Vinko Möderndorfer: Odločitve

Sodobnost, 9. september ― Vinko Möderndorfer Družina Tragikomična igra v 29 slikah Mojster, kaj je življenje? je vprašal učenec Simon. Miza, stol in postelja, je odgovoril rabin. Stol, na katerem počivamo po trdem delu. Miza, za katero se skupaj odločamo o življenju. Postelja, v kateri delimo ljubezen. Če imamo to troje, imamo življenje, se je nasmehnil […]

Brina Jenček: grem greš greva

Sodobnost, 9. september ― Brina Jenček grem greš greva pljusk 2 young 4 4ever ела надвор да се излупаме[1] strah me je prevelikih oči in premajhnih medvedov bližamo se končni postaji prosim izstopite pogoltnila sem te in izpljunila rahlo prežvečenega Jadro Na sinji morski se gladini v meglicah jadro lesketa … Le […]

Iza Strehar: Nezakonske matere

Sodobnost, 9. september ― Iza Strehar Nezakonske matere DRAMATIS PERSONAE ESTER REBEKA, Esterina mami AVAN, Esterina babica, Rebekina mami EVA, Esterina prababica, Rebekina babica, Esterina prababica GABOR, Esterin partner RAFKO, Esterin oče, Rebekin bivši partner MIHAEL BRIGITA, Esterina najboljša prijateljica BARBARA, Evina prijateljica Zdravnik Medicinska sestra 2023 Slovenija, 2023. Ester ima 32 let […]

Lučka Neža Peterlin: Jagnje

Sodobnost, 9. september ― Lučka Neža Peterlin Jagnje Prolog: Kobilice Skoraj popolnoma podrta majhna kamnita cerkev. Okoli nje valovita pokrajina, tla so ožgana od sonca, zemlja je groba in rdeča, iglavci temno zeleni, skoraj črni. Po travi, po ostankih cerkve, po iglavcih, povsod, povsod skačejo velike rumene kobilice. Zrak je vroč in suh. Pod krošnjo širokega […]

Milan Ramšak Marković: Trilogija o mestih in ljudeh

Sodobnost, 9. september ― Milan Ramšak Marković Trilogija o mestih in ljudeh MY NAME IS MEDEJA, Zürich, Švica DEŽEVEN DAN V GURLITSCHU, Celovec, Avstrija ENA LEPA APOKALIPSA, Maribor, Slovenija II Deževen dan v Gurlitschu Celovec, Avstrija Za Nino, z mnogo ljubezni in veliko hvaležnosti za vso pomoč in podporo, ki mi jo […]

Maja Murnik: Vaše nasilje in naše nasilje

Sodobnost, 27. junij ― Maja Murnik Vaše nasilje in naše nasilje /…/ Tennessee Williams: Tramvaj Poželenje. Režija: Nina Šorak. SNG Drama Ljubljana, Mala Drama. Ogled junija 2025. Še dolgo po odhodu iz začasnih prostorov Drame na puste ulice industrijske cone Stegne Tramvaj Poželenje tli z neutrudnim žarom. Ostaja v notranjosti kot nekakšna dragocena, a krhka posoda, ki so jo premišljeno zgradili ustvarjalci predstave z velikim občutkom za pravo mero v občutljivih zadevah in s pretanjenim posluhom za besedilo. Kultnega teksta Tennesseeja Williamsa, enega najsubtilnejših ameriških dramatikov 20. stoletja, ni prav lahko uprizoriti. Po eni strani se ga drži skorajda mitski status, za katerega je v veliki meri zaslužna znamenita filmska adaptacija Elie Kazana iz leta 1951, v kateri sta glavni vlogi odigrala Vivien Leigh (Blanche) in takrat še neznani Marlon Brando (Stanley Kowalski), po drugi strani je drama sama po sebi umetnina, izredno prefinjen in odlično napisan tekst, ki zahteva izvrstne igralce in globoko razumevanje nians dramskih oseb ter njihovega sveta. Režiserka Nina Šorak se je pri uprizoritvi v Mali Drami (premiera je bila 11. aprila 2025) odločila za karseda intimno prizorišče. Na njem so razpostavljeni posamezni elementi skromnega interjerja – miza s stoli, hladilnik, kad z ogledalcem, omara, zakonska postelja, pod katero se vselej, ko je to potrebno, pomete črepinje, umazano posodo in odpadke. Nekam stisnjeno deluje vse skupaj, celo zatohlo; ni kaj dosti možnosti za diskretnost ali osebni prostor, kar seveda jasno odzvanja tudi v sami tematiki drame in uprizoritve. Tudi gledalci smo praktično del prizorov, saj igralci prizorišče obvladujejo do nekaj decimetrov stran od nekaterih gledalcev, ki s treh strani obdajajo sceno, in tako dogajanje postaja tudi del nas in kliče, zahteva našo čustveno angažiranost ter opredelitev, še posebej ko naokrog letijo steklenice in vilice, ko se razbija posodo in razsaja. Prave razmejitve med avditorijem in prizo

