Airbeletrina, 25. oktober 2024 ― Constance Debré: Love me tender (No!Press, 2024, prevod Eva Mahkovic) »Bilo je težko izbrati knjigo za ta pogovor. Odločila sem se, da bom izbrala knjigo, ki me je v zadnjem času res navdušila in pustila velik vtis na meni. To je bila v tem poletju Love me tender. Zdi se mi, da odpira ogromno vprašanj in se dotika številnih tem, ki so tako aktualne kakor tudi večne.« Teme identitete, preživetja in, predvsem, ljubezni se nikdar ne zaprašijo, a iz tega romana dišijo po svežini. Ne pa tudi po lahkotnosti. Krmilo za potovanje med njimi je v podkastu tokrat prevzela nevrologinja s kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo Saša Vipotnik, tudi pevka, znana pod umetniškim imenom Neomi.     Constance Debré je bila nekoč uspešna odvetnica, vendar je s te poti sestopila pred skoraj desetimi leti, da bi se posvetila izključno pisanju. In novemu življenju. Njeno novo življenje pa, predelano z literarnimi sredstvi, pronica tudi v roman Love me tender, ki smo ga tokrat prebirali s Sašo Vipotnik. Fotografija: Andraž Gombač »Gre za radikalno spremembo. Najbolj opazno je, da je postala lezbijka, kar pa ni tako radikalno kot odločitev, da se odreče vsemu udobju in obrne hrbet svetu, v katerem je živela. V nekaterih trenutkih celo krade hrano v trgovini. Zanimivo mi je, kako postavlja vprašanja in kritično obravnava družbo; ko je obrnila hrbet svetu, je družba obrnila hrbet njej.« Saša Vipotnik v podkastu poudarja, kako se v knjigi avtorica sprašuje, ali je materinska ljubezen večna ali pa lahko izzveni: »To vprašanje je res strašljivo. Skozi knjigo nato spoznaš, da v resnici ni tako, a v njenem primeru na začetku tega niti ne razumeš, saj piše na zelo surov način, brez kakršnegakoli sentimenta, brez čustev. Potrebuješ čas, šele ob dejanjih in dogodkih ugotoviš, da v sebi nosi ogromno mehkobe, kljub brutalnemu in včasih vulgarnemu jeziku, sploh pri opisovanju seksualnih odnosov.« Saša Vipotnik z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro

Airbeletrina, 24. oktober 2024 ― Tomas Venclova (1937), litovski pesnik, pisatelj, prevajalec in filozof, je velik del življenja preživel v izgnanstvu, kjer je med drugim prijateljeval s Czesławom Miłoszem in Wisławo Szymborsko. Znan je tudi slovenskim bralcem: leta 1990 je prejel glavno nagrado mednarodnega literarnega festivala Vilenica, leto zatem je pri Društvu slovenskih pisateljev v prevodu Vena Tauferja izšel izbor njegove poezije Čistost soli, leta 2014 pa pri Beletrini v prevodu Klemna Piska še zbirka Stičišče. Profesor Venclova je prejšnji mesec, 11. septembra, praznoval 87. rojstni dan in v Mednarodnem kulturnem centru v Krakovu predstavil novo knjigo, izdano v poljščini. Naslov: Litva. Moja domovina. Kako se spominjate gostovanja na Vilenici leta 1990 in kaj vam pomeni ta nagrada? Na Vilenico ste se pozneje še dvakrat vrnili. Kako se je spominjate? »Z veseljem se spominjam svojega bivanja v Sloveniji in festivala Vilenica. Bilo je v času, ko se je Litva ravno osvobajala komunističnega sistema, in v Sloveniji sem prvič srečal kar nekaj litovskih pisateljev, ki jih že dolgo nisem videl. Potem sem v Ljubljani, Mariboru, tako na Vilenici kakor drugod, pogosto gostoval, prevečkrat, da bi lahko preštel. Mislim, da z ženo to deželo kar dobro poznava. Po velikosti in političnem položaju je podobna Litvi, le po naravi ne – nimamo ne Alp ne Blejskega jezera, ne Postojne ne Jadrana. Imamo pa svoje lepote, med katerimi nekatere niso zanemarljive.« Ali s kakimi slovenskimi kolegi ohranjate stike? Kaj vam pomeni slovenska literatura? »Dobro sem poznal pokojna Tomaža Šalamuna in Vena Tauferja, poznam Draga Jančarja in druge. Bil sem in ostajam v stiku s prevajalcem Klemenom Piskom, ki odlično krepi vezi med slovensko in litovsko književnostjo. Nekaj vem o slovenskih klasikih, zlasti o Francetu Prešernu. Naši književnosti sta si pot v Evropo utirali na precej podobna načina, zdaj pa sta si tudi že utrli pot in sta na pravem položaju.« Tomas Venclova, glavni nagrajenec srednjeevro