni vrtiljak, tako da želi takoj za njo najti še kakšno, ki ga bo podobno nasitila. Nekoč sem nekoga slišala reči: »Zakaj bi bral?! Pisateljev je veliko in napišejo veliko k

Airbeletrina, 14. julij ― »Otrok, ki bere, pridobiva širši pogled in širino duha, razvija občutljivost do sveta okoli sebe, empatijo, skratka, branje ga lahko oblikuje v pozornega, radovednega in sočutnega posameznika,« pravi dr. Gaja Kos, nova predsednica Društva Bralna značka Slovenije pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Literarna kritičarka, urednica, pisateljica in prevajalka se je širjenju branja v družbi posvetila že veliko pred začetkom predsedovanja društvu. Doktorica primerjalne književnosti in literarne teorije na temo Slovenski mladinski problemski roman je ena vidnejših ustvarjalk in strokovnjakinj na področju mladinske in otroške književnosti. Obenem pri založbi Miš ureja izvirno slovensko leposlovje za otroke in mladino, pri LUD Literatura soureja zbirko prevodne kratke proze Stopinje, objavlja literarne kritike v Dialogih, Delovih Književnih listih, Literaturi, Sodobnosti ter na platformah AirBeletrina in www.literatura.si, za kar je leta 2010 prejela Stritarjevo nagrado. S Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki se posveča sistematičnemu vrednotenju domače in tuje mladinske književnosti, kot zunanja strokovna sodelavka sodeluje pri pripravi Priročnikov za branje kakovostnih mladinskih knjig. Je članica upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov in nadzornega odbora Slovenske sekcije IBBY, redno pa objavlja tudi strokovne in znanstvene članke s področja mladinske književnosti. Knjige piše predvsem za otroke, kritike pa za odrasle, občasno tudi kaj prevede. Med njenimi najpopularnejšimi zbirkami so seveda Grdavši in Obisk, napisala je še knjige Migiji Migajo, Mišja zabava, Skokica in smeh, Mufek, sreča in pamet … in prejela znak zlata hruška, bila nominirana za nagrado Kristine Brenkove s knjigo Nočni obisk, trikrat za nagrado desetnica, uvrstili so jo na seznam Belih vran … Gaja Kos (Fotografija: osebni arhiv) Prvi sestanek upravnega odbora bralne značke z vami na čelu je že mimo – kakšna je zapuščina pr

Airbeletrina, 11. julij ― Panonska ravnica, ta prostrani, na videz neskončni del sveta, ki ga imenujem dom, ni zgolj geografska lokacija. Zame je živo platno, kjer se nenehno prepletata zunanji svet in notranja pokrajina naše kolektivne duše. Verjamem, da se prav v tem dinamičnem presečišču skrivajo arhetipska modrost in vsa tista univerzalna spoznanja, ki presegajo vsakdanje razumevanje. Moje ustvarjanje, rojeno iz te edinstvene simbioze, ni zgolj odziv na hrup in nemir sodobnosti, temveč tiho in vztrajno poslušanje šepetov, ki izvirajo iz globin panonske zemlje in, kar je zame še pomembneje, iz globin kolektivne človeške duše. V moji literaturi ta notranja modrost ni nikoli podana kot ekspliciten nauk, temveč se razkriva skozi doživetja, simboliko in predvsem skozi tišino, ki, kakor sem spoznal, lahko služi kot portal v mistično sfero nezavednega. Potovanje v nezavedno, ki ga opisujem skozi svoje delo, je zame globoko osebna, skorajda duhovna praksa, ki me povezuje z univerzalnimi resnicami bivanja, vtisnjenimi v samo tkivo panonskega življenja. Je pot, ki me pogosto vodi onkraj meja zavestnega uma, v prostranstva, kjer se srečujem z elementi, ki so skupni vsem ljudem, ne glede na čas in prostor, in ki na koncu pripelje do Jungove poti k individuaciji – procesu oblikovanja celovitega Jaza. Potovanje v nezavedno, ki ga opisujem skozi svoje delo, je zame globoko osebna, skorajda duhovna praksa, ki me povezuje z univerzalnimi resnicami bivanja, vtisnjenimi v samo tkivo panonskega življenja. Ravnica kot temenos in arhetip Panonska ravnica, s svojo navidezno monotonostjo in neskončnim horizontom, v mojem delu postane idealno platno za introspekcijo in stik z arhetipskim. Odsotnost visokih gora, ki bi razbijale pogled, in nepreglednih gozdov, ki bi zakrivali misli, ustvarja odprtost, ki me sili, da se obrnem navznoter. V pesmih o Muri ali romanih, ki se odvijajo ob njej, reka in ravnica ne delujeta le kot kulisa, temveč kot aktivna elementa, ki z umirjenim tokom in tišino ustva

