Dvakrat po Ura poezije v DSP

Društvo slovenskih pisateljev, 12. junij ― „Sem ti že rekla: čas je edino, kar tukaj imamo.“ (Kätlin Kaldmaa, Ljubezen je., KUD AAC Zrakogled 2020, prevedla Bojana Vajt) Spoštovani, gostovanje založbe KUD AAC Zrakogled nadaljujemo z dvema pesniškima branjema v nizu z naslovom „Ura poezije“. Na prvem večeru, ki bo v torek, 16. 6., ob 18.00 v Josipinini knjigarni DSP, bodo nastopili pesnik in pesnici Ivan Dobnik, Zalka Drglin in Barbara Jurša.   V sredo, 17. 6., ob 18.00 pa bosta na istem kraju nastopila italijanski pesnik Francesco Tomada in italijanska pesnica Patrizia Dughero. Svoje prevode njunih pesmi bo prebirala Ana Geršak.   Vabljeni!
Peter Fettich: Zmečkane jagode

Peter Fettich: Zmečkane jagode

Airbeletrina, 12. junij ― Konec maja se je Petru Fettichu na jeziku naredila rana. Šel je do osebne zdravnice, ta pa ga je takoj poslala na urgenco ORL klinike v Ljubljani. Še isti dan je dobil diagnozo: karcinom jezika. V zapisu, ki spremlja fotografsko serijo Zmečkane jagode, ta trenutek opiše brez velike geste. Najprej šok, nato nekakšen notranji: »OK, jebiga.« Zdravniki so mu povedali, da se da tumor izrezati, do operacije pa je bil še mesec dni. V tem mesecu so se odprle tudi možnosti, ki so zvenele precej huje od končnega poteka zdravljenja. Omenjali so puljenje zob, rekonstrukcijo jezika, obsevanje. A vse se je dogajalo hitro. Prehitro, kot zapiše Fettich, da bi lahko zares sprocesiral, kaj se dogaja. V bolnišnico je s sabo vzel fotoaparat. Foto: Peter Fettich Iz tega je nastala serija, ki bolezni ne kaže tam, kjer bi jo najlažje pričakovali. Na fotografijah ni neposrednega pogleda v rano, ni bolnišničnega spektakla, ni razkazovanja trpljenja. Namesto tega so tu fragmenti. Krožen pogled na stopnišče ali hodnik. Del medicinske halje. Rokavice. Zaščitna maska. Rob bolnišnične opreme. Telo, ki je navzoče, vendar pogosto brez obraza, skoraj brez celote. Kot da se tudi izkušnja bolezni ne sestavi takoj v jasno sliko. Fettich pravi, da so fotografije zanj značilne: psihološke krajine, le da tokrat bolj psihološki interierji. Ta oznaka se zdi natančna. Bolnišnica na teh podobah ni samo prostor zdravljenja, ampak prostor čakanja, odmaknjenosti in čudne praznine. Zrnatost črno-belih fotografij še okrepi občutek, da ne gledamo poročila iz bolnišnice, temveč spomin na nekaj, kar se je zgodilo telesu, zavest pa je za tem malo zaostala. Zato je pomembno, da Fettich ob seriji ne gradi zgodbe o velikem boju. Bolnišnica, pravi, potem ni bila nič posebnega. Verjetno je bil pripravljen na večjo »pizdarijo«. Zob mu niso izpulili, rekonstrukcija jezika ni bila potrebna, večjih zapletov ni bilo. Vse je šlo po najboljšem možnem scenariju. Toda prav tu se zgod

