Rezultati literarno-likovnega natečaja NMK 2025

Sodobnost, 24. april ― Mladi bralci so pridno poprijeli za pisala in počesali čopiče, saj ste nas presenetil z lepim številom odličnih likovnih in besednih stvaritev. Po dolgih urah prebiranja, ogledovanja in primerjanja smo prišli do letošnjih zmagovalcev: I. stopnja: vrtec, 1. razred Knjiga: Alberto Lot: Ujel sem škrata. Ilustriral Alberto Lot. Prevedel Vasja Bratina. NASLOV LIKOVNEGA IZDELKA: Jaz, škrat in Anžej na počitnicah. ali Knjiga: Vane Kosturanov: Deklica in mesto. Ilustriral Vane Kosturanov. Prevedel Aleš Mustar. NASLOV LIKOVNEGA IZDELKA: Deklica odkriva lepote narave. Tule je imela žirija še posebej težko nalogo, saj bi z prekrasnimi izdelki otrok brez težav opremili veliko galerijo, a nazadnje smo vendarle sprejeli odločitev: Nagrajenci: 1. Učenci in učenke 1. razreda OŠ Sostro pod mentorstvom Jana Gačnika, ki so svoje imenitne likovne izdelke v batik tehniki ustvarjali pod naslovom Jaz, škrat in Anžej na počitnicah. Likovni izdelki so žirijo prepričali s prekrasnim izborom barv in uporabo zanimive slikarske tehnike, pri kateri se sliko najprej ustvari z voščenkami, potem se papir zmečka, ga pomoči v tempera barvo in zlika. Rezultat je čudovit, kot se lahko prepričate na fotografiji enega primerka umetnine, ki se nahaja levo spodaj. 2. Ronja Radović, Hana Kolar in Nola Papp iz 1. razreda OŠ Maksa Durjave Maribor, ki so po mentorstvom Tadeje Tomažič ustvarile čudovite umetnine na temo knjige Deklica in mesto. Žirijo je navdušil izrazit kontrast med sivino mesta in lepotami narava, ki jih deklica odkrije in z njimi polepša svoje mesto. Slednje je zdaj polno mavričnih barv, barv, metuljev in razigranega ptičjega petja. Nagrajencem in njihovim mentoricam iskreno čestitamo za odlično ustvarjalno delo! II. stopnja: 2. razred Knjiga: Federico Apel: Kaj bo zakuhal krokodil? Ilustriral Federico Apel. Prevedla Dušanka Zabukovec. NASLOV SPISA: Krokodila sem zalotil/-a, ko m

(SEMINAR) Branje v 3. tisočletju: strategije motiviranja za branje v digitalni dobi

Sodobnost, 7. april ― 27. 5. 2025 | 9:30 – 17:00 | Stara mestna elektrarna Vabljeni na celodnevni strokovni seminar na temo branja in bralne pismenosti z naslovom Branje v 3. tisočletju: strategije motiviranja za branje v digitalni dobi, ki je namenjen vsem mentorjem in mentoricam branja, vzgojiteljem, vzgojiteljicam, knjižničarjem in knjižničarkam, skratka vsem, ki ste na tak ali drugačen način vpeti v proces opismenjevanja, spodbujanja veselja do branja in dvigovanje nivoja bralne pismenosti. Prisluhnili bomo referatom dr. Ane Vogrinčič Čepič, dr. Igorja Sakside, dr. Milene Mileve Blažić in Klemna Laha. Predavatelji bodo pokrili različne vidike pomembne in aktualne krovne teme, mimo katere promotorji branja dandanašnji pač ne moremo več. Tako bomo izvedeli več o izzivih, s katerimi se soočate promotorji branja, o bralnih motivatorjih v digitalni dobi, o digitalnih orodjih in njihovi zmožnosti (ali nezmožnosti!?) za interpretaciji zahtevnejših knjižnih besedil, nekateri pa bodo svoje razmisleke zastavili še širše in se vprašali, kako lahko družba, ki ne bere, spodbuja mlade k branju. Strokovno že tako bogat seminar bo razgibal pogovor s prejemnicami nagrade sončnica na rami, nagrade za spodbujanje veselja do branja, iz Slovenije, Hrvaške, Italije, Estonije in Severne Makedonije. Za dodatno popestritev bosta poskrbeli estonska ilustratorka Marja-Liisa Plats (Prigode okostnjaka Janka), ki bo v spremstvu prevajalke Julije Potrč Šavli predstavila zanimivosti iz zakulisja svojega ilustratorskega dela, ter pisateljica in igralka Nataša Konc Lorenzutti, ki nas bo nasmejala z dramatizacijo odlomka iz njenega otroškega romana Jutri bom siten kot pes. Udeleženci in udeleženke seminarja boste poleg raznih praktičnih napotkov in poglobitve teoretskega znanja med odmori za kavo in kosilo dobijo tudi priložnost za neformalno izmenjavo različnih mnenj, dragocenih izkušenj in inovativnih bralno-motivacijskih pristopov, zato lepo vabljeni! Prejeli boste tudi mapo z gradivi t

