Knjižnica Slovenska Bistrica, 8. januar ― V ponedeljek, 6. januarja 2025 je potekalo že četrto vrtnarsko srečanje, ki se izvaja v okviru Knjižnice semen v osrednji knjižnici. Srečanja izvajata gospe Majda in Katja Temnik z Zeliščnega vrta in kmetije Majnika, ki je partner v projektu Knjižnice semen. Na ponedeljkovem srečanju je bila osrednja tema namenjana izbiri primernega semena in časa sejanja ter o pomenu ritmov sejanja. V prvem delu je Majda Temnik predstavila pomen izbire pravih semen za sejanje, opozorila na izbiro domačih semen ter njihov pomen za ohranjanje rastlin in zdrave prehrane. Domača biološko pridelana semena imajo življenjsko moč, so nepogrešljiva za zdravje in nudijo več potrebne energije. Če želimo izvedeti, ali seme dobro kali, lahko opravimo kalilni test, saj tako preverimo njegovo energijo in hitrost kalitve. Pred setvijo ga je priporočljivo praviti, saj bomo tako lahko izbrali prava semena. Energija kaljenja in hitrost kalitve sta izjemno pomembna za vsako seme. Pred setvijo je priporočljivo razkuževanje semen, saj tako preprečimo širjenje bolezni in spodbudimo seme ter omogočimo boljšo kalitev. V drugem delu je Katja Temnik spregovorila o pridelovalcih semen, kateri so zanesljivi in katera domača semena kupiti, v kolikor nimamo svojih. Izpostavila je dejstvo, da so domača semena vedno najboljša izbira, saj se notranja moč takih semen prenaša na tistega, ki ga uživa in tako hranimo tudi dušo. Predstavila je pomen kozmičnih ritmov v povezavi s pridelavo hrane. Svetloba sonca, lune, planetov in zvezd dosega rastline v rednih ritmih. Vsak od njih prispeva k življenju, rasti in obliki rastline. Če razumemo delovanje in učinek vsakega od ritmov, lahko časovno načrtujemo našo pripravo tal, sajenje, obdelovanje in pobiranje plodov tako, da je to za pridelke, ki jih gojimo, najbolje. Vrtnarska srečanja v Osrednji knjižnici Slovenska Bistrica potekajo vsak prvi ponedeljek v mesecu, so brezplačna in namenjena vsem, kij jih zanima biodinamično vrtnarstvo ter pridelava domačih semen.

Airbeletrina, 8. januar ― Feri Lainšček je v romanu Kurja fizika, sklepnem v trilogiji pri Beletrini izdanih romanov, ki jo sestavljata še Kurji pastir (2020) ter Petelinje jajce (2023), vzpostavil kozmogonijo svojega ustvarjanja. Trije dogodki, ki zaznamujejo avtobiografsko delo – rojstvo, Ferekovo predšolsko obdobje in potem vstopanje v svet odraslih – odražajo avtorjev odnos do filozofije, umetnosti in nenazadnje tudi do politike. Roman Kurja fizika je, podobno kot Kurji pastir in Petelinje jajce, subverzija avtobiografskega; vemo torej, da je deček Ferek Feri, toda hkrati je čisto drugačen od avtorja. Feri Lainšček je že večkrat poudaril, da mu je aktivna imaginacija pomagala do nezavednih, potlačenih in drugače zastrtih spominov, in tako imamo tudi v Kurji fiziki opravka s čustvenim podoživljanjem, regresijo in zastavljanjem občih vprašanj o življenju, ljubezni, iskrenosti. Pisatelj je torej iskal stik s samim seboj, vendar ne da bi, kot večina ustvarjalcev avtobiografskih del, poveličeval svoj lastni jaz, čeprav bi to, kot Ignacija Fridl Jarc zapiše v odličnem spremnem zapisu Ki ga je bela vila prinesla, lahko z vso legitimiteto tudi storil. Namesto izpostavljanja kulta lastne osebnosti je s širokim zamahom odrinil ves balast današnjega časa in se vrnil k tistemu, kar je bistveno. V Kurji fiziki zato ni prostora za laži, norost ali kake druge bizarnosti, noben lik v romanu, pa naj bo še tako oddaljen od skupnosti, ni razkosan in razcepljen, pač pa si je pisatelj poiskal neko privilegirano mesto izrekanja resnice – otroštvo je že zaradi narave stvari ontološko odvisno od skupnosti in s tem napolnjeno s pomenom, nekateri bi rekli magično ali zazrto v celostni svet. Roman Kurja fizika je, podobno kot Kurji pastir in Petelinje jajce, subverzija avtobiografskega; vemo torej, da je deček Ferek Feri, toda hkrati je čisto drugačen od avtorja. V tem pomensko polnem svetu se sicer začnejo kazati resne razpoke, saj ima realnost lastne zahteve. Dečkova elementarna izkušnja, ko ko

Airbeletrina, 6. januar ― In če vsi pozabijo je prvi roman in drugo književno delo pisateljice najmlajše generacije, Selme Skenderović (2001). Vstop vanj se zdi močno vezan na jezik in postopke (ali odsotnost teh) v jeziku; začetek je namreč počasen, nima posebne atmosferske ali emocionalne napetosti in vsaj spočetka to pretehta nad samo vsebino. Roman je izpisan slogovno izčiščeno, tekoče, a pisateljica z jezikom ne dela prav veliko, pravzaprav se z njim na sami izrazni ravni nič kaj ne dogaja, četudi se vprašanje materinščine pojavlja kot ena od – stranskih – tematik romana. Morda najzanimivejši slogovni postopek teksta je mešanje različnih jezikov – zlasti slovenščine in bosanščine, mestoma v roman vstopajo tudi angleščina ali slengovski izrazi. Onkraj tega bi bilo težko trditi, da roman izraža kakšno slogovno izvirnost ali presežnost; slog In če vsi pozabijo ne uspe graditi kakšne specifične atmosfere, večinoma je vsebina bolj povedana kot pokazana, emocionalna plat besedila je pomanjkljiva, ker se razen notranjega pripovedovalkinega sveta ne srečujemo z drugimi osebami oziroma se srečujemo z njimi zgolj bežno, skozi njene popise njihovih preteklih dejanj; zelo majhen delež besedila se dogaja v sedanjosti, v času, ko se pripovedovalka in njena mama ob smrti v družini srečata z odtujenimi sorodnicami_ki, ki bivajo na Kosovu. Roman je izpisan slogovno izčiščeno, tekoče, a pisateljica z jezikom ne dela prav veliko, pravzaprav se z njim na sami izrazni ravni nič kaj ne dogaja, četudi se vprašanje materinščine pojavlja kot ena od – stranskih – tematik romana. Emocionalno plat romana tako gradi zlasti pripovedovalkin lasten emocionalni svet, njena realnost, njeno doživljanje ljudi in družbe; za roman pri tem ni posebej dobrodošlo, da se pripovedovalka praktično z nikomer ne srečuje, z nikomer ne goji odnosa, ki bi ga bilo mogoče skozi literarno delo motriti, zelo malo se ji »dogaja«; v resnici ne biva v sedanjosti, biva v preteklosti, kar pa je z vidika, da je žrtev izrazito