Ana Svetel: Steklene stene (Majda Travnik Vode)

Sodobnost, 27. junij ― Majda Travnik Vode Ana Svetel: Steklene stene. Spremna beseda Ajda Bračič. Ljubljana: Beletrina (zbirka Beletrina), 2024. Steklene stene so po Dobri družbi (2019) druga (kratko)prozna knjiga Ane Svetel. pri čemer je v oklepaj nujno treba prilepiti še vprašaj (kratko?). Zbirka namreč oklepa pet zgodb (Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi, Elza), ki simetrično zavzemajo vsaka po petdeset strani, kar nikakor ni tipična dolžina kratke zgodbe, ne danes ne skozi literarnozgodovinski kontinuum. Tako že na začetku postanemo pozorni, ali gre avtorici med drugim tudi za eksperimentiranje s formo? Zdi se, da je odgovor pritrdilen, vendar s takojšnjo opombo, da eksperimentalnosti nikakor ne smemo opredeliti kot eno od pomembnih značilnosti zbirke. Resnica je namreč ravno nasprotna: v Steklenih stenah gre za tako do kraja disciplinirano, nadzorovano, špartansko strogo in natančno premišljeno prozo, da ob nji prej kot na sodobne, v vse smeri odprte pripovedne postopke pomislimo na klasične, »zgledne novele« Čehova, Pirandella ali Maupassanta. Nič in nikjer v tej prozi ni prepuščeno naključju – tudi omenjena dolžina zgodb ne. Daljši obseg avtorica uporabi za poglobljeno psihologizacijo likov, oris okolja, okoliščin in vzdušja s pomočjo najrazličnejših detajlov, asociacij ali razmislekov, kamor lahko nato veliko bolj otipljivo in prepričljivo umesti svoje junake in junakinje, ki se ̶ povsem v skladu z načeli klasične kratke proze ̶ znajdejo v presenetljivih, nenavadnih, tako ali drugače žgoče akutnih življenjskih položajih; v Marelicah smo že na robu fantastičnega in grozljivega. In tudi tu ̶ na robu ̶ vnovič pride do izraza avtoričino izjemno samoobvladovanje: pogosto se namreč zgodi, da avtorji, potem ko zgradijo klimaks pripovedi, znižajo tempo oziroma pustijo učinku, da samodejno opravi svoje, sicer katarzično, a pogosto predvidljivo. Ana Svetel ravna drugače: ne popusti niti v trenutku največje koncentracije dogodka, ampak vrta še naprej,