Katarina Šeme: Iz jame (Katja Štesl)

Sodobnost, 31. marec ― Katja Štesl Katarina Šeme: Iz jame. Ljubljana: VigeVageKnjige, 2024. Iz jame je drugi dolgometražni strip avtorice obetajoče nove generacije slovenskih vizualnih pripovedovalk in pripovedovalcev. Leta 2022 nas je z izidom knjige Sumatra: leto na tropskem otoku, ki govori o njenem življenju med štipendirano študijsko izmenjavo v Indoneziji, presenetila z obsegom in zahtevnostjo naloge, ki si jo je zadala, saj se stripovsko ustvarjanje pogosteje pričenja s krajšimi deli in postopnim usvajanjem pristopov k mediju. Če je bila Sumatra preizkus potrpežljivosti in vzdržljivostni trening, je Iz jame izraz učljivosti in umetničinega napredovanja v razumevanju stripovske forme in implementaciji novih znanj ter opažanj, ki se kaže v premišljeni strategiji pripovedovanja in preudarni rabi konvencij. Dogajanje pokriva medijsko odmevno, več kot 30 ur trajajočo jamarsko reševalno akcijo na Notranjskem aprila 2023, katere del je bila tudi avtorica. Zaradi odpadanja kamenja se je hudo ponesrečila jamarka iz skupine raziskovalcev, za nameček pa se je to primerilo v težko dostopnem predelu jame. Gre za resnično osebno izkušnjo, ne pa tudi za osebno izpovednost; kljub temu da je avtorica na podlagi opravljenih intervjujev vključila perspektive več sodelujočih v intervenciji, niso v ospredju njihovi karakterji, temveč profesionalnost, v ključnih trenutkih pa je skozi predanost nalogi reševanja življenja prikazana tudi njihova nemara še pomembnejša človečnost. Dokumentarni strip je s svojimi specifikami in omejitvami, ki jih prinaša nefikcijska narava snovi, zahteven žanr. Ker sta potek posameznih dogodkov in delovanje vključenih ljudi znana in določena, ni manevrskega prostora za poljubne domišljijske variacije, zastranitve in dodatke. Obenem gre za osebe, ki živijo med nami, za trenutke, ki so bili za vpletene mučni in strašni, zato morajo avtorji verodostojno in dostojanstveno poročati, skrbeti za pravilnost in celovitost prikazanega. Odgovornost ni majhna,

Ivo Svetina: Mal di mare (Vid Karlovšek)

Sodobnost, 31. marec ― Vid Karlovšek Ivo Svetina: Mal di mare. Ljubljana: Založba Književno društvo Hiša poezije (Zbirka Poetikonove lire), 2024. Gaspara Stampa (1523–1554) velja za največjo in najpomembnejšo pesnico italijanske renesanse. Rojena je bila v premožno padovsko plemiško družino; po očetovi smrti se je družina (poleg Gaspare še sestra Cassandra, brat Baldassaro in njihova mati) preselila v Benetke, kjer se je pesnica poglobljeno seznanila s takratno umetnostjo. Napisala je 311 pesmi, večinoma ljubezenskih, v dnevniški formi. Poleg pesnjenja se je ukvarjala tudi z glasbo; igrala je na lutnjo in ustvarila vrsto madrigalov, ki jih je tudi sama izvajala. Njeno življenje je pomembno, pravzaprav ključno zaznamovala ljubezenska afera z grofom Collaltinom di Collaltom, ki je navdihnila večinski del njene lirike. Razmerje se je končalo leta 1551, kar je Gasparo pahnilo v dolgotrajen obup, žalost in bolečino; večina njenih pesmi naj bi nastala prav v tem obdobju. Leta 1554, kmalu po Gasparini smrti, je njena sestra Cassandra izdala vse avtoričine pesmi v zbirki Rime di Madonna Gaspara Stampa. Razlog Gasparine smrti je bila nekajtedenska huda bolezen, ki so jo spremljale mrzlica, visoka vročina in kolike. To bolezen so takrat imenovali mal di mare. Mal di mare je najnovejše literarno delo priznanega pesnika, dramatika in esejista Iva Svetine. Za svoj okvir jemlje Gasparino življenjsko zgodbo z izrazitim poudarkom na pesničinih ljubezenskih čustvih. Ob natančnejši zvrstni opredelitvi besedila se bralec znajde pred nekakšno dilemo – na prvi pogled se namreč zdi, da gre za zbirko (sicer tematsko in dramaturško medsebojno povezanih) 125 pesmi. Slog je namreč izrazito pesniški, poetičen; prav tako je zgodba oziroma fabula (tj. zunanje dogajanje) prikrita in zgolj nakazana ter nikakor ni v ospredju. Delo je razdeljeno na 125 krajših enot, ki bi jih lahko zlahka dojemali kot posamezne pesmi v prozi; kot dele konceptualne pesniške zbirke. Toda – delo je podnaslovljeno

