Napisano o prijateljicah, za prijateljice

Napisano o prijateljicah, za prijateljice

Airbeletrina, 16. junij ― Začnimo z nujnim higienskim razkritjem, ki ga od mene zahteva osnovna sposobnost kritične misli in preživetveni nagon znotraj mikro-lokalne kulturne mlakuže: da, sem prijateljica dela kuratorske ekipe. Šteje se leto 2026 in, če si nalijemo čistega vina, se bazen aktivnih umetnostnih kritikov v Ljubljani krči hitreje od koralnega grebena v Avstraliji. Dajmo reči bobu bob: v trenutku, ko se odločiš pisati o sodobni vizualni umetnosti, se neizogibno znajdeš v statistični pasti. Ko podatke Ministrstva za kulturo in SURS-a o registriranih vizualcih v Sloveniji očistimo birokratske megle in upoštevamo dejstvo, da se jih približno dve tretjini zaradi infrastrukturne nujnosti gnete v prestolnici, ugotovimo, da to sceno v Ljubljani tvori vsega skupaj kakšnih 700 ljudi. Kar pomeni, da je vsaka dvestota delovno aktivna Ljubljančanka bodisi umetnica bodisi kuratorka, kar nanese na borih 0,24 odstotka celotnega prebivalstva Ljubljane. Posledično obstaja 15-odstotna verjetnost, da boš v enem letu ocenjevala delo svoje bivše cimre, 8-odstotna možnost, da naletiš na bivšega fanta, kar 35-odstotna verjetnost, da boš pisala o direktorici galerije, ki ti bo morda odobrila kakšen honorar, in kar 73-odstotna, torej skoraj tričetrtinska, verjetnost, da boš pokrivala osebo, s katero si se včeraj srečala na Metelkovi.* V svetu salonske meščanske kritike bi takšno osebno omrežje pomenilo takojšnje navzkrižje interesov in potrebo po umiku v navidezno objektivnost. Vendar v kontekstu razstave Friends with Benefits, ki jo je kot svojo zaključno razstavo pripravila 20. generacija Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti ter je bila predstavljena v Galeriji Škuc, postane prav ta domnevno problematična pristranskost neizogibna, edina smiselna, poštena in produktivna vstopna točka. Foto: Neža Vengust Razstava naslavlja prav to specifično stanje: poznanstvo kot nujen, skoraj goli preživetveni nagon in hkrati metodo dela v nestabilnem, izčrpavajočem in inh
Aleš Mustar: Nad rušo

Aleš Mustar: Nad rušo

MMC Knjige, 16. junij ― Aleš Mustar, pesnik in prevajalec makedonske in romunske književnosti, v zbirki z naslovom Nad rušo tematizira zgodovinski, družbeni, politični in kulturni kontekst pokopališč, ki jih skupaj s hčerko obiskuje od Slovenije prek vzhodne Evrope vse do Azije.
Pisatelj, popotnik, pozer

