Tereza Vuk – nov odlomek iz nedokončanega romana

Airbeletrina, 1. november 2024 ― Dan spomina na mrtve AirBeletrina posveča Terezi Vuk (1976–2024). Pisateljica je lani pri Beletrini izdala romaneskni prvenec Zakaj ima moj hudič krila in letos na našo založbo pošiljala odlomke svojega novega, nastajajočega romana. V rubriki Okus po knjigi na multimedijski platformi Beletrina Digital je predpremierno že na voljo več odlomkov literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Danes z vami delimo nov odlomek Terezinega romana, ki bo, četudi ga pisateljici pred veliko prezgodnjo smrtjo ni uspelo dokončati, naslednje leto izšel tako v tiskani kakor tudi e-knjigi. *** Julij 2022  »Que pasa mi Teresita? Estas bien? Despertate, conche de tu abuela. Long time no see pa to.« Začutila sem hladna tla pod sabo. Z rokami sem na slepo tipala po keramičnih ploščicah okoli sebe in na silo odprla eno oko. Neka razglašena muska je donela okoli mene. Nekam znana mi je bila ta brezintonacija. Ko sem dvignila oko proti stropu, sem jih zagledala. Pajki moji, nazaj ste. Sej jaz vas nisem hotela stran spodit. Sam mogla sem. »Šta priča ova?« se je oglasil en, k je očitno emigriral sem. »Nč, pust jo,« se je oglasil ta drug pajk, vmes ko se je drl v mikrofon: »Ein, zwei, drei!« »Nč po švabsk. Kle je uno, due, tre,« je zasurlila pajkica v vijoličastih pajkicah, očitno primorskih korenin. »Dejmo ji eno Briškulo zapet. Sej vidte, da je šlo že vse u kurac.« »A od Mlakarja?« je vprašal bobnar. »Ne, od Game over!« so se mu vsi zadrli nazaj. In modeli kot so, so začeli kr eno svojo verzijo furat. Refren je šel nekak tko: »Briškulo si najdla, štrika pa še ne. Štrikaj in seštrikaj si svoj štrik. Štrik, štrik, štrik, naš štrik.« En, k je bil očitno še kitarist pri švedskih Europe, je mal preveč notr padel, pa se začel s čist zjebanimi prameni na trajnici dret: »Vsi roke gor!« Takrat sem z roko nekje na tleh otipala mokro brisačo. Z vso silo sem jo vrgla vanje. In so poleteli z vso svojo fršterkarijo v jašek banje. Celoten prispevek preberite na Beletrina Digi

Lorca in 12 pesmi

Vrabec Anarhist, 31. oktober 2024 ― Kakor ob pesmih se bralec lahko pomudi in poglobi tudi ob likovnih podobah. Te se ne le dopolnjujejo s pesmimi, ampak jih tudi nadgrajujejo. Obema umetniškima govoricama je skupna skrivnostna, nedorečena otožnost, ki odstira andaluzijsko dušo tako neizprosno, da obenem upodablja dušo slehernega premišljevalca.
Iskanje izgubljenih duš

Iskanje izgubljenih duš

Airbeletrina, 31. oktober 2024 ― Kratki roman Ostani z mano, duša moja plodovitega in mednarodno prepoznavnega slovenskega, ali bolje, prekmurskega romanopisca, kratkoprozaista, pesnika, portretista, scenarista, prevajalca, urednika, fotografa in letošnjega avtorja v fokusu na festivalu Vilenica Dušana Šarotarja je prvič izšel leta 2011. V takratni slovensko-porabski izdaji Ostani z mano, duša moja / Ostani z menov, düša moja sta jo pod okriljem nekdanje murskosoboške založbe Franc-Franc in Zveze Slovencev na Madžarskem v porabščino prestavila Marijana Sukič in Milan Vincetič. Letošnjemu ponatisu zgolj slovenske različice je založba Goga dodala obsežen sklop avtorjevih značilno črno-belih fotografij, ki jih Šarotar sicer objavlja v svojih delih od novelistične zbirke Nostalgija naprej. Povedal je, da niso slikovni komentar ali dokazno gradivo zapisanega, temveč jih v lastna dela vključuje kot enakovreden element. Zato se je Šarotarjevim fotografijam nemogoče intenzivneje približati brez njihove umestitve v avtorjev književni opus; šele poznavanje književnih del omogoča tudi globlje občutenje fotografij. Samosvoj umetnik, čigar samohodno, vase zaobrnjeno, molovsko in nekako počasno pisavo pogosto navdihujeta dve pokrajini. Melanholična panonska ravnica z visokimi topoli, nepokošenimi akacijevimi gaji, prašnimi cestami, lenobno vodo ter pokončnim šašem ob njej in neimenovani, od sveta pozabljeni jadranski otok s skrhanimi zidovi zapuščenih kamnitih hiš in prostranimi oljčnimi nasadi za njimi. Še intenzivneje pa popotovanje po Šarotarjevih liričnih literarnih pejsažih napeljuje na misel, da njegova pisava ubeseduje nevidno notranjo krajino, ki jo avtor imenuje občutek ali duša, s katero zarisuje vmesno polje med vabljivo ujemljivostjo in nenehno izmuzljivostjo, približevanjem in odtekanjem, vseprisotnostjo in minevanjem, resničnostjo in prividom. In v tišini te literature je vseskozi prisotno tudi tisto nedoumljivo in otožno hrepenenje, podobno upočasnjenemu toku reke, ki ugaša, kot neslišno šepe
še novic