Novice

literatura

Draga Giulia, potrebujemo veliko ljubezni, razumevanja, spoštovanja

Draga Giulia, potrebujemo veliko ljubezni, razumevanja, spoštovanja

Airbeletrina, 3. januar ― »Danes nihče ni zmagal. To namreč ni nogometna tekma.« S temi besedami je Stefano Tigani, odvetnik Gina Cecchettina, nedavno komentiral obsodbo na dosmrtno ječo, ki jo je morilcu njegove hčerke Giulie naložilo porotno sodišče v Benetkah. Giuliin oče je malo kasneje dejal, da je bilo pravici sicer zadoščeno, a da smo kot družba vsi izgubili. Sodišče kot oteževalnih okoliščin umora tudi ni upoštevalo okrutnosti oziroma zalezovanja. Kakor se za sodni sistem »spodobi«, pa je to le prva v vrsti razsodb. Sojenje se bo skoraj zagotovo nadaljevalo pred prizivnim, nato pa še pred kasacijskim sodiščem. Gre seveda za italijanska poimenovanja sodišč, ki jih v Sloveniji poznamo kot višje in vrhovno. Filippo Turetta je novembra 2023 v kraju Fossò ob reki Brenta na okruten način (zabodel jo je kar 75-krat) vzel življenje svojemu bivšemu dekletu Giulii Cecchettin (2001–2023), njeno truplo nato z avtomobilom odpeljal dve uri stran in ga odvrgel v bližini jezera Barcis v Furlaniji, nato pa zbežal v Nemčijo, kjer ga je v bližini Leipziga na podlagi evropskega pripornega naloga prijela nemška policija in ga po kratkem postopku vrnila v domovino. Čeprav je vsak femicid odmeven, je Giuliin še posebej pretresel italijansko javnost, ki je v dneh med njenim izginotjem in najdbo trupla trepetala ter upala, da se le ni zgodilo najhujše. Sam pomnim, kako sem se na dan, ko je vsako upanje naposled ugasnilo, z vlakom vozil med Brescio in Trstom. Čeprav sem se tedaj skušal držati zase in pisati o svoji tesnobi, nisem mogel, da ne bi poslušal sopotnikov, ki so se pogovarjali o srhljivem dogodku. Filippo Turetta je novembra 2023 v kraju Fossò ob reki Brenta na okruten način (zabodel jo je kar 75-krat) vzel življenje svojemu bivšemu dekletu Giulii Cecchettin (2001–2023), njeno truplo nato z avtomobilom odpeljal dve uri stran in ga odvrgel v bližini jezera Barcis v Furlaniji. Giulia je bila ob smrti stara 22 let in le nekaj dni zatem bi morala na Univerzi v Padovi zagovarjati di
Vse najboljše, Svetlana!

Vse najboljše, Svetlana!

Airbeletrina, 1. januar ― Danes, na prvi dan novega leta, praznujemo tudi rojstni dan prve dame slovenske poezije. Svetlana Makarovič, 1. januarja 1939 rojena v Mariboru, je nedavno tudi sama prisluhnila predavanju, na katerem je njeno poezijo osvetlil »pesniški brat« dr. Boris A. Novak. V pisateljski vili na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani je v organizaciji slovenskega PEN-a tako ponovno stopil v vlogo predavatelja, saj po upokojitvi ne predava več na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Posvetil se je baladni poetiki in pravljični etiki Svetlane Makarovič. Umetnika že dolgo sodelujeta in se podpirata, oba pogosto tarči javnega blatenja in zaničevanja. V zadnjih letih sta se skupaj postavila na stran svobode in ljudi ter se uprla vladajoči politiki. V času pandemije koronavirusa sta javno izražala kritiko takratne oblasti z recitiranjem pesmi na petkovih kolesarskih protestih, oba pa sta izdala tudi pesniške zbirke s protestno poezijo – Novakova Svoboda je glagol je z naslovnim refrenom postala že slogan takratnih protestov, medtem ko je Svetlana Makarovič z zbirkama Vladavina muh in Golobnjak dosegla poseben izraz protestne poezije, kakor je dejal Novak. Veliko podporo je pesnici izkazal tudi ob škandalu okrog Prešernove nagrade, že prej pa jo je v pesmi imenoval za sestro po izbiri. To pesem je recitiral tudi na koncu tokratnega predavanja in naslovljenko povsem ganil. Tudi sicer je večer zaznamoval tovrstni ton nazdravljanja njunemu prijateljstvu in medsebojnemu spoštovanju. Svetlana Makarovič je nedavno v pisateljski vili tudi sama prisluhnila predavanju Borisa A. Novaka o njeni poeziji (Fotografija: Ajda Klepej) Novak je predstavil Svetlano Makarovič kot izredno pogumno žensko in pomembno feministično figuro že od samega začetka njenega ustvarjanja. Že kot mlada umetnica se je upirala ustaljeni podobi kakršna bi pesnica morala biti; pisati zgolj ljubezensko poezijo, ne preveč izstopati, biti pohlevna in ne pred

Pismo

Vrabec Anarhist, 31. december 2024 ― Toda pismo kralja je bilo sveta prisega, ki so jo morale spoštovati vse generacije kraljevih otrok. Tako določa Bog Sonca in Uničevalec je njegov Avatar; o katerem ni vedel nič.

