Dobiva se na Julijinem trgu

Dobiva se na Julijinem trgu

Airbeletrina, 5. december 2024 ― V torek, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, smo na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani razglasili finaliste in zmagovalko 13. natečaja za kratko zgodbo, ki ga tradicionalno prirejamo na AirBeletrini. Glavno nagrado je osvojila Lucija Pija Kralj iz Velenja z zgodbo Dobiva se na Julijinem trgu. Vabljeni k branju, prisluhnite doslej nememu kipu muze nad poetom! »Še dobro, da sem zgolj kip – vsaj ne postajam zelena od zavisti.« *** Šelest listov ovija trg v spokojno jesensko idilo, a jaz, kip iz kamna, ostajam nepremakljiva priča temu plesu narave. Hrastov list se zagozdi v moje trde, kamnite lase, njegov opolzki zdrs po moji neobčutljivi polti ne prebudi niti mrzlega drgeta, kot da so naravne silnice zame zgolj bežen privid. Sonce, ki razprši meglo in posveti na pročelja okoli mene, ne prodre do mojega jedra. Ne smejim se – zgolj strmim, v tišini, ki mi je bila vsiljena, in tudi če bi se želela nasmehniti, me Ivan Zajec ni oblikoval za to. Podaril mi je zgolj pridih nasmeha, kot kakšno skrivnostno verzijo Mone Lise, nedokončano, neizpolnjeno. Lovorovi listi se me rahlo oprijemajo, mehki plašč mrtve narave, ki me tu in tam odeva, a vse, kar si želim, je zamenjati te žive listne sence za tiste odpadle hrastove liste – zavržene, pozabljene, tiste, ki so jih gozdovi odgnali kot nepomembne. V svoji kamniti togosti le nemo opazujem in se sprašujem, ne morem biti del te jesenske idile, ne morem vstopiti v to tiho, romantično procesijo mimoidočih. Kje je moj mladenič, kje je tisti, ki bi me povabil na sprehod, vabilo, ki nikoli ne bo prišlo? Zavidam dekletom pod mano, kako se z lahkotnostjo prepustijo objemom ljubimcev na Tromostovju, kako zavijejo v staro Ljubljano ali posedajo v obrečnih kavarnah ob Ljubljanici. Njihove obleke, baretke, zdaj že dolgi balonarji, ujeti v čudne modne vzorce, jih zavijajo v toplino, ki je meni nedosegljiva. In ja, še dobro, da sem zgolj kip – vsaj ne postajam zelena od zavist
KALČKI – BOGAT DODATEK ŽIVE HRANE

KALČKI – BOGAT DODATEK ŽIVE HRANE

Knjižnica Slovenska Bistrica, 3. december 2024 ― Na tretjem vrtnarskem srečanju sta predavateljici gospe Majda in Katja Temnik z Zeliščnega vrta in kmetija Majnika spregovorili o domači vzgoji kalčkov in pomenu 13 svetih noči. V uvodnem delu smo izvedeli, kaj kalčki so, zakaj so tako pomembni in kako potekajo procesi v semenu, da lahko kalčki začnejo rasti. Kalčki imajo izredno pomembno vlogo kot bogat dodatek žive hrane. So vir mineralov in vitaminov, delujejo kot antioksidant in so nepogrešljivi tudi pri prehrani za otroke ter pri raznih dietah ob boleznih. Izvedeli smo, katera semena so najboljša za kaljenja, kakšne lastnosti imajo določeni kalčki, zakaj so uporabni, katere je treba termično obdelati in katere lahko zaužijemo sveže, kako jih hranimo. V osrednjem delu srečanja je gospa Majda pojasnila, kako poteka domača vzgoja kalčkov. Z natančnimi napotki je predstavila, kako na najbolj enostaven način sami doma pridelamo kalčke. V zaključnem delu je gospa Katja predstavila simboliko 13 svetih noči, ki imajo velik pomen v biodinamičnem kmetovanju. Gre za izkoristek sil z neba, ki imajo v tem času največjo moč. Med 24. 12. in 6. 1. namreč lahko v zemljo zakopljemo semena, ki tako dobijo vso potrebno energijo, da bodo močna in dobro obrodila. Naslednje vrtnarsko srečanje bo 6. 1. 2025 na temo Kako izbrati primerno seme in čas sejanja ter pomen ritmov. Srečanja so brezplačna in prijava ni potrebna. Vljudno vabljeni. Janja Halužan
Narave nam ni več treba premagati, zdaj o njej lahko pišemo