Andrej Blatnik: Besedi na sledi

Sodobnost, 31. marec ― Andrej Blatnik Besedi na sledi /…/ Tkanine gladine Iz Purija sem letel do Kalkute, ki se mi je zdela prehrupna in prekaotična za moje trenutno kaotično razpoloženje, tako da sem tam zdržal samo dve noči, na hitro pogledal knjigarne in nadaljeval do Sundarbanov, z mangrovami gosto poraščenega in s kanali prepredenega območja ob bangladeški meji. Tja me je pripeljal Amitav Ghosh z romanom Lačna plima. Kraje za pot si izbiramo vsak po svoje, zaradi priporočil prijateljev, zaradi ljubih jedi ali pa gremo preprosto tja, kamor je mogoče leteti najceneje. Sam grem rad po sledeh besede in vem, da nisem edini. Ko je Sonja Porle leta 1997 objavila uspešnico Črni angel, varuh moj, se je število slovenskih obiskovalcev Burkine Faso podeseterilo. Nekateri so se ji po vrnitvi sicer pritoževali, da zakaj je tako lepo opisovala to deželo, če pa res ni lepa, a vsaj šli so tja, videli in presodili. V Parizu neprestano srečujete ljudi, ki obiskujejo kavarne, v katerih je posedal Sartre, iščejo, kje je stanovala Gertrude Stein ali kje je hotel Rachou, v katerem so se drogirali bitniki. V Mehiki je Cuernavaca postala moja postaja na poti zaradi osrednje vloge v romanu Malcolma Lowryja Pod ognjenikom, v Tangerju pa se je bilo treba usesti v kavarno, kjer je svoj čaj pil Paul Bowles. (Bowles je petdeset let živel v Tangerju in je v mestu brez posebnih turističnih mikavnosti postal ena glavnih izletniških točk.) Vendar Portu Moresbyju (zanimivo, da Bowlesov lik nosi enako ime kot glavno mesto Papue Nove Gvineje!) iz Zavetja neba nisem sledil skozi Saharo. Morda v naslednjem življenju, trenutno je vendarle prekratko za vse poti, na katere bi rad stopil. Tudi pot do Lačne plime je bila svojevrstna. Ko sem pred leti nekje v Goi kolesaril od svojega prenočišča proti obali, se je bilo treba ustaviti in spiti kak vroč čaj, da bo vročina vsenaokrog znosnejša, in zaklepetal sem se z Angležinjo, ki se je zadnje desetletje, tako mi je povedala, trudila s komaj kdaj obl

Pogovori s sodobniki: Alenka Urh s Tino Bilban

Sodobnost, 31. marec ― Pogovori s sodobniki Alenka Urh s Tino Bilban Urh: Ste urednica, literarna kritičarka, raziskovalka, pisateljica, predsednica slovenske sekcije IBBY, članica strokovne komisije za izdajo Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig, skratka, književnosti oziroma, natančneje, mladinske književnosti se poklicno lotevate z več vidikov. Vam je katera od teh poti najljubša in ali ji sorazmerno s tem tudi uspete nakloniti največ časa? Od kod sploh zanimanje za mladinsko književnost? Bilban: Različne poti, po katerih se srečujem z mladinsko književnostjo, so se oblikovale postopoma – začelo se je z literarno kritiko, ko sem že nekaj časa pisala za danes že pokojni Ampak in Literaturo, so me povabili k sodelovanju pri Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig. Tam me je še posebej pritegnila stvarna literatura za mlade bralce oziroma tako imenovane poučne knjige, ki so v našem prostoru pogosto spregledane. In tako se je zgodba počasi odvijala naprej. Čeprav so moji začetki na teh poteh pogosto povezani s književnostjo za odrasle, sem se vedno bolj posvečala mladinski književnosti. Produkcijo mladinske književnosti, tako domačo kot mednarodno, dobro poznam, skupaj z njenimi specifikami, in na tem področju se dobro počutim, hkrati pa tudi tu z veseljem prehajam med svetovi. Srečevanje z mladinsko književnostjo z različnih vidikov – v vlogi urednice, kritičarke, avtorice – seveda zahteva nekaj distanciranja od del, pri katerih sodeluješ. Po drugi strani pa so izkušnje z druge strani pogosto izjemno koristne – kot sicer v življenju je tudi tu razumevanje perspektive drugega dragoceno. Kot urednica lažje razumem avtorske zagate, kot avtorica lažje umeščam kritiške odzive itn. Urh: Presečišča vseh zgoraj naštetih vlog so bržkone uredniško/kritiško presojanje, vrednotenje, razločevanje … Kaj pri literarnem delu ocenjujete kot najpomembnejše in kaj menite, da mora kakovostna mladinska literatura prinašati bralcem? Bilban: Vsa odlič

