Airbeletrina, 14. julij ― »Otrok, ki bere, pridobiva širši pogled in širino duha, razvija občutljivost do sveta okoli sebe, empatijo, skratka, branje ga lahko oblikuje v pozornega, radovednega in sočutnega posameznika,« pravi dr. Gaja Kos, nova predsednica Društva Bralna značka Slovenije pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Literarna kritičarka, urednica, pisateljica in prevajalka se je širjenju branja v družbi posvetila že veliko pred začetkom predsedovanja društvu. Doktorica primerjalne književnosti in literarne teorije na temo Slovenski mladinski problemski roman je ena vidnejših ustvarjalk in strokovnjakinj na področju mladinske in otroške književnosti. Obenem pri založbi Miš ureja izvirno slovensko leposlovje za otroke in mladino, pri LUD Literatura soureja zbirko prevodne kratke proze Stopinje, objavlja literarne kritike v Dialogih, Delovih Književnih listih, Literaturi, Sodobnosti ter na platformah AirBeletrina in www.literatura.si, za kar je leta 2010 prejela Stritarjevo nagrado. S Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki se posveča sistematičnemu vrednotenju domače in tuje mladinske književnosti, kot zunanja strokovna sodelavka sodeluje pri pripravi Priročnikov za branje kakovostnih mladinskih knjig. Je članica upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov in nadzornega odbora Slovenske sekcije IBBY, redno pa objavlja tudi strokovne in znanstvene članke s področja mladinske književnosti. Knjige piše predvsem za otroke, kritike pa za odrasle, občasno tudi kaj prevede. Med njenimi najpopularnejšimi zbirkami so seveda Grdavši in Obisk, napisala je še knjige Migiji Migajo, Mišja zabava, Skokica in smeh, Mufek, sreča in pamet … in prejela znak zlata hruška, bila nominirana za nagrado Kristine Brenkove s knjigo Nočni obisk, trikrat za nagrado desetnica, uvrstili so jo na seznam Belih vran … Gaja Kos (Fotografija: osebni arhiv) Prvi sestanek upravnega odbora bralne značke z vami na čelu je že mimo – kakšna je zapuščina pr

Airbeletrina, 11. julij ― Panonska ravnica, ta prostrani, na videz neskončni del sveta, ki ga imenujem dom, ni zgolj geografska lokacija. Zame je živo platno, kjer se nenehno prepletata zunanji svet in notranja pokrajina naše kolektivne duše. Verjamem, da se prav v tem dinamičnem presečišču skrivajo arhetipska modrost in vsa tista univerzalna spoznanja, ki presegajo vsakdanje razumevanje. Moje ustvarjanje, rojeno iz te edinstvene simbioze, ni zgolj odziv na hrup in nemir sodobnosti, temveč tiho in vztrajno poslušanje šepetov, ki izvirajo iz globin panonske zemlje in, kar je zame še pomembneje, iz globin kolektivne človeške duše. V moji literaturi ta notranja modrost ni nikoli podana kot ekspliciten nauk, temveč se razkriva skozi doživetja, simboliko in predvsem skozi tišino, ki, kakor sem spoznal, lahko služi kot portal v mistično sfero nezavednega. Potovanje v nezavedno, ki ga opisujem skozi svoje delo, je zame globoko osebna, skorajda duhovna praksa, ki me povezuje z univerzalnimi resnicami bivanja, vtisnjenimi v samo tkivo panonskega življenja. Je pot, ki me pogosto vodi onkraj meja zavestnega uma, v prostranstva, kjer se srečujem z elementi, ki so skupni vsem ljudem, ne glede na čas in prostor, in ki na koncu pripelje do Jungove poti k individuaciji – procesu oblikovanja celovitega Jaza. Potovanje v nezavedno, ki ga opisujem skozi svoje delo, je zame globoko osebna, skorajda duhovna praksa, ki me povezuje z univerzalnimi resnicami bivanja, vtisnjenimi v samo tkivo panonskega življenja. Ravnica kot temenos in arhetip Panonska ravnica, s svojo navidezno monotonostjo in neskončnim horizontom, v mojem delu postane idealno platno za introspekcijo in stik z arhetipskim. Odsotnost visokih gora, ki bi razbijale pogled, in nepreglednih gozdov, ki bi zakrivali misli, ustvarja odprtost, ki me sili, da se obrnem navznoter. V pesmih o Muri ali romanih, ki se odvijajo ob njej, reka in ravnica ne delujeta le kot kulisa, temveč kot aktivna elementa, ki z umirjenim tokom in tišino ustva