Celotni svet, komorno

Airbeletrina, 17. avgust ― »Simfonija mora biti kot svet. Vsebovati mora vse,« je zapisal Gustav Mahler, katerega besede se z zanesljivostjo najdejo na vsakem koncertnem listu prav zato, ker zares dobro opišejo njegov projekt, v katerem je predstavljen višek romantične tradicije. Značilno je, da se Mahler pri tem poslužuje najrazličnejših žanrskih in izraznih sredstev, ki so mu bila na razpolago, poleg tega pa se opevani skladatelj za dosego svojega cilja navadno zanese na izredno velike orkestre, s katerimi proizvaja eklektične barve in, ko je potrebno, zares monumentalen zvok. Na koncertu v okviru 74. Festivala Ljubljana »Mahler v Ljubljani: Titan« 11. 8. pa so ta celotni svet poskusili zaobjeti v raznih priredbah za komorni ansambel. To je seveda zelo zahtevna in nekoliko nehvaležna naloga. Na srečo je bila nekoliko olajšana z nastopajočimi vrhunskimi glasbeniki Ensemble Dissonance, baritonom Domnom Križajem, izkušenim interpretom Mahlerja, ter dirigentom Urošem Lajovicem in s skrbno izbranim programom. Slednji nam je celovito predstavil skladateljevo Simfonijo št. 1 iz vseh zornih kotov: program se je začel z izločenim drugim stavkom simfonije, ki ga danes poznamo pod samostojnim naslovom Blumine, pred samo Simfonijo pa smo slišali še skladateljev cikel samospevov Vandrovčeve pesmi, ki je nastajal v istem obdobju kot simfonija ter v njej pustil svoje sledi v obliki citatov. Foto: Darja Štravs Tisu Prav cikel samospevov se je izkazal kot eden izmed vrhuncev večera. Priredba za komorni ansambel flavte, klarineta, klavirja, harmonija (na koncertu zamenjanega s harmoniko), tolkal in solističnih godal s strani Arnolda Schönberga ni prav nič omejevala dosežene izrazne intenzivnosti. Viški so bili zares monumentalni, ob spremljavi glasu pa je Mahlerjev iznajdljivi kontrapunkt (uporaba več melodij hkrati) prišel s komorno zasedbo toliko bolj do izraza. Predvsem pa je izstopala interpretacija solista Domna Križaja. S svojim glasom je bil sposoben napolniti ce

Woolf, Flush in Mintz

Airbeletrina, 15. avgust ― Ko sem bila majhna, sem si želela biti žival. Konj. Metulj. Pes. Mačka. Levinja. Volk. Sova. Dolgo sem znala sedeti pred mravljiščem in opazovati mravlje; kako nosijo tovor, kako komunicirajo med sabo, premišljevala sem, ali me vidijo, ali ima vsaka svojo osebnost ali pa je samo del velikanskega organizma. Pretepala sem se s fanti, če so mrcvarili mačko, jokala sem, kadar je kdo iz morja na vroče sonce privlekel morsko zvezdo … Domov sem vseskozi nosila ranjene in izgubljene živali. Ni mi bilo dovoljeno gledati in poslušati filmov ali pravljic, v katerih žival trpi ali umre. Ker sem imela tako rada živali, sem veljala za čudaškega otroka. Dobro je biti odrasel, pomislim, ker čudaštvo, ki ti ga obesi okolica, počasi postane tvoj karakter – tisti njegov del, ki ga imaš najbolj rad. Domov sem vseskozi nosila ranjene in izgubljene živali. Ni mi bilo dovoljeno gledati in poslušati filmov ali pravljic, v katerih žival trpi ali umre. Strah in hkrati ljubezen do žalostnih zgodb o živalih sta še vedno tu. Roman Milana Kundere Neznosna lahkost bivanjasem brala že pred leti; spomnim se Tomaža, Tereze, Sabine, zapletene ljubezni, Prage, v katero pripeljejo ruski tanki, a še zdaj občutim, kako me je bolelo v prsih, ko je v romanu umiral pes, ki je nosil ime prevaranega moškega, Karenin. Tako kot Montaigne v davnem 16. stoletju tudi jaz verjamem, da imajo živali intenziven notranji svet, ki ga, kot je ugotavljal ta francoski mislec, naseljujejo z lastnimi duhovi. Da imajo zavest, da sanjajo, da jih je strah, da imajo rade nežnost. In zakaj potem ne bi brali njihovih biografij? Leta 1931 je začela Virginia Woolf pisati roman Flush (Modrijan, prevedla Jana Unuk), ki je nenavadna biografija psa – kokeršpanjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning. Pisanje je bilo zanjo neke vrste odmor, da bi sprostila svoje misli, medtem ko je ustvarjala Valove. Včasih se je tega kratkega romana kar malo sramovala, a ta nen

