Maja Murnik: Vaše nasilje in naše nasilje

Sodobnost, 27. junij ― Maja Murnik Vaše nasilje in naše nasilje /…/ Tennessee Williams: Tramvaj Poželenje. Režija: Nina Šorak. SNG Drama Ljubljana, Mala Drama. Ogled junija 2025. Še dolgo po odhodu iz začasnih prostorov Drame na puste ulice industrijske cone Stegne Tramvaj Poželenje tli z neutrudnim žarom. Ostaja v notranjosti kot nekakšna dragocena, a krhka posoda, ki so jo premišljeno zgradili ustvarjalci predstave z velikim občutkom za pravo mero v občutljivih zadevah in s pretanjenim posluhom za besedilo. Kultnega teksta Tennesseeja Williamsa, enega najsubtilnejših ameriških dramatikov 20. stoletja, ni prav lahko uprizoriti. Po eni strani se ga drži skorajda mitski status, za katerega je v veliki meri zaslužna znamenita filmska adaptacija Elie Kazana iz leta 1951, v kateri sta glavni vlogi odigrala Vivien Leigh (Blanche) in takrat še neznani Marlon Brando (Stanley Kowalski), po drugi strani je drama sama po sebi umetnina, izredno prefinjen in odlično napisan tekst, ki zahteva izvrstne igralce in globoko razumevanje nians dramskih oseb ter njihovega sveta. Režiserka Nina Šorak se je pri uprizoritvi v Mali Drami (premiera je bila 11. aprila 2025) odločila za karseda intimno prizorišče. Na njem so razpostavljeni posamezni elementi skromnega interjerja – miza s stoli, hladilnik, kad z ogledalcem, omara, zakonska postelja, pod katero se vselej, ko je to potrebno, pomete črepinje, umazano posodo in odpadke. Nekam stisnjeno deluje vse skupaj, celo zatohlo; ni kaj dosti možnosti za diskretnost ali osebni prostor, kar seveda jasno odzvanja tudi v sami tematiki drame in uprizoritve. Tudi gledalci smo praktično del prizorov, saj igralci prizorišče obvladujejo do nekaj decimetrov stran od nekaterih gledalcev, ki s treh strani obdajajo sceno, in tako dogajanje postaja tudi del nas in kliče, zahteva našo čustveno angažiranost ter opredelitev, še posebej ko naokrog letijo steklenice in vilice, ko se razbija posodo in razsaja. Prave razmejitve med avditorijem in prizo

Ana Svetel: Steklene stene (Majda Travnik Vode)

Sodobnost, 27. junij ― Majda Travnik Vode Ana Svetel: Steklene stene. Spremna beseda Ajda Bračič. Ljubljana: Beletrina (zbirka Beletrina), 2024. Steklene stene so po Dobri družbi (2019) druga (kratko)prozna knjiga Ane Svetel. pri čemer je v oklepaj nujno treba prilepiti še vprašaj (kratko?). Zbirka namreč oklepa pet zgodb (Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi, Elza), ki simetrično zavzemajo vsaka po petdeset strani, kar nikakor ni tipična dolžina kratke zgodbe, ne danes ne skozi literarnozgodovinski kontinuum. Tako že na začetku postanemo pozorni, ali gre avtorici med drugim tudi za eksperimentiranje s formo? Zdi se, da je odgovor pritrdilen, vendar s takojšnjo opombo, da eksperimentalnosti nikakor ne smemo opredeliti kot eno od pomembnih značilnosti zbirke. Resnica je namreč ravno nasprotna: v Steklenih stenah gre za tako do kraja disciplinirano, nadzorovano, špartansko strogo in natančno premišljeno prozo, da ob nji prej kot na sodobne, v vse smeri odprte pripovedne postopke pomislimo na klasične, »zgledne novele« Čehova, Pirandella ali Maupassanta. Nič in nikjer v tej prozi ni prepuščeno naključju – tudi omenjena dolžina zgodb ne. Daljši obseg avtorica uporabi za poglobljeno psihologizacijo likov, oris okolja, okoliščin in vzdušja s pomočjo najrazličnejših detajlov, asociacij ali razmislekov, kamor lahko nato veliko bolj otipljivo in prepričljivo umesti svoje junake in junakinje, ki se ̶ povsem v skladu z načeli klasične kratke proze ̶ znajdejo v presenetljivih, nenavadnih, tako ali drugače žgoče akutnih življenjskih položajih; v Marelicah smo že na robu fantastičnega in grozljivega. In tudi tu ̶ na robu ̶ vnovič pride do izraza avtoričino izjemno samoobvladovanje: pogosto se namreč zgodi, da avtorji, potem ko zgradijo klimaks pripovedi, znižajo tempo oziroma pustijo učinku, da samodejno opravi svoje, sicer katarzično, a pogosto predvidljivo. Ana Svetel ravna drugače: ne popusti niti v trenutku največje koncentracije dogodka, ampak vrta še naprej,