V pričakovanju svetovnega nogometnega prvenstva in kaj ima ta skupnega s poezijo

Airbeletrina, 11. junij ― Minili sta že dve leti od izida mojega pesniškega prvenca Prepovedani položaj (LUD Literatura), ki me je nemalokrat soočil z vprašanjem, kaj imata skupnega nogomet in poezija. Po svojih najboljših močeh sem vsakič poskušala sogovorniku ali sogovornici pojasniti, zakaj me oboje tako zelo fascinira in navdušuje, hkrati pa tudi spravlja ob živce in v slabo voljo. V teh dveh letih sem oboje, tako poezijo kot nogomet, začela gledati drugače. Predvsem sem za oboje postala bolj občutljiva (kolikor je to še mogoče), k čemur je najbrž pripomogla tudi zelo klavrna sezona kluba, za katerega navijam, in pa klasična ustvarjalna blokada, ki doleti marsikaterega avtorja in avtorico po tem, ko od sebe spravi knjigo. V teh dveh letih sem, tako si rada domišljam, ugotovila, da v poeziji obstaja stanje, ki bi ga lahko imenovala trajni prepovedani položaj. Kot avtor si namreč nekaj prehitel – bodisi čas, kontekst, bralca, včasih celo samega sebe. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Morda pa se ravno zato ob vsakem svetovnem prvenstvu znova znajdem med dvema svetovoma: enim, kjer je vse izmerjeno na centimetre, in drugim, kjer je prav napaka tista, s katero se vse skupaj začne. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Svetovno prvenstvo, ki se začne danes, letos ne bo pripadalo enemu mestu, eni državi ali enemu stadionu. Raztegnilo se bo čez tri države in s tem še dodatno poudarilo svojo naravo: da je nogomet razpršena, a hkrati neverjetno povezana izkušnja. Spektakel, ki se dogaja povsod in nikjer. Tokratno prvenstvo bo tudi prvo, ki bo razširjeno na kar oseminštirideset reprezentanc (pred tem jih je na prvenstvih igralo dvaintrideset, torej gre za kar konkretno razširitev), kar pa pomeni še več tekem, še več potovanj, še več televizijskih pravic, še več vsega. Nogomet je že dolgo pr
Zajtrk: Kako z malim povedati veliko

Zajtrk: Kako z malim povedati veliko

Airbeletrina, 11. junij ― Karizmatični in navihani duo Zajtrk je v začetku preteklega meseca izdal skladbo Sol in z njo odprl novo poglavje svojega glasbenega ustvarjanja. Laura Krajnc na violini in vokalu ter Sven Horvat na kitari skupaj že več let ustvarjata družbenokritične folk-šansone, ki navdihujejo poslušalce vseh starosti. Pogovarjali smo se o novi skladbi, njuni zgodbi in skupnosti, ki ju povezuje, šlo pa je nekako takole … Laura Krajnc na violini in vokalu ter Sven Horvat na kitari skupaj že več let ustvarjata družbenokritične folk-šansone, ki navdihujejo poslušalce vseh starosti. Pred kratkim sta izdala skladbo Sol, a od njenega nastanka je minilo že kar nekaj let. Prva posneta izvedba, ki sem jo zasledil, je bila pred tremi leti, ko ste jo igrali z orkestrom Etno Histeria. Kakšna je zgodba nastanka te skladbe? Laura: Tako je. Napisala sva jo leta 2023. Prvič pa sva jo igrala na »open stageu« na začetku priprav in »masterclassov« za turnejo Etno Histeria World Orchestra 2023. Takrat so jo vsi člani orkestra slišali in jo nekako zelo hitro posvojili. Tako je postala del repertoarja za tisto leto. Ker pa se je med glasbeniki tako prijela, smo jo igrali tudi leta 2024 in 2025. Ja, tako se je ta Sol tri leta kotalila in dobila orkestrsko identiteto. Zato je nekako kot fonogram nisva več mogla slišati le v izvedbi dua ali kvarteta. Sklenila sva, da mora takšno obliko obdržati tudi v studijski različici. Sven: Potem smo jo v studiu posneli s 14 glasbeniki. Povabili smo člane in mentorje orkestra Etno Histeria (Petra Onderuf, Matija Solce, Aleš Zorec, Ajda Blaževič Arko, Ana Blaževič Arko, Toby Kuhn), prijatelje iz Noreie (Ana Novak, Gašper Šinkovec, Anej Ivanuša), Nežo Pavlovič in Gašperja Selkota. Snemali smo v studiu Dejana Lapanje. Premiera videospota je bila v grajskih pristavah ob gradu Snežnik, ki je bil tudi znano prizorišče festivala Floating Castle, katerega organizatorja sta. Prav tam, v Loški dolini, pa se je tudi snemal videospot. Je to za vaju pom

