AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Natašo Matjašec Rošker

AirBeletrinin podkast: območje lagodja z Natašo Matjašec Rošker

Airbeletrina, 20. december 2024 ― Annie Ernaux: Gola strast »Branje knjig je zame ultimativno intimno dejanje. Knjig si ne izposojam in jih ne posojam – jih podčrtujem, označujem, uporabljam kot navdih pri vlogah,« pravi tokratna gostja podkasta, igralka Nataša Matjašec Rošker, prvakinja Drame SNG Maribor. Fotografija: Andraž Gombač Izbira sodobne francoske pisateljice in Nobelove nagrajenke Annie Ernaux (1940) ter njenega kratkega romana Gola strast (Passion simple; pri nas objavljen v knjigi Dogodek in druga besedila, prevedla Suzana Koncut, Mladinska knjiga, 2023) ni naključna. Po mnenju Nataše Matjašec Rošker je namreč v sodobni umetnosti in kulturi čustvom, predvsem strasti, pogosto namenjena postranska vloga. »Strast je postala staromodna, skoraj arhaična,« pravi. Annie Ernaux pa o njej piše tako, da presega osebno in prodira v družbeno. »Pisanje mora težiti k tesnobi in osuplosti, ki jo vzbudi prizor spolnega akta – brez moralne sodbe,« igralka povzame eno izmed misli iz knjige.     Annie Ernaux je Golo strast izdala leta 1991. V avtobiografsko navdihnjenem pisanju prepleta osebne izkušnje in družbene teme, kot so spomin, identiteta, razredna pripadnost, intimni odnosi in vloga žensk v družbi. V podkastu se razmislek o strasti povezuje še z razrednimi omejitvami in pričakovanji, ki so v francoski družbi močno zakoreninjena. Ernaux vztraja pri tem, da čustva pripadajo vsem, ne glede na družbeni razred. Nataša Matjašec Rošker dodaja: »Francoska družba ima zaradi svoje hierarhične strukture določene predsodke do tega, komu pripada čustvovanje. Pri nas, kjer nimamo aristokracije, je to morda teže razumeti, a pisanje Ernaux odpira prav to razsežnost.« Nataša Matjašec Rošker z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač) Ta družbena dinamika prežema tudi Golo strast, kjer razmerje med protagonistko in poročenim tujcem ni zgolj ljubezenska zgodba, temveč zrcalo globljih družbenih pričakovanj in predsodkov. Obenem pa j

Klemen Lah: Kralj romanov. O Kraljici gora Daniela Wisserja

Sodobnost, 20. december 2024 ― Klemen Lah Kralj romanov O Kraljici gora Daniela Wisserja   Ne trudi se biti moden. Na žalost je to stvar, ki se ji, kar koli že počneš, ne moreš izogniti. Dalí   Roman Kraljica gora (Königin der Berge, 2018) avstrijskega pisatelja Daniela Wisserja sodi med romane, za katere se zdi, da imajo preveč tistega, česar naj bi nikoli ne bilo preveč: preveč so aktualni in sodobni, preveč napisani prav za trenutek, v katerem jih beremo. In Kraljica gora je zelo aktualna na številnih ravneh, najbolj občutno na ravni zgodbe: Robert Turin, kronični bolnik, ki zaradi multiple skleroze telesno in duševno usiha v negovalnem domu, želi svoje življenje predčasno končati z evtanazijo[1]. Prav ta tema, pomoč pri samomoru, ena glavnih v romanu, v zadnjih letih močno burka tudi slovensko javno ozračje, ko pa se bo v bližnji prihodnosti sprejemal zakon, ga bo gotovo pregrel. Branje Kraljice gora v tem času, v tem družbenopolitičnem kontekstu tako še zdaleč ni samo literarno dejanje, saj ni mogoče ubežati občutku, da lahko služi kot zelo dobrodošel vpogled v to pomembno temo tudi iz literarnega zornega kota. A aktualnost glavne teme je samo ena izmed prvin, zaradi katerih dobivamo občutek velike aktualnosti: ta se pojavlja na številnih nivojih, na tematskem, idejnem, jezikovnem, slogovnem, oblikovnem … Naj za nazornejšo predstavo omenim le še eno, ki prav zdaj dosega svoj zenit in buri duhove – ameriške predsedniške volitve oziroma zmaga Donalda Trumpa. Eden izmed pomembnih stranskih likov, ki živi v pogovorih in razmišljanjih glavnih literarnih junakov, je namreč kontroverzni nekdanji in bodoči ameriški predsednik Donald Trump, ki je »trenutno v Savdski Arabiji in prodaja orožje v zameno za milijarde. Savdijci pa orožje takoj posredujejo Islamski državi« (Kraljica gora, str. 239; vsi nadaljnji citati so iz tega romana). Smo lahko še bolj aktualni? In še pomembnejše vprašanje – je to za književnost dobro? Vprašanje je staro toliko, kolikor je stara književnost