Maja Megla: Ko sem postala indijska hčerka

Sodobnost, 27. junij ― Maja Megla Ko sem postala indijska hčerka »Si prišla v Indijo s svojo mamo?« me je vprašal menih Gunašekar, ko smo se z zdravnikom Andžanijem vzpenjali od vznožja svete gore Arunačale po ozki kamniti poti proti Skandašramu, skalnati votlini z zidanim predprostorom, kjer je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja puščavnik Ramana Maharši, umaknjen od sveta, meditiral v globoki kontemplativni tišini. Četudi je ta čas daleč, se tam še vedno čuti odtis Ramanove blažene spokojnosti, zato obiskovalci radi posedijo na klopeh svetnikovega nekdanjega bivališča. Zraven je celo izvir vode, čiste, osvežilne, neoporečne vode, kar je v Indiji redka dragocenost. »Z mamo? Ne, mama je v Evropi,« sem se začudila Gunašekarjevemu vprašanju. »Kdo je potem ženska, ki je s tabo? In zakaj jo kličeš Amma,« je vztrajal. »Ker ji je tako ime. Srečali sva se v ašramu vasici Puttaparthi na jugu Indije (v ašramih, indijskih duhovnih centrih, so dobrodošli vsi, ne glede na njihovo nacionalno, rasno ali versko pripadnost). V sobi sva imeli postelji druga ob drugi. Njena goreča življenjska želja je bila, da bi v Tiruvannamalaju romarsko obhodila sveto Arunačalo. Ker sem bila namenjena semkaj, se mi je hvaležno pridružila. Skupaj sva nastanjeni v hotelu. Bdim nad njo, da je varna in preskrbljena. Ima osemdeset let, morda celo več. Je Indijka iz Šrilanke. Preden bom jutri odletela v Evropo, jo bom še pospremila na avtobus. Dolgo pot ima do doma.« »Sploh veš, kaj pomeni Amma?« se je nasmehnil Gunašekar. »Pomeni mati. Ti jo kličeš mati.« Tega seveda nisem vedela. Ko sva se spoznali, jo je dobrosrčna indijska brahmanka, s katero smo si delile sobo, nagovarjala z Amma, zato sem sklepala, da ji je tako ime. Napačno. V Indiji je naziv Amma izraz spoštovanja do vsake starejše ženske. Tudi mene so po ducatih let vračanj v Indijo, ko so se na obrazu že vidno zarisali odtisi časa, začeli klicati Amma, skrajšano Ma. Na ulici v starem delu vasi, kjer sem v Indiji pogosto živela, m

Linn Skåber: Starost in radost

Sodobnost, 27. junij ― Linn Skåber Starost in radost Pravzaprav ti moram nekaj povedati Dvakrat na dan teče. Zjutraj in zvečer. V adidaskah in s tekaškimi očmi. Ista hitrost, ista obupanost. Od ponedeljka do ponedeljka. Leif (80) stoji ob steni hiše z očali na nosu in v mehki popoldanski svetlobi ščipa suhe vrtnice z grmička, ko vidi arhitekta (42) oziroma Pettra Berga, kot mu je v resnici ime, kako pridrvi skozi vrata sosednje hiše. Dvakrat na isti dan. Ista hitrost, ista obupanost. Vljuden je in s tem sosedom ni nič narobe, s tem Pettrom. Pomaha Leifu čez živo mejo in Leif vljudno pomaha nazaj. Saj ne bo dolgo zdoma, to niso dolgi teki, Leif to ve. Petter mora samo narediti krog okoli jezera, potem se pa vrne in gre nazaj v hišo, k ženi Vibeke, ki gotovo leži na kavču v dnevni sobi ali v spalnici, to se mogoče malo spreminja, prav to se gotovo lahko malo spremeni, ampak drugače je pa kar prepričan, da je v dnevni sobi, ko se Petter vrne, je vsakokrat vse enako, kot ko je odšel. Tam notri najbrž prah mirno visi v zraku, iz dneva pred hišo prihajajo črte svetlobe, kadar sije sonce, tam notri nikoli ne moreš vedeti, tam notri so vsi dnevi enaki, temni, razpršeni, nepregledno nešteti, in čeprav dnevi minevajo in poletni večeri stojijo pri miru in minute drvijo mimo, je tako, kot da dnevi nikoli ne ostanejo tam, samo na hitro se oglasijo, pogledajo, kako hudo je, in odidejo, kakor hitro morejo. Edino, kar lahko Petter z gotovostjo reče, je, da je jutro, če teče okoli jezera, ko sonce vzhaja, in da lahko diha, če teče okoli jezera, kadar je večer. To ni tek, to je Pettrova edina možnost, da preživi, si misli Leif. Tudi sam je nekoč dvakrat na dan tekel okoli istega jezera. Ista hitrost, ista obupanost. Adidaske in tekaške oči. Spominja se je tudi vesele, Randi, seveda se je. Nekajkrat v življenju je menda bila tudi vesela? Spominja se je na plaži pri vikendu v Kragerøju, na primer, v pikastem bikiniju in s šalom, ovitim okoli glave na tak zabaven način,