Žiga Valetič: Zapuščina Mance Košir in pobuda za slovenski dan branja

Sodobnost, 31. marec ― Žiga Valetič Zapuščina Mance Košir in pobuda za slovenski dan branja /…/ Slovenski dan branja? Zgodba z organizacijo Mančinega dneva branja, ljubezni in navdiha je nekoliko krajša, upam pa, da bo njen učinek daljnosežen. Profesor Marko Pavliha je dan po Mančinem pogrebu na Facebooku objavil poziv, ki ga je primarno naslovil na različne organizacije: »Predlagam, da 5. marec, rojstni dan dr. Mance Košir (1948–2024), matematičarke, novinarke, univerzitetne profesorice, pesnice, pisateljice, manekenke, filmske igralke, strastne bralke, prostovoljke, ambasadorke radostnega staranja, darovalke, matere, babice in prijateljice, razglasimo za Mančin dan ljubezni in književnosti. Praznovali bi ga z nizom literarnih dogodkov, ki bi se vsakič odvili v drugem kraju in knjižnici po Sloveniji. Namenjeni bi bili zlasti promociji bralne kulture in povezovanju dobrohotnih ljudi v imenu ljubezni do književne umetnosti, ne glede na starost, spol, izobrazbo, versko ali politično prepričanje ali katero koli drugo osebno okoliščino. Na ta svečani dan bi takisto podelili Mančino nagrado za najboljšo literarno stvaritev, o čemer bi odločala posebna žirija po vzoru Rožančeve komisije za esejistiko. Mančin sklad bi se napajal s prostovoljnimi prispevki, dobrodelnimi akcijami in iz drugih domačih in evropskih virov. Nekoč bi morda lahko omogočil tudi kakšno štipendijo. Pri uresničitvi tega predloga sem kajpak pripravljen pomagati po svojih najboljših močeh, da ne bo ostal zgolj pri dobrih namerah in besedah. Prosim vas, da razmislite o tej pobudi, jo delite naokoli in jo aktivno podprete.« Poziv so ljudje delili kar 355-krat, toda v naslednjega pol leta ni nobena od institucij vzela te pobude povsem za svojo. Ko sem med sestavljanjem Mančinih knjig videl luč na koncu tunela, se pravi možnost, da lahko uspešno zaokrožim projekt, sem obenem pomislil na to, da bi, če nič drugega, 5. marca vsaj nekaj Mančinih prijateljev in prijateljic povabil na spominsko srečanje v

Ivan Verč: O pretoku informacij

Sodobnost, 31. marec ― Ivan Verč O pretoku informacij Prevod kot dodatek in nadomestilo. Ko prevajalec prenaša v italijansko besedilo slovenske žlikrofe, izbira med dvema možnostma: a) ohrani izvorni leksem in ga opremi z ležečim tiskom, navednicami ali opombo pod črto; b) z leksemom ravioli prenese slovensko nacionalno jed z idrijskega območja v italijanski jezikovni svet nacionalnih jedi z območja Emilije Romanje (priprava jedi je podobna). V prvem primeru bo italijanski bralec dobil dodatno informacijo, v drugem jo bo nadomestil z informacijo o lastni prehrambni kulturi oziroma o tem, kar že pozna. Slovenski žlikrofi širijo bralčevo kulturo in njen jezikovni znak, italijanski ravioli ga potrjujejo v prepričanju, da je drugost mogoče nadomestiti z lastnim jezikom. Prevod, usmerjen na izvor, je prisoten v akademskih tekstno-kritiških izdajah, založniška industrija ima raje prevod, usmerjen na ciljnega bralca. Knjiga je tržno blago in dodatna informacija, ki spodkopava kulturno samozadostnost kupca, lahko bralca odvrne od nakupa. Prevlada ciljnega prevoda. Nadomestno usmerjeni prevod je znan že iz antike. Za Grke je bil barbar, kdor ni bil njihove kulture, Rimljani so še neosvojeni, vojaško nezaščiteni in neznani prostor poimenovali z oznako hic sunt leones (»tu so levi«). V srednjem veku so na zemljevidih Evrope, Afrike in Azije kartografi delili prostor na krščanski in poganski. Kjer so ljudstva sprejela krščanstvo, so njihovo ozemlje pobarvali v rdeče, preostalemu svetu niso pripisali prepoznavnega kulturnega znaka. V pričakovanju, da mu kdo dodeli status edine prave (krščanske) kulture, je bil prostor na drugi strani rdečega območja mišljen kot svet, ki mu ni mogoče pripisati pomena. Ni bil drugačne kulture, bil je brez kulture. Na geografski karti so barbari Grkov, levi Rimljanov in v rdeče pobarvani svet kristjanov pomenili ločnico: tu je civilizacija, tam divjina, tu je red, tam nerazločni hrup, tu je kozmos, tam kaos. Ločnica je premična kategorija in o

