Novice

literatura

Lepo v slabem in zgodovinsko v fikciji: El Cid 

Airbeletrina, 10. julij ― Med anksiozno brezdelnostjo, ki jo je izsilil vročinski val, sem se brezkompromisno predajal internetu. Algoritmi treh aplikacij so me v eni izmed popoldanskih seans napotili na več kratkih videov, ki so komunicirali začudenje svojih avtorjev nad čustvenim odzivom, ki ga je pri njih izzval animirani film V hlevu [Barnyard]. Gre za komedijo, ki jo je režiral Steve Oedekerk, sicer najbolj znan po sodelovanju pri filmskih projektih iz 90. let in z začetka našega tisočletja, katerih obraz je bil Jim Carrey: pri obeh delih Aca Venture in Vsemogočnem Bruceu. Ogled filma, ki ima na spletni strani Rotten Tomatoes kritiško oceno 22 % in je bil leta 2007 celo nominiran za nagrado Stinker (za najslabši animirani film), je bil, kot se zdi, za mnoge ljudi, za katere sklepam, da so danes stari približno trideset let, ena izmed najbolj čustveno intenzivnih izkušenj, ki jim jih je omogočil domači televizijski zaslon. Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev. Vendar pa poznam fenomen. Pred približno desetimi leti me je čustveno presenetljivo razrvala epizoda izrazito trapaste španske serije, pri čemer nimam niti pravice do obrambe, da sem bil, kot to velja za zgoraj omenjene uživalce Barnyarda, star deset let. Pred kratkim sem si jo ogledal še enkrat in čeprav izkušnja ni bila dopaminsko primerljiva s prejšnjo, sem ob ogledu zelo užival. Tokrat se je relativno sramotnemu navdušenju nad čustvenim finalom epizode pridružila za odtenek bolj plemenita fascinacija nad tem, kako so se njeni avtorji spopadli s svojo nacionalno zgodovino. Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev. Serija je Ministrstvo za čas [El ministerio del tiempo]. Naslovno ministrstvo je tajna institucija, ki v imenu španske vlade upravlja s sistemom podzemeljskih hodnikov, prepredenih z vrati, s pomočjo katerih je mogoče potovati v preteklost. Naloga ministrskih agentov – protagonisti so reševalec Juliá

Izjava DSP glede zmanjševanja sredstev na področju kulture

Društvo slovenskih pisateljev, 9. julij ― Društvo slovenskih pisateljev se pridružuje zaskrbljenosti številnih organizacij in ustvarjalcev zaradi negotovosti glede financiranja kulturnih programov. Kultura ne bi smela biti predmet zmanjševanja sredstev, saj ohranja slovenski jezik, krepi narodno identiteto, varuje kulturni spomin ter predstavlja enega ključnih temeljev razvoja družbe. Delimo skrb vseh ustvarjalcev in organizacij, ki jih nastale razmere neposredno zadevajo. Zavzemamo se za jasne in predvidljive pogoje, odprt dialog ter spoštovanje prevzetih obveznosti države do vseh deležnikov na področju kulture.
Xavier Mas Craviotto: Obdukcija praznine

Xavier Mas Craviotto: Obdukcija praznine

Airbeletrina, 8. julij ― Xavier Mas Craviotto (Navàs, Katalonija, 1996) je filolog in pisatelj. Štiri leta je poučeval katalonski jezik in kulturo na Univerzi v Bristolu v Združenem kraljestvu. Je soustanovitelj platforme »Com ho diria«, ki se ukvarja s katalonskim mladinskim slengom. Objavil je dva romana, zbirko kratkih zgodb in tri pesniške zbirke. Za prozo je dobil nagrado Documenta leta 2018, za poezijo pa nagrado Art Jove Salvador Iborra leta 2018 in nagrado Ausiàs March leta 2023. Izbor njegovih pesmi je prek angleščine prevedel Pino Pograjc, pregledala in lektorirala jih je prevajalka Veronika Rot. Foto: Fidan Nazim qizi/Pexels obdukcija     Kaj je ta smrtonosni strup, ki razjeda najboljše v nas in pušča le lupino? Ingmar Bergman morda je bilo ostro oko ptice sna, kar je gledalo v nas; morda je bilo vse to trpljenje, ki prehaja meje držav, ki živijo v krastah kože vsakega od nas; morda je bil pretanjen obris jedrske abulije, kar nas polni z utrujenostjo za skorjo našega mi; morda sva bila Ti in Jaz, ki sva razumela praznino, in jo pretvorila v oskrunjeno drevo v raju, v katerem sva gledala svoj padec; morda je bilo krožno božanje, ki ga odgrnem v umazanem zraku, ko se vržem v tvoja brezna; morda so bili zobje razpoke, ki nam z odprtimi usti izreče dobrodošlico v konec, ki ga poznamo že mnogo let; morda je bil žaltav znoj sveta, strukturna narkoza, žilna anestezija, pobožanstvena omotica; morda je bila želodčna Praznina tega žalostnega boga, ki se že nekaj časa dolgočasi in joče ruševine.       pokopališče   med najinimi besedami je zraslo pokopališče z visokimi zidovi in sivimi grobovi. smrtno ranjena ptica se je zatekla na najin grob pod naveličanost cipres. bilo je utrujeno nebo, ki nama je toplo sapo dahnilo po breznu najinih vratov. in še vedno je bilo tiho, a čutila sva žalost, in bilo je že pozno: senca kletke je brez sramu padla na zid najinih hrb
Ne prvi ne zadnji primer nasilja