Zrak pisava

Airbeletrina, 14. avgust ― Skoraj vsi pesniki ali pesnice so kot pesniki ali pesnice seveda več, kot je mogoče razbrati iz dolgočasne predvidljivosti festivalskih predstavitvenih tekstov, vendar pri vsakem ne čutimo potrebe, da bi to poudarili. Pri Lukasu Debeljaku se to zdi nujno. Rodil se je leta 1999 v Ljubljani, tam obiskoval osnovno in srednjo šolo, pri čemer je že na obeh stopnjah intenzivno objavljal v šolskih časopisih, v gimnaziji tudi v študentskih revijah, kot so denimo Zamenjave, ter v onkrajšolskih publikacijah, kot sta Dialogi in Idiot. Leta 2017, še vedno gimnazijec, je v zbirki Mala ignorirana knjiga pri ekipi IGNOR izdal knjižico (»chapbook«) Krožna/obodna hitrost, ki je doživela celo ponatis. Od tod ima stari intervju z mladim pesnikom v okviru dijaške oddaje Dijakobinci na Radiu Študent primeren in simpatično neizviren naslov »Objava ali ne, to je zdaj vprašanje«. Po študiju filozofije na kalifornijskem Deep Springs Collegeu je začel obiskovati program Etična in politična misel na Bard Collegeu v Berlinu, nato pa se je vpisal na magistrski študij zgodovine na CEU. Leta 2022 je izdal svoj pesniški prvenec Poznati kot voda (Center za slovensko književnost), ki je bil naslednje leto uvrščen v antologijo 10 knjig iz Slovenije: po izboru literarnih kritikov (CSK). Leta 2025 je izšla njegova druga pesniška zbirka (sto petdeset strani dolga »pesniška knjiga«) Drevo, ki ga pišemo nihče (LUD Šerpa), ki je bila letos nominirana za vseslovensko pesniško nagrado velenjica – časa nesmrtnosti. Njegova poezija je bila prevedena v angleščino, češčino, grščino, nemščino, srbščino in španščino. Poezijo je prevajal tudi sam, med drugim pesmi Esada Babačića, Sergeja Harlamova, Natalije Milovanović in Muanisa Sinanovića. Leta 2022 je izdal svoj pesniški prvenec Poznati kot voda (Center za slovensko književnost), ki je bil naslednje leto uvrščen v antologijo 10 knjig iz Slovenije: po izboru literarnih kritikov (CSK). Njegovo pisavo so kritiki, ko

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Mino Švajger

Airbeletrina, 14. avgust ― ANTOINE DE SAINT-EXUPÉRY: Mali princ »Mali princ je moj vodnik po sebi,« pravi igralka Mina Švajger o brezčasni literarni mojstrovini Antoina de Saint-Exupéryja, pisatelja, ki je navdih za zgodbo Malega princa črpal tudi iz lastnih izkušenj. Leta 1935 sta z mehanikom letela nad Saharo, strmoglavila in po nesreči več dni preživela v hudi vročini, preden ju je rešila beduinska karavana. Iz tega doživetja je pognala pripoved o dečku z majhnega planeta, ki so jo prevajalci do danes prelili v več kot šeststo jezikov. Sogovornica, ki se je na odrske deske dobesedno pridrsala, saj je prej tekmovala v umetnostnem drsanju, danes navdušuje kot članica ljubljanske Drame. Je prejemnica igralskih nagrad, kot sta Severjeva in vesna. Knjigo Mali princ ji je pri devetih letih z veliko ljubeznijo predstavila mama, zato jo Mina še danes vzame v roke s posebnim spoštovanjem. Pravi pa tudi, da ob vsakem ponovnem branju v knjigi odkrije drugačno podobo sebe. Mali princ, doma z asteroida B 612 na svojem potovanju srečuje nenavadne odrasle, ki denimo v svojem svetu brez prestanka štejejo zvezde ali pa skrbijo, da je svetilnik nenehno prižigan. Čeprav je bil roman napisan pred 83 leti, v osebah prepozna sopotnike našega časa, ki jih obsedajo število spletnih sledilcev in delovna učinkovitost. Poslovnež zvezd sploh ne opazi, ker jih le kopiči, svetilničar pa nima časa za počitek, saj se njegov svet vrti prehitro. Zgodba nas tako opominja, da v hitenju pozabljamo na bistvo, na tisto, ki ostaja očem nevidno. V pogovoru pa Mina Švajger poudarja, da prav naše napake in nepopolnosti ustvarjajo človečnost ter nas delajo dragocene za druge. Ljubezen in prijateljstvo zahtevata potrpežljivost, kar pa v svetu hitrih rešitev pogosto spregledamo. V pogovoru spoznavamo tudi, kako močno in nepovratno besede odraslih vplivajo na otroško radovednost. Saint-Exupéryja so odrasli odvrnili od slikanja, ker so v njegovi risbi videli le klobuk namesto slona v kači, Mini pa so kot deklici