Airbeletrina, 9. julij ― Renato Baretić, novinar, kolumnist, scenarist, sestavljalec vprašanj za televizijske kvize, pesnik, pisatelj, dokaj asimiliran kajkavec v Splitu, nesojeni avtor diplomske naloge o neverjetnem hrvaškem pesniku in znanstveniku Ivanu Slamnigu, izvrsten poznavalec hrvaških (in drugih) narečij, je na hrvaški literarni sceni debitiral kot svojevrsten pesnik z zbirko Besede iz žepov (1998). Vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je postal po izidu romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi hrvaškimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini), in sicer z letno nagrado Vladimirja Nazorja Republike Hrvaške, z letno nagrado Augusta Šenoe Matice hrvaške, z letno nagrado Ivana Gorana Kovačića časopisa Vjesnik, z letno nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega mesta Zabok in Društva hrvaških književnikov (primerljiva s slovensko nagrado kresnik) ter z nagrado kiklop knjižnega sejma v Pulju. Renato Baretić (1963–2025) Osmi poverjenik, roman o Trećiću, »majhnem otoku za velike zgodbe«, kjer je vse, ampak res čisto vse, drugače – ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače –, je Renata Baretića za dolgo časa postavil na prvo mesto hrvaške lestvice najbolj branih knjig. Renata sem spoznala epistolarno med prevajanjem Osmega poverjenika jeseni 2005 in si o njem ustvarila mnenje na podlagi elektronske korespondence. Ko sva se prvič srečala (spomladi 2006 v Celju, kjer je bil gost srečanja avtorjev, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojem jeziku, Sosed tvojega brega), je pred mano stal točno takšen, kakršen je bil »pisemsko«: srčen, topel, luciden, pronicljiv in neizmerno duhovit. V intervjuju za Paralele (publikacija, ki je izšla ob srečanju Sosed tvojega brega) sem ga vprašala, kaj je bolj, literat ali novinar ali scenarist. Odgovoril je v prepoznavnem slogu: »Jaz sem samo pisec, ker že skoraj četrt stoletja živim izključno od pisanja. Pišem

Airbeletrina, 9. julij ― Renato Baretić, novinar, kolumnist, scenarist, sestavljalec vprašanj za televizijske kvize, pesnik, pisatelj, dokaj asimiliran kajkavec v Splitu, nesojeni avtor diplomske naloge o neverjetnem hrvaškem pesniku in znanstveniku Ivanu Slamnigu, izvrsten poznavalec hrvaških (in drugih) narečij, je na hrvaški literarni sceni debitiral kot svojevrsten pesnik z zbirko Besede iz žepov (1998). Vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je postal po izidu romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi hrvaškimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini), in sicer z letno nagrado Vladimirja Nazorja Republike Hrvaške, z letno nagrado Augusta Šenoe Matice hrvaške, z letno nagrado Ivana Gorana Kovačića časopisa Vjesnik, z letno nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega mesta Zabok in Društva hrvaških književnikov (primerljiva s slovensko nagrado kresnik) ter z nagrado kiklop knjižnega sejma v Pulju. Renato Baretić (1963–2025) Osmi poverjenik, roman o Trećiću, »majhnem otoku za velike zgodbe«, kjer je vse, ampak res čisto vse, drugače – ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače –, je Renata Baretića za dolgo časa postavil na prvo mesto hrvaške lestvice najbolj branih knjig. Renata sem spoznala epistolarno med prevajanjem Osmega poverjenika jeseni 2005 in si o njem ustvarila mnenje na podlagi elektronske korespondence. Ko sva se prvič srečala (spomladi 2006 v Celju, kjer je bil gost srečanja avtorjev, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojem jeziku, Sosed tvojega brega), je pred mano stal točno takšen, kakršen je bil »pisemsko«: srčen, topel, luciden, pronicljiv in neizmerno duhovit. V intervjuju za Paralele (publikacija, ki je izšla ob srečanju Sosed tvojega brega) sem ga vprašala, kaj je bolj, literat ali novinar ali scenarist. Odgovoril je v prepoznavnem slogu: »Jaz sem samo pisec, ker že skoraj četrt stoletja živim izključno od pisanja. Pišem