Slavko Pregl: Otožne razglednice

Sodobnost, 31. marec ― Slavko Pregl Otožne razglednice Šport in kultura Časopis Dnevnik je 14. februarja 2025 v rubriki Modrosti na 16. strani, ki ima nadnaslov Magazin, citiral deskarja na snegu Žana Koširja, ki je v reviji Lady izjavil: »Država letno za šport nameni 40 milijonov evrov, čeprav športniki zmagujejo na največjih tekmovanjih in se lahko postavijo ob bok največjim športnim velesilam, kulturi pa namenijo 280 milijonov evrov, pa čeprav nimamo ne oskarjev ne grammyjev.« Podobno izjavo je pred meseci prvi dal smučar Jure Košir. Zatem je bralec v rubriki Mnenja podal nekoliko širšo sliko (finančnih) razmerij med športom in kulturo ter zapisal, da bo letos šport od države prejel 53 milijonov evrov, kultura pa 325 milijonov. Poleg zelo zanimivih primerjav (višina Bloudkove in Prešernove nagrade itd.) je med drugim zapisal: »… a se vendarle sprašujem, ali sta slovenska kultura in umetnost v primerjavi s športom res toliko več ‘vredni’. Sploh če primerjamo, koliko naših državljanov se aktivno ukvarja s športom in telesno aktivnostjo ter na drugi strani s kulturo in umetnostjo, in če primerjamo domačo ter mednarodno odmevnost in publiciteto našega športa ter kulture in umetnosti …« Verjetno bi bilo za vse bralce revije Lady in tudi vsesplošno slovensko javnost zanimivo, če bi »oba« Koširja pojasnila, kaj zajemajo njune milijonske številke in česa ne. So v to vključene investicije v nove objekte, so všteta sponzorstva, gre le za podatke iz proračuna države ali tudi za proračune občin … Morda bi bilo obema športnikoma dobro pojasniti, da poleg oskarjev in grammyjev obstaja še kaj, kar je izjemen kulturni dosežek. Izjemnih posameznikov in skupin z velikimi mednarodnimi uspehi pri nas je preveč, da bi jih našteval. Je pa seveda res, da ob njihovih dosežkih ne grmijo tisoči na stadionih in mediji jim razen nujnih odmerkov ne posvečajo pretirane pozornosti. O množičnem kulturnem udejstvovanju, o svojih več deset tisoč članih (pevskih zborih, dramskih sk

Mateja Bedenk Košir: Vidiš me, torej sem. O Snegu Marjane Moškrič

Sodobnost, 20. marec ― Mateja Bedenk Košir Vidiš me, torej sem O Snegu Marjane Moškrič »Še vedno ga je zalivala s pogledom,« s temi besedami pisateljica nagovarja naravnanost, pozornost na drugega in te besede tudi v meni vzbudijo občutje ugodja in zadrege. Edo, glavni junak mladinskega romana Sneg Marjane Moškrič, bi se ob poplavi teh občutij najraje pogreznil v zemljo, a hkrati hrepeni po še. V romanu se v podtalju izrečenih misli in dejanj junakov neprenehoma prepletata dve rdeči niti: vprašanje potrebe po pripadnosti, ki je lastna nam vsem, in tema osamitve posameznika. Tudi slednjo pozna marsikdo od nas, tudi če ni doživel družinske ali širše socialne travme ali zlorabe, dovolj je že, da so te kot najstnika izločili sovrstniki, ki si jim želel pripadati. In želel si si. Kot izločen si trpel muke, počutil si se manjvrednega, soočal si se s peklenskimi dvomi vase. *** Želja po pripadnosti je močna, kot bi bila zapisana v gensko vijačnico naših celic. Čemu? V bistvu ima ta gon osrednjo preživitveno funkcijo tako za človeka kot za večino živali. V skupini si zaščiten fizično, pa tudi zato, ker v skupini vsak posameznik prida eno ali več svojih sposobnosti, kar skupino bogati v preživitvenem in kreativnem smislu. Poleg tega pa kot posameznik, ko si povezan z drugimi, pridobiš tudi to, da posamezniki drug drugega zrcalimo. V odzivih drugih nate torej izveš, kdo pravzaprav si, in se hitreje razvijaš. Kreativnost prihaja iz odnosov, bi lahko rekli. Seveda je kar nekaj introvertiranih posameznikov, ki jim je odnosnost naporna in jim jemlje energijo. Taki ljudje hodijo v družbo redkeje in si morajo po druženju napolniti baterije s tem, da počnejo nekaj, kar imajo radi (vrtičkanje, tek, hoja, branje …). V vsakem primeru pa je odnosnost koristna, celo nujna za razvoj posameznika, čeprav je mnogokrat tudi izrazito naporna. Fizično in psihično nasilje, vojne, želja po absolutni nadvladi in podobno ne spadajo v svet otrok in mladostnikov. To je izključno svet

