Sodobnost,
20. december 2024
―
Mateo García Elizondo
Zmenek z lady
Odlomki iz romana
Hipnotično pretresljiv roman pripoveduje o potovanju v osrčje teme, v pekel odvisnika od heroina, ki pobegne v skoraj zapuščeno mehiško vas, kjer namerava umreti. V blodnjah in preganjavicah, v katerih se mu prikazujejo mrtvi prijatelji, tudi ljubimka, ki jo je prav on speljal na pot odvisnosti in je umrla zaradi predoziranja, se odloči, da bo zabeležil, kako se smrt občuti, saj se pod vplivom drog večkrat znajde na oni strani, od koder pa se po spletu naključij vsakič znova tudi vrne. Nahajajoč se v telesnem in duhovnem predpeklu se nenehno sprašuje, ali je sploh še živ ali pa je le izgubljena duša, ki išče vrata na drugo stran. Pa tudi, ali je med prvim in drugim sploh kakšna razlika.
***
V Zapotal sem prišel, da bi že končno umrl. Ko sem izstopil v vasi, sem se znebil vsega, kar sem imel v žepih, ključev hiše, ki sem jo zapustil v mestu, vseh kartic, vsega, na čemer je bilo moje ime ali moja fotografija. Ostalo mi je le še kakih tri tisoč pesov, dvajset gramov surovega opija in četrt unče heroina, in to mi bo moralo zadostovati, da se ubijem. Če mi ne bo, ne bom imel niti toliko, da bi si plačal sobo, pa tudi ne, da bi si kupil še kaj bele lady. Niti za bedno škatlico cigaret ne bom imel in bom umrl od mraza in lakote tam zunaj, namesto da bi se počasi in nežno ljubil s svojo ljubico, kot sem si zamislil. Rekel bi, da bi mi to, kar imam, moralo zadostovati, ampak že nekajkrat nisem dobro odmeril, pa sem se še vsakič zbudil. Očitno imam še nekaj neporavnanih računov.
Že dolgo sem si želel opraviti to potovanje. To je bila moja poslednja želja v tem življenju, ki je že izpraznjeno vseh želja. Že nekaj časa odmetavam, kar me je vezalo na to eksistenco; moja ljubica je umrla, moj pes tudi. Porušil sem mostove z družino in prijatelji, prodal televizor, gospodinjske aparate, pohištvo. Kot bi se šel tekmo s samim seboj, ali si bom priskrbel dovolj horsa in imel dovolj keša, da odid