Razmislek o tihem trajanju

Airbeletrina, 13. avgust ― Prostor je dolg, zdi se, da neskončen koridor. Strop pušča. Ves prostor je poln luž. Vsak korak odmeva nihče ne reče niti besede. Zvočno sliko sestavljajo le odmev in curljanje dežja iz lukenj v stropu tunela. Teh nekaj besed in premorov med njimi poskuša ujeti izkušnjo enega daljših tihih prizorov iz filma Stalker (1979) Andreja Tarkovskega. Enega tistih prizorov, ob katerih celo v bolj umetniško usmerjenih kinih in kinotekah ljudje najlepšega mesta in vseh starosti nekam nemirni segajo po telefonih in pametnih urah, preverjajo čas, svetijo, globoko vzdihujejo in taptaptaptapkajo z nogami in trtrtrtrtresejo celo vrsto. A ne gre jim očitati, da so kar koli drugega kot žrtve mesta, v katerem preživijo vse svoje dni, izvzemši dopusta na morju. V najlepšem mestu jih vse ves čas privaja na hitrost, hipnost in neprekinjen niz dražljajev z novimi in novimi vsebinami na vsakem koraku. Vsak avtobus v najlepšem mestu je polepljen s slikami zaigrano nasmejanih ljudi, ki prodajajo recepte za srečo. Na vsakem avtobusu v najlepšem mestu je zaslon, na katerem najnovejšim novicam o trenutnih vojnah sledijo novice o najnovejših športnih dosežkih, hrčki, ki v suknjičih prodajajo nogavice, in novice o razstavah. Ljudje v najlepšem mestu pridejo do odgovorov na vsa svoja vprašanja po vse hitrejših poteh in z vse manj truda, a vsako iskanje spremlja oglas. In zato je tišina, sploh pa trajajoča tišina, v kateri se nič ne zgodi, za ljudi iz najlepšega mesta neprijetna, tuja in potratna stvar. Tišino so ti ljudje iz vseh svojih domov že zdavnaj s