Ne prvi ne zadnji primer nasilja

Airbeletrina, 7. julij ― Vse se je začelo 1. novembra, ko se je na železniški postaji v Novem Sadu kmalu po prenovi zrušil nadstrešek in pod seboj pokopal šestnajst življenj. Najprej so prišli šok, nejevera in otopelost, nato pa je iz žalovanja začela rasti jeza. Še toliko večja, ker so javnost spremljale razlage, da nadstrešek naj ne bi bil del rekonstrukcije in da odgovornosti zato ne bi bilo treba iskati pri tistih, ki so prenovo vodili, temveč pri graditeljih izpred več kot petdesetih let. A prav takšni poskusi odmikanja odgovornosti so imeli nasproten učinek. Vsaka nova izjava, ki je skušala tragedijo predstaviti kot nekaj, za kar ni nihče zares pristojen, je ogorčenje samo še poglobila. Iz vprašanja, kdo je odgovoren za smrt šestnajstih ljudi, se je postopoma razvilo širše vprašanje o državi, oblasti in odnosu do državljanov. Protesti, ki so se najprej oblikovali okoli univerzitetnih blokad, so se začeli širiti proti večjim mestom. Vodili so jih študenti, pridruževali pa so se jim ljudje, ki jih ni povezovala strankarska pripadnost, temveč občutek, da se je zgodilo nekaj, česar ni več mogoče utišati. Vrhunec je gibanje doseglo 15. marca 2025, na največjem protestu v zgodovini Srbije. Ko so zbrani s petnajstminutnim molkom počastili spomin na žrtve novembrske tragedije, naj bi bilo proti množici od zadaj uporabljeno zvočno orožje. Ta trenutek je postal eden najbolj pretresljivih prizorov leta. Ne zato, ker bi bil prvi primer nasilja oblasti nad civilisti, in žal tudi ne zato, ker bi bil zadnji, temveč zato, ker se je zgodil v trenutku tišine, žalovanja in skupnega spomina. Foto: Mitar Mitrović Kriki, panika in neznosen zvok, ki je v nekaj sekundah razklal množico, so se zarezali v spomin tistih, ki so bili tam. Med njimi je bil tudi beograjski dokumentarni in novinarski fotograf Mitar Mitrović. Njegov pogled ni pogled zunanjega opazovalca, temveč nekoga, ki razume, da se zgodovina pogosto zgosti prav v telesih ljudi na ulici: v njihovem strahu

Elif Shafak žal odpoveduje udeležbo na festivalu

Vilenica, 7. julij ― Turško-britanska pisateljica Elif Shafak odpoveduje svojo udeležbo na letošnjem festivalu Vilenica, ki bo potekal med 1. in 5. septembrom.  Avtorica, ena najvidnejših sodobnih evropskih pisateljic, je organizatorje obvestila, da se zaradi intenzivnih priprav na nov roman, ki bo izšel jeseni 2026, festivala žal ne bo mogla udeležiti. Njen novi roman In One Brief Moment All … Continued
Zakaj mislimo, da moramo razumeti svet, čeprav ne moremo razumeti niti samih sebe?

Zakaj mislimo, da moramo razumeti svet, čeprav ne moremo razumeti niti samih sebe?

Airbeletrina, 6. julij ― Mitološki, pravljični in literarni junaki se že od začetka pripovedovanja zgodb podajajo v gozdove. V njih najdejo zatočišče, spet drugič preizkušnje in nevarnosti; tam srečajo pomočnike ali pa se ujamejo v past antagonistov. Gozd lahko človeka sprejme ali pa izvrže, lahko ga okrepi ali porazi. Je prostor iniciacije, tudi prostor odmika, duševnega iskanja, mistike in prividov. Je živ in skrivnosten, poln nasprotij. Tudi slovenska literatura je polna gozdov, pa ne samo tista, ki govori o partizanih in NOB. Gozdovi in drevesa imajo pomembno vlogo v proznih delih že pri Jurčiču, Kersniku, Tavčarju in Cankarju, če naštejemo le nekaj avtorjev domačega kanona. Preteklo leto pa je postreglo s kar dvema romanoma, ki skušata preseči klasično reprezentacijo gozda bodisi kot simbola bodisi kot zgolj dogajalne kulise. Poleg romana Dete iz gozda Sergeja Curanovića, o katerem bo tekla beseda v nadaljevanju, je to še roman Kresničevje Ajde Bračič, ki sta se oba umestila med deseterico nominiranih del za nagrado kresnik. Gozd torej navdihuje na vedno nove načine in morda je razlog za to tudi v tem, da ga začenjamo bolje spoznavati in razumeti z znanstvenega vidika. Gozd ni le vir dobrin za človeka, temveč samostojen organizem, ekosistem s svojevrstno inteligenco, spleteno iz micelijskih mrež. Ne vem, ali bodo znanstveniki kdaj znali pokazati, kako mislijo drevesa in kaj zaposluje njihova drevesna premišljevanja, gotovo pa je, da je literatura izvrsten poligon za tovrstna ugibanja. Gozdovi in drevesa imajo pomembno vlogo v proznih delih že pri Jurčiču, Kersniku, Tavčarju in Cankarju, če naštejemo le nekaj avtorjev domačega kanona. Dete iz gozda je prvi roman Sergeja Curanovića, pravnika, prevajalca in pisatelja, ki smo ga lahko spoznali že z zbirko kratkih zgodb Plavalec, za katero je leta 2020 prejel nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratke proze. Zgodba romana je zaradi svoje strukture precej zagonetna. Odvija se na več časovnih ravneh, bralke in bralci pa
še novic