Sven Regener: Med depresijo in zasvojenostjo s šalami

Sodobnost, 26. februar ― Sven Regener Med depresijo in zasvojenostjo s šalami Humor v literaturi Naslov pričujočega eseja pogojuje dejstvo, da se moja literatura vedno giblje na ozkem robu, saj resne, žalostne zgodbe pripovedujem tako, da se je ob njih mogoče veliko smejati. Za tem ne stoji nobena posebna namera. Svoje knjige pišem od začetka proti koncu, in to brez posebnega načrta; romana ne začenjam z ničimer drugim kot z grobo predstavo o splošnem dogajanju, na primer takole: v krčmi je zaposlen moški, ki se zaljubi, vendar potem ta ljubezen spodleti, njegovemu najboljšemu prijatelju se zmeša in na koncu pade Berlinski zid – približno taka je bila predstava na začetku pisanja romana Gospod Lehmann. Pisanje začenjam z eno, največ dvema junakoma, ki ju nato spustim v svet, ob pisanju pa potem nastajajo še drugi junaki, kakor jih pač potrebujem ali kakor se mi vsiljujejo, in več junakov spontano in intuitivno iznajdem v prvih poglavjih, toliko bolj mi potem ti na koncu koristijo. Literarni junaki nato med ustvarjalnim procesom zaživijo svoje lastno življenje in potem počnejo stvari, ki jih sploh nisem predvidel. Tako je na primer naneslo, da v romanu Gospod Lehmann Katrin Warmers Franka Lehmanna zapusti zaradi Kristall-Rainerja, neizogibnega, nenehno za barskim pultom visečega pivca pšeničnega piva. Potreboval sem nekoga za to vlogo in iznašel Kristall-Rainerja, ki sem ga prvotno izumil pravzaprav le zato, da bi nekoliko popestril sceno v krčmi. Moje pisanje je namreč zelo spontano, lahko bi celo rekel, da je nekako neorganizirano; literarni junaki, šale, dogajalne linije in dialogi nastajajo v toku ustvarjalnega procesa, zgodba raste sama iz sebe. In pri tem obstaja še veliko prostora za nezavedno, za to, da se razigraš. Kakor koli pač humor zaide v te žalostne zgodbe, nikdar ne gre za načrtovan proces, niti za zavestnega ne. Kljub temu je humor v mojih romanih konstanta, brez humorja si jih ni mogoče predstavljati. Morda sem prav zato v svojem svečanem nagovoru lavr

Peter Høeg: Otroci skrbnikov slonov

Sodobnost, 25. februar ― Peter Høeg Otroci skrbnikov slonov *** Našel sem vrata iz zapora, ki se odpirajo v svobodo, pišem ti pa zato, da ti ta vrata pokažem. Mogoče boš rekel, koliko svobode pa misli, da lahko zahteva, poba, rojen na Finøju, ki mu pravijo danska Gran Canaria, pa še v farovžu, ki ima dvanajst sob in vrt, velik kot park. V farovžu živijo še ata in mama in starejša sestra in starejši brat in stari starši in prababica in pes. Vsi spominjamo na reklamo za nekaj, kar je drago, a dobro za vso družino. In čeprav seveda ne vidim veliko, kadar se pogledam v ogledalo, ker sem pač drugi najmanjši v sedmem razredu finøjske šole, je cel kup starejših in težjih igralcev, ki na stadionu samo gledajo, kako kot surfar šibam mimo njih, in čutijo, da jim grejo kocine pokonci, ko neusmiljeno pribašem gol. Nad čim se torej pritožuje, boš morda rekel, kako pa misli, da se imajo drugi štirinajstletni pobje, in za to sta dva odgovora. Prvi je, da imaš prav, ne smem se pritoževati. Ko pa sta ata in mama izginila in je bilo vse skupaj težko razložiti, sem odkril, da sem nekaj pozabil. Ko so bili časi še jasni, sem pozabil pogruntati, kaj pravzaprav traja, s čim res lahko računaš, ko se začnejo zbirati temni oblaki. Drugi odgovor je hud: Ozri se naokrog in poglej, koliko ljudi je res veselih. Tudi če imaš ata z maseratijem in mamo v krznenem plašču, kar smo svoje dni imeli v farovžu, je to res razlog za vriskanje? In ali potem ni na mestu vprašanje, kaj človeka osvobaja? Zdaj boš morda porekel, da ti, do koder seže oko, ves svet dopoveduje, kam naj greš in kako naj se vedeš, in da sem jaz še eden od njih, in po eni strani imaš prav, po drugi pa je vendarle drugače. Če bi v finøjski cerkvi poslušal atove pridige, preden je ata izginil, bi ga slišal govoriti, da je Jezus pot, in ti rečem, da zna moj ata to povedati tako lepo in naravno, kot da govorimo o poti dol do morja in bomo vsi vsak hip tam. Če bi poslušal službo božjo s pručke ob orglah, na katere je igral