Maja Megla: Ko sem postala indijska hčerka

Sodobnost, 27. junij ― Maja Megla Ko sem postala indijska hčerka »Si prišla v Indijo s svojo mamo?« me je vprašal menih Gunašekar, ko smo se z zdravnikom Andžanijem vzpenjali od vznožja svete gore Arunačale po ozki kamniti poti proti Skandašramu, skalnati votlini z zidanim predprostorom, kjer je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja puščavnik Ramana Maharši, umaknjen od sveta, meditiral v globoki kontemplativni tišini. Četudi je ta čas daleč, se tam še vedno čuti odtis Ramanove blažene spokojnosti, zato obiskovalci radi posedijo na klopeh svetnikovega nekdanjega bivališča. Zraven je celo izvir vode, čiste, osvežilne, neoporečne vode, kar je v Indiji redka dragocenost. »Z mamo? Ne, mama je v Evropi,« sem se začudila Gunašekarjevemu vprašanju. »Kdo je potem ženska, ki je s tabo? In zakaj jo kličeš Amma,« je vztrajal. »Ker ji je tako ime. Srečali sva se v ašramu vasici Puttaparthi na jugu Indije (v ašramih, indijskih duhovnih centrih, so dobrodošli vsi, ne glede na njihovo nacionalno, rasno ali versko pripadnost). V sobi sva imeli postelji druga ob drugi. Njena goreča življenjska želja je bila, da bi v Tiruvannamalaju romarsko obhodila sveto Arunačalo. Ker sem bila namenjena semkaj, se mi je hvaležno pridružila. Skupaj sva nastanjeni v hotelu. Bdim nad njo, da je varna in preskrbljena. Ima osemdeset let, morda celo več. Je Indijka iz Šrilanke. Preden bom jutri odletela v Evropo, jo bom še pospremila na avtobus. Dolgo pot ima do doma.« »Sploh veš, kaj pomeni Amma?« se je nasmehnil Gunašekar. »Pomeni mati. Ti jo kličeš mati.« Tega seveda nisem vedela. Ko sva se spoznali, jo je dobrosrčna indijska brahmanka, s katero smo si delile sobo, nagovarjala z Amma, zato sem sklepala, da ji je tako ime. Napačno. V Indiji je naziv Amma izraz spoštovanja do vsake starejše ženske. Tudi mene so po ducatih let vračanj v Indijo, ko so se na obrazu že vidno zarisali odtisi časa, začeli klicati Amma, skrajšano Ma. Na ulici v starem delu vasi, kjer sem v Indiji pogosto živela, m

Linn Skåber: Starost in radost

Sodobnost, 27. junij ― Linn Skåber Starost in radost Pravzaprav ti moram nekaj povedati Dvakrat na dan teče. Zjutraj in zvečer. V adidaskah in s tekaškimi očmi. Ista hitrost, ista obupanost. Od ponedeljka do ponedeljka. Leif (80) stoji ob steni hiše z očali na nosu in v mehki popoldanski svetlobi ščipa suhe vrtnice z grmička, ko vidi arhitekta (42) oziroma Pettra Berga, kot mu je v resnici ime, kako pridrvi skozi vrata sosednje hiše. Dvakrat na isti dan. Ista hitrost, ista obupanost. Vljuden je in s tem sosedom ni nič narobe, s tem Pettrom. Pomaha Leifu čez živo mejo in Leif vljudno pomaha nazaj. Saj ne bo dolgo zdoma, to niso dolgi teki, Leif to ve. Petter mora samo narediti krog okoli jezera, potem se pa vrne in gre nazaj v hišo, k ženi Vibeke, ki gotovo leži na kavču v dnevni sobi ali v spalnici, to se mogoče malo spreminja, prav to se gotovo lahko malo spremeni, ampak drugače je pa kar prepričan, da je v dnevni sobi, ko se Petter vrne, je vsakokrat vse enako, kot ko je odšel. Tam notri najbrž prah mirno visi v zraku, iz dneva pred hišo prihajajo črte svetlobe, kadar sije sonce, tam notri nikoli ne moreš vedeti, tam notri so vsi dnevi enaki, temni, razpršeni, nepregledno nešteti, in čeprav dnevi minevajo in poletni večeri stojijo pri miru in minute drvijo mimo, je tako, kot da dnevi nikoli ne ostanejo tam, samo na hitro se oglasijo, pogledajo, kako hudo je, in odidejo, kakor hitro morejo. Edino, kar lahko Petter z gotovostjo reče, je, da je jutro, če teče okoli jezera, ko sonce vzhaja, in da lahko diha, če teče okoli jezera, kadar je večer. To ni tek, to je Pettrova edina možnost, da preživi, si misli Leif. Tudi sam je nekoč dvakrat na dan tekel okoli istega jezera. Ista hitrost, ista obupanost. Adidaske in tekaške oči. Spominja se je tudi vesele, Randi, seveda se je. Nekajkrat v življenju je menda bila tudi vesela? Spominja se je na plaži pri vikendu v Kragerøju, na primer, v pikastem bikiniju in s šalom, ovitim okoli glave na tak zabaven način,

