Airbeletrina, 9. december 2024 ― Roman EMŠO Lidije Dimkovske se, vsaj na videz, osredinja na »ciprsko vprašanje«; osrednja protagonistka romana Katerina (Kate) Avra(a)m, ki jo spremljamo na meji odraslosti, od njenih poznih najstniških do srednjih dvajsetih let, biva v začetku dvatisočih v Makedoniji (danes Severna Makedonija), v družini mešanega porekla; mama Milka, po narodnosti iz Makedonije, je matriarhinja disfunkcionalne družine, oče je tih, odmaknjeni dejavnik, ki pooseblja zlom komunikacije; prihaja s Cipra, od koder je v mladosti prebežal s tedanjim dekletom, zdajšnjo ženo, s katero pa nima – kot tudi z otrokoma ne – nobenega (poglobljenega) stika; (pretirano) ponavljajoča se želja, skorajda nekakšno zaklinjanje, ki ga Katein oče nenehno izreka, je, da bi se pobral v Puščobo. Na kaj Nikos meri s »Puščobo«, hčerki, ženi ali sinu Stefanu nikoli ne pojasni; Puščoba tako obstaja svojevrstna fantazma, za katero se zdi, da obstaja med odrešujočim idealom in med pogubnim koncem – ki pa se zdi, očitno, kot strahoma ugotavlja tudi najstniška Katerina/Kate, vendarle boljša izbira od Nikosove realnosti. Milka je v primerjavi z Nikosom nenehno govoreča likinja, ki pa na videz operira z zgolj zelo zamejenim naborom čustev, mnenj in perspektiv; kritična je, brezčutna, hladna; mestoma celo karikirano surova in sebična. Literarno smiselno se iz takega okolja poraja Katerinin odnos do družine, do lastne preteklosti in porekla, pa tudi do drugih ljudi; Kate je likinja, ki izrazito ni zmožna izstopanja iz svoje lastne pozicije, iz lastne zaznamovanosti z družinskimi vzorci, in četudi pred njimi ob koncu romana pobegne celo v Veliko Britanijo, torej daleč od družine, svojih percepcij ne ozavesti. Milka je v primerjavi z Nikosom nenehno govoreča likinja, ki pa na videz operira z zgolj zelo zamejenim naborom čustev, mnenj in perspektiv. Niti odnos med (prvoosebno) pripovedovalko in fokalizatorko ni zastavljen tako, da bi se njeni zdrsi osvetlili s kakšne druge prizme; osebe v romanu – ob Ni