Nekatere ženske utišajo moža tako, da se potuhnejo … druge mu odsekajo glavo

Nekatere ženske utišajo moža tako, da se potuhnejo … druge mu odsekajo glavo

Airbeletrina, 26. oktober ― So časi in konteksti, ko je treba biti potrpežljiv in nežen, in taki, ko je treba biti militanten. Ko gre za človekove pravice, ni prostora za debato. To je temeljno izhodišče King Kong teorije, prebojnega in kontroverznega dela iz leta 2006, v katerem Virginie Despentes brezkompromisno naslavlja vprašanja spola, nasilja, oblasti in družbe. Dve desetletji kasneje, ko globalna politika ponovno postavlja pod vprašaj mnoge pravice, ki smo jih še nedavno imeli za samoumevne, smo po zaslugi Jedrt Maležič končno dobili tudi slovenski prevod; na sceno tako prihaja kot svež piš gverilskega vetra – takšen, kot ga Despentes vnaša v vse, česar se loti. Dovolj otopelosti, čas je za boj! In Despentes se bojuje; predvsem tako, da se z vso glasnostjo loti tistega, o čemer se običajno ne govori. Slabih 150 strani dolgo delo uvede nekakšen feministični manifest – predstavljajte si srednjeveškega klicarja v obliki jezne feministke –, sledijo pa poglavja o različnih vidikih družbe, ki jih Despentes obravnava skozi položaj ženske. Vsako izmed njih uvede s citatom enega vélikih imen feminizma: začne in zaključi s soimenjakinjo Virginio Woolf, vmes pa svojo misel razvija v dialogu z Angelo Davis, Gail Pheterson, Annie Sprinkle in Simone de Beauvoir. Četudi delo analizira različne vidike sodobne družbe, pa največ prostora brez dvoma posveti sveti trojici družbenih tabujev: t. i. promiskuitetnosti, prostituciji in pornografiji. Te na videz različne teme med sabo povezuje predvsem poskus predrugačenja družbenega pogleda na žensko(st) kot tako: kako naj bi izgledala, kako naj bi se vedla, kaj naj bi jo zanimalo – kar v praksi pomeni ločitev ženskega subjekta od patriarhalnega konteksta. Z naslavljanjem oz. zavračanjem potencialne obtožbe, da njena frustracija izhaja zgolj iz tega, da sama ni »huda bejba«, ustvarja prostor za obstoj, neodvisen od moškega. »Sama sem kot punca prej King Kong kot Kate Moss,« zapiše. »Sem tiste vrste ženska, s katero se ne poro
Od tradicije do sodobnosti in nazaj

Od tradicije do sodobnosti in nazaj

Airbeletrina, 25. oktober ― Eden najbolj prepoznavnih in najvplivnejših egiptovskih pisateljev, prevajalec, publicist, akademik in politik Taha Husein (1889–1973) je bil vodilno ime arabske renesanse in modernističnega gibanja v arabskem svetu z začetka dvajsetega stoletja. Četudi je »dekan arabske književnosti«, ki je zagovarjal idejo egiptovskega nacionalizma ter zavračal panarabizem, bil pri čez šestdesetih izdanih delih – romanih, kratkih zgodbah, esejih, kritičnih in zgodovinskih študijah – več kot dvajsetkrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost, je njegov avtobiografski roman Dnevi (Al Ayyam) njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izvirno je izšlo v treh zvezkih med letoma 1929 in 1967, od katerih sta prvi in tretji del sprva izhajala v revijalnih nadaljevanjih (prvi v reviji Al Hilal od januarja 1926 do januarja 1927, tretji od marca 1955 do junija 1955 v reviji Ahir sea) in bila šele nato izdana v knjigah. Taha Husein: Dnevi Prevod iz arabščine in spremna beseda: Zarja Vršič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2026 (zbirka Moderni klasiki, 148). Prodorni intelektualec in drzni mislec z enormnim znanjem ter številnimi pomembnimi znanstvenimi in kulturnimi funkcijami v državi je s svojimi deli razen slave žel tudi neodobravanje, še posebej leta 1926 z delom O predislamski poeziji, v katerem je izrazil dvom o pristnosti večine zgodnje arabske poezije ter zagovarjal mnenje, da korana ne gre razumeti kot objektivnega zgodovinskega vira. Tradicionalni verski učenjaki, še posebej z Al Azharja, so bili zgroženi, avtorju pa so zaradi »žaljenja islama« razen pravnih postopkov grozili tudi s smrtjo, zaradi česar se je s soprogo za nekaj časa umaknil v Francijo. Prav tam je nastal prvi zvezek Dnevov, ki jih je slepi avtor v menda devetih dneh narekoval svoji soprogi Suzanne Bresseau, Francozinji, ki jo je spoznal med študijem na Sorboni, ko je objavil oglas, da išče bralko za branje študijske snovi. Četudi sodnih postopkov proti njemu ni bilo, je izgubil služb
Iskrene čestitke Tatjani Pregl Kobe – nagrajenki mire