Špela Frlic: Jama, v kateri odmeva

Sodobnost, 27. junij ― Špela Frlic Jama, v kateri odmeva Ameriški raziskovalec John D. Niles piše rahlo in intenzivno hkrati, najbrž tudi zato, ker ima rad pripovedovanje in epske pesnitve. V knjigi Homo Narrans, The Poetics and Anthropology of Oral Literature med drugim piše tudi o družbeno povezovalni vlogi zgodb. Med dolgimi stranmi svojih ugotovitev slikovito opiše neki prostor, zatemnjen, zadimljen in tako natlačen z ljudmi, da se ne morejo izogniti dotiku. Ljudje si pripovedujejo zgodbe, vmes pa se razlegata smeh in godrnjanje, godijo se priložnostni flirti, prijateljski objemi in nova poznanstva. Nič posebej slavnostnega ali prazničnega ni v tej podobi, le ljudje, ki pozno zvečer v dovolj domačnem prostoru dihajo isti zrak in pijejo isto pivo, razlog, izgovor in nujno potrebna povezovalna vsebina njihovega druženja pa so zgodbe. Ko bodo odšli domov, si bodo to druženje zapomnili, čeprav morda ne bodo znali obnoviti vsebin, ki so jih poslušali. Možgani bodo najbrž pozabili besede, a telesa, ki se nanje ne zanašajo, si bodo zapomnila občutek. Brala sem ta opis in sem si mislila: »Kakšno srečo imam. Vem, o čem govori Niles!« V pripovedovanje sem vstopila skozi skupnostni moment skupine Za 2 groša fantazije, ki je v prvem desetletju našega stoletja na Radiu Študent v okviru istoimenske oddaje in pripovedovalskih dogodkov Pravljičnih ReŠetanj gojila predajanje pripovedovalskega znanja na način vajeništva in dopuščanja eksperimentiranja. Pripovedovalska forma, ki sem jo najprej posvojila, je gradila na improvizaciji in kolektivnih nastopih, na katerih je vsak pripovedovalec ob sodelovanju z glasbenikom v večer prispeval po eno pravljico. Dramaturgija večera je bila sicer zastavljena vnaprej, a se nikoli ni izšla čisto po pričakovanjih, izmenjavanje pripovedovalcev pa je omogočilo enakovredno sodelovanje začetnikov in bolj izkušenih. Kot začetnica sem tako podedovala občinstvo, še preden sem si ga prislužila. Še vsa drgetava od treme sem lahko stopila pred o

Vabilo na obisk Daniela Wisserja in predstavitev romana Kraljica gora!