Špela Frlic: Jama, v kateri odmeva

Sodobnost, 27. junij ― Špela Frlic Jama, v kateri odmeva Ameriški raziskovalec John D. Niles piše rahlo in intenzivno hkrati, najbrž tudi zato, ker ima rad pripovedovanje in epske pesnitve. V knjigi Homo Narrans, The Poetics and Anthropology of Oral Literature med drugim piše tudi o družbeno povezovalni vlogi zgodb. Med dolgimi stranmi svojih ugotovitev slikovito opiše neki prostor, zatemnjen, zadimljen in tako natlačen z ljudmi, da se ne morejo izogniti dotiku. Ljudje si pripovedujejo zgodbe, vmes pa se razlegata smeh in godrnjanje, godijo se priložnostni flirti, prijateljski objemi in nova poznanstva. Nič posebej slavnostnega ali prazničnega ni v tej podobi, le ljudje, ki pozno zvečer v dovolj domačnem prostoru dihajo isti zrak in pijejo isto pivo, razlog, izgovor in nujno potrebna povezovalna vsebina njihovega druženja pa so zgodbe. Ko bodo odšli domov, si bodo to druženje zapomnili, čeprav morda ne bodo znali obnoviti vsebin, ki so jih poslušali. Možgani bodo najbrž pozabili besede, a telesa, ki se nanje ne zanašajo, si bodo zapomnila občutek. Brala sem ta opis in sem si mislila: »Kakšno srečo imam. Vem, o čem govori Niles!« V pripovedovanje sem vstopila skozi skupnostni moment skupine Za 2 groša fantazije, ki je v prvem desetletju našega stoletja na Radiu Študent v okviru istoimenske oddaje in pripovedovalskih dogodkov Pravljičnih ReŠetanj gojila predajanje pripovedovalskega znanja na način vajeništva in dopuščanja eksperimentiranja. Pripovedovalska forma, ki sem jo najprej posvojila, je gradila na improvizaciji in kolektivnih nastopih, na katerih je vsak pripovedovalec ob sodelovanju z glasbenikom v večer prispeval po eno pravljico. Dramaturgija večera je bila sicer zastavljena vnaprej, a se nikoli ni izšla čisto po pričakovanjih, izmenjavanje pripovedovalcev pa je omogočilo enakovredno sodelovanje začetnikov in bolj izkušenih. Kot začetnica sem tako podedovala občinstvo, še preden sem si ga prislužila. Še vsa drgetava od treme sem lahko stopila pred o

Vabilo na obisk Daniela Wisserja in predstavitev romana Kraljica gora!

Sodobnost, 4. junij ― Prelistaj knjigo jQuery(document).ready(function(){ if(jQuery('li.post-71167 .astra-shop-thumbnail-wrap + .mg-brand-wrapper-category').length Daniel Wisser').insertAfter('li.post-71167 .astra-shop-thumbnail-wrap'); } }); NOVO NAGRADA Kraljica Gora 26.90 € Dodaj v košarico Z veseljem napovedujemo obisk enega najvidnejših sodobnih avstrijskih pisateljev, Daniela Wisserja, ki bo v začetku junija gostoval v Sloveniji. Ob tej priložnosti bo predstavil svoj nagrajeni roman Kraljica gora (Königin der Berge), za katerega je prejel avstrijsko knjižno nagrado in nagrado Johanna Beera. Roman je v slovenskem prevodu Tanje Petrič izšel lani pri založbi KUD Sodobnost International. Daniel Wisser bo nastopil na dveh dogodkih: Sreda, 4. junija ob 19. uriVodnikova domačija v Šiški (Vodnikova cesta 65, Ljubljana)Dogodek poteka v sodelovanju z Avstrijskim kulturnim forumom Ljubljana. Petek, 6. junija ob 18. uriGrad Kostel (Kostel 7, Kostel) Oba dogodka bosta odlična priložnost za poglobljen vpogled v Wisserjevo ustvarjanje, srečanje z avtorjem in pogovor o temah, ki jih roman odpira. Lepo vabljeni! The post Vabilo na obisk Daniela Wisserja in predstavitev romana Kraljica gora! appeared first on .

PODELJENA JE BILA NAGRADA SONČNICA NA RAMI

Sodobnost, 30. maj ― Priznanje sončnica na rami je prejela Polona Jelen iz OŠ Griže. »Polona Jelen mlade bralke in bralce uspešno spodbuja k tekmovanju za bralno značko »v objemu besed« ter k branju za tujejezično in eko bralno značko. Aktivno jih vabi k obisku knjižnice ter organizira projekt Bralni zaklad: vsak otrok za en teden prejme torbico s knjigami in revijami, primernimi za njegovo starost. Za prvošolce vsako leto organizira obisk knjižničarke iz splošne knjižnice, tretješolci se vključijo v Šolsko kulturno društvo, poleg tega pa za učence od 1. do 5. razreda potekajo večeri branja, medtem ko učence tretje triade Polona Jelen vabi na literarne večere. Prireja tudi mesečni knjižni nagradni izziv, tiho branje za učence 4. in 5. razredov, z učenci in učenkami sodeluje na literarnih natečajih ter organizira knjižno tržnico Podari knjigo – vzemi knjigo. Učenci zadnje triade so pod njenim mentorstvom posneli reklamo na temo branja in knjig,« so zapisali v utemeljitvi. Priznanje sončnica na rami je prejela Urška Sotler z OŠ Šalek. »Urška Sotler je na tej šoli zaposlena šele dobri dve leti, a je v tem kratkem času uvedla korenite spremembe v šolski knjižnici, zaradi katerih je le-ta postala srce šole. V tednu mednarodnega dneva knjig za otroke se celotna knjižnica spremeni v Andresenovo knjižnico s kotički za različne z branjem povezane delavnice. Poleg sodelovanja v projektih, kot so Kajuhova bralna značka, Rastem s knjigo, Naša mala knjižnica, mesečna knjižna uganka ipd., izvaja projekt Šola bere, ki je namenjen tako učencem kot delavcem šole in v sklopu katerega se šolsko uro trikrat na leto nameni branju, Urška Sotler pa organizira tudi tematske dneve in bralne živahnice ter poziva k sodelovanju v bralni znački Šalek bere, pripravlja pa tudi bralna srečanja in dogodke za zaposlene ter s posebnimi bralnimi izzivi skrbi za to, da je branje tudi pomemben del počitniškega vsakdana,« so zapisali v utemeljitvi. Nagrado s