Nara Petrovič: Kultura, ki pride na začetku

Sodobnost, 20. december 2024 ― Nara Petrovič Kultura, ki pride na začetku     Integriteta je podstat kulture in slednje brez prve preprosto ne more biti. Nekakšna kultura se sicer dogaja tudi brez integritete, a nas duhovno ne poteši. Ne integrira nas v živ prostor, ne uči nas brati njegovega srčnega utripa, v nas vzbudi površinska čustva, ki kaj kmalu izzvenijo. Nimam v mislih le kulture, ki pride na koncu, torej umetniškega izražanja, ampak tudi kulturo, ki pride na začetku in iz preživitvenih veščin, rodbinskih običajev in celovitega ukoreninjanja v prostor plete kulturno identiteto skupnosti, ljudstev in narodov. Integriteta nosi dva osrednja pomena. V prvem sporoča, da ni razlike med tem, s kakšnim obrazom se kažemo svetu in kakšni dejansko smo. Drugi pomen je tesno povezan z izrazoma ‘integrirano’ in ‘integralno’, sporoča, skratka, da smo celovita, kompaktna, organska celota, skladno ugnezdena v naravno pokrajino. Izraz ‘kultura’ sam po sebi ne zagotavlja integritete ne v prvem ne v drugem pomenu. V davni latinščini se je beseda ‘kultura’ povezovala le z gojenjem poljščin, od 15. stoletja naprej pa se začne navezovati na negovanje duha (in telesa). Šele od 19. stoletja naprej označuje kolektivne navade in dosežke skupnosti ter značilno obliko intelektualnega razvoja neke družbe. Po SSKJ je to prvi pomen tega izraza, agrikulturnega najdemo šele na petem mestu, o mojem pomenu z začetka eseja pa ni ne duha ne sluha in prav zato mu namenjam nekaj strani. Kultura, ki pride na začetku, nikoli ni bila ozko narodni pojav, oplajala se je na presečišču raznoterih silnic, nad katerimi majhna ljudstva niso imela nadzora. Majhne kulture so se bile prisiljene bojevati za obstoj, zato so razvile svojevrstno trdoživost. Slovenstvo je skozi stoletja pokazalo, da zmore preživeti sredi teh silnic in jih celo integrirati. Neposredno je vpeto med štiri večje jezikovne bazene, enega manjšega (da ne pozabimo na furlanščino), posredno tudi med druge, povrhu tega pa plava v neizogibnem vele