Iskrene čestitke Tatjani Pregl Kobe – nagrajenki mire

Društvo slovenskih pisateljev, 24. oktober ― Društvo slovenskih pisateljev z velikim veseljem, ponosom in iskrenim spoštovanjem čestita svoji dolgoletni članici Tatjani Pregl Kobe ob prejemu nagrade mira. To pomembno priznanje je poklon njenemu predanemu ustvarjalnemu delu, literarni občutljivosti ter prispevku k slovenskemu kulturnemu in širšedružbenemu prostoru. Veseli nas, da je njeno delo prepoznano in nagrajeno s priznanjem, ki poudarja pomen literarnega ustvarjanja ter njegovo vlogo v naši družbi. Kot dolgoletni članici Društva slovenskih pisateljev ji ob tej posebni priložnosti izrekamo iskrene čestitke in ji želimo še veliko ustvarjalnega navdiha, novih literarnih dosežkov ter osebnega zadovoljstva ob nadaljnji ustvarjalni poti. Foto: Maja Špendal in Arjan Pregl
Came and Listened

Came and Listened

Airbeletrina, 24. oktober ― Come and See – prvič Prvo edicijo performansa Come and See umetnice esh sem si ogledala maja v galeriji DobraVaga, ko je bil izsek iz performansa prikazan v sklopu otvoritve skupinske razstave ob deseti obletnici galerije (kur. Lucija Klauž, Špela Pečjak, Olja Simčič Jerele). Kar je to edicijo razen krajše minutaže specifično zaznamovalo in razlikovalo od integralne verzije, premierno uprizorjene 19. 9. (na skrivni lokaciji), pa je bil pomensko izrazito zaznamujoč galerijski ambient, ki so ga med časom performansa zasedala tudi druga umetniška dela, ki so bila ob obletnici razstavljena. Hrbtenico in srce performansa predstavlja dramski tekst v avtorstvu esh, interpretacijo katerega prepusti drugemu glasu, na prvi ediciji je bila bralka Hana Besjedica, v zadnji pa to vlogo zaseda Gal Grobovšek, zvočna podoba pa je nadgrajena z glasbo v živo, ki jo soustvarjata še Janže Šilc, Jakob Fifnja in Blaž Geohelli; prav tako integralen del obeh dogodkov pa je bila tudi sprotna fotodokumentacija, za katero je skrbela Iva Suhadolnik Gregorin. Kar sledi, je seznam vtisov, ki sem si jih zapisala po prvem izseku performansa – fragmentarna dokumentacija prikazanega fragmenta: vonj prsti // zlat konfet v obliki drobne zvezdice // majhen plastičen kozarček brinovca // pekoč občutek v ustih // prijeten sladkast vonj umetnega dima // oddaljena nostalgična glasba // od megle je že težko dihati // prijetno hladno je // nežen glas // a smo? // toliko je enih zgodbic // brnenje v ušesih (medtem mimo mene res prileti muha) // črna silhueta // umetnica-vojak-umetnica // fleš // obrabljena čelada // raketa, ki je priletela v bratranca // še več megle // fleš // fleš // zvok starega klavirja // vojna, ki je daleč // vojna, ki je čisto blizu // še vedno nežen glas me še vedno vodi // prsti, ki kopljejo po zemlji // kartonasta puška v rokah, umazanih od zemlje // pok // naročje, polno zlatih in srebrnih zvezdic in zemlje // plastične zvezdice se ti lepijo na
Pajek v družbenih mrežah