Airbeletrina, 7. julij ― Mejo vidi kot labirint, kot kraj ločitev in srečevanj oziroma prostor, v katerem ves čas krožijo človeške izkušnje … Bolgarska pisateljica Kapka Kassabova (1973) se je nedavno spet vrnila med slovenske bralke in bralce. V Novi Gorici jo je gostil Festival kompleksnosti, skupni literarni program že tradicionalnega Mesta knjige, ki ga organizira Društvo humanistov Goriške in ki je v mesto ob meji pripeljalo že številne evropske avtorje, in Evropske prestolnice kulture GO!2025. Prvi pogovor, vodila ga je Vesna Milek, je napolnil dvorano Goriške knjižnice Franceta Bevka, drugi pa je zazvenel kot literarna matineja v Knjigarni kavarni Maks, kjer je v pogovoru z Alino Carli pisateljica spregovorila o svojem načinu ustvarjanja. Govorili sta tako o doslej v slovenščini edinem dosegljivem romanu Meja (prevedla Petra Meterc, Žepna Beletrina, 2024) kakor tudi o drugi knjigi tetralogije, romanu To the Lake: A Balkan Journey of War and Peace. Kapka Kassabova in Vesna Milek med pogovorom v GoriškI knjižnici Franceta Bevka (Fotografija: Jernej Humar) Dogajalni prostor romana Meja je bolgarsko-turško-grško območje, eno najbolj nepoznanih in redko raziskanih v Evropi. Pisateljica, ki se je tja tudi sama podala, da bi to področje raziskala, pravi, da je zametek za roman nastal že v njenem otroštvu, v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih 20. stoletja, ko je z družino hodila na počitnice k Črnemu morju. V času železne zavese, ko je bila granica tabu beseda, je mejo občutila bolj kot nekaj abstraktnega, med odraščanjem pa se je konkretizirala in postala njena obsesija. Topografija meje se zrcali tudi v strukturi romana, ki je, po avtoričinih besedah, zgrajen kot labirint. In ob branju se res zdi tako, kajti liki v zgodbah ves čas izginjajo in se spet pojavljajo, kot bi se pomikali po blodnjaku. Tak je denimo Erdem, mlad iraški Kurd, ki ga pripovedovalka prvič sreča v Alijevi turški čajnici, naslednjič pa šele nekaj tednov pozneje v Svilengradu. Ali pa Iglika in M

Airbeletrina, 4. julij ― Stoletje tega, 4. julija 1925, se je rodil Ciril Zlobec, pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec, novinar, urednik, politik. Tukaj se je rodil, sem se je vračal PESNIK LJUBEZNI IN KRASA CIRIL ZLOBEC 1925–2018 Tako mimoidočemu pravi spominska plošča na domačiji v Ponikvah na Krasu. Biografski zapis na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti se prične s podatkom, da se je tam rodil »kot sedmi, zadnji otrok v kmečko-delavski družini«. Spominska plošča na rojstni hiši v Ponikvah (Fotografija: Andraž Gombač) Mojo četico spominov na Zlobca pa vodi utrinek iz srednješolskih let. Zbrani okrog Maestrala, literarnega glasila Gimnazije Koper, smo tu in tam pripravili srečanje z že uveljavljenim peresom. Pomnim, kako nam je onega dne mentorica Mojca Maljevac v šolski knjižnici nizala imena, ki pa nam niso povedala nič, za nikogar od naštetih se nismo ogreli. Pa sem butnil: »Ciril Zlobec!« Kar nekaj drugih mi je pritegnilo. Trmoglavili smo, da hočemo njega. Mojci najprej ni bilo jasno, od kod to navdušenje. Smo pojasnili: Zlobec je eden bolj posrečenih likov v satirični oddaji TV Poper, kjer ga duhovito imitira Boris Kobal – z mehkim glasom, s trmastim kraškim naglasom, z neusahljivim navdihom in s prav takšno samozavestjo. Pa s kopico anekdot, spominov in seveda »poezije«. Pozneje mi je Kobal pripovedoval, da je bila naklonjenost vzajemna: on in Sergej Verč sta imela rada Zlobca, pa niti pesnik ni imel nič prosti svojemu liku v oddaji. Kobalu je z nasmeškom pravil: »Saj je vse v redu, samo verzi so švoh!« Jasno, verzi so bili švoh namerno, Kobal in Verč sta šla v komične skrajnosti. Posrečeni so bili trenutki, v katerih se je Zlobec rahlo ujezil na spraševalca Verča. Ta je poeta med recitacijo motil s pripombami, da ta ali oni verz ni ravno slovnično pravilen, tu in tam je bila celo beseda napisana napačno, popačena. »Pustite slovnico in pravopis, Verč, tako mora bit’ zastran rime,« ga je običajno podučil Zlobec in usekal še z retoričn