Sodobnost, 4. junij ― Prelistaj knjigo jQuery(document).ready(function(){ if(jQuery('li.post-71167 .astra-shop-thumbnail-wrap + .mg-brand-wrapper-category').length Daniel Wisser').insertAfter('li.post-71167 .astra-shop-thumbnail-wrap'); } }); NOVO NAGRADA Kraljica Gora 26.90 € Dodaj v košarico Z veseljem napovedujemo obisk enega najvidnejših sodobnih avstrijskih pisateljev, Daniela Wisserja, ki bo v začetku junija gostoval v Sloveniji. Ob tej priložnosti bo predstavil svoj nagrajeni roman Kraljica gora (Königin der Berge), za katerega je prejel avstrijsko knjižno nagrado in nagrado Johanna Beera. Roman je v slovenskem prevodu Tanje Petrič izšel lani pri založbi KUD Sodobnost International. Daniel Wisser bo nastopil na dveh dogodkih: Sreda, 4. junija ob 19. uriVodnikova domačija v Šiški (Vodnikova cesta 65, Ljubljana)Dogodek poteka v sodelovanju z Avstrijskim kulturnim forumom Ljubljana. Petek, 6. junija ob 18. uriGrad Kostel (Kostel 7, Kostel) Oba dogodka bosta odlična priložnost za poglobljen vpogled v Wisserjevo ustvarjanje, srečanje z avtorjem in pogovor o temah, ki jih roman odpira. Lepo vabljeni! The post Vabilo na obisk Daniela Wisserja in predstavitev romana Kraljica gora! appeared first on .

PODELJENA JE BILA NAGRADA SONČNICA NA RAMI

Sodobnost, 30. maj ― Priznanje sončnica na rami je prejela Polona Jelen iz OŠ Griže. »Polona Jelen mlade bralke in bralce uspešno spodbuja k tekmovanju za bralno značko »v objemu besed« ter k branju za tujejezično in eko bralno značko. Aktivno jih vabi k obisku knjižnice ter organizira projekt Bralni zaklad: vsak otrok za en teden prejme torbico s knjigami in revijami, primernimi za njegovo starost. Za prvošolce vsako leto organizira obisk knjižničarke iz splošne knjižnice, tretješolci se vključijo v Šolsko kulturno društvo, poleg tega pa za učence od 1. do 5. razreda potekajo večeri branja, medtem ko učence tretje triade Polona Jelen vabi na literarne večere. Prireja tudi mesečni knjižni nagradni izziv, tiho branje za učence 4. in 5. razredov, z učenci in učenkami sodeluje na literarnih natečajih ter organizira knjižno tržnico Podari knjigo – vzemi knjigo. Učenci zadnje triade so pod njenim mentorstvom posneli reklamo na temo branja in knjig,« so zapisali v utemeljitvi. Priznanje sončnica na rami je prejela Urška Sotler z OŠ Šalek. »Urška Sotler je na tej šoli zaposlena šele dobri dve leti, a je v tem kratkem času uvedla korenite spremembe v šolski knjižnici, zaradi katerih je le-ta postala srce šole. V tednu mednarodnega dneva knjig za otroke se celotna knjižnica spremeni v Andresenovo knjižnico s kotički za različne z branjem povezane delavnice. Poleg sodelovanja v projektih, kot so Kajuhova bralna značka, Rastem s knjigo, Naša mala knjižnica, mesečna knjižna uganka ipd., izvaja projekt Šola bere, ki je namenjen tako učencem kot delavcem šole in v sklopu katerega se šolsko uro trikrat na leto nameni branju, Urška Sotler pa organizira tudi tematske dneve in bralne živahnice ter poziva k sodelovanju v bralni znački Šalek bere, pripravlja pa tudi bralna srečanja in dogodke za zaposlene ter s posebnimi bralnimi izzivi skrbi za to, da je branje tudi pomemben del počitniškega vsakdana,« so zapisali v utemeljitvi. Nagrado s

