Novice

literatura

Dušan Šarotar: »Tako prebivamo pesniško na tem svetu«

Dušan Šarotar: »Tako prebivamo pesniško na tem svetu«

Airbeletrina, 3. avgust ― Eden najuspešnejših sodobnih slovenskih pisateljev Dušan Šarotar že več kot četrt stoletja postopa po slikovitih notranjih pokrajinah, s katerimi z umeščanjem v vsakokratne zunanje pejsaže nagovarja osebni in družbeni spomin. Njegova literatura v grobem zaobjema dva tematska sklopa; na eni strani sta prekmurska ravnica in jadranski otok, na drugi pa tematika holokavsta v Prekmurju, o kateri piše na način naplavin, ki so ostale za njim. Njegova melanholična, molovsko zamolkla, s specifično metaforiko, temno slutljivostjo in neizkustvenim spominom zaznamovana pisava je ena sama pesem v prozi, zgoščena in počasna, vpijoča v svoji tihotnosti. Kot taka predstavlja dragocen odtis nevidnega, neulovljivega in presežnega, a vseskozi prisotnega in v večnost zapisanega; tistega, kar ostaja, da pošastnim dogajanjem v svetu navkljub osmišlja človekovo tuzemsko prisotnost. O tej specifični pisavi pričajo njegova prozna dela Potapljanje na dah (1999), Mrtvi kot (2002), Nočitev z zajtrkom (2003), Občutek za veter (s Ferijem Lainščkom, 2004), Biljard v Dobrayu (2007, 2014), Nostalgija (2010), Ostani z mano, duša moja/Ostani z menov, düša moja (2011, zgolj slovenska različica 2024), Ne morje ne zemlja (2012), Panorama: pripoved o poteku dogodkov (2014), Živa coprnija Pohorja in Istre (2019), Zvezdna karta (2021), Nikomah poroča (2023) in Počivališča na poti (2025) ter pesniški zbirki Krajina v molu (2006) in Hiša mojega sina (2008). Podpisal je lutkovni predstavi Mali ribič (2006) in Železna gora (2008), petnajst scenarijev za dokumentarne in igrane filme ter več literarnih portretov slovenskih umetnikov. Je redni gost domačih ter tujih literarnih dogodkov, prevajan je v številne jezike in je prejemnik več nagrad. Vsak njegov nastop je literarno delo; v vsakem intervjuju odkriva nove nianse svoje pisave, s katero se odziva na svet, kot je bil, kot je in kot nemara bo. Odkriva, kako kljub grozotam, ki se dogajajo okrog nas, prebivati pesniško na tem svetu.

Ko solisti postanejo sogovorniki

Airbeletrina, 2. avgust ― Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca. Taka predstava je 27. 7. padla v vodo že z dejstvom, da so nas na koncertu Festivala Ljubljana pričakala kar tri velika imena: violinist Vadim Repin, pianist Peter Laul in Ensemble Dissonance, ki v svojih vrstah združuje vrhunske slovenske komorne glasbenike. In res smo bili tisti večer namesto hierarhije solistov priča prefinjenemu glasbenemu dialogu, ki se je prek skrbno izbranega programa vzpostavil med vrhunskimi izvajalci. Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca. Kot prvi se nam je predstavil Ensemble Dissonance z Arenskijevimi Variacijami na temo Čajkovskega. Predstavil pa se nam ni s poudarjanjem virtuoznosti določenih variacij, ampak s senzibilnim interpretativnim čutom, s katerim je vedno novim figuracijam vtisnil prepričljive karakterne prvine, kar je na trenutke privedlo do skoraj dramskega navzkrižja s spokojno glavno temo, skrbno ohranjeno v ozadju. Razen tega, da so bile posamezne variacije morda nekoliko odsekane druga od druge, je znana skladba zadihala z dobrodošlo svežino. Pri Spominu na dragocen kraj Čajkovskega se je ansamblu pridružil Vadim Repin. V pričujoči priredbi, v kateri je namesto klavirja nastopil godalni orkester, je solistična violina zaradi gostejše spremljave predvsem v prvem stavku nekoliko težje izrazno izstopala z značilno melodiko ruskega skladatelja. V naslednjih stavkih je bila ta težava bistveno manj izrazita, toda predvsem na račun tega, da je bila spremljava nekoliko bolj v ozadju. Solist in ansambel pa sta zares stopila v dialog v naslednji Ravelovi skladbi, čeprav se Cigan za violino, godala in harfo (prir. Davida Walterja) začne z dolgim rapsodičnim uvodom za soli
AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Otom Lutharjem

AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Otom Lutharjem

Airbeletrina, 31. julij ― Dr. Oto Luthar Doktor znanosti, študiral je zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, tam magistriral in doktoriral. Ukvarja se z zgodovino zgodovinopisja, zgodovino nasilja, oblikovanjem individualnega in kolektivnega kulturnega spomina ter zgodovino idej. Kot gostujoči profesor je predaval na dunajski univerzi (2008/2009) in ameriški univerzi Yale (1999/2000). Raziskovalno je gostoval na Columbia University (2013) v New Yorku in na Ohio State University. (2016 in 2023). Je dolgoletni direktor ZRC. Avtor in soavtor knjig Zgodovina Historične misli I. II.; O žalosti niti besede. Uvod v kulturno zgodovino Velike vojne; The Land Between. A History of Slovenia; Po robovih spomina. Antisemitizem in uničenje prekmurske judovske skupnosti; The Great War and Memory in Central and South-Eastern Europe; Of Dragons and Evil Spirits. Post-communist Historiography Between Democratization and New Politics of History; The Media of Memory; Užaljeno maščevanje. Spomin na italijanska fašistična taborišča. Foto: Manca Juvan The post AirBeletrinin podkast: Vse naše Ljubezni z Otom Lutharjem appeared first on AirBeletrina.
Skrhana britev slavnega brivca