Matej Bogataj: Iskanje izgubljenega doma

Sodobnost, 20. december 2024 ― Matej Bogataj Iskanje izgubljenega doma   Avtorski projekt Slovenija šteje. Slovensko mladinsko gledališče, režija Sebastian Nübling in Jackie Poloni.   Scagano, boječe stopijo na oder zgodovine in teatrski oder obenem Slovenci ob koncu Smoletovega Krsta pri Savici, po bratomornem klanju in Črtomirovem krvoprelitju nad brati druge vere in prepričanja so se znašli v prostoru, ki ga šele tipajo, kot politični subjekt so šele v nastanku in okorni začetniki, se nam zdi, razpeti med okrutne vojščake Franke iz Solnograške in hedonistične gospodarje Oglejske patriarhije. Po Črtomirovskem konvertitskem klanju, ki se mu celo tuji gospodarji čudijo in nočejo imeti z njim nikakršnega opravka, zaradi krvavosti in neusmiljenosti, se zdaj narod počasi postavlja na noge. Tipa, prisluškuje, pravzaprav ne ve, kaj bi s sabo in kako se vesti v novonastali situaciji. Tako nekako, v tem duhu, se začne predstava Slovenija šteje, kot spodrsavanje, s sinkopiranim korakom, ob počasnem skandiranju in zlogovanju, ki preide, po dolgem dolgem času, do razumljive besede: Slovenija. Ne gre torej toliko za to, koliko in kaj Slovenija šteje, temveč v uprizoritvi Slovenija – ob izrazitem gibalnem delu – predvsem zloguje in izšteva. Samo sebe, tako rekoč. Projekt Slovenija šteje je poskus pogleda na deželo in slovenstvo s strani tistih, ki nas poznajo samo posredno. Dragocen pogled, načeloma, saj vedno znova poudarjamo, da je refleksija od zunaj zaželena, in recimo v literaturi priznavamo in cenimo, kaj o naših šegah in navadah, o tej nevidni etnografiji, od sezuvanja do fovšije, zapišejo ali izjavljajo tisti, ki so se v naš prostor priselili. Posebej še, če izhajajo iz okolij, ki jih cenimo in jih želimo posnemati ali se jim vsaj približati, torej iz tako imenovanega svobodnega in razvitega sveta: Erica Johnson Debeljak in Carlos Pascual s svojimi proznimi deli sta za to dobra primera, pa še kdo. Drugič, recimo v kakšnem detajlu Frljićevih predstav, se nam zdi, da nam hočejo

Mateja Gomboc: Maks (Ivana Zajc)

Sodobnost, 20. december 2024 ― Ivana Zajc Mateja Gomboc: Maks.  Ilustriral Marjan Manček. Ljubljana: Mladinska knjiga (Deteljica), 2023.   Slikanica Mateje Gomboc Maks je premišljeno strukturirano delo z osrednjim likom dečkom Maksom, ki nas pritegne takoj na začetku. Poznamo ga že iz zgodb, ki so izhajale v reviji Cicido, knjiga pa jih zaokroži v prepričljivo celoto. Maks se bralcu v začetnih delih knjige približa s kratko, a zelo iskreno samopredstavitvijo, skozi katero spoznamo njegov notranji svet: »Jaz sem Maks in pravijo, da sem še majhen. Vendar pridno jem in hodim spat, zato bom zrasel in postal velik. Takrat bom Maksimiljan.« Avtorica nam omogoči vpogled v njegovo dojemanje samega sebe, kot tudi v njegove odnose s člani družine, predvsem s starši in babico. Tako denimo opiše svojo mater: »Imam mamo. Skupaj z mano in očijem stanuje v stanovanju v tretjem nadstropju. Zjutraj grem v vrtec, ona pa v službo, zato greva skupaj. Ko govorim, me posluša.« Osrednji lok zgodbe zaznamuje otrokova želja, da bi imel kužka, saj bi se z njim lahko družil, hišni ljubljenček pa bi odgnal tudi njegove strahove. Ker starši niso za to, saj je njihovo stanovanje premajhno, mu najprej kupijo plišastega psa, s katerim deček ravna, kot bi bil pravi. Prikazi dogajanja so osredotočeni na dečkove čustvene naveze, pa tudi na njegove otroške strahove in negotovosti, ki na svojevrsten način obogatijo zgodbo ter ustvarjajo čustveni zaplet. Prav tako so izraziti opisi predmetov, dogodkov in družinskih navad, ki jih deček spoznava ter opazuje in opisuje na svojstven način: »Oči je šel v nočno službo. Ponoči delajo samo pomembni ljudje. In moj oči je med njimi, ker vozi vlak.« Izrazit prvoosebni personalni pripovedovalec in žariščenje pripovedi z vidika otroka sta nekonvencionalna izbira, mlade bralce usmerita v empatično doživljanje protagonista. To je učinkovito, saj je delo namenjeno predšolskim in mlajšim šolskim otrokom, ki med branjem iščejo predvsem like, s katerimi se lahko identificirajo. S

