Airbeletrina, 22. november 2024 ― Stefan Hertmans (1951), flamski pesnik, pisatelj, esejist in univerzitetni profesor, je prejšnji petek nastopil v Ljubljani, v ponedeljek v Novi Gorici, v torek pa še v Kopru, kjer je prejel mednarodno nagrado pont. Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Beletrina jo s sodelovanjem drugih ustanov in s podporo koprske, ankaranske in piranske občine podeljujeta za »izjemne dosežke na področju medkulturne književnosti, ki prispevajo k preseganju meja in iskanju mostov med različnimi družbenimi skupinami in kulturnimi skupnostmi«. Stefan Hertmans na Titovem trgu v Kopru (Fotografija: Andraž Gombač) *** Na rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu pisatelj sedi za prenosnim računalnikom. Tišino v nezadržnem ritmu seklja samo sekundni kazalec nad njim. Med klepetom se nasmehne ob pripombi, da istrski Kubed najbrž ni tako zelo drugačen od njegovega provansalskega Monieuxa. Smehlja se in na telefonu poišče fotografijo svoje vasi, ki jo je opisal v slovitem, tudi pri nas priljubljenem romanu Tujka. »Poglejte. Vidite srednjeveški stolp nad visoko pečino in spodaj vas,« s prstom drsi po zaslonu. »Zdaj pa poglejte tja,« pokaže proti Črnemu Kalu, skalnatemu kraškemu robu in manjši utrdbi na previsu zgoraj. »Neverjetno, tam in tukaj imam skoraj enak razgled!« Pred nama na mizi so tri knjige, izdane pri Beletrini. Ob festivalu Literature sveta – Fabula je leta 2015 v žepni izdaji najprej izšel sicer obsežen roman Vojna in terpentin (Oorlog en terpentijn), leta 2019 smo, prav tako v prevodu Staše Pavlović, dobili Tujko (De bekeerlinge) in letos, pred kratkim, v prevodu Mateje Seliškar Kenda še Vzpon (De opgang). Pisatelj je nekaj dni preživel na rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu (Fotografija: Andraž Gombač) V Vojni in terpentinu je pisatelj ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne krenil po sledeh lastnega deda, ki je vnuku pred smrtjo izročil dva zvezka s svojimi zapiski. Potem ko se je leta 1994 priselil v provansa

Knjižnica Slovenska Bistrica, 22. november 2024 ― V Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica je pretekli četrtek potekal domoznanski večer v počastitev 190-letnice rojstva prvega slovenskega potujočega knjižničarja, narodnega buditelja in bukovnika Lovra Stepišnika. Večer so popestrili ljubiteljska gledališka igralca Peter Mlakar (KUD Lojze Avžner Zgornja Ložnica) in Primož Rajh (KD Slomšek Slovenska Bistrica in Bistriški teater) ter Ložniške ufarce (TD Zgornja Ložnica). Zveza bibliotekarskih društev Slovenije je leto 2024 razglasila za Stepišnikovo leto. Nastala je pregledna razstava, katere avtorji so: Natalija Stegne (Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica), Srečko Maček (Osrednja knjižnica Celje) in Matjaž Stibilj (Valvasorjeva knjižnica Krško). Ob tej priložnosti je v knjižnici na ogled tudi razstava pastelnih slik avtorja Jožeta Žlausa Jurij Vodovnik – podobe njegovega življenja. V vitrinah pa je razstava v počastitev dr. Josipa Vošnjaka, dr. Janka in Josipa Serneca, treh narodnih buditeljev z območja med Pohorjem in Bočem. Vse razstave vabijo na ogled do konca leta 2024. Veseli nas, da je stroka prepoznala pomen in vlogo Lovra Stepišnika. Leta 1998 je bil na pobudo članov Sekcije za potujoče knjižnice v spomin na prvega potujočega knjižničarja Lovra Stepišnika ustanovljen Stepišnikov sklad, katerega namen je z zbranimi sredstvi finančno podpirati razvojne projekte in strokovno delo na področju potujočega knjižničarstva. Tudi ljubiteljska kultura lokalnega okolja ohranja lik Lovra Stepišnika. Etnološka skupina Ložniške ufarce, ki deluje v okviru Turističnega društva Zgornja Ložnica, skozi odrske postavitve vpleta lika Lovra Stepišnika in dr. Josipa Vošnjaka. Po obronkih Pohorja, kjer je nekoč sam Stepišnik ljudi nagovarjal k branju slovenske pisane besede, poteka Stepišnikova pohodna pot. Z raziskovanjem življenja in dela prvega potujočega knjižničarja se je ukvarjal tudi Edmund Pogorevc, nekdanji vodja podružnične šole na Zgornji Ložnici. Partnerji v projektu: Občina Vojnik, Osrednja knj

Airbeletrina, 20. november 2024 ― Med privlačnejšimi in pomembnejšimi prireditvami 40. Slovenskega knjižnega sejma, ki bo naslednji teden med torkom in nedeljo napolnil Gospodarsko razstavišče v Ljubljani, bo vsekakor tradicionalna razglasitev najboljšega literarnega prvenca. Žirija, ki jo sestavljajo predsednica Suzana Tratnik ter članici Vida Mokrin Pauer in Andreja Zabret, je med knjigami, prispelimi na razpis, izbrala peterico nominirank. Živa Čebulj: Sama ljubezen je to (Književno društvo Hiša poezije, 2023) Živa Čebulj (1988) je v zbirki Sama ljubezen je to pesmi podnaslovila s »plesna pesem …«, in res »v vsaki pesmi z utripajočimi prostimi verzi osveščamo poetični ples različnih težkih bolečinskih in temnihsvetlih kozmičnih tem, pa vsakdanjih in visokih čustev, z osvetlitvami delcev materialnega, družbenega in kulturno-umetniškega sveta«, je v utemeljivi zapisala žirija. V žarišču zbirke so evtanazija, paliativna oskrba, prijateljstvo, nasilja, vojne, darovanja, dekliškost-ženskost-moškost, patriarhat, umetnost, zlorabe, krivda, odgovornost, radost, poezija, Ljubezen … »Življenje razkriva v igri nasprotujočih si polov in vsi, vse se zrcali v ločenostih in povezanostih. Z vživljanji, s sočutji in z vnosi tudi aktualnih medijskih sporočil čarobno sprepleta podobe, zgodbe, drame, filozofije. Pesmi so hkrati ostre in mile, polne vprašanj, dilem in neskončnih možnosti odgovorov oziroma zagovorov brezsmrtne ljubezni.« Zbirka Sama ljubezen je to nas ne nagovarja k iskanju krivde, ampak k odgovornosti. V pesmi krivde ni beremo: »… in če je / je ne prevzemi / ne prenesi nase krivde za ves svet / ne sprejmi krivde / nič ti ne bo dala / a če lahko izbiraš / (če si med srečneži izbire) / če imaš to možnost / če imaš to moč / daj prosim / sprejmi odgovornost / … ker krivde ni / … kar krivda jemlje / daje odgovornost / zorišče duha / pogum, moč, upanje, svobodo / sama ljubezen je to …« »Pesmi so hkrati ostre in mile, polne vprašanj, dilem in neskončnih možnosti odgovorov oziroma zagovoro