Skrhana britev slavnega brivca

Airbeletrina, 29. julij ― Rossinijev Seviljski brivec (Il barbiere di Siviglia) je ena tistih oper, ki od svoje praizvedbe še ni doživela sezone brez vsaj ene uprizoritve. Zahvala za to gre zagotovo prepoznavni glasbi, ki v sebi nosi ogromno karakterja in liričnosti, pa tudi komični zgodbi, ki z liki in dinamiko med njimi ostaja aktualna v vsakem času. Že Beaumarchais, avtor predloge, po kateri je Cesare Sterbini napisal libreto, je uprizoril komično intrigo, ki svoje temelje išče tudi v principu karnevala, v času katerega je socialni red preobrnjen, namesto aristokracije pa družbi zavlada burkež, potepuh, premetenec. V operi tako ne ukazuje več grof, temveč brivec Figaro, ki v vlogi nekakšnega »puppet masterja« ali kar režiserja določa in usmerja dogajanje, pretentava druge osebe, preureja odnose med njimi in vodi grofa Almavivo do želenega cilja. Foto: Darja Štravs Tisu Žal takšne možnosti v uprizoritvi Bepija Morassija niso bile izkoriščene. Režiser se je odločil za šablonsko postavitev, ki deluje konservativno, pa ne zaradi kostumov ali scenografije, temveč zaradi plitvih likov, ki se skozi predstavo nikakor ne uspejo spremeniti v karakterne osebe z določenimi motivi. Njihov smisel je le ustvarjanje komičnih situacij, zato je, na primer, grof nesposoben, Bartolo tepček, Figaro pa odločno preveč pasiven in brez jasne dramaturške funkcije. Zdi se, da ga režiser včasih pripelje na oder samo zaradi kakšnega komičnega učinka in poživitve dogajanja. Nekaj karakterizacije nakazuje Rosina z vlogo upornice, ki pa ob pomanjkanju avtoritete svojega tiranskega varuha Bartola te vloge ne more trdno uveljaviti. Režijski koncept tako temelji predvsem na uporabi šal in drugih komičnih učinkov, ki načrtno vzbujajo smeh občinstva, hkrati pa ob prepogosti uporabi izgubljajo svoj smisel in dramaturški pomen. Neizkoriščene ostajajo tudi možnosti postavitve posameznih solističnih nastopov, pri katerih se režiser raje zateče h koreografiji kot iz kakega muzikala, namesto da bi pog
Samosabotaža srca

Samosabotaža srca

Airbeletrina, 28. julij ― Srebam; podoživljam Sizifa v hidrološkem ciklu   Bil sem. Na njenem licu, v njenem desnem ušesu, bil sem bog ve koliko tistih ekstra % njenemu telesu. Bil sem, kar pravi tisti citat, ki ga je rada grgrala. A nisem ji bil brus, bil pa sem ji lij. Kakšna škoda, da se še zdaj odtekam. Ona pa se ni rabila niti otresti.   Foto: Marcel Loboda S tabo vročinski val imam na mislih   Pustiva, to poletje, najina mobitela na postelji tvoje sobe. Vzamem le dvajsetaka in drobiža za petko ter pojdiva v mesto, skozi ulice, po pijačo. Sediva v senco, tam nekje v Tivoliju. Čakajva, da pride poletni dež, da namoči denar, ki se mi mečka v hlačah. Kaj bi dal, da mečkala bi se midva. V deževnih kapljah, premočena od glave do pete. Obnorela v vročini. Izgubljena v najini pesmi ob spremljavi poletnih padavin. Kaj bi dal, da pojdeva dalje.       Napačna ljubezen me spremeni v žabo   to pravim, ker v glavi začnem le regat ‘kva’. Ne vem, ali je zaradi zmede ali zaradi nove sezone ‘Samosabotaža srca’. Gledam na koledar, da vem, na kateri dan smem pozabiti na vse kar zares pesti misli ter se spraviti, kar lepo v dvoživkarskem smislu prehajati med dvema tipoma sranja. Človek tako lahko le še sanja, da bi mi uspelo nazaj na jezik ujeti prave besede, namesto te žabarske slengovske obsede. In če folku ne dopizdi, da še enkrat bleknem ‘kva’ bom z mahanjem prosil pr’jatle, naj me začnejo čofati. V tem času čakanja pa sem se odločil, da jo bom terapevtki opisoval s kretnjami, čačkami in grafi. Foto: Marcel Loboda Če si morda pozabil name, od dne, ko si podlegel hladnem svetu. Kot hladna skodelica čaja si bil in jaz sem te prijela za obraz da bi te le za kanček ogrela. Poljubila sem te, da bi te lahko imela še za trenutek dalje. Foto: Marcel Loboda Končaj me, kot s
še novic