Nacionalno strokovno usposabljanje Branje je veselje

Bralno društvo, 9. junij ― Nacionalno strokovno usposabljanje Branje je veselje Jun 9, 2026 Bralno društvo Slovenije v sodelovanju z osrednjimi nacionalnimi institucijami na področju izobraževanja, kulture in pismenosti pripravlja nacionalno strokovno usposabljanje Branje je veselje, ki bo 8. septembra 2026 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dogodek je namenjen vzgojiteljem, učiteljem, knjižničarjem, strokovnim delavcem v izobraževanju odraslih, raziskovalcem ter vsem, ki delujejo na področju spodbujanja bralne pismenosti in bralne kulture. Nagovarja tudi širšo strokovno javnost, ki se zaveda, da je branje ena ključnih kompetenc sodobne družbe. Posvet v ospredje postavlja branje kot temeljno življenjsko veščino, ki presega šolski prostor in pomembno vpliva na posameznikov osebni razvoj, kritično mišljenje, socialno vključenost ter kakovost življenja v vseh življenjskih obdobjih. Program združuje vrhunske strokovnjakinje in strokovnjake z različnih področij, ki osvetljujejo branje kot kompleksen, večdimenzionalen proces – od zgodnjega otroštva in družinskega okolja do šole, knjižnic in vseživljenjskega učenja. Poseben poudarek je namenjen:• zgodnjemu razvoju pismenosti in vlogi družine,• povezovanju pripovedovanja, branja in učenja,• kakovosti šolskih knjižnic in poučevanja,• novim kurikularnim usmeritvam na področju bralne pismenosti,• ter branju kot orodju vseživljenjskega učenja in aktivnega staranja. Dogodek odpira ključna vprašanja sodobnega časa: kako v digitalni dobi ohraniti in krepiti kulturo branja, kako razvijati trajno motivacijo za branje pri otrocih, mladih in odraslih ter kako lahko različne institucije skupaj ustvarjajo spodbudno bralno okolje. Nacionalno strokovno usposabljanje Branje je veselje tako ni le strokovni posvet, temveč tudi prostor povezovanja, izmenjave dobrih praks in skupnega razmisleka o prihodnosti bralne kulture v Sloveniji. Program strokovnega usposabljana: Program nacionalnega strokovnega usposabljanja. Prijava preko spletnega obraz

Društvo slovenskih literarnih kritikov vabi k prijavi besedil za nagrado kritiška ost 2026

Društvo slovenskih literarnih kritikov , 9. junij ― Društvo slovenskih literarnih kritikov vse literarne kritike in literarne kritičarke vabi, da svoja kritiška besedila predlagajo za nagrado kritiška ost 2026, nagrado za najboljše literarnokritiško besedilo preteklega leta. Namen nagrade je: - nagraditi strokovno in ustvarjalno najbolj izstopajoče literarnokritiško besedilo preteklega leta,- spodbujati razvoj literarne kritike v slovenskih medijih,- opozarjati na vlogo in pomen literarne kritike pri presojanju kakovosti literarnih besedil, ki so izšla v preteklem koledarskem letu,- prispevati k večji vidnosti in pomenu literarne kritike v širši javnosti, saj ima literarna kritika ključno vlogo pri oblikovanju kulturnega in literarnega diskurza. Besedila bo presojala tričlanska žirija iz vrst članic in članov Društva slovenskih literarnih kritikov. V presojo žirije so lahko sprejeta literarnokritiška besedila, ki so bila predhodno objavljena v tiskanem ali spletnem mediju in se posvečajo posameznemu literarnemu delu ali omejeni skupini literarnih del. Besedila morajo biti prvič objavljena v letu 2025 in morajo biti najprej objavljena v slovenskem jeziku. Besedila v izbirni postopek predlagajo njihovi avtorji; posamezen prijavitelj lahko prijavi do dve besedili. Komisija za nagrado lahko v izbirni postopek tudi sama predlaga besedila na podlagi svoje presoje literarnokritiških besedil, objavljenih v preteklem letu.   Svoje kritiške tekste lahko literarne kritičarke in literarni kritiki prijavijo do vključno 12. julija 2026. Besedila v formatu .doc naj bodo poslana elektronsko na naslov društva literarni.kritiki@gmail.com z zadevo Prijava besedil za nagrado kritiška ost. Besedila naj bodo opremljena s podatkom o publikaciji, v kateri so bila objavljena, in podatkom o datumu prve objave.   Žirija bo pri ocenjevanju besedil upoštevala njihovo kakovost, strokovnost in relevantnost, temeljitost obravnave in stilistično dovršenost. Morebitna vprašanja lahko prav tako naslovite na e-mail literarni.kritiki@gm
Nagrado kritiško sito 2026 je osvojil roman Kresničevje