Mateo García Elizondo: Zmenek z lady

Sodobnost, 20. december 2024 ― Mateo García Elizondo Zmenek z lady Odlomki iz romana   Hipnotično pretresljiv roman pripoveduje o potovanju v osrčje teme, v pekel odvisnika od heroina, ki pobegne v skoraj zapuščeno mehiško vas, kjer namerava umreti. V blodnjah in preganjavicah, v katerih se mu prikazujejo mrtvi prijatelji, tudi ljubimka, ki jo je prav on speljal na pot odvisnosti in je umrla zaradi predoziranja, se odloči, da bo zabeležil, kako se smrt občuti, saj se pod vplivom drog večkrat znajde na oni strani, od koder pa se po spletu naključij vsakič znova tudi vrne. Nahajajoč se v telesnem in duhovnem predpeklu se nenehno sprašuje, ali je sploh še živ ali pa je le izgubljena duša, ki išče vrata na drugo stran. Pa tudi, ali je med prvim in drugim sploh kakšna razlika.   ***   V Zapotal sem prišel, da bi že končno umrl. Ko sem izstopil v vasi, sem se znebil vsega, kar sem imel v žepih, ključev hiše, ki sem jo zapustil v mestu, vseh kartic, vsega, na čemer je bilo moje ime ali moja fotografija. Ostalo mi je le še kakih tri tisoč pesov, dvajset gramov surovega opija in četrt unče heroina, in to mi bo moralo zadostovati, da se ubijem. Če mi ne bo, ne bom imel niti toliko, da bi si plačal sobo, pa tudi ne, da bi si kupil še kaj bele lady. Niti za bedno škatlico cigaret ne bom imel in bom umrl od mraza in lakote tam zunaj, namesto da bi se počasi in nežno ljubil s svojo ljubico, kot sem si zamislil. Rekel bi, da bi mi to, kar imam, moralo zadostovati, ampak že nekajkrat nisem dobro odmeril, pa sem se še vsakič zbudil. Očitno imam še nekaj neporavnanih računov. Že dolgo sem si želel opraviti to potovanje. To je bila moja poslednja želja v tem življenju, ki je že izpraznjeno vseh želja. Že nekaj časa odmetavam, kar me je vezalo na to eksistenco; moja ljubica je umrla, moj pes tudi. Porušil sem mostove z družino in prijatelji, prodal televizor, gospodinjske aparate, pohištvo. Kot bi se šel tekmo s samim seboj, ali si bom priskrbel dovolj horsa in imel dovolj keša, da odid