PODELJENA JE BILA NAGRADA ZA NAJBOLJŠO KRATKO ZGODBO

Sodobnost, 30. maj ― Žirija je nagrado za najboljšo kratko zgodbo podelila Nastji Vidmar za zgodbo z naslovom Jelenja ženska. »Kratka zgodba je strnjena, zgoščena oblika sveta. Pripovedovalec z močjo domišljije, vživetja in veščine upovedovanja ustvarja podobe resničnosti. Podobno kot pri postopku kondenzacije, ko elementi prehajajo v drugačno agregatno stanje, na primer plin v vodo, tako nam vešči pripovedovalci, ki suvereno obvladajo jezik, da z njim kondenzirajo nevidno v vidno, iz slutnje naredijo kamen, iz mita zgodbo, literarnemu liku vpišejo dušo. Nastja Vidmar je v pripovedno zaokroženi, kompozicijsko dovršeni in jezikovno vešči zgodbi o jelenji ženski uspelo prav to, kondenzirala je izkušnjo in urbano legendo ter ju preobrazila v polnokrvno zgodbo; stvarnost je prestavila na mejo nevidnega, slutljivega, srhljivega in sublimnega. Iz drobne popotniške zgodbe, iz srečanja s tujim in neznanim, se je izvila lepota, ki jo nosimo v sebi, kamor koli pobegnemo ali odpotujemo. Obstajajo zakoni in višja pravičnost, v katere ne smemo posegati, o njih lahko samo pripovedujemo,« so člani žirije zapisali v utemeljitvi. The post PODELJENA JE BILA NAGRADA ZA NAJBOLJŠO KRATKO ZGODBO appeared first on .

PODELJENA JE BILA NAGRADA ZA NAJBOLJŠI ESEJ 2025

Sodobnost, 30. maj ― Žirija je nagrado za najboljši esej 2025 podelila Primožu Vidoviču za besedilo z naslovom Vpijoči v puščavi. Svojo odločitev je žirija utemeljila takole: »Besedilo eruditsko in v mojstrskem slogu pretresa svoje lastne korenine: poglablja se namreč v zgodovino človekovega priobčevanja in zapisovanja v obliki knjižnih inkarnacij, hkrati pa sledi meta-literarnemu razmisleku o knjigah v različnih obdobjih. Esej se s spretno zastavljenima vsebino in formo zavrta v samo srž obravnavanega problema in se z neverjetno gibkostjo sprehodi po zgodovini človeške misli, mimogrede pa se pogumno razgleda še po sodobnem stanju različnih vej človeške vednosti. Avtor v vsesplošni hiperprodukciji ugleda nekakšno izpraznjenost in utrujenost sodobnega sveta, ki sta bržkone posledica strahu, da nam ne bi življenje spolzelo med prsti, a paradoksno se to zgodi prav zaradi tega strahu. Besedilo nas sooči z dilemo, kako se vrniti k sebi, ko pa zaradi vsega, kar je bilo v zgodovino človeške misli doslej navrženo, niti misliti ne moremo več iz sebe in samostojno. Vero v prihodnost, v človeka in Dobro avtor črpa iz ideje, da je edina nam dostopna večnost skupna, da izhaja ‘iz družnosti drug drugega, iz srečanja trenj in svobode razhajanj’ ter s tem tudi nam, bralcem, pokaže luč na koncu tunela.« The post PODELJENA JE BILA NAGRADA ZA NAJBOLJŠI ESEJ 2025 appeared first on .

Znane so nominiranke za nagrado Sončnica na rami

Sodobnost, 5. maj ― Žirija v sestavi dr. Marijanca Ajša Vižintin (predsednica), Katja Klopčič Lavrenčič (članica) in Alenka Urh (članica) letos ni imela lahke naloge, saj je na natečaj prispelo več kot dvajset prijav vestnih, zavzetih in v vseh pogledih odličnih kandidatk, ki z izvirnimi prijemi spodbujajo branje med mladimi ter tako skrbijo za prihodnost mlajših generacij kot tudi […]