Pajek v družbenih mrežah

Airbeletrina, 23. oktober ― Če sodobni ples v svoji nebesednosti že tako velja za eno težje berljivih zvrsti performativnih umetnosti, se festival Spider pod umetniškim vodjem, koreografom in plesalcem Matejem Kejžarjem že od leta 2010 osredotoča na tisti del sodobnega plesa, ki je najtežje berljiv oziroma je onkraj berljivih kodov koreografije in hierarhij. Ena od referenčnih točk te programske politike je gotovo Kejžarjev krajši staž plesalca v skupini Rosas famozne belgijske koreografinje Anne Terese De Keersmaeker in Kejžarjevo posledično iskanje izhoda iz estetike te in podobnih skupin. De Keersmaeker je v 80. letih prejšnjega stoletja s svojim prepletom vplivov ameriškega postmodernega plesa poznih 60. let ter Tanzteatra Pine Bausch iz 70. let ključno sooblikovala evropsko sceno sodobnega plesa. Iz postmodernega plesa izhajata njen pristop plesnega minimalizma in permutiranja natančnih gibov, ki pa sta odeta v gledališko-plesno estetiko kostumov in likov. V tem sodobnoplesnem pristopu je naloga gledalcev po eni strani razbirati koreografski kod permutacij, hkrati pa se tudi potopiti v poetiko spoja gledališkega lika in plesnih gibov. Poleg tega plesnega modela, ki se lahko nagiba ali bolj v minimalistično ali bolj v plesnogledališko smer, pa moram grobim koordinatam evropske sodobnoplesne scene dodati še dva protipola. Na eni strani so še vedno pogoste tehnicistične estetike poveličevanja virtuoznosti, kjer naj bi gledalci občudovali z dolgim treningom proizvedeno veščino in se s tem hierarhično podredili nastopajočim. Na nasprotnem delu spektra pa imamo sklop postkonceptualnih pristopov, ki z izhajanjem iz konceptualnega plesa kombinirajo ples, performans in gledališke kode; rezultat pa so dela, katera mora publika predvsem racionalno razbirati ter kontekstualizirati. Kejžar je festival Spider s podnaslovom »festival radikalnih teles« postavil namerno nasproti vsem tem težnjam k berljivosti, ki jih bere tudi kot težnje h komercializaciji oziroma komodifikaciji sodobnega plesa v

Dostojanstvo polulanega Liama Neesona

Airbeletrina, 22. oktober ― Leslie Nielsen je umrl leta 2010. Leto pred tem so vzniknile dobro utemeljene govorice, da je pristal na snemanje četrtega dela Gole pištole [The Naked Gun], zadnjega v seriji komedij o nerodnem detektivu Franku Drebinu, ki so jo v poznih 80. letih prejšnjega stoletja zasnovali brata Zucker in Jim Abrahams (ZAZ). Projekt je z Nielsenovim odhodom propadel in deset let kasneje ga je obudil Seth MacFarlane, ki se je zavzel, da bi vlogo Drebina ponudili Liamu Neesonu. Produkcijska hiša je kot režiserja sčasoma zaposlila Akivo Schafferja, Neeson je na ponudbo pristal in aprila leta 2024 se mu je v glavni ženski vlogi pridružila še Pamela Anderson. Komedija je premiero doživela julija prejšnjega leta. Spremljal jo je obsežen marketinški podvig, ki je temeljil na šušljanju o romanci Neesona in Anderson, film pa je požel precejšnje odobravanje kritikov. Ogledal sem si ga avgusta letos. Težko je izraziti, koliko in kaj mi je kot najstniku pomenila specifična vrsta komične brezsmiselnosti sveta v filmu Ali je pilot v letalu? [Airplane!], seriji Policijska enota! [Police Squad!] in trilogiji Golih pištol. Ni šlo toliko za smeh, temveč bolj za noro občudovanje smešenja družbenih konvencij, po taktirki katerih si najstniki počasi začenjajo predstavljati, da bodo morali živeti, čeprav niti ni treba posebej poudarjati, da so njihove predstave običajno napačne. Pa poleg vsega tega – podobno kot presežno navdušenje za bejzbol razloži lik Daniela Sterna v komediji Mestni fantje [City Slickers, 1991] – je šlo tudi za vez z očetom, najboljšim prijateljem, zgodnje razločujoče zanimanje, to, če smo res sentimentalni, prek česa sem se razumel in k čemur sem bežal itd. Predvsem hočem reči, da mi za odgovor na vprašanje, kdo bo nadomestil enega izmed velikih ljudi moje mladosti, ni bilo vseeno. Kljub vsej tej urgentnosti me novica, da bo to Liam Neeson, ni razočarala. Komedija je premiero doživela julija prejšnjega leta. Spremljal jo je obsežen marketinški podvig, ki j
Relativizem kot skupno dobro