Vižgalivanje

Airbeletrina, 10. avgust ― Prvi pomen, ki ga pri besedi meja zasledimo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je: črta, ki ločuje, razmejuje države, ozemlja. Tu po Srebrnem bregu so jo potegnili pred več kot sto leti. Nevidna lisa, sestavljena iz tankih belih količkov – vsak premore svojo šifro – tako že dolgo ločuje zamejstvo od matične domovine. V nekdanjih časih je bila, čeprav nepredušno zaprta, posekana in pokošena, danes pa je zaraščena. Ko 110-kubični motor že nekaj časa stoji in se njegov cilinder postopoma ohlaja, mi oči pristanejo na karburatorju, s katerega je padla kromirana rešetka, prepotrebna za pravilno delovanje zračnega filtra. Hitro pomislim, da mora ležati kje na cesti ali ob njej. Pri zadnjem postanku na Gornjem Seniku je bila še na svojem mestu. Od naselja me ločujejo slabi trije kilometri. Treba bo voziti počasi in imeti oči na pecljih. Kolesi se znova zavrtita v zamejstvo, okrog mene je sam gozd, nekakšno nadaljevanje Goričkega. Jeseni je tu meka za gobarje. Vonj po trohnobi listov se meša s tistim jurčkov. Po slabem kilometru se pred menoj nariše nenavaden prizor. Starejša ženska z ruto na glavi in v copatih po desni strani ceste prihaja v mojo smer. Ko se ji pripeljem dovolj blizu, opazim, da v roki, ki jo drži v višini prsi, med palcem in kazalcem stiska tesnilno rinko rešetke karburatorja. Zelo verjetno ne ve, za kaj gre, še manj pa si predstavlja, da jo iščem tudi sam. Ropotanje dvotaktnika utihne, ko dovolj časa vztrajno držim prst na rdeči tipki, ki se nahaja na prednji luči. S pritiskom nanjo se spojita žici, ki prekineta delovanje platin, kondenzatorja in navitja. Motor se ustavi, ker ostane brez iskre na svečki. Starejša ženska z ruto na glavi in v copatih po desni strani ceste prihaja v mojo smer. Ko se ji pripeljem dovolj blizu, opazim, da v roki, ki jo drži v višini prsi, med palcem in kazalcem stiska tesnilno rinko rešetke karburatorja Nekaj trenutkov si zreva iz oči v oči in nič ne rečeva. Šele nato m

Moja, tvoja, Homerjeva, Nolanova Odiseja

Airbeletrina, 7. avgust ― »Nolan je uničil Homerja.« »To sploh ni Odiseja.« »Casting je katastrofa.« »Sram bi me bilo napisati kateri koli del tega scenarija.« »Zakaj je to videti kot generični vojni film?« »Nolan je precenjen.« »Helena naj bi bila najlepša ženska na svetu. In bela.« »Zakaj je Agamemnon videti kot srednjeveški vitez?« »To ni Grčija bronaste dobe.« »V filmu o Grkih ni grških igralcev.« »Nolan je preveč poenostavil Odiseja.« To je le nekaj izmed tisočev komentarjev, ki so v zadnjih tednih preplavili družbena omrežja. Zdi se, da OdisejoChristopherja Nolana ta hip komentira skoraj vsak, ki ima »pet minut časa«. Zdi se, da mora imeti vsak, ki da kaj nase, mnenje o filmu in Homerjevem epu. Že dolgo ni bilo filma, ki bi sprožil tako intenzivno javno razpravo. Kar je odlična priložnost, da skozi filmsko kritiko spregovorimo ne le o Nolanovi reinterpretaciji antičnega epa, temveč tudi o tem, kako se na njenem primeru prepletajo družbena omrežja, ekonomija pozornosti in sodobno trženje filmov. Če so družbena omrežja nekoč filme predvsem oglaševala, jih danes vse bolj tudi sooblikujejo. In vplivajo na način, kako jih javnost sprejme, razume in vrednoti. Foto: Taylor Umphenour +universal+nolan Zakaj o Odiseji govori ves internet? Začeti je treba s temeljnim vprašanjem – zakaj o Odiseji Christopherja Nolana naenkrat govorijo tako rekoč vsi? Odgovorov je več. Prvi je očiten: Nolan je ena največjih hollywoodskih blagovnih znamk, ki že z imenom pritegne široko občinstvo. Tako kot na primer James Cameron. Po uspehih filmov Oppenheimer, Dunkirk, Medzvezdje, trilogije o Batmanu in številnih drugih uspešnic je vsak njegov projekt globalni kulturni in hkrati – se razume – komercialni dogodek. To ni film, ki ga greš ali ne greš gledat. To je film, ki si ga ogledajo tudi ljudje, ki v kino sicer praktično ne hodijo. Kar v svetu družbenih omrežij pomeni, da njegovi filmi že zdavnaj niso zanimivi le filmskim kritikom in filmofilom, ampak o