Mirt Komel: Soba 808

Sodobnost, 20. december 2024 ― Mirt Komel Soba 808     Georgij Vododporen, izkušen trgovski potnik iz Slovenije, ki po evropskih prestolnicah preprodaja kitajski papir, se je na svojem zadnjem potovanju znašel v precej neprijetni situaciji (milo rečeno, milo storjeno). Vlak, ki naj bi ga odpeljal do letališča v Benetkah, je zamujal, prav tako kot je na srečo ali nesrečo zamujalo tudi letalo družbe AirDolomiti, tako da je letalo sicer ujel in pristal v Frankfurtu, kjer pa je zaradi vsega tega krepko zamujal za check-in. Zaradi knjižnega sejma so bili vsi hoteli v mestu že zasedeni, a kljub temu je uspel dobiti še zadnjo prosto sobo v Hotel Central, ki je, kakor je obljubljalo ime, imel centralno lokacijo. Še preveč centralno, kajti nahajal se je na glavni aveniji, ki železniško postajo povezuje s starim mestnim jedrom, koder se je zaradi sicer dobronamerno sprejete politike socialne pomoči naselila množica brezdomcev, postopačev, odvisnikov in prostitutk, po številu nič manjša od turistične mase, ki je priromala na največji evropski knjižni sejem. V želji po stiku z evropskimi in svetovnimi založbami, ki za svoje delovanje (zaenkrat še) potrebujejo tudi papir, materia prima, je bil tja namenjen tudi predstavnik lanskoletne podjetniške gazele, papirnate družbe Dunder Maffin Paper Co., gospod Georgij Vododporen, l. r. Dan se je že nagnil k večeru tako krepko, kot se je pijani gospod za točilnim pultom irskega puba Shakenshock nagibal v dekolte svoje spremljevalke, ko se tam mimo sprehodi Georgij, ki se odloči, da si bo po tem, ko se bo spravil na varno, privoščil večerjo, tj. irsko pivo in angleški burger. Z veliko prepametnim telefonom v roki je hodil gor in dol po postopaški ulici, ki so jo z leve in desne obdajali bari in restavracije, tako da se je vonj po kuhinjah sveta mešal z vonjem po pouličnem urinu. Imel je naslov hotela, jasno izpisan na svoji aplikaciji Booking.com, a na Google Maps nikakor ni mogel najti lokacije, kakor da bi bila številka bodisi napačna bodisi neob

Neža Zajc: Sredostičišče

Sodobnost, 20. december 2024 ― Neža Zajc: Sredostičišče   Neža Zajc  Sredostičišče     V sencah   V sencah se rojevajo bitja in prehod v pročelja let pomeni daljše izgubljanje zaznavanja sebe tu.   Kakor bi ne znal shoditi do morja, do starega pomola, se ogniti pošasti ogromni nezaznamovanih ljudi,   zreš le sence menjave prostorov.           Nad Trstom   Drugačno ime bliska, izvabljanje videza v natančno imenovanje usode pogreza dežela se trstike.   Tista pokrajina dežja in upa, tista celota zla in polsna, prosjačenja vseh podob brez oltarja, brez mrtvih predstava golot, ki mečejo mrak v molk,   da se mrene trgajo, zarožlja v višjih, in komaj zadržiš iz stekla črepinj sestavljen šesti čut:   iz nedoumetih bolečin kakor v cerkvi iz pajčevin, spoznaš preteklost obeliska –   dahneš v vodo visoko. The post Neža Zajc: Sredostičišče appeared first on .

Pogovori s sodobniki: Bogomila Kravos z Ivanom Verčem

Sodobnost, 20. december 2024 ― Kravos: Sva Tržačana s poreklom, antifašizem nama je vrojen, najina stalnica so tudi kritične pripombe do slovenskih tržaških inštitucij. Skupna nama je življenjska pot in sorodnost okolij, v katerih sva odraščala. Kako je bilo pri Sv. Jakobu?   Verč: Sv. Jakob je delavska četrt in nono Anton (letnik 1873), kovinski strugar v tržaški ladjedelnici, je uporabljal tržaščino, slovenščino je govoril z nono Giovanno Merkù (teto skladatelja Pavleta Merkùja) in svojimi tremi sinovi. Tako šentjakobski Verči niso izgubili slovenščine. Moj oče Marcel je kot dijak poslušal Cankarjevo predavanje Očiščenje in pomlajenje v prostorih socialdemokratskega Ljudskega odra. Od leta 1945 je bil zdravnik na tržaškem sedežu jugoslovanskega Rdečega križa in tam je spoznal mamo, medicinsko sestro Mileno Pertot, ki se je po vojni vrnila iz emigracije v Jugoslaviji. Oče je fašizem doživel, mamina družina se je morala pred njim zateči v kraljevino Jugoslavijo, kjer se je mama navzela štajerščine in bosanščine. Mene in brata Sergija je uvedla v gledališki svet. Predstave tržaškega Slovenskega gledališča je za naju predelala in smo se šli domače uprizoritve tega, kar sva gledala na odru. Moja zgodba je primer mešane urbane identitete. Pred prvo svetovno vojno je življenje slovenskih Šentjakobčanov potekalo v slovenščini, tržaščini, nemščini, italijanščini, furlanščini in v še kakem jeziku cesarstva. Vezali so jih življenjski pogoji in pripadnost mestnemu okolju. V povojnem režimu blokovske delitve sveta je bil za anglo-ameriško oblast in za italijansko nacionalistično upravo mesta Sv. Jakob neosvojljivi “Mali Stalingrad”, kar pomeni, da so bili Šentjakobčani levičarji, ki so izpostavljali dostojanstvo četrti pred vsiljeno opredelitvijo, da je vsak levičar potencialni agent sovjetskega internacionalizma, ki briše narodnosti. Mednacionalni in medkulturni duh je bila matrica, na kateri sva z bratom pisala igro jezika, gledališča in politike. Doma smo imeli levičarske in liberalne ča
Nina Medved: Rodna doba