Znane so nominiranke za nagrado Sončnica na rami

Nominacije za nagrado za najboljšo kratko zgodbo 2025

Sodobnost, 30. april ― Letos je na natečaj prispelo kar 176 kratkih zgodb. Žirija v sestavi Dušan Šarotar (predsednik), Nada Breznik (članica) in Majda Travnik Vode (članica) je za nagrado nominirala 12 kratkih zgodb. Po odpiranju šifer se je izkazalo, da so njihovi avtorji naslednji (navedeni so po abecednem redu): Monika Bukovec: Pod ključem Mateo Cimperšek: Vse, kar ostane, je tišina Tjaša Hrovat: Budilec ptic Tea Hvala: “Ves svet je naš dom!” Klemen Lah: Izgubljeni sin Dani Rajh: Kos Žiga Šmidovnik: Mesto mrtvih Tanja Špes: Hobotnjače Eva Šubic: Ferrero Rocher Ana Vidmar: Neživa narava Nastja Vidmar: Jelenja ženska Primož Vresnik: Secesijski angeli Najboljša kratka zgodba bo razglašena na Pomladnem srečanju Sodobnosti, 27. 5. 2025, ob 18. uri, v Stari mestni elektrarni (Slomškova 18, 1000 Ljubljana). Na prireditvi bomo podelili tudi nagrado za najboljši esej 2025 ter nagrado sončnica na rami za spodbujanje veselja do branja, ki prvič dobiva mednarodni pečat. Prireditve se bo udeležila tudi predsednica Republike Slovenije in častna pokroviteljica nagrade sončnica na rami dr. Nataša Pirc Musar. Programu bo sledilo sproščeno druženje ob pogostitvi. Vabljeni! The post Nominacije za nagrado za najboljšo kratko zgodbo 2025 appeared first on .

Nominacije za nagrado za najboljši esej 2025

Sodobnost, 30. april ― Žirija v sestavi Alenka Urh (predsednica), Evald Flisar (član) in Tone Peršak (član) je imela letos izjemno težko nalogo. Na natečaj je namreč prispelo 34 esejev, esejistična bera pa je bila izjemna. Žirija je zato za nagrado nominirala 12 esejev, za objavo v reviji pa je predlagala še dodatnih 5 besedil. Po odpiranju šifer so se razkrili avtorji in avtorice letošnjih najboljših esejev. Nominiranci za nagrado za najboljši esej 2025 (po abecednem vrstnem redu) Tina Arnuš Pupis: Pogled k jamboru Rok Doltar: Družba posameznikov Špela Frlic: Jama, v kateri odmeva Helena Koder: Osmega februarja 2025 Jurij Kovič: Iskanje idealne družbene ureditve Dušan Merc: Kaj je primerljivo s športom Teja Močnik: Grem brez cilja in tvoj pes zalaja name Miha Pintarič: Esej o kreativnem pisanju Igor Šmid: Pokopališče izvirnosti Zala Vidic: Dobra literatura Primož Vidovič: Vpijoči v puščavi Lucijan Zalokar: Priročnik za poglobljeno branje Za objavo v rubrikah revije, ki niso strogo esejistične (Mnenja, izkušnje, vizije, Razmišljanja o(b) knjigah) žirija predlaga še naslednje eseje: Poezija Dušana Jovanoviča (Marija Švajncer), Domišljijsko in večplastno pisanje Andreja Predina (Marija Švajncer), O normativnosti (Matjaž Zorec), IZMI (Marko Nemec Pečjak) in Neuvrščene (Tea Hvala). Najboljši esej bo razglašen na Pomladnem srečanju Sodobnosti, 27. 5. 2025, ob 18. uri, v Stari mestni elektrarni (Slomškova 18, 1000 Ljubljana). Na prireditvi bomo podelili tudi nagrado za najboljšo kratko zgodbo 2025 ter nagrado sončnica na rami za spodbujanje veselja do branja, ki prvič dobiva mednarodni pečat. Prireditve se bo udeležila tudi predsednica Republike Slovenije in častna pokroviteljica nagrade sončnica na rami dr. Nataša Pirc Musar. Programu bo sledilo sproščeno druženje ob pogostitvi. Vabljeni! The post Nominacije za nagrado za najboljši esej 2025 appeared first on .

Renata Šribar: Izmikajoči se smisel

Sodobnost, 28. april ― Renata Šribar Izmikajoči se smisel Branje Vegetarijanke Han Kang Južnokorejski roman Vegetarijanka – iz španščine ga je prevedla Urša Zabukovec – je v slovenščini pri Mladinski knjigi izšel leta 2022, dve leti preden si je pisateljica Han Kang z njim prislužila Nobelovo nagrado. Roman je do pripoznanja prepotoval dolgo pot, nato pa v globalni kulturniški javnosti dvakrat vrhunsko udaril: devet let po izdaji izvirnika (2007) je avtorica zanj prejela Bookerjevo nagrado, ki ji je sledil buren bralski odziv, nakar ji je bila podeljena še elitna literarna lovorika. Nobelov odbor za literaturo je podelitev nagrade kot običajno podkrepil z besedami, ki odgovarjajo na »zakaj«: »za intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja«. Bralka, ki na pričujočem mestu nagrajeno delo reflektira, doživlja njegovo prepomenjanje »poetičnega« z velikim zanimanjem. Knjiga je vsebinsko in slogovno trdno usidrana v sodobna umetniška prerazporejanja stvarnosti in domišljije, ki sta dobi primerno nemalokrat brutalni. Ekscesi kot sindromi, kaj vse je človeško možno. In raztegovanje koncepta človeškega. Običajno ob tem mislimo na človeško v novi simbiozi organizma in tehnike. A zakaj ne misliti nastajajoče človeškosti tudi spričo novih čutno-čustvenih zmogljivosti, denimo koliko in kakšno nasilje je še možno vključiti v tisti »trans« človeškega. Poetičnega v tradicionalnem pomenu je v romanu malo: poslikava telesa. Neizbežna je asociacija na film Petra Greenawaya Pillow Book. Kaligrafsko okrašena telesa iz Utelešenih knjig, kot je bil film naslovljen v slovenski distribuciji, so v romanu zamenjali cvetlični motivi. Poznata jih tako tradicija telesnih poslikav in sodoben body art. V omenjenem filmu je poslikava usodni seksualni fetiš in, mimogrede, tudi Vegetarijanka je prestopila na filmsko platno po scenariju pisateljice in režiserja Woo Seong Lima.[1] V romanu osrednji lik, Yeonghye[2], žena, gospodinja