Pisatelj, popotnik, pozer

Airbeletrina, 15. junij ― V slovenščino je bilo v zadnjih treh letih prevedenih pet knjig francoskega pisatelja in, kot skoraj vedno piše ob njegovem imenu, »pustolovca in avanturista« Sylvaina Tessona. Po dve sta prevedli Živa Čebulj in Mimi Podkrižnik, eno Mojca Brezar Schlamberger. Štiri so izšle pri založbi Umco, ena pri Književnem društvu Hiša Poezije. Zadnja, Poletje s Homerjem, nabor transkripcij avtorjevih oddaj iz serije »Un été avec« na radiu France Inter iz julija in avgusta leta 2017, je v prevodu Mimi Podkrižnik pri založbi Umco izšla aprila letos. V spominu imam, da je George Orwell nekoč nekje zapisal, da nikoli noče sprejeti povabila na večerjo z avtorjem, katerega knjigo naj bi v bližnji prihodnosti komentiral, saj bi to vplivalo na njegovo kritiko. Če bi bil preveč prijeten, bi ga bilo težko kritizirati, če bi bil neprijeten, bi ga bilo mučno hvaliti. Stvar je v resnici še bolj nevarna. Mnenja o piscu ne otežujejo zgolj izrekanja o presoji, temveč motijo samo presojo. Po principih t. i. »frekvenčne iluzije«, »potrditvene« ali še kake druge »pristranskosti« lahko kritik, če ga preganja prijetnost ali neprijetnost avtorja, hitro začne selektivno brati njegovo knjigo in tendenciozno opažati reči, ki bi jih sicer mirne vesti ignoriral. Zadnja, Poletje s Homerjem, nabor transkripcij avtorjevih oddaj iz serije »Un été avec« na radiu France Inter iz julija in avgusta leta 2017, je v prevodu Mimi Podkrižnik pri založbi Umco izšla aprila letos. Foto: Şafak ATALAY Ker sem za Tessona že slišal, in sicer v smislu, da gre za prepotentnega francoskega aristokrata, ki si rad predstavlja, da je Céline, in ki simpatizira s skrajno desnimi gibanji, nisem imel priložnosti, da bi k vrednotenju Poletja s Homerjempristopil popolnoma neobremenjeno. Bil pa sem trdno odločen, da slutnje o avtorjevi neprijetnosti ne bodo odločilno vplivale na branje in interpretacijo njegove knjige. Vendar kaj, ko je pravično in se spodobi, da nanju vpliva sama knjiga. Glede na to, da

O tretji osebi ali o Terezi iz Dogodka v mestu Gogi

Airbeletrina, 13. junij ― »I hope to God I’m talking metaphorically, hope that I’m talking allegorically.*« Edwyn Collins, A Girl Like You Kadar koli berem dialog med Hano in služkinjo Terezo v Grumovi drami Dogodek v mestu Gogi (1929), se sprašujem: kako je mogoče, da Tereza ne dojame, o kom govori Hana, ko govori o zlorabljeni prijateljici? Kako za vraga ne razume, da Hana govori o sebi? Ko govori o prijateljici, ki je »bruhala, če se je je kdo dotaknil«, o premožnem dekletu »zelo imovitih staršev«, ki jo je posilil »domači služabnik — voznik — — hlapec, če hočete!«, naniza toliko osupljivih podrobnosti iz svojega življenja – in posilstva! –, da bi tudi preprosti Terezi moralo klikniti, kdo je ta »prijateljica«. Pa ji ne: Tereza ničesar ne posumi, zgolj navrže še nasvet, s katerim dokončno potrdi, da ni razumela prav nič: »— dekle bi bilo moralo govoriti!« Seveda bi moralo govoriti! In prav to Hana počne, le da med vrsticami: dekle lahko o sebi govori iskreno zgolj in samo, če govori o sebi kot o nekom drugem. Kadar koli berem dialog med Hano in služkinjo Terezijo v Grumovi drami Dogodek v mestu Gogi (1929), se sprašujem: kako je mogoče, da Tereza ne dojame, o kom govori Hana, ko govori o zlorabljeni prijateljici? Kako za vraga ne razume, da Hana govori o sebi? Hanin poskus, da bi resnico razkrila skozi tretjo osebo in v tretji osebi, v književnosti ni nič nenavadnega: literarni liki, lirski subjekti in dramske osebe o težjih trenutkih praviloma ne govorijo naravnost. Pač, včasih književnost resnično posnema življenje: kadar govorimo o občutljivih temah, ovinkarimo in slalomiramo, resnico odmerjamo po kapljicah, ob tem pa vseskozi pozorno spremljamo odziv sogovornika. Kadar gre za travmatično doživetje, so ti jezikovni ovinki še toliko večji: travma človeka notranje tako ohromi, da je ne zmore niti misliti, kaj šele ubesediti. Zlorabljen človek se razcepi kot kamen v ljudski pesmi Vsi venci vejli, na katerega pade solza — na dvoje, na troje: telo ostane, za
še novic