Nina Medved: Rodna doba

MMC Knjige, 19. december 2024 ― Nekoliko provokativen naslov druge pesniška zbirka pesnice, performerke, slemerke in prevajalke Nine Medved Rodna doba v valu pisanja o materinstvu in celotni problematiki ter predvsem o lepoti se kmalu zlije v pesniške posnetke opazovanja otrok.
Silmarillion ali želja, da bi bilo res

Silmarillion ali želja, da bi bilo res

Airbeletrina, 19. december 2024 ― Prevajalčeva inventura po prelivanju Gospodarja prstanov in Silmarilliona J. R. R. Tolkiena … *** Želja po eskapizmu je vseprevevajoča – toda zares eskapistično je lahko le tisto, kar je zares domišljeno, zares podrobno in zares usklajeno, s čimer postane zares podobno resničnosti. Ni ravno preprosto ustvariti dobre, učinkovite in trajne eskapistične povesti, še zlasti pa ne fantazijske povesti, pripovedi v žanru, ki je sam po sebi eskapističen. Že bežni pogled na Amazonovo tržico razkrije množico samoizdanih in s tem uredniško po definiciji premalo kritično obravnavanih fantazijskih knjig, ki niso mogle niti pasti v pozabo, saj zanje ni vedel nihče razen avtorja. Nasprotno Tolkienov Gospodar prstanov ostaja vsesplošno znan in priznan. Deloma je seveda tako zaradi inercije, saj je Tolkienov legendarij znan vsaj toliko kot Lucasov (Vojna zvezd), Marvelov (Maščevalci, Spider-man …) in Rowlingin (Harry Potter). Verjetno ne pretiravam, če rečem, da levji delež prebivalcev zahodne hemisfere pozna hobite, Gandalfa in Edini prstan – če ne zaradi knjig, pa zavoljo Jacksonovih filmov in Amazonove nadaljevanke Prstani moči, ki je v drugi sezoni začela kazati znake življenja tudi v očeh zahtevnejše publike. A prav ta je tista, ki je Tolkienovi zapuščini dala legitimnost in jo ločila od nepregledne množice inferiornih posnemovalcev, ki se svojim umotvorom niso niti približno tako posvetili, kot se je stari angleški mojster. Medtem ko Marvel, Star Wars in Harry Potter strežejo zlasti mlajši publiki, je z Gospodarjem podobno kot z Gregorčičem – starejši kot si, več (sebe) najdeš v njem. Že bežni pogled na Amazonovo tržnico razkrije množico samoizdanih in s tem uredniško po definiciji premalo kritično obravnavanih fantazijskih knjig, ki niso mogle niti pasti v pozabo, saj zanje ni vedel nihče razen avtorja. Nasprotno Tolkienov Gospodar prstanov ostaja vsesplošno znan in priznan. Skrivnost Tolkienovega uspeha nista le znanje in nadarjenost, temveč njegovo
še novic