Dragi dedek Mraz, tu je čudežev vse manj

Airbeletrina, 31. december 2024 ― Dragi dedek Mraz, to je moje prvo pismo tebi, ki sediš tam zgoraj in čakaš, da se ti vrne navdih. Kot kakšen poet, ki je pozabil pisati pesmi. Mene namreč spomniš na enega naših največjih pesnikov, ki mu je zelo pristajala kučma in je imel v svojem strogem pogledu neko milino, nikoli pojasnjeno, tako kot ni nikoli pojasnjeno otroštvo, za katerim tako vztrajno tečeš. Zakaj šele zdaj, to prvo pismo, me boš verjetno vprašal – zdaj, ko si siv in star, tako kot jaz – mar ni že malce prepozno za takšne potegavščine? O, ne, nikoli ni prepozno – pa saj ti to najbolje veš. Zakaj mi nisi pisal prej, ko si bil še otrok? Pisal ti nisem, ker sem bil poreden – zato! Tako preprosto je to. Bil sem poreden, čeprav sem sam mislil, da sem poseben. Tako sem se tolažil pred samim seboj in drugimi. S to posebnostjo, ki me še danes tepe, ker mi prav v ničemer ne pomaga. Vidiš, celo tega me je bilo sram – da sem bil poreden, kot je pač poreden otrok. Vsak otrok je poreden, ko se rodi. Tudi tako bi lahko šla tista pesem. Težava je le, ker potem nekateri še kar vztrajajo v tej svoji porednosti in se izgovarjajo na otroštvo, na starše, na grdega dedka Mraza, samo da so lahko še naprej poredni. No, tako zelo poreden že nisem bil – vsaj ne ves čas. In tako se je naredila ta razlika, zaradi katere sem še dolgo potem mislil, da sem bolj poreden kot ostali in da si zato ne zaslužim daril, kot si jih drugi. To je moje prvo pismo tebi, ki sediš tam zgoraj in čakaš, da se ti vrne navdih. Kot kakšen poet, ki je pozabil pisati pesmi. In sem se navadil skromnosti, v prav vsem. Tudi takrat, ko mi morda ni pristajala. In ko bi si vendarle zaslužil kaj več. Vidiš, ta skromnost me je skoraj pokončala, tako da se še veseliti nisem mogel tvojih daril, vsaj ne tako veseliti, kot si ti hotel ali si želel. Skupaj sva bila v vsem tem, to pa sem čutil, čeprav nekako nisem vedel, kako bi ti pokazal. Hvaležnost je bila v meni, globoko nekje, zakopana v snegu, ki je padal na tiho nečimrnost dni. Le

Pa zares k Cipresam

Vrabec Anarhist, 30. december 2024 ― Torej imajo Ciprese, ne le kot pesniška oblika in ne le kot knjiga, ampak prav v načinu branja, h kateremu peljejo, neko subverzivno noto, kolikor je mir danes očitno nekaj najbolj subverzivnega.

NOVOLETNO VOŠČILO PREDSEDNIKA DSP

Društvo slovenskih pisateljev, 30. december 2024 ― Drage kolegice, dragi kolegi, članice in člani Društva slovenskih pisateljev! Za nami je 365 dni, ki so navrgli veliko  vprašanj, za nekatera smo našli pravilne odgovore, tako da delovanje DSP ni bilo okrnjeno. Iz leta v leto pa upadajo sredstva, tako da sta bila UO in predsednik (ob nenadomestljivi vlogi in prizadevanju pisarne – Maje, […]
Na Airu so vas v 2024 najbolj presunili Manca, Andrej, Tereza

Na Airu so vas v 2024 najbolj presunili Manca, Andrej, Tereza

Airbeletrina, 30. december 2024 ― Tudi na AirBeletrini smo pokukali, kako kaj kaže naš števec. Drage bralke, dragi bralci, v letu, ki jemlje slovo, so vas najbolj presunili zapisi o tistih, ki so vzeli slovo. O tistih, ki so življenje zapisali besedi. Naj živijo Manca Košir (1948–2024), Andrej Peric (1979–2024) in Tereza Vuk (1976–2024)! *** Zbogom, Manca, ljuba moja Pesnica »Zares pomislim šele zdaj, kako redka in kratka so bila najina srečanja,« je spomladi zapisal Dušan Šarotar, »a intenzivnost in razkošje tišine, ki sva si jo delila, je pustila v meni nevidno in neminljivo znamenje; v požaru, ki se je razlegel po širnem prostoru, kot svetlo, razžarjeno oznanilo, da si odletela v nebo, je zlahka moč razbrati, da je bila tvoja prisotnost tukaj in zdaj, ljuba Manca, za mnoge, premnoge, ki so se greli v tvoji bližini z besedo, tišino in ljubeznijo, tolažba, kot obliž na metafizično rano.« Naj nas spet presune in obogati skrbno stkan poklon Manci Košir: https://airbeletrina.si/zbogom-manca-ljuba-moja-pesnica/   Fotografija: Andraž Gombač *** V spomin: Andrej Peric (1979–2024) Je zarezalo, zasekalo, zabolelo. In boli: veliko premlad, predober in predragocen se je poslovil Andrej Peric (1979–2024), prej Pleterski, vrhunski prevajalec, povezovalec, mentor, publicist … in še marsikaj. Veliko nam je dal in še veliko bi nam lahko dal. Živ bo ostal v marsikom. Nekaj njegovih sopotnic in sopotnikov, veselih in ponosnih, da so lahko sodelovali z njim, je nanizalo tople spomine na Andreja in pregledalo bogate knjižne police, ki nam jih zapušča: https://airbeletrina.si/v-spomin-andrej-peric-1979-2024/ Fotografija: Andraž Gombač *** Tereza Vuk: Jaz sem ranjen zaprt šimpanz, ki jih gleda z žalostnimi očmi »Čeprav nobeden od naju ni veroval, da je tam, kjer je zdaj Tereza, res kaj bolje, sem gotov vsaj glede tega, da je bilo to ozvezdje, kot poje Balašević v eni svojih pesmi, zanjo provinca in da si je med zvezdami še pravočasno našla svoj prostor. In upam d
še novic