Maja Murnik: Uprizarjanje družbenih aktualnosti

Sodobnost, 28. april ― Maja Murnik Uprizarjanje družbenih aktualnosti Tin Grabnar in Ajda Rooss: Transport: Odhod. Režija: Tin Grabnar. Lutkovno gledališče Ljubljana. Ogled marca 2025. V zadnjih letih me bolj kot dramsko gledališče pritegnejo t. i. lutkovne predstave. Naj poudarim – tako imenovane, kajti s pridevnikom »lutkovni« merim na vse kaj drugega kot zgolj na premikanje lutk in figur(ic) sem ter tja po odru v okviru bolj ali manj preproste zgodbe ali pa na sinonim gledališča za otroško publiko. Festival Lutke, ki na dve leti poteka v prestolnici, recimo že nekaj let kljub svojemu skromnemu naslovu predstavlja sodobnejši koncept lutkovne umetnosti (tudi za odrasle), ki se vse bolj odpira raznovrstnim izraznim oblikam in postopkom. V takem razširjenem pojmovanju lutkovnega gledališča (zanj se včasih uporablja poimenovanje gledališče animiranih form) lutka pogosto sploh ni več v ospredju; skozi eksperimentiranje in nekonvencionalne pristope ustvarjalci raziskujejo odnos med predmeti, med človekom in predmeti, uporabljajo različne animacijske tehnike, vpletajo tudi igro, zvok, digitalne tehnologije, performans itd. Meje med žanri so v takšnih predstavah pogosto zabrisane; ustvarjalci se včasih navdihujejo pri vizualni umetnosti, pri sinkretičnosti in eksperimentiranju avantgard, rezultat, se pravi predstava, pa je pogosto precej vizualen, multimedijski in – preprosto – zanimiv, kompleksen in subtilen. Zdi se, da je na tem področju še ogromno živo razprtega prostora za inovacije, raziskovanje in svežino, s tem pa za tisto krhko in neizrekljivo čarobnost teatra – morda celo mnogo več kot v dramskem (repertoarnem) gledališču, ob katerem se mi včasih dozdeva, da se je v nekem smislu znašlo v slepi ulici … Uvajanje inovacij v tovrstno gledališče je težavno in skorajda fizično naporno; odvisno je od niza dejavnikov, ki se morajo med sabo ujeti, premakniti pa jih je težko kot naložen voz navkreber. Predstava Transport: Odhod, ki je bila premierno uprizorjena 9. no

Sebastijan Pregelj: Medo in pujsi 2 (Katja Štesl)

Sodobnost, 28. april ― Katja Štesl Sebastijan Pregelj in Igor Šinkovec: Medo in Pujsi 2: Prosim in hvala. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2024. Medo in Pujsi kot par antropomorfnih živalskih literarnih junakov v svojih dihotomijah delujeta domačno in poznano: mali in veliki, mlajši in starejši, hitrejši in okornejši, živahnejši in mirnejši, navihan in preudaren – eden, ki ve, in eden, ki se mora še naučiti: o bontonu, skrbi zase, odnosih … Medo, ki hodi v šolo, veliko razmišlja, zato ima veliko glavo, Pujsi, ki hodi v vrtec, pa je radoveden, zato ima velik rilec. Vemo, da živita v mestu, v majhni hiški na vrhu bloka. Ali sta brata, prijatelja, sostanovalca ali vse od tega, se niti ne zdi pomembno, saj tovrstnim rečem ni namenjene veliko pozornosti in podrobnosti, lika nista posebej razdelana in sta oblikovana v skladu s kratkim formatom zgodb v seriji; osredotočeni smo predvsem na nekaj njunih ponavljajočih se lastnosti, ki najbolj izstopajo in ju določajo. Kratke zgodbe sta pisatelj Sebastijan Pregelj in ilustrator Igor Šinkovec prvotno ustvarjala sproti za objavo v reviji Cicido. Kot zbirka so bile prvič izdane leta 2023 v obliki samostojne slikanice, nagrajene z zlato hruško, ki se ji je poleg lutkovne predstave v Ljubljanskem lutkovnem gledališču in animacij s prostim spletnim dostopom lani pridružil še drugi, enako zasnovani del, podnaslovljen Prosim in hvala po naslovu ene izmed vključenih zgodb. V primerjavi s prvim delom, kjer sta na začetku zabavna kratka opisa glavnih junakov, je v drugem delu uvodnih predstavitev več, zato o stranskih likih, ko se pojavijo v zgodbah, nekaj že vemo. Ježa Igor in Boris, Stara Miš, Golob Stanko, Golobica Vera, Želva Maruša in Ježevec Janko niso zaznamovani s stereotipnimi lastnostmi teh živali, kakor bi jih poznali denimo iz basni, ampak se zdi, da raznolikim vrstam pripadajo bolj zaradi razgibanosti in pisanosti druščine – in čisto prav je tako. Njihova narava je le tu in tam upoštevana za kak smešen učinek, npr. ko se Pu