Pogled, ki se vrača

Airbeletrina, 7. avgust ― Med Grosupljem in Kočevjem se vlak prebija skozi dolino Dobrepolja, mimo polj, gozdnih robov in postaj, na katerih zjutraj čakajo ljudje, ki se vozijo na delo. Ob tej progi, v Vidmu v Dobrepolju, živi Franci Novak – pesnik in pisatelj, ki je prav tej vožnji posvetil nagrajeni cikel Vlak Grosuplje–Kočevje. Jutranje vožnje, postaje, podeželska pokrajina in ljudje, ujeti v vsakdanji ritem dela, so del motivnega sveta, iz katerega že poldrugo desetletje gradi svoj prepoznavni pesniški in kratkoprozni opus. Novak, rojen leta 1969, se poklicno ukvarja s pripravo za tisk in grafičnim oblikovanjem, pomemben del njegovega ustvarjalnega zanimanja pa predstavlja tudi fotografija. V njegovem pisanju imajo zato posebno mesto natančno izrisani prizori, drobne podrobnosti in podobe, ki se pred bralcem sestavljajo počasi. Septembra bo njegova tretja pesniška zbirka Zgodbe o tebi ena od šestih knjig, postavljenih v središče letošnjega Prangerja. Foto: Osebni arhiv Pozni prihod V literarno javnost je vstopil razmeroma pozno. Ko je leta 2011 pri Mladinski knjigi izšel pesniški prvenec Otroštvo neba, je imel dvainštirideset let. Knjiga je bila nominirana za Veronikino nagrado, vendar se je Novak že leto prej predstavil z zmago na mariborskem Pesniškem turnirju: za Januarske dneve je postal vitez poezije. Leta 2012 je s pesmijo Ljudje kot rastline zmagal še na Evropskem pesniškem turnirju. Sledila je zbirka kratkih zgodb Podnebne spremembe (LUD Literatura, 2014), nato druga pesniška zbirka Vračanje pogleda (Hiša poezije, 2018), izbrana na natečaju Sončnica, vsa nora od svetlobe in nominirana za Jenkovo nagrado. Zgodba Obvoz je leta 2019 osvojila prvo mesto na natečaju AirBeletrine, dve leti pozneje pa je postala naslov zbirke, za katero je Novak leta 2022 prejel nagrado novo mesto short. Istega leta je nagrado Fanny Haussmann dobil njegov cikel Vlak Grosuplje–Kočevje; leta 2025 jo je prejel še drugič, za cikel Podeželje. Tistega leta je

Med vročinskimi in knjižnimi valovi

Airbeletrina, 5. avgust ― Ob morskih in vročinskih valovih nas lahko ta mesec ogreje ali ohladi tudi izbor knjižnih novosti, s katerimi zajadramo v mračne fantazijske svetove, v Tanzanijo in Kongo, na slovenski gledališki oder in še kam, v družbo resničnih in izmišljenih, zgodovinskih in sodobnih protagonistov. Odprite knjigo in ujemite val! Kolaž: Hanna Juta Kozar Meglovni rod, Brandon Sanderson (Mladinska knjiga) V slovenščini smo dočakali prvi del trilogije Meglovni rod, s katero je Brandon Sanderson že osvojil bralce po vsem svetu. Fantazijski roman z dodelanim sistemom magije ima vse elemente epske pustolovščine. Tiranski vodja z železno roko vodi imperij in zasužnjuje skaaje, delovno silo plemiške elite, vendar se pojavi nenadejani junak, spretni tat in meglovnik Kelsier, ki se z druščino upornikov nameri premagati Vrhovnega vladarja. Prvi roman začenja trilogijo, ki pa jo je avtor zaradi velikega uspeha že razširil in bralcem zagotovil dolgo popotovanje po svetu meglovnikov. Peter Raud, Zgodba o gospodu ptiču (Sodobnost) Priljubljeni in večkrat nagrajeni estonski pisatelj in ilustrator otroške književnosti se v slovenskem prevodu predstavlja z zgodbo o gospodu ptiču, ki ni zadovoljen s svojim dolgočasnim gozdnim življenjem in se odpravi v svet. Mladi bralci se mu tako pridružijo pri odkrivanju neznanega in spoznavanju novih bitij v zgodbi s humornim slogom ter pisanimi, igrivimi ilustracijami. Vinko Möderndorfer, Življenje ali gledališče (Goga) Vinko Möderndorfer v zbirki esejev široko odpre paleto tem, povezanih s slovenskim gledališčem v vseh njegovih pojavnostih. Življenje ali gledališče se posveti dramatiki v njeni literarni obliki, režiji in igralstvu, pa tudi stičišču med gledališčem in družbo ter med kulturo in politiko. V poglavju o »gledališčnikih, večjih od življenja« se pokloni legendam slovenskega gledališča – Štefki Drolc, Poldetu Bibiču, Tonetu Partljiču in mnogim drugim – in njih