Airbeletrina, 2. julij ― Če so vas na kaki večerni zabavi že kdaj obtožili cinizma, si tega ne jemljite preveč k srcu: Tacit bi bil nedvomno še stokrat hujši. Predstavljajte si kombinacijo rimskega senatorja, vojnega poročevalca in tistega prijatelja, ki si ne more kaj, da vam ne bi do najmanjših podrobnosti kar naprej razlagal, zakaj je vse zavoženo, obsojeno na propad in za dobro mero verjetno še skorumpirano. Kaj dobimo? Publija Kornelija Tacita, najbolj neusmiljenega zgodovinarja (in verjetno tudi najbolj tečnega udeleženca večernih zabav), ki je besedo vihtel kot gladij in za seboj puščal sled na koščke nasekljanih cesarjev in njihovih egov. Tacit je na začetku drugega stoletja našega štetja, za časa vladanja Trajana in Hadrijana, zabeležil zgodovino mesta Rima od njegove ustanovitve dalje. Besedo je vihtel kot gladij in za seboj puščal sled na koščke nasekljanih cesarjev in njihovih egov. Rodil se je okoli leta 56 našega štetja, za časa Neronove vladavine, na pomemben položaj pa se je povzpel med vladavino flavijske dinastije. Bil je senator, konzul in guverner, torej je do potankosti poznal vse podrobnosti rimske politike, poleg tega pa je bil dovolj pogumen, da je o tem lahko tudi neustrašno pisal, kar je bilo tedaj prava redkost. V tistem času so bili zgodovinarji pogosto priliznjeni dvorni laskači s celimi zvitki klečeplaznih hvalnic, zato si lahko predstavljate, da je Tacit izstopal kakor toga na nudistični plaži. Čeprav je sam trdil, da si želi pisati sine ira et studio, torej »brez jeze ali pristranskosti«, iz njegovih zapisov pogosto vejeta prav slabo prikrita jeza in pristranskost. Da bi v njegovi elegantni latinščini prepoznali prezir, ne potrebujemo literarnega mikroskopa. Vsaj tako so mi povedali (plebejec, kakršen sem, sem delo namreč prebral v angleščini). Pred avstrijskim parlamentom na Dunaju sedi Tacit, ki ga je izklesal kipar Karl Sterrer (1844–1918). (Fotografija: Walter Maderbacher, Wikimedia commons) Anali, Tacitov magnum opus, zaje

Airbeletrina, 27. junij ― Hermann Hesse: Narcis in Zlatoust (Sanje, 2004, prevod Franc Šrimpf) »To, kar govoriš, niso misli. To so občutki. Ta stavek se mi je zažrl v spomin in me nikoli ni zapustil,« v novi epizodi podkasta Območje lagodja pravi tokratni gost Ciril Horjak, akademski slikar ter eden najbolj vsestranskih ilustratorjev in striparjev pri nas. Zanj branje romana Narcis in Zlatoust ni bilo le bežno najstniško navdušenje, bilo je doživetje, ki je pustilo trajen pečat, kar je odkril leta po prvem branju. Ob ponovnem je ugotovil, da je znova prepoznal že kar pozabljene dele sebe.     Roman je delo nemško-švicarskega pisatelja Hermanna Hesseja, ki je leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Narcis in Zlatoust, izdan leta 1930, velja, podobno kot Siddharta ali Stepni volk, za enega pisateljevih ključnih del. V njem združuje zahodno in vzhodno filozofijo ter raziskuje notranje konflikte posameznika. Čeprav bi roman utegnil kdo označiti za »najstniško branje«, Horjak poudarja, da gre za vrhunsko literaturo. Zgodba je uvodoma postavljena v srednjeveški samostan, v katerem se spoprijateljita mlada fanta, ki predstavljata nasprotna pola človeške nravi: Narcis je racionalen, asketski mislec, predan duhu in znanosti, medtem ko je Zlatoust čuten, umetniški in predan življenjskim užitkom. Njuna fizična vez se sicer pretrga, ko Zlatoust zapusti samostan in se poda v svet, a ves čas ostajata skupaj. Zlatoustova odločitev, da zapusti varno zavetje samostana, ni uporniško dejanje, temveč izhaja iz notranje nuje. Njegovo potovanje je polno dogodivščin, ljubezenskih afer in soočenja s krutostjo sveta. Vse izkušnje pa nazadnje sublimirajo v umetnost, ko se razvije v izjemnega rezbarja in svoja doživetja prelije v ustvarjanje. Fotografija: Maja Čakarić in Klara Škrinjar med pogovorom s tokratnim gostom Cirilom Horjakom. Ki je Beletrinin studio obiskal v prikupnem kosmatem spremstvu. (Fotografija: Andraž Gombač) Roman kritično sooča nasprotja – duh in telo,