Jure Jakob: Drobne opazke (Lara Gobec)

Sodobnost, 28. april ― Lara Gobec Jure Jakob: Drobne opazke. Ljubljana: LUD Literatura, 2024. Sedma, za Veronikino nagrado nominirana pesniška zbirka pesnika in esejista Jureta Jakoba Drobne opazke se giba na razdalji med naravo in človekom. Stvarne podobe pesniku omogočajo določeno mero zadržanosti, a to začne spodkopavati njegov negotovi eksistencialni položaj. Bivanjska razsežnost zbirko navdaja s podtalno napetostjo, ki se kasneje razplamti, da v nekem trenutku niti ne gre več le za premeščanje pesniških leg in izgrajevanje knjige kot celote, ampak za nezanemarljiv dramaturški lok. Drobne opazke gradi miren, ritmično preudaren jezik, ki se pogosto ustavlja pri stvarnih podrobnostih. Svet, ki ga pesnik doživlja, se skozi natančne upodobitve zdi dokaj trden in ulovljiv, a tovrstno popreproščenje preprečujejo nespregledljive napetosti izbrane pesniške snovi. Odnos med plenilcem in plenom ter udarna živost rastlinja zbirko navdajajo z razpredenostjo in negotovostjo, predvsem slednja pa se še močneje razkrije skozi notranje doživljanje lirskega subjekta, ki stežka prenaša težo gibljivega sveta. Težo lahko razumemo kot nerazrešljivost, ki se pokaže v temeljni pesnikovi kontradikciji, in sicer hkratni vključenosti v naravo (»Letos raste zunaj in pri meni novi gozd.«) in oddaljenosti od nje (»Dovolj sem umaknjen, da ne motim / predaleč, da bi videl / kakšna sila proži in ustavlja jutranji telesi / lovke in plena.«). Sam je, kot je razvidno iz zapisanega, nepovratno vključen v naravo, zaznamuje ga prav to življenjsko vznikanje in propadanje, a ga od njene metodične cikličnosti razločuje človeška nedokončanost in necelovitost. Ko bi zaobjel sebe, bi s tem razčlenil tudi nekatere temeljne zakonitosti stvarnega sveta in s tem presegel omejitve lastne minljivosti. Jure Jakob je najpronicljivejši ravno na mestih, kjer krmari po nasprotujoči si umaknjenosti in hkratni prisotnosti. Logiko človeškega pogleda uporabi, da se zasidra na gibajočih elementih in jim narahlo,

Renata Šribar: Izmikajoči se smisel

Kristina Jurkovič s Stano Anželj

Sodobnost, 28. april ― Pogovori s sodobniki Kristina Jurkovič s Stano Anželj Jurkovič: Draga Stana, prvič sva se srečali pred mnogimi leti na poletnem seminarju literarnega prevajanja na Premudi, poznava se torej že precej dolgo, zato bi se kar tikali, če se strinjaš. In v javnosti si se s prvimi prevodi pojavila že kmalu po seminarju, če se ne motim. Da bi pa do teh začetkov zgradili most, bi te spomnila na pogovor pozimi leta 2021 v Vodnikovi domačiji, kjer se je Tanja Petrič pogovarjala s Sovretovo nagrajenko Marjanco Mihelič, z Amalijo Maček in tabo, obe sta bili nominiranki, ti za prevod romana Lakota nizozemskega avtorja Jamala Ouariachija. Ne ravno lahkotno in obsežno čtivo z več kot petsto stranmi. Dejala si, da se tako obsežnih knjig ne bi več lotila, da se vidiš bolj kot ”srednjeprogašico”. Toda Moersov Rumo & Čudeži v temi, leta 2009 tvoj literarni prevajalski prvenec, šteje več kot šeststo strani, Mesto sanjajočih knjig (nagrada za mladega prevajalca 2011) skoraj petsto, Vreščji mojster (častna listina IBBY 2014) ”slabih” štiristo … Tvoji prevajalski začetki so bili takoj teki na dolge proge, bi se strinjala? Resda pa ”špeh” ni enak ”špehu” … Anželj: Draga Tina, strinjam se s tikanjem in imaš prav! Ob tvojem vprašanju sem pobrskala, kako se je na dolgo progo podala sveža diplomantka prevajalstva s svojim prvim tujim jezikom in kako že ”vpeljana” prevajalka, ki se je nizozemščine priučila v odraslosti. Da so bili na začetku prav zamonijski ”špehi” pri založbi Sanje, je bilo srečno naključje. Retrospektivno bi rekla, da sem se v Moersovo fantazijo spustila polna zanosa, da sem si upala veliko jezikovne igrivosti, najbrž nisem bila tako obremenjena z delom predhodnega prevajalca (ki sem ga seveda proučila zaradi izgradnje domišljijskega sveta; v enem ušesu mi je verjetno odzvanjala polemika okrog prevodov Harryja Potterja) in da se še niti nisem dobro zavedala celotnega založniško-prevajalskega kolesja. Priznanja, ki jih omenjaš, so mi dala močan zagon na

Žiga Valetič: Umetnostna inteligenca?