Mikrotonalne ekstaze

Airbeletrina, 4. avgust ― Pri izdaji, kakršna je Čas divjega tulipana, je smiselno začeti kritiko na sicer predvidenem koncu in podati samoumevno sodbo vnaprej: gre za izjemno, monumentalno knjigo. Čas divjega tulipana: antologija osmanske lirike; različni avtorji; uredil in prevedel Blaž Božić, Center za slovensko književnost, 2026 Antologija osmanske poezije, ki jo je zbral in prevedel nagrajeni pesnik, jezikoslovec, filolog in prevajalec Blaž Božič, zajema šeststo let te pesniške tradicije. Večina pesmi sodi v zvrst dvostišnih gazel. Med avtorji najdemo tako sultane kot ženske, tako plemenitaše kot tudi ljudi, ki so izšli iz nižjih družbenih slojev in se uveljavili na pesniški sceni svojega časa in nato v kanonu. Tematsko in slogovno pa lahko te pesmi ob prvih branjih slovenskega bralca nekoliko zmedejo. V njih se spajajo tako homoerotični kot verski motivi, ode popivanju in božanski lepoti, poleg tega pa se stalni nabor simbolov in metafor (rožni popek usten, krčma, sulice trepalnic, zdraharski pogled obrvi, vrt, cipresa, vrtnica in slavec) stalno ponavlja, skoraj vsaka pesem pa je ljubezenska in utemeljena, kot v spremni besedi pojasni prevajalec Božič, na motivu odnosa med mladim ljubljenim kot objektom želje ter hrepenečim in nesrečnim ljubimcem. Preseneti lahko tudi izjemna jezikovna zgoščenost pesmi, ki se odraža, denimo, v vrstečih se izafetskih metaforah (kakor nam zopet pojasni prevajalec v spremni besedi), v slovenščino prevedenih predvsem kot rodilniške metafore. Te se ne ustavijo na prvi stopnji, temveč se stopnjujejo, na primer v besedni zvezi »gnezdo ptice mojega srca«. Bralno izkušnjo pa zgošča še to, da je v gazeli vsako dvostišje poglavje zase, ki se ne navezuje nujno na prejšnje, temveč motiv bogati z druge perspektive in kot da začenja pripoved na novo. Pesniki se skozi stoletja navezujejo drug na drugega, izvajajo pesniške paralele. Sredi te bujnosti in ponavljanja se lahko vse skupaj zahodnemu bralcu zazdi nepredirno in morda

Dušan Šarotar: »Tako prebivamo pesniško na tem svetu«

Airbeletrina, 3. avgust ― Eden najuspešnejših sodobnih slovenskih pisateljev Dušan Šarotar že več kot četrt stoletja postopa po slikovitih notranjih pokrajinah, s katerimi z umeščanjem v vsakokratne zunanje pejsaže nagovarja osebni in družbeni spomin. Njegova literatura v grobem zaobjema dva tematska sklopa; na eni strani sta prekmurska ravnica in jadranski otok, na drugi pa tematika holokavsta v Prekmurju, o kateri piše na način naplavin, ki so ostale za njim. Njegova melanholična, molovsko zamolkla, s specifično metaforiko, temno slutljivostjo in neizkustvenim spominom zaznamovana pisava je ena sama pesem v prozi, zgoščena in počasna, vpijoča v svoji tihotnosti. Kot taka predstavlja dragocen odtis nevidnega, neulovljivega in presežnega, a vseskozi prisotnega in v večnost zapisanega; tistega, kar ostaja, da pošastnim dogajanjem v svetu navkljub osmišlja človekovo tuzemsko prisotnost. O tej specifični pisavi pričajo njegova prozna dela Potapljanje na dah (1999), Mrtvi kot (2002), Nočitev z zajtrkom (2003), Občutek za veter (s Ferijem Lainščkom, 2004), Biljard v Dobrayu (2007, 2014), Nostalgija (2010), Ostani z mano, duša moja/Ostani z menov, düša moja (2011, zgolj slovenska različica 2024), Ne morje ne zemlja (2012), Panorama: pripoved o poteku dogodkov (2014), Živa coprnija Pohorja in Istre (2019), Zvezdna karta (2021), Nikomah poroča (2023) in Počivališča na poti (2025) ter pesniški zbirki Krajina v molu (2006) in Hiša mojega sina (2008). Podpisal je lutkovni predstavi Mali ribič (2006) in Železna gora (2008), petnajst scenarijev za dokumentarne in igrane filme ter več literarnih portretov slovenskih umetnikov. Je redni gost domačih ter tujih literarnih dogodkov, prevajan je v številne jezike in je prejemnik več nagrad. Vsak njegov nastop je literarno delo; v vsakem intervjuju odkriva nove nianse svoje pisave, s katero se odziva na svet, kot je bil, kot je in kot nemara bo. Odkriva, kako kljub grozotam, ki se dogajajo okrog nas, prebivati pesniško na tem svetu.