Nagrado kritiško sito 2026 je osvojil roman Kresničevje

Društvo slovenskih literarnih kritikov , 9. junij ― Društvo slovenskih literarnih kritikov je v petek, 29. maja 2026, v Parku Sveta Evrope (v okviru Sejma na zraku, ki ga prireja Ljubljana, Unescovo mesto literature) podelilo že petnajsto kritiško sito, nagrado za najboljše slovensko leposlovno delo preteklega leta po izboru literarnih kritikov. Po kritiškem pretresanju v dveh krogih glasovanja so člani in članice društva nagrado podelili romanu Kresničevje avtorice Ajde Bračič, ki je izšel pri založbi LUD Literatura.     Za nagrado kritiško sito so bili letos nominirani še delo Nemogoče avtorice Nine Dragičević (založba Beletrina), roman Dohtar in Povodni mož avtorja Aljoše Harlamova (založba Goga), pesniška zbirka Tuja mehkoba avtorice Natalije Milovanović (Center za slovensko književnost) in pesniška zbirka V drevo avtorice Ane Pepelnik (založba LUD Šerpa). O nagrajenem delu je letos odločal kritiški forum v sestavi Gašper Stražišar, Aljaž Koprivnikar, Aleksandra Gačić, Urban Leskovar, Goran Dekleva, Eva Ule, Diana Pungeršič, Miša Gams, Manja Žugman, Robert Kuret, Sanja Podržaj, Leonora Flis, Silvija Žnidar, Tanja Petrič, Jernej Županič in Anja Zidar.

utišanje skozi izražanje

Airbeletrina, 9. junij ― impresije iz sanj so ostajale z mano čez cel dan. to, kako tečemo po stopnicah v šolsko klet. vrtnica pod steklenim zvonom. srh nevarnosti od nekje spodaj, iz temeljev zgradbe. hipnoza – nadzor nad sočlovekom kot največja grožnja. ampak tudi: skupina ljudi, ki ji pripadam, prijateljica in dva prijatelja. stara sem bila enajst let. sanje o hipnozi, prijateljstvu in napeti pustolovščini v šoli, ki ni le to, kar se zdi na prvi pogled, so bile začetek pisanja mojega prvega daljšega teksta. prvega literarnega sveta, ki je zrasel v meni. prvih bitij, ki sem jih ustvarjala – že tedaj po zgledu mitologije in pravljic (tako so denimo nastale »petopelke«; bitja, katerih zgodovino je ključno definiralo suženjstvo) – ki sem si jih želela ne samo izpisati, ampak tudi materializirati. prvih likov, s katerimi mi je bilo udobneje kot ob veliki večini ljudi, ki sem jih poznala. rok, viki in matic – trije ljudje, ki so s karolino, ki je bila prva literarna »jaz« in »ne-jaz«, ostajali tudi skozi najbolj nemogoče situacije – so mi še danes blizu. še vedno lahko čutim njihovo energijo, še vedno vem, kaj bi rekle_i v kakšni situaciji. še vedno težko sprejmem, da ne bodo nikoli kaj drugega kot skice v zvezkih, ki sem jih izgubila, in da bodo njihove roke, ki objamejo nerodno in socialno nespretno, četudi bistro karolino, za vedno nesnovne. stara sem bila enajst let. sanje o hipnozi, prijateljstvu in napeti pustolovščini v šoli, ki ni le to, kar se zdi na prvi pogled, so bile začetek pisanja mojega prvega daljšega teksta. petopelke in druga bitja iz Hipnoze, ki je ostala nedokončana, sem s temperami naslikala na steno sobe, ki sem si jo delila s sestrobratom. sobe v hiši, obdani s hribi, travniki in gozdovi, kjer sem živela z moškim, ki je – brez hipnoze – nadziral dolžino prh, določal dan, ko se smem okopati, skrbel, da ni nikoli niti ena neumita žlička ali skodelica ostala na pultu, določal, kaj v hladilniku in shrambi je dovoljeno pojesti in kaj ne, minute, porablje
še novic