Airbeletrina, 5. maj ― Tudi v Sloveniji obstajajo avtorice, ki so zame »instant buy«, torej v slovenščini nekakšen takojšnji nakup; brez poznavanja vsebine vem, da mi je všeč, kako pišejo in o čem pišejo, in da bom knjigo takoj kupila. Med te avtorice sodi tudi Ajda Bračič in njen roman Kresničevje, ki me je med branjem popeljal v naravo, čeprav sem bila v domači postelji. »Agnes pomisli: svet okoli mene nezadržno drvi proti svojemu propadu, jaz pa še vedno mislim le na to, kako bi lastno sestro prepričala, naj mi odpusti.« V romanu se osredotočate na odnos med dvema sestrama, Agnes in Klaro, o katerem pa v romanu izvemo izredno malo; obe imata neko zamero, nekaj se je zgodilo v njuni družini in z mamo, vendar je teh nekaj drobcev na hitro posejanih po poglavjih, skoraj do konca ne izvemo nič kaj določnega. Je bil to vaš namen, po malem kot semena posejati te skrivnosti po knjigi? Zakaj nas ravno družinski odnosi tako privlačijo? Postopno razkrivanje njune zgodbe je eden od mehanizmov, ki roman vlečejo naprej. Ko Agnes prodira vse globlje v gozd, se v svojih mislih postopoma dokoplje tudi do srca tega sestrskega spora, do sveže bolečine, ki se je ob začetku knjige še ne drzne dotakniti. Sprožilni moment, ki je privedel do začetka knjige, tako dobimo ravno v trenutku, ko se začne tudi osrednji zaplet. Družinski odnosi so nekaj, v kar se nas večina lahko do neke mere vživi; ravno največja bližina porodi največje bolečine. Poleg tega so intimni, družinski, prijateljski ali partnerski odnosi majhna leča, v kateri se lahko zrcali vsa trenutna resničnost sveta. Eno izmed poglavij se prične takole: »Do kam segajo korenine krivde? Vsaka družina ima drevo, in to drevo je obrnjeno narobe. Tam, kjer drevo izrašča iz zemlje, sta onidve, kot da bi se pri deblu vse končalo, ne pa šele začelo.« Morda je res to nekaj, kar se marsikdo med nami vpraša, sploh v družinskem okolju. Zakaj ste ravno krivdo izbrali za izhodišče in ne česa drugega, na primer jeze ali r

Airbeletrina, 4. maj ― S polnim korakom stopamo v pomlad, čas, ko vsak travnik, klop in zidek postanejo vabljiva priložnost za branje. Za posedanje s knjigo, najhitrejšim nepremičnim prevoznim sredstvom v širne svetove, vam Knjigoobet prinaša pester nabor sveže natisnjenih, napisanih, včasih celo narisanih strani domačega in prevedenega čtiva. V Buenos Aires v korakih tanga, v slovensko zamejstvo ali v globine družinske zgodovine? Med kitajske verze, skozi bolgarsko režimsko tranzicijo, na Bližnji vzhod ali v sosednjo Italijo, kamor želite, črke odpeljejo. Kolaž: Hanna Juta Kozar Brina Svit, Adios, Buenos Aires (Mladinska knjiga) V svojem najnovejšem romanu se Brina Svit poslavlja od Buenos Airesa – mesta iz svoje resnične in literarne preteklosti. Avtofikcijska prvoosebna pripovedovalka se med obiskovanjem krajev, ki so bili nekoč del njenega vsakdana, srečuje z znanci, ob katerih ugotavlja, kako zelo je njih in njo samo spremenil čas, z odmevi iz svojih prejšnjih romanov ter z neznanci, ki prinašajo nove zgodbe. Roman v središče postavlja prav pripoved o minljivosti, ne le človeški, temveč tudi minljivosti mesta, države, družbe, kakršno smo v nekem trenutku (s)poznali in si jo prisvojili. Velika vloga je, ne prvič v avtoričinem opusu, namenjena tangu, ki je hkrati svet in jezik zase, prostor spoznavanja, odkrivanja in osmišljanja drugega. Za Brino Svit značilna medkulturnost, v tem romanu prepletanje slovenskega in argentinskega, je poudarjena tudi v slogu, ki z množico jezikovnih in lokalnih referenc reflektira bivanje med različnimi svetovi. Kratek, a vsebinsko zvrhano pester roman je zanimiva literarna destinacija tako za avtoričine zveste bralce, ki bodo v njem prepoznali prebliske svojih prejšnjih popotovanj v njeno pisanje, kot za vse nove ljubitelje avtofikcije in prepleta kultur. Umberto Eco, Milo Manara, Ime rože (strip, Mladinska knjiga) Na police je prispel tudi prevod stripa Ime rože, ki ga je priznani italijanski ustvarjalec Milo Ma

Airbeletrina, 30. april ― Ko je bila 13. oktobra leta 1962 v broadwayskem Billy Rose Theatru premierno uprizorjena drama Kdo se boji Virginije Woolf? v režiji Alana Schneiderja, z Uto Hagen in Arthurjem Hillom v vlogah Marte in Georga, so kritiki in občinstvo doživeli šok. Ne zato, ker je takrat komajda poznani mladi pisec Edward Albee (1928–2016) prvič pokazal nenadzorovano preklinjanje in do konca prignane okrutne nočne igrice frustriranih intelektualcev v lastni hiši, ampak zaradi spremembe avtorjevega odnosa do lastnih likov. Prikazal jih je na način, da publika z njimi ni mogla več sočustvovati in iskati krivcev ali odrešitve njihovega prekletstva, ampak je luzerstvo kot posledica pritiska american dreama predstavljeno brez obsojanja, kot izbira intelektualcev s sicer jasnimi predispozicijami za uspeh in možnostjo izbire, ki se kljub statusnim oznakam izjalovi. Štiri leta kasneje je takrat debitantski režiser Mike Nichols dramo pompozno prenesel na filmsko platno z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v osrednjih vlogah, kar je kapriciozni filmski ikoni prineslo drugega oskarja. A že dve leti pred doslej edinim filmom smo Slovenci dobili prvo, kultno uprizoritev drame v režiji Mileta Koruna z Dušo Počkaj in Jurijem Součkom v vlogah Marte in Georga. V šestih desetletjih se je v Sloveniji odigralo deset uprizoritev te drame, pri čemer sta dva slovenska prevoda pripravila Metka Zobec in Zdravko Duša: SNG Drama Ljubljana, 1964 (r. Mile Korun), SSG Trst, 1980 (r. Dušan Mlakar), AGRFT, 1990 (r. Zdravko Zupančič), PG Kranj, 1990 (r. Barbara Hieng Samobor), Drama SNG Maribor, 1995 (r. Radko Polič), SNG Drama Ljubljana, 1997 (r. Mateja Koležnik), MGL, 2003 (r. Mile Korun), Gledališče Koper, 2014 (r. Vito Taufer), SNG Nova Gorica, 2021 (r. Radoš Bolčina, tudi George), Mini teater Ljubljana, 2022 (r. Ivica Buljan). Razen slovenskih uprizoritev smo na lanskoletnem gledališkem festivalu Ruta, ki domuje v MGL, gledali istoimensko predstavo v režiji Lenke Udovički, ki enako kot uprizoritev Mini t