Airbeletrina, 20. september ― Nan Shepherd: Živa gora (UMco, 2019, prevod Miriam Drev) »Vsak od čutov je kot pot v eno novo izkušnjo, ki ti jo lahko ponudi gora.« Dober opomnik, da v gore ne gremo nujno le z nahrbtnikom in s kondicijo, temveč tudi z vidom, s sluhom in tipom – in da prav vse to med hojo spustimo na pašo. Tako nas knjiga Živa gora škotske pisateljice Nan Shepherd (1893–1981) vabi, da gore vonjamo, jih tipamo, poslušamo, okušamo in dovolimo, da se z njimi zlijemo. In prav v to izkušnjo smo se v tokratni epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja potopili v družbi nagrajene avtorice, urednice, pripovedovalke ljudskih pravljic in zgodb Irene Cerar. Knjiga, ki jo je izbrala, velja za klasiko škotske literature. Nan Shepherd, pisateljica, pesnica in dolgoletna učiteljica angleščine, je v svojih delih slavila škotsko naravo in se poglabljala v vprašanje ženskega položaja. Živo goro je napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.     Irenino prvo srečanje s knjigo ni bila ljubezen na prvi pogled. Bilo je kot pri marsikaterem odnosu – najprej zadržano, potem pa se je počasi ogrelo. A knjiga je našla svoj trenutek in pomembno vlogo je pri tem odigral prostor – Planina v Lazu, kjer jo je Irena brala med snovanjem svoje odmevne knjige Svetišča narave (UMco, 2024), prejemnice velike nagrade knjiga leta na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu. »Ko bereš pravo knjigo v pravem okolju, je učinek podeseterjen,« pravi Irena. Nan Shepherd je Živo goro napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje. Nan Shepherd je v knjigi na vizionarski način pisala o naravi. Ni bila »frklja«, ko jo je napisala, temveč 50-letna ženska, ki je deset

Airbeletrina, 19. september ― »O, glej, nova Bukla!« mnogi vzkliknemo, bodisi tiho v sebi bodisi glasno bližnjim, kadar jo uzremo na stojalu v knjižnici, knjigarni, kjerkoli. In veliko se nas je zbralo tudi v sredo na Vodnikovi domačiji v Šiški, na praznovanju njenega 20. rojstnega dne. Ob novi, 189. številki revije. Da bi tu stala še tisoč let, ji je zapel Vlado Kreslin. Zatem smo mu pritegnili še pri Eni pesmi in ugotovitvi, da »nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli«. Tako: Ko sta pred dvema desetletjema snovala revijo o knjigah, Renate in Samo Rugelj nista vedela, v kaj se spuščata. »Imela sva preprost cilj: ustvariti prijazen prostor, kjer se bodo srečevali knjige in bralci,« je na odrčku Vodnikove domačije povedala Renate. Renate in Samo Rugelj ob panoju z naslovnicami vseh izvodov Bukle (Fotografija: Andraž Gombač) Odraščala sta v objemu knjig in zgodb. Ob njiju so ostale, tudi ko sta ju poti vodili drugam: Samo Rugelj je po končanem študiju farmacije in treh letih »komercialno atraktivne, a duhovno prazne zaposlitve na Leku« odšel na svoje, medtem ko je Renate Štrucl – mimogrede, ime je dobila po junakinji iz nemškega romana, ki ga je v času njenega rojstva prebiral oče – diplomirala iz rastlinske fiziologije, iz genske biotehnologije, delala na Inštitutu za biologijo … in se naposled pridružila bodočemu možu, pomagala pri trženju brezplačnih kartic Feliks, promocijskih razglednic s sporočilom oglaševalca. Leta 2000 se je rodila brezplačna revija o filmu Premiera. Leto zatem je založba UMco začela izdajati tudi knjige. Leta 2005 pa so v času gospodarske rasti po svetu in doma – in potem ko je urednik in prevajalec Zdravko Duša javno pripomnil, da bi bili takšne revije, kakršna je Premiera, veseli tudi vsi, ki se ukvarjajo s knjigami – ustanovili še Buklo. Zdravko Duša in Vlado Kreslin na praznovanju 20-letne Bukle (Fotografija: Andraž Gombač) »Po izidu prve številke leta 2005 so nas klicali z založb, na primer z Mladins