Airbeletrina, 13. december 2024 ― Je zarezalo, zasekalo, zabolelo. In boli: veliko premlad, predober in predragocen se je poslovil Andrej Peric (1979–2024), prej Pleterski, vrhunski prevajalec, povezovalec, mentor, publicist … in še marsikaj. Veliko nam je dal in še veliko bi nam lahko dal. Živ bo ostal v marsikom. Nekaj njegovih sopotnic in sopotnikov, veselih in ponosnih, da so lahko sodelovali z njim, niza tople spomine na Andreja in pregleduje bogate knjižne police, ki nam jih zapušča. Leta 2017 je v koprskem Librisu predstavil prvo slovensko antologijo slovaške kratke proze. Zgodbe je izbiral in prevajal sedem let. Po izidu Zgodbe iz Slovaške (Sodobnost International, 2016) je poudaril: »Pred sabo nimamo le največjih slovaških mojstrov kratke zgodbe, marveč najboljše slovaške pisce sploh. Kratka zgodba je tam še zmeraj izjemno cenjena in ostaja lakmusov papir literarnega mojstrstva.« (Fotografija: Andraž Gombač) *** Tina Mahkota: Andrej je bil pred 25 leti eden prvih študentov, ki so skupaj s profesorji orali ledino na novoustanovljenem in dolgo pričakovanem Oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V 3. letniku si je kot študent angleščine in francoščine izbral seminar iz literarnega prevajanja, ki sem ga poučevala. Zasijal je od samega začetka, bil je eden najbolj izstopajočih, radovednih, razgledanih in delovnih študentov, prijeten, blag mlad človek, solidaren pri delu v skupini, vselej zanesljiv in odgovoren. Prevajali smo zahtevna besedila, sodobne angleške, škotske, irske drame, ne odlomkov, celotna besedila, skrajno ambiciozno, zelo resno in zares, nekateri študentski prevodi so bili celo uprizorjeni. Veliko smo debatirali, popravljali in pilili prevode, se učili drug od drugega, skupaj obiskali več predstav, gostili nekaj vidnih gledaliških praktikov, ki so odstirali študentom pogled v nastajanje gledališke predstave. Seminar, v katerem je bil Andrej in s kolegicama izvrstno prevedel dramo Portia Coughlan irske dramatičarke Marine Carr, je ed

Airbeletrina, 11. december 2024 ― Na 13. AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo se je med štiri finaliste uvrstila tudi Maša Meznarič Majcen. Žirija, ki so jo sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar, je kot eno najboljših med 181 prejetimi zgodbami ocenila njeno Še vedno si ovca, čeprav črne barve. Maša Meznarič Majcen se slovesne podelitve nagrad v ljubljanski kavarni Pritličje 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, ni mogla udeležiti – pobegnila nam je na poročno potovanje! Poskrbeli smo, da bosta do nje prišli tako plaketa kakor dar, ki spremlja nagradni honorar – razkošna izdaja temeljnega dela renesančnega humanizma, Montaignovih Esejev v prevodu Branka Madžareviča. In javno smo prebrali njeno prikupno zahvalo: »Za začetek mi dovolite malce patetike. Saj vem, da je zoprna, pa vseeno. Pišem že, odkar vem zase. Pišem zgodbe, pesmi, drame. V glavi, na papir, na telefon, kamen, če hočete. Do letošnjega AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo svojih del nisem nikoli objavljala. Kaj pa vem, da niso dovolj ‘dobre’, sem mislila. Potem pa sem en dan, bil je oktober, videla poziv za sodelovanje na natečaju. In si, podobno kot junak ali junakinja v zgodbi Še vedno si ovca, čeprav črne barve, vendarle upala. ‘Drugače ne bo nič.’ Pa je bilo. Pa je. Zato iskrena hvala, da ste v zgodbi videli potencial in jo uvrstili med štiri najboljše. To je najboljša spodbuda za vnaprej. Mislim namreč, da imam še kaj povedati. Nekaj besed še o sami zgodbi. Če bi imela možnost v knjižnici ali knjigarni izbrati oddelek, kamor naj uvrstijo zgodbo, bi izbrala oddelek Samopomoč in osebna rast. Trapasto? Seveda. Pa kaj! Rada verjamem, da zgodba na ironičen in introspektiven način spodbuja bralca k premisleku o lastni identiteti in njegovi vlogi v družbi. Ga spodbuja, da je ‘boljši’. Karkoli že to pomeni. In to ne glede na spol. Nekatera, morda celo najbolj prvinska vprašan