Rok Sanda: Večna dolžina časa

Sodobnost, 25. februar ― Rok Sanda Večna dolžina časa Zdaj sem samo še ležal. Pozabljen v tej travi. In čas je mineval okoli mene in edino, kar mi je še ostalo, je bilo obžalovanje. Ti zadnji trenutki, ko sem krvavel zadaj za našo domačijo, so trajali celo večnost. Koliko tisočletij se je človeštvo obračalo k nebu v želji po trajanju, ne vedoč, da smrt ne prinaša končne zvestobe trenutku. Da tistih zadnjih nekaj utripov; da tiste zadnje kaplje krvi, ki se pretakajo iz tvojega telesa; da so one tiste, ki prinašajo to časovno veličino neminevanja. Ne bog, ampak kaplje krvi, ujete v tišini ene same dobe. Ko sem ležal tam na travi, sem se spomnil na tisto misel o Ahilu in želvi. O hitrem tekaču, ki nikoli ne dohiti lenih korakov. V trenutku, ko doseže točko, na kateri je želva začela, se ta že premakne naprej; in ko doseže naslednjo, je znova prepozen; dlje in dlje, znova in znova. Tako tudi moja kri beži iz telesa v upadajočem ritmu, ki nikoli ne usahne. Vsak utrip pride kasneje; vendar pride. Vedno počasneje se vrača, utrip za utripom, da se razmiki med ritmičnimi trzljaji raztezajo čez neskončno praznino. Nekoč bom umrl. Ampak do takrat je še daleč. Do moje smrti je še cela razdalja neskončnega časa in v tej večni dolžini ostajam sam. Z obžalovanji. S svojimi mnogimi izgubami. Ostajam sam, medtem ko srce joče iz mene zadnje trenutke življenja. Brat me je dobro poznal. Že kot majhnega me je edini zares razumel. Ničkolikokrat je videl skozi moje male laži, skozi moje pretveze, moje trenutke utvar in prevar. “Kam je izginil denar?” je vprašala mama. Gledala je Ambroža. On je bil starejši. Seveda ga je on ukradel, si je najbrž mislila. Tudi jaz sem ga pogledal. Ambrož pa je pogledal mene in v zadnjem trenutku ujel nasmešek, ki se mi je zabliskal čez obraz. Samo za trenutek sem si dovolil to zmagoslavje, ampak že ta trenutek je bil preveč. Požrl je mamino kazen. Zame jo je požrl. Takrat morda prvič, saj sem šele odkrival sladkobe laži, a vsekakor ne zadnji

Pogovori s sodobniki: Majda Travnik Vode s Slavom Šercem

Sodobnost, 25. februar ― Pogovori s sodobniki Majda Travnik Vode s Slavom Šercem /…/ Travnik Vode: V svoji karieri ste spoznali, intervjuvali in Slovencem predstavili tako rekoč vsa velika imena nemške povojne književnosti, od Nobelovih nagrajencev Günterja Grassa, Elfriede Jelinek, Herte Müller in Petra Handkeja do Petra Sloterdijka, Uweja Timma, Martina Walserja, Thomasa Brussiga, Petra Stamma, Radeka Knappa, Inga Schulzeja, Feriduna Zaimogluja, Juli Zeh, Markusa Wernerja in drugih. Kako ste razvijali ta znanstva? Šerc: Največ intervjujev sem pripravil za časnik Delo, sodeloval sem tudi pri Delovem projektu Poletne zgodbe pod uredniško taktirko Zdravka Duše. Zgodbe so izhajale julija in avgusta ob sobotah, izbrane so bile zgodbe štirih domačih in štirih tujih avtorjev. Mislim, da se je ta skupni literarni projekt časnika Delo, Cankarjeve založbe in podjetja Telekom začel leta 2002. Pisateljski honorarji za zgodbe so bili na začetku nadvse spodobni. Besedila so morala obsegati približno 30.000 znakov, tako da je, ko si stran razrezal, nastala knjižica s šestnajstimi stranmi oziroma obsegom ene avtorske pole. Na zadnji strani je bila avtorjeva fotografija in citat iz zgodbe, spodaj pa logotip podjetja Telekom. Kmalu po začetku projekta me je poklical Zdravko Duša in ponudil sem mu zgodbo Petra Stamma Odgovor, ki sem jo slišal na literarnem festivalu v Solothurnu v Švici. Stamm se je strinjal, honorar je bil vabljiv, rekel sem mu tudi, da ga bo obiskal fotograf, zato naj pove, kje se bo zadrževal v prihodnjih dneh. Bil je navdušen nad tem, kaj se dogaja v Sloveniji, in tudi zame je bilo sodelovanje pri Poletju v zgodbi ena najlepših literarnih izkušenj nasploh. Navedli ste kar nekaj imen, ki sem jih intervjuval – naj dodam še Melindo Nadj Abonji in Wernerja Morlanga, ki sicer ni bil pisatelj, temveč literarni zgodovinar in bibliofil. Ob prevodu romana Ropar Roberta Walserja sem pripravil tudi pogovor z Wernerjem Morlangom o tem pomembnem avtorju in njegovem delu.