PODELJENA JE BILA NAGRADA ZA NAJBOLJŠO KRATKO ZGODBO

Sodobnost, 30. maj ― Žirija je nagrado za najboljšo kratko zgodbo podelila Nastji Vidmar za zgodbo z naslovom Jelenja ženska. »Kratka zgodba je strnjena, zgoščena oblika sveta. Pripovedovalec z močjo domišljije, vživetja in veščine upovedovanja ustvarja podobe resničnosti. Podobno kot pri postopku kondenzacije, ko elementi prehajajo v drugačno agregatno stanje, na primer plin v vodo, tako nam vešči pripovedovalci, ki suvereno obvladajo jezik, da z njim kondenzirajo nevidno v vidno, iz slutnje naredijo kamen, iz mita zgodbo, literarnemu liku vpišejo dušo. Nastja Vidmar je v pripovedno zaokroženi, kompozicijsko dovršeni in jezikovno vešči zgodbi o jelenji ženski uspelo prav to, kondenzirala je izkušnjo in urbano legendo ter ju preobrazila v polnokrvno zgodbo; stvarnost je prestavila na mejo nevidnega, slutljivega, srhljivega in sublimnega. Iz drobne popotniške zgodbe, iz srečanja s tujim in neznanim, se je izvila lepota, ki jo nosimo v sebi, kamor koli pobegnemo ali odpotujemo. Obstajajo zakoni in višja pravičnost, v katere ne smemo posegati, o njih lahko samo pripovedujemo,« so člani žirije zapisali v utemeljitvi. The post PODELJENA JE BILA NAGRADA ZA NAJBOLJŠO KRATKO ZGODBO appeared first on .

PODELJENA JE BILA NAGRADA ZA NAJBOLJŠI ESEJ 2025

Sodobnost, 30. maj ― Žirija je nagrado za najboljši esej 2025 podelila Primožu Vidoviču za besedilo z naslovom Vpijoči v puščavi. Svojo odločitev je žirija utemeljila takole: »Besedilo eruditsko in v mojstrskem slogu pretresa svoje lastne korenine: poglablja se namreč v zgodovino človekovega priobčevanja in zapisovanja v obliki knjižnih inkarnacij, hkrati pa sledi meta-literarnemu razmisleku o knjigah v različnih obdobjih. Esej se s spretno zastavljenima vsebino in formo zavrta v samo srž obravnavanega problema in se z neverjetno gibkostjo sprehodi po zgodovini človeške misli, mimogrede pa se pogumno razgleda še po sodobnem stanju različnih vej človeške vednosti. Avtor v vsesplošni hiperprodukciji ugleda nekakšno izpraznjenost in utrujenost sodobnega sveta, ki sta bržkone posledica strahu, da nam ne bi življenje spolzelo med prsti, a paradoksno se to zgodi prav zaradi tega strahu. Besedilo nas sooči z dilemo, kako se vrniti k sebi, ko pa zaradi vsega, kar je bilo v zgodovino človeške misli doslej navrženo, niti misliti ne moremo več iz sebe in samostojno. Vero v prihodnost, v človeka in Dobro avtor črpa iz ideje, da je edina nam dostopna večnost skupna, da izhaja ‘iz družnosti drug drugega, iz srečanja trenj in svobode razhajanj’ ter s tem tudi nam, bralcem, pokaže luč na koncu tunela.« The post PODELJENA JE BILA NAGRADA ZA NAJBOLJŠI ESEJ 2025 appeared first on .

Znane so nominiranke za nagrado Sončnica na rami

Sodobnost, 5. maj ― Žirija v sestavi dr. Marijanca Ajša Vižintin (predsednica), Katja Klopčič Lavrenčič (članica) in Alenka Urh (članica) letos ni imela lahke naloge, saj je na natečaj prispelo več kot dvajset prijav vestnih, zavzetih in v vseh pogledih odličnih kandidatk, ki z izvirnimi prijemi spodbujajo branje med mladimi ter tako skrbijo za prihodnost mlajših generacij kot tudi […]

Znane so nominiranke za nagrado Sončnica na rami

še novic