Sodobnost, 28. april ― Žiga Valetič Umetnostna inteligenca? Jezik, glasba, likovnost in video so umetniška področja, v katera se umetna inteligenca ne zariva več le kot orodje, pač pa tudi kot navidezni avtor. Računalniška tehnologija, ki izhaja iz binarne logike in je v zgodovini človeštva dokaj nov pojav, nam je z zadnjimi koraki pokazala, da presenetljivo velik del kulturne produkcije lahko zvedemo na golo matematiko ničel in enic. Nezahtevni računalniški programi in telefonske aplikacije (vsaj kar se tiče njihove uporabe) zmorejo v nekaj sekundah napisati pesem ali zgodbo, prevesti esej, zasnovati poljubno podobo in ustvariti poljudno skladbo na ravni povprečnega radijskega predvajanja. In to vsak trenutek tudi počnejo, v izobilju. Na poti neposredno v naš svet je torej nepregledna vrsta lažnih talentov. V resnici smo bili z njimi soočeni že do zdaj, skrivali so se v produkcijskih prijemih, ki so po novem poenostavljeni na en sam klik. Prvič me je soočenje z umetno inteligenco, ki se pretvarja, da je umetniška, osupnilo, ko sem pred dvema poletjema odkril likovni program Midjourney. V nekaj urah sem se ga naučil uporabljati, potem pa me je med vožnjo v avtu dohitela zgodba, za katero se mi je zdelo, da bi jo, s pomočjo novega programa, lahko pretopil v strip. Doma sem v dveh urah v Wordu napisal fragmentarno zgodbo o tem, kako pretežni del življenja živim ob avtocesti, ki me sicer zelo moti, vendar še nisem našel izhoda iz tega položaja. Potem sem se lotil iskanja črno-belih podob za vsak posamezen fragment. Delal sem krepko čez polnoč, naslednje jutro pa zgodaj vstal ter vse skupaj dokončal prej kot v 24 urah. Nastal je dokaj obsežen strip. To sicer ne bi bilo mogoče, če ne bi imel kot grafični oblikovalec izdatne kilometrine s prelamljanjem knjig v programu InDesign. Sestavljanje je bilo torej ročno, zgodba je bila izvirna, podobe pa ukradene iz celotne človeške zgodovine. Iz nekakšnega kolektivnega nezavednega, ki je s pojavom in razvojem umetne intelig

Dominik Srienc: Meji mejo

Sodobnost, 28. april ― Dominik Srienc Meji mejo Kako biti hkrati, prav tako, napol in ne povsem in skorajda avstrijsko-slovenski, zamejski, manjšinski in svetovni, eno-, dvo- in večjezični, koroškoslovenski dichterpesnik Zamejski avtor sem, aktivni pripadnik zamejskega družbenega življenja in pišem v izvirniku in prevodu. Sem slovenski avtor, ne pišem v slovenščini, sem avstrijski avtor, ne pišem v nemščini. Koroškoslovenski avtor sem, enajst let (četrtino življenja) nisem živel na Koroškem, a vseeno born and raised in Carinthia, in s tem born and raised v zagati, ne pišem samo v slovenščini in ne pišem samo v nemščini. Nimam pojma, v katerem jeziku sploh pišem, a vseeno začutim v sebi neko zvestobo do domačega prostora in obenem zahtevo po svobodni izbiri jezikovne-avtorske identitete. Kje poteka meja, kje je ta črta, ki ločuje, razmejuje, kdo ste vi, kdo smo mi, za mejo, izmenično? Sem logična napaka v več sistemih, neznanka v centru periferije. Morda je prav biti pesnik to, kar me določa v najbolj usodnem pomenu – in s tem potreba po razmejevanju. Zame je pisanje zahteva po več kot samo enem jeziku, po več kot samo enem maternem jeziku in poezija naj se izogiba razumevanju, še več, prepričan sem, da naj proizvaja nerazumevanje kot del razumevanja samega. S tem že vnaprej ubijem voljo po uživanju v gladkem, preglednem besedilu, tovrstni postopek odpira razgibane pomenske prostore pesmi. V nekem intervjuju Erica Johnson Debeljak opozarja na usodo tujih pišočih v Sloveniji, ki predstavljajo tako majhno manjšino, da se ji zdi skoraj smešno: „Smo kot majhna fusnota. Po eni strani smo nepomembni, po drugi strani metafora za kulturno odprtost – ali na žalost, za kulturno zaprtost.” Prav zato moram biti v svojem tujem pisanju, v dvo- in večjezičnem pisanju, bolj vztrajen in bolj odkrit do sebe, da ne bi postal metafora samega sebe. Zdi se, da se nacionalna literatura še vedno in skorajda brez izjeme definira prek jezika in meja nacionalne države. Prav za koroške Slov

še novic