Klemen Lah: O plagiatu

Sodobnost, 25. februar ― Včasih se zdi, da se določen zgodovinski dogodek zgodi presenetljivo pozno, čeprav so bili pogoji zanj ustvarjeni že prej. Lahko sicer ugibamo, zakaj določen preobrat, sprememba ali preboj nastopi šele v točno določenem trenutku, ne prej ne pozneje, a zdi se, da sledijo zakonitostim, ki jih v danem trenutku ne moremo docela zapopasti. Zakaj šele zdaj, sem se spraševal tudi, ko je izbruhnila afera ob izidu romana Za angele, da jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Ouattara (v njem je objavila neoznačene odlomke iz dela Samo en ples Maline Schmidt Snoj). Čeprav so se nad definicijo plagiata že dolgo zgrinjali črni oblaki, se je šele takrat zazdelo, da se je razprava razklala na dva neločljiva bregova; ne samo da med razpravljavci ni prišlo do soglasja o tem, ali to delo resnično predstavlja plagiat, zdelo se je, da so se med diskusijo celo najbolj strokovno podkovani vkopali vsak na svojem bregu. Tega do zdaj nismo bili vajeni, spomnimo se le nekaj domačih primerov v zadnjih letih: javnost je enotno obsodila prepisano diplomo nekdanjega mariborskega župana, v kateri je bila originalna le izjava o izvirnosti naloge, prav tako gledališčnika, ki je na javni natečaj za izvirno komedijo poslal plagiat La prova generale italijanskega avtorja Alda Nicolaja, odkritje prepisanih kolumn je za avtorice in avtorje pomenilo takojšnjo odpoved sodelovanja … Plagiat je veljal za plagiat; meja je bila jasno začrtana in sprejeta na najširši družbeni ravni. Vse od davnega leta 1868, ko je bila beseda prvič zapisana v Slovenskem narodu. Kadar je kdo očiten plagiat vseeno branil, je običajno hitro postalo očitno, da nestrinjanje ne izvira toliko iz nejasnosti opredelitve, kaj plagiat je, kot iz vzgibov, pri katerih v ospredju ni strokovna zadrega. Glede osnovne definicije plagiata smo, vsemu navkljub, znotraj literarne stroke dolgo ostajali razmeroma soglasni. Lani pa je to, kar se je doslej zdelo kolikor toliko samoumevno, nenadoma postalo ne samo točka razdora, temveč tudi prec

Boris A. Novak: Literarni opus čarovniškega mojstra Evalda Flisarja

Sodobnost, 25. februar ― Evald Flisar je eden najpomembnejših slovenskih pisateljev in dramatikov zadnjih desetletij, ki je s prevodi svojih romanov in dramskih besedil v dvainštirideset jezikov tudi izjemno uspešen in močno profiliran v mednarodnem prostoru. Svojo umetniško pot je začel v šestdesetih letih, desetletju dramatičnih sprememb povsod po svetu, ki so do dna pretresle tudi tradicionalno slovensko kulturo in tedanjo jugoslovansko socialistično družbo. V kontekstu globokih sprememb vrednostnega sistema je Flisar sodil v peščico najpogumnejših in najodmevnejših mladih glasov (romana Mrgolenje prahu, 1968, Umiranje v zrcalu, 1969). V nasprotju s slovensko neoavantgardo tistega časa, ki je iskala nove izrazne možnosti v jeziku, povsem osvobojenem zrcaljenja realnosti, pa je ob vsej novi in sveži občutljivosti Flisarjeva zgodnja proza še zmeraj izvirala tudi iz etične nuje opisovanja socialne stvarnosti, poglabljanja v psihične vzgibe in pretanjenega uprizarjanja medčloveških odnosov in konfliktov. Iskanje svobode v popotovanjih je bil imperativ umetniške generacije šestdesetih let. Flisar jo je radikalno udejanjil. Dvajset let je živel in delal v Indiji, Avstraliji in Angliji, za preživetje opravljal različne poklice, od voznika podzemne železnice v Avstraliji do urednika v prestižnih londonskih založbah. Evald Flisar je torej svetovljan in svetovni potnik, ki je radovedno potoval in se udomačil v različnih svetovih, zato ni naključje, da je potopis ena izmed literarnih zvrsti, v katerih je izražal svoje odkrivateljsko videnje oddaljenih dežel in kultur (Tisoč in ena pot, 1979, Južno od severa, 1981, Popotnik v kraljestvu senc, 1992). Kakor mnoge evropske umetnike tega časa ga je globoko zaznamovala Indija, njena pradavna kultura in duhovnost … in v Indijo se Flisar zmeraj znova vrača, osebno in s prevodi svojih romanov in dramskih besedil. Flisar je razvil svojevrstno, sodobno različico razvojnega romana. V to romaneskno zvrst sodi tudi Flisarjev najbolj znani rom

še novic