Ko solisti postanejo sogovorniki

Airbeletrina, 2. avgust ― Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca. Taka predstava je 27. 7. padla v vodo že z dejstvom, da so nas na koncertu Festivala Ljubljana pričakala kar tri velika imena: violinist Vadim Repin, pianist Peter Laul in Ensemble Dissonance, ki v svojih vrstah združuje vrhunske slovenske komorne glasbenike. In res smo bili tisti večer namesto hierarhije solistov priča prefinjenemu glasbenemu dialogu, ki se je prek skrbno izbranega programa vzpostavil med vrhunskimi izvajalci. Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca. Kot prvi se nam je predstavil Ensemble Dissonance z Arenskijevimi Variacijami na temo Čajkovskega. Predstavil pa se nam ni s poudarjanjem virtuoznosti določenih variacij, ampak s senzibilnim interpretativnim čutom, s katerim je vedno novim figuracijam vtisnil prepričljive karakterne prvine, kar je na trenutke privedlo do skoraj dramskega navzkrižja s spokojno glavno temo, skrbno ohranjeno v ozadju. Razen tega, da so bile posamezne variacije morda nekoliko odsekane druga od druge, je znana skladba zadihala z dobrodošlo svežino. Pri Spominu na dragocen kraj Čajkovskega se je ansamblu pridružil Vadim Repin. V pričujoči priredbi, v kateri je namesto klavirja nastopil godalni orkester, je solistična violina zaradi gostejše spremljave predvsem v prvem stavku nekoliko težje izrazno izstopala z značilno melodiko ruskega skladatelja. V naslednjih stavkih je bila ta težava bistveno manj izrazita, toda predvsem na račun tega, da je bila spremljava nekoliko bolj v ozadju. Solist in ansambel pa sta zares stopila v dialog v naslednji Ravelovi skladbi, čeprav se Cigan za violino, godala in harfo (prir. Davida Walterja) začne z dolgim rapsodičnim uvodom za soli

AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Otom Lutharjem

Airbeletrina, 31. julij ― Dr. Oto Luthar Doktor znanosti, študiral je zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, tam magistriral in doktoriral. Ukvarja se z zgodovino zgodovinopisja, zgodovino nasilja, oblikovanjem individualnega in kolektivnega kulturnega spomina ter zgodovino idej. Kot gostujoči profesor je predaval na dunajski univerzi (2008/2009) in ameriški univerzi Yale (1999/2000). Raziskovalno je gostoval na Columbia University (2013) v New Yorku in na Ohio State University. (2016 in 2023). Je dolgoletni direktor ZRC. Avtor in soavtor knjig Zgodovina Historične misli I. II.; O žalosti niti besede. Uvod v kulturno zgodovino Velike vojne; The Land Between. A History of Slovenia; Po robovih spomina. Antisemitizem in uničenje prekmurske judovske skupnosti; The Great War and Memory in Central and South-Eastern Europe; Of Dragons and Evil Spirits. Post-communist Historiography Between Democratization and New Politics of History; The Media of Memory; Užaljeno maščevanje. Spomin na italijanska fašistična taborišča. Foto: Manca Juvan The post AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Otom Lutharjem appeared first on AirBeletrina.