Narave nam ni več treba premagati, zdaj o njej lahko pišemo

Airbeletrina, 3. december 2024 ― Veliko nagrado 40. Slovenskega knjižnega sejma za najboljšo knjigo leta je v petek na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani prejela Irena Cerar za Svetišča narave, izdano pri založbi UMco. Večer zatem je nagrajenka sodelovala še na pogovoru o naravopisju, ki ga je pripravila založba UMco. Na glavnem sejemskem odru sta se ji pridružila gostitelj dr. Samo Rugelj in Irena Štaudohar, publicistka in novinarka Delove Sobotne priloge, medtem ko so ob odru predvajali fotografije s podelitve nagrade, ki jih je posnel Luka Dakskobler, in fotografije Boruta Peterlina, objavljene v Svetiščih narave. Sogovorniki so se spraševali, zakaj se naravopisje v Sloveniji ni bolj razvilo, kakšen je naš odnos do narave … in soglašali, da je prihodnost naravopisja prav po zaslugi nagrad, kakršno je prejela Irena Cerar, lahko veliko bolj rožnata. »Tudi Edvard Kocbek je pisal o gozdu kot prostoru, kjer se bo slovenski narod prerodil.« Danes obe Ireni v naravi, jutri pa knjiga o Rožniku? Dr. Samo Rugelj, pisec, ljubitelj naravopisja in z ženo Renate Rugelj prejemnik letošnje nagrade za najboljšega založnika, je zamisel za prvo vprašanje dobil pri podkastu Zagret za tek, v katerem Marko Roblek svoje goste sprašuje, ali so danes že tekli. In je tako je tudi Rugelj sogovornici pobaral, ali sta danes že bili v naravi. Irena Cerar je prikimala: »Še sreča! Po včerajšnji novici o nagradi in veselju ter mnogih čestitkah sem morala v naravo, se prizemljiti. Odpravila sem se na Rožnik, ki ga z Ireno obiskujeva vsaka s svoje strani …« »Pa se nikoli ne srečava!« je dodala Irena Štaudohar. »Toda tokrat sem srečala veliko poznanih,« je nadaljevala druga Irena, »in govorili smo o knjigi ter naravi, tako da je bila prizemljitev družbena.« In tudi Irena Štaudohar je povedala, da se na Rožnik odpravi vsak dan: »Imela sem srečo, da sem med opravljanjem svojega dela spoznala veliko biologov, ki so mi pokazali bolj skrite kotičke Rožnika, kjer se dejansko lahko povsem ogneš srečanju s sočkove
Zdravilna moč pripovedovanja zgodb

Zdravilna moč pripovedovanja zgodb

Airbeletrina, 2. december 2024 ― Knjiga Tega se ne da izbrisati je vase posrkala enormno veliko afekta in energije, zato se je na samem začetku smiselno vprašati, kako sploh pisati o oblikovanju postjugoslovanske identitete. Andraž Rožman (1983), ki sam nima izkušnje izbrisa, ustvari varen prostor za upovedovanje dolgo zamolčanih zgodb, predvsem pa pokaže, da izbris ni stvar preteklosti. Dvainštirideset pričevanj izbrisanih, ki so prepletena z desetimi prologi, ni reprezentativnih za vse izbrisane, vseeno pa je razvidno, kako kompleksno se je gradila identiteta v postjugoslovanskem času in kako usodne posledice ima izbris. V ta proces je Rožman vključil različne profile, od mladostnikov, potomcev izbrisanih do žensk in patriarhalnega dela izbrisanih. S tako homogeno skupino gradi imaginarij, ki je politično, kulturno, jezikovno, narodnostno, razredno raznolik. Da pri tem ohranja stilske lastnosti in energijo vsakega govorca in govorke, pomeni, da v knjigo vnaša improvizacijski moment. Iz takšne odprtosti samoumevno vznikajo pripovedi, ki imajo za veliko pričevalcev tudi zdravilno moč, saj so mnogi med njimi o izbrisu prvič spregovorili. Zgodbe običajnih ljudi, kot piše Staša Zajović v zapisu Hodili sva naokoli, pili rakijo, kadili in uživali, vključenem v Rožmanovo knjigo, v dialogu s spoštljivim in občutljivim sogovornikom, pokažejo na njihov človeški potencial. Ljudje, ki so bili v času mlade slovenske demokracije izbrisani, niso zgolj žrtve, pač pa vsaka izpoved posamično doživi dramaturški lok. S tem je izpolnjeno tudi Rožmanovo poslanstvo – ne gre le za to, da skuša biti pravičen in da zaobjame dve nasprotujoči si zgodovinski realnosti, na eni strani zbrisane ter na drugi one, ki so izbris izvajali, ali kot se glasi impozanten prvi stavek v knjigi: »Šestindvajsetega februarja 1992 je Demosova vlada samovoljno, protizakonito in na skrivaj iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 25.671 ljudi.« Andraž Rožman ustvari varen prostor za upovedovanje dolgo zamolčanih zgodb, predvsem pa po
še novic