Airbeletrina, 29. november 2024 ― Kako so zvočnice spremenile in še spreminjajo slovensko knjižno krajino, kdo so njihovi »bralci« in kakšni so obeti, so se spraševali na prireditvi Zvočne knjige prihodnosti, ki ga je na 40. Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani priredila Mladinska knjiga. Odgovore so na sejemski Pogovorni postaji iskali predstavniki glavnih ustvarjalcev zvočnih knjig pri nas: Marjan Povše (Audibook), Vlado Motnikar (Radio Slovenija), Marko Hercog (Beletrina Digital) in Tihana Kurtin Jeraj (Mladinska knjiga Plus), pogovor pa je odlično usmerjal Igor Harb, filmski kritik, prevajalec in žanroslovec. In kaj so glavni sklepi pogovora? Da je slovenski trg zvočnih knjig še nezrel, je jasno povedala Tihana Kurtin Jeraj, vendar se leta 2030 obetajo spremembe: takrat naj bi dosegli tistih ključnih 20 odstotkov uporabnikov zvočnih knjig. Toda ne smemo zanemariti, kar je poudaril Marjan Povše: »Drži, to so pričakovanja za 2030, toda že danes moramo delati korake v to smer!« »Snemanje zvočnih knjig je investicija v prihodnost.« Naročniška razmerja kot idealna za trenutno stanje Večina tistih, ki jih v Sloveniji poslušajo, si zvočne knjige bodisi izposodi (prek knjižnične izposoje) ali pa so sklenili naročniško razmerje s platformo, ki omogoča dostop tudi do zvočnih knjig – torej z Mladinsko knjigo Plus ali Beletrino Digital. Sam nakup zvočne knjige je redka praksa slovenskih uporabnikov. In zato so naročniška razmerja platform, ki omogočajo še kaj več kot zvočne knjige, po besedah Tihane Kurtin Jeraj odlična za slovenski trg, torej nezrel za samostojnost zvočnih knjig, saj uporabnikom omogočajo preizkušanje zvočnih knjig. Slovenci smo še v fazi, ko testiramo, kaj so zvočne knjige in ali nam ležijo? Zakaj vlagati v zvočne knjige? Marko Hercog je poudaril: »Za nas je produkcija zvočne knjige v primerjavi z e-knjigo kar do desetkrat dražja.« Zakaj torej vlagati? »Ker je to investicija v prihodnost. Vsekakor je realnost takšna, da zvočnih knji

Airbeletrina, 28. november 2024 ― Recepcija poljske književnosti pri nas se zdi v daljšem obdobju v dobri kondiciji, zlasti po zaslugi neumornih prevajalk pri nas spoznavamo največje med največjimi, in to dolgo preden jih prepozna (beri: nagradi) tudi svet. Obe poljski nobelovki, Wisłavo Szymborsko in Olgo Tokarczuk, smo v slovenščini brali že pred njuno svetovno slavo, in v tem kontekstu se lahko danes upravičeno sprašujemo, kaj bo svet še naredil z Anno Świrszczyńsko (1909–1984), sodobnico Czesława Miłosza, Wisłave Szymborske, po pripovednem pesniškem načinu jima lahko priključimo tudi nekoliko mlajša Tadeusza Różewicza in Zbigniewa Herberta. Skupaj z naštetimi sodi v vrh poljske književnosti preteklega stoletja. Njeno poezijo pri nas spoznavamo z že drugo, tokrat antologijsko knjigo, ki je letos v prevodu Jane Unuk izšla v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi. Izbor zajema iz njenega celotnega pesniškega opusa, z izjemo zbirke Baba sem iz leta 1972, katere integralni prevod je izšel že leta 2018 pri LUD Literatura. Sodeč po tematikah in načinu njihove obravnave bi si drznili napovedati, da bo njena poezija dobivala nove privržence in privrženke, nove interpretacije, strokovne razlage, branja, predvsem pa bo še intenzivneje prestopala jezikovne meje. Kar navsezadnje od preloma stoletja že potrjuje precej živahna obravnava njenega dela doma in na tujem. Jana Unuk, prevajalka in avtorica predstavitvenega zapisa, zapiše: »Po življenjskem slogu je pesnica daleč pred svojim časom: je vegetarijanka, ukvarja se z jogo, počitnice preživlja ob kmečkih opravilih na deželi, redno teka po krakovskih Plantah, pri čemer je ne ustavi posmeh mimoidočih. Predhodnica trendov je tudi na drugih področjih: tako v pesmih za odrasle kot v tistih za otroke (npr. Kdo ima najlepše oči, Ptič s pametnimi očmi) tematizira enakovredni, empatični odnos do živali.« Naravnost osupljivo je, s kakšno neposrednostjo in samoumevnostjo piše o »peklenskem« porodu, težkem soočanju z materinsko vlogo, kompleksnem odnosu d

Knjižnica Slovenska Bistrica, 27. november 2024 ― Človeku se že od nekdaj porajajo vprašanja, kaj je tam zgoraj. Sprašuje se, kakšno je vesolje, saj niti o njegovi velikosti nima predstave, ne zna si predstavljati neskončnosti. Tiste svetle pikice na nočnem nebu, ki jih je človek poimenoval zvezde, so mu od nekdaj burile domišljijo. V njih je iskal razlage pojavov, ki jih ni razumel, čudil se je njihovi lepoti, se ob pogledu na nočno nebo raznežil in zaljubil. Tisti najpametnejši pa so se že mnogo let nazaj ukvarjali z raziskovanjem zvezd, vesolja in pojavov ter se trudili, da bi zase in za vse človeštvo poiskali odgovore na vprašanja. V ponedeljek, 25. novembra, sta v do zadnjega kotička polni čitalnici Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica svoje znanje o astronomiji in grški mitologiji povezala profesorja Srednje šole Slovenska Bistrica Lidija Ličen in mag. Marko Žigart. V (prekratki) uri predavanja Glasbeno – literarno potovanje po vesolju sta obiskovalcem predala kanček svojega znanja in jih popeljala v vesolje na obisk k zvezdam in mitološkim bitjem. V poltemi čitalnice so obiskovalci lahko opazovali, kako so nebesna telesa na nočnem nebu dobivala mitološko obliko, njihova podoba pa je v pripovedovanju zaživela v zgodbah iz grške mitologije. Glasbeni vložki so prisotne popeljali k zvezdam in ozvezdjem, vse skupaj pa je pričaralo res nepozaben večer, kakršnih bi si po besedah obiskovalcev v prihodnje želeli še več. mpp