Skrhana britev slavnega brivca

Airbeletrina, 29. julij ― Rossinijev Seviljski brivec (Il barbiere di Siviglia) je ena tistih oper, ki od svoje praizvedbe še ni doživela sezone brez vsaj ene uprizoritve. Zahvala za to gre zagotovo prepoznavni glasbi, ki v sebi nosi ogromno karakterja in liričnosti, pa tudi komični zgodbi, ki z liki in dinamiko med njimi ostaja aktualna v vsakem času. Že Beaumarchais, avtor predloge, po kateri je Cesare Sterbini napisal libreto, je uprizoril komično intrigo, ki svoje temelje išče tudi v principu karnevala, v času katerega je socialni red preobrnjen, namesto aristokracije pa družbi zavlada burkež, potepuh, premetenec. V operi tako ne ukazuje več grof, temveč brivec Figaro, ki v vlogi nekakšnega »puppet masterja« ali kar režiserja določa in usmerja dogajanje, pretentava druge osebe, preureja odnose med njimi in vodi grofa Almavivo do želenega cilja. Foto: Darja Štravs Tisu Žal takšne možnosti v uprizoritvi Bepija Morassija niso bile izkoriščene. Režiser se je odločil za šablonsko postavitev, ki deluje konservativno, pa ne zaradi kostumov ali scenografije, temveč zaradi plitvih likov, ki se skozi predstavo nikakor ne uspejo spremeniti v karakterne osebe z določenimi motivi. Njihov smisel je le ustvarjanje komičnih situacij, zato je, na primer, grof nesposoben, Bartolo tepček, Figaro pa odločno preveč pasiven in brez jasne dramaturške funkcije. Zdi se, da ga režiser včasih pripelje na oder samo zaradi kakšnega komičnega učinka in poživitve dogajanja. Nekaj karakterizacije nakazuje Rosina z vlogo upornice, ki pa ob pomanjkanju avtoritete svojega tiranskega varuha Bartola te vloge ne more trdno uveljaviti. Režijski koncept tako temelji predvsem na uporabi šal in drugih komičnih učinkov, ki načrtno vzbujajo smeh občinstva, hkrati pa ob prepogosti uporabi izgubljajo svoj smisel in dramaturški pomen. Neizkoriščene ostajajo tudi možnosti postavitve posameznih solističnih nastopov, pri katerih se režiser raje zateče h koreografiji kot iz kakega muzikala, namesto da bi pog

Samosabotaža srca

Airbeletrina, 28. julij ― Srebam; podoživljam Sizifa v hidrološkem ciklu Bil sem. Na njenem licu, v njenem desnem ušesu, bil sem bog ve koliko tistih ekstra % njenemu telesu. Bil sem, kar pravi tisti citat, ki ga je rada grgrala. A nisem ji bil brus, bil pa sem ji lij. Kakšna škoda, da se še zdaj odtekam. Ona pa se ni rabila niti otresti. Foto: Marcel Loboda S tabo vročinski val imam na mislih Pustiva, to poletje, najina mobitela na postelji tvoje sobe. Vzamem le dvajsetaka in drobiža za petko ter pojdiva v mesto, skozi ulice, po pijačo. Sediva v senco, tam nekje v Tivoliju. Čakajva, da pride poletni dež, da namoči denar, ki se mi mečka v hlačah. Kaj bi dal, da mečkala bi se midva. V deževnih kapljah, premočena od glave do pete. Obnorela v vročini. Izgubljena v najini pesmi ob spremljavi poletnih padavin. Kaj bi dal, da pojdeva dalje. Napačna ljubezen me spremeni v žabo to pravim, ker v glavi začnem le regat ‘kva’. Ne vem, ali je zaradi zmede ali zaradi nove sezone ‘Samosabotaža srca’. Gledam na koledar, da vem, na kateri dan smem pozabiti na vse kar zares pesti misli ter se spraviti, kar lepo v dvoživkarskem smislu prehajati med dvema tipoma sranja. Človek tako lahko le še sanja, da bi mi uspelo nazaj na jezik ujeti prave besede, namesto te žabarske slengovske obsede. In če folku ne dopizdi, da še enkrat bleknem ‘kva’ bom z mahanjem prosil pr’jatle, naj me začnejo čofati. V tem času čakanja pa sem se odločil, da jo bom terapevtki opisoval s kretnjami, čačkami in grafi. Foto: Marcel Loboda Če si morda pozabil name, od dne, ko si podlegel hladnem svetu. Kot hladna skodelica čaja si bil in jaz sem te prijela za obraz da bi te le za kanček ogrela. Poljubila sem te, da bi te lahko imela še za trenutek dalje. Foto: Marcel Loboda Končaj me, kot s

še novic