Relativizem kot skupno dobro

Airbeletrina, 21. oktober ― Hvalnica prevajanju: zapletanje univerzalnega, esej francoske filologinje, filozofinje in prevajalke Barbare Cassin, nas postavi na presečišče dveh dejavnosti: filozofiranja in prevajanja. Perspektiva je izvirna in vsekakor pomembna. Ključni premiki v filozofiji dvajsetega stoletja, ki še danes določajo njene pristope, so povezani z napadom na metafiziko. Eden od njih je tako imenovani jezikovni obrat, na katerega so se pripravljali različni filozofi in logiki, dovršil pa ga je Wittgenstein. V zgodnji fazi je raziskoval odnos med jezikom in resnico skozi logiko ter prišel do nekakšnega filozofskega kvietizma, ki izhaja iz prepričanja, da metafizične, etične in estetske izjave v okvirih logike nimajo resničnostne vrednosti, zato jih je treba iztrgati filozofiji ter jih prepustiti transcendenci, poslušanju glasbe, delovanju … Pozneje, ko je razvil teorijo jezikovnih iger, pa je prišel do sklepa, da niti logika ne določa nekega transcendentalnega resničnostnega razmerja med jezikom in svetom ter da so vsi filozofski problemi pravzaprav nesporazumi, ki izhajajo iz zlorabe običajnega jezika. Odnos med jezikom in občeveljavnimi resnicami, do katerih si lasti pravico tradicionalna filozofija, je tudi izhodišče razmisleka Barbare Cassin, ki prevaja, med drugim, iz stare grščine, jezika, v katerem so se oblikovali temelji zahodne filozofske tradicije (pa tudi arabske). Do tega jezika ima ozaveščen odnos. Je jezik, ki so mu Grki pripisovali ultimativni smisel, Logos, medtem ko so ga odrekali barbarom. Do univerzalizirajoče drže je ves čas kritična in upravičeno opozarja, da univerzalistični projekti vselej implicirajo nadvlado, četudi se predstavljajo kot odrešiteljski. To lahko potrdimo s številnimi primeri. Ustanovitelji liberalne politične misli, kot so Locke, John Stuart Mill in de Tocqueville, denimo sočasno z govorom o svobodi zagovarjajo najokrutnejše kolonialne projekte. Kadar govorijo o demokraciji, predpostavljajo, da drugi zanjo niso zreli
Psihološki profil sodobne Mrs. Robinson

Psihološki profil sodobne Mrs. Robinson

Airbeletrina, 20. oktober ― Francoska novinarka, pisateljica in aktivistka maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, od leta 2021 z družino živi v Lizboni in svoja dela izdaja pri sloviti francoski založbi Gallimard. Odraščala je v premožni, liberalni in francosko govoreči družini v Maroku, obiskovala francoske šole in se pri sedemnajstih letih preselila v Pariz, kjer je študirala politologijo in medijske študije. S pisateljevanjem se je pričela ukvarjati, potem ko je zaradi aretacije v Tuniziji kot posledice poročanja o arabski pomladi za pariško revijo Jeune Afrique, za katero je pisala med letoma 2008 in 2013, opustila novinarski poklic. Zavrnila je ponudbo Macrona za mesto ministrice za kulturo in sprejela položaj njegove osebne predstavnice za frankofonijo. Leta 2020 je prejela nagrado Simone de Beauvoir za boj za pravice žensk, leta 2023 je kot prva francosko govoreča pisateljica predsedovala mednarodni Bookerjevi nagradi, leto kasneje jo je francoski gledališki in operni režiser Thomas Jolly izbral za soavtorico otvoritvene slovesnosti pariških olimpijskih iger, lansko leto pa je bila članica žirije filmskega festivala v Cannesu, ki ji je predsedovala Juliette Binoche. Javno kritizira kriminalizacijo homoseksualnosti v Maroku, obsoja genocid v Gazi, je zagovornica gibanja MeToo in osebne odločitve muslimank pri zakrivanju obraza. Leïla Slimani: V ljudožerčevem vrtu Prevedla Saša Jerele. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026 (zbirka Kapučino). Ob romanih piše tudi nefikcijsko literaturo. Leta 2021 je pri založbi Éditions Stock izšla njena pripoved Le Parfum des fleurs la nuit (Vonj cvetja ponoči), avtobiografski in refleksivni prikaz pisateljskega poklica, v letošnjem letu pa je Gallimard izdal njeno delo Assaut contre la frontière (Napad na mejo), za avignonski festival napisano obrambo večjezičnosti. V slovenščini je na voljo avtoričinih pet romanov, za izdajo katerih je poskrbela Mladinska knjiga. V prevodu Saše Jerele je